Jedro

Obrazložitev izpodbijane sodbe ni razumljiva. Sodišče namreč ugotavlja, da je tožnica v mesecu maju 2020 delo s strankami opravljala 59,17 ur, nato pa zaključi, da tožnica ni dokazala, da je delo opravljala v nevarnih razmerah tudi v času, ko ni imela strank in stikov s sodelavci, kar bi kazalo na zaključek, da sodišče šteje, da je bilo delo s strankami (in stiki s sodelavci) v relevantnem obdobju delo v nevarnih pogojih. Vendar takšne sinteze decidirano ne poda, saj kljub temu tožnici vtoževanega dodatka ne prizna. Tako ni mogoče nedvoumno razbrati, kakšno je pravno stališče prvostopnega sodišča, ki je relevantno za obravnavani primer, niti kateri odločilni razlogi so ga pravzaprav vodili k njegovi odločitvi.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek, s katerim je tožnica zahtevala odpravo sklepa Vlade RS, Komisije za pritožbe iz delovnega razmerja z dne 22. 7. 2020 in sklepa RS, upravne enote A. z dne 3. 6. 2020 in priznanje ter izplačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah za mesec maj 2020 v bruto znesku 1.122,25 EUR, z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki od neto zneska tečejo od vložitve tožbe dalje (I. točka izreka). Odločilo je, da je tožnica toženi stranki dolžna plačati 361,08 EUR stroškov postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka 15-dnevnega izpolnitvenega roka (II. točka izreka).

2. Zoper navedeno sodbo se tožnica pritožuje iz vseh pritožbenih razlogov. Izpostavlja, da so razlogi sodišča prve stopnje med seboj v nasprotju, prav tako ni razlogov o odločilnih dejstvih. Sodišče najprej delo v nevarnih pogojih smiselno povezuje z neposrednim stikom s strankami, nato pa kljub ugotovljenemu dejstvu, da je imela tožnica neposrednega stika s strankami 59,17 ur zaključi, da ji je bilo pravilno priznanih le 16,6 ur (kar je 10 % evidentiranega delovnega časa). Tožnica je bila neenako obravnavana tako napram ostalim sodelavcem, ki so dobili enako višino dodatka, pa so bili v stiku s strankami manj kot 59,17 ur, kot tudi napram ostalim upravnim enotam, kjer je bilo delavcem, ki so opravljali neposredno delo s strankami, priznanih 20 % evidentiranega delovnega časa. Niti iz izpodbijanih sklepov niti iz sodbe sodišča prve stopnje ne izhaja, na podlagi česa in zakaj se tožnici priznava dodatek za delo le za 10 % evidentiranega delovnega časa, niti ni pojasnil o tem, katero delo in naloge se sploh štejejo za delo in naloge v nevarnih pogojih. Tožena stranka se je sicer sklicevala na svoj dokument - interni akt z dne 3. 6. 2020, kjer je zapisano, da naj bi delo v nevarnih pogojih predstavljalo: pretežno delo z uporabniki storitev, občasno delo z uporabniki storitev in vodenje in koordinacija, pri tem pa niti v sklepih ne v sodbi ni pojasnil o tem, zakaj se je tožničino delo v maju 2020 štelo za pretežno delo z uporabniki. Tožnica je v maju 2020 opravila 69,17 ur neposrednega dela z uporabniki, zato bi ji dodatek moral biti priznan najmanj za toliko ur. Dejansko pa ji gre dodatek za vse opravljene ure v tem mesecu, saj je ves ta čas delo opravljala v nevarnih pogojih in te pogoje v postopku pred sodiščem prve stopnje tudi natančno opisala (79 sestankov v majhni pisarni, kjer ni bila zagotovljena varnostna razdalja, dolžina stikov, itd.). Tožnica je tekom postopka tudi opozorila, da je interni akt z dne 3. 6. 2020, s katerim je predstojnica določila dela in naloge, ki se štejejo za delo v nevarnih pogojih in odstotek evidentiranega delovnega časa na delovnem mestu, ki se javnemu uslužbencu prizna, nezakonit, zato se nanj tožena stranka ne more sklicevati in tudi ne more predstavljati pravne podlage za določitev dodatka za delo in naloge v nevarnih pogojih. Določitev dodatka v tem dokumentu je povsem arbitrarna in nejasna, iz njega ni razvidno ne, kaj pomeni pretežno delo z uporabniki storitev in kaj občasno delo z uporabniki storitev, predvsem pa ni jasno, po kakšnih merilih so bili določeni pavšalni odstotki evidentiranega delovnega časa, ki se delavcu prizna. Javnemu uslužbencu skladno z 39. členom KPJS pripada dodatek za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami, zato bi morala tako tožena stranka kot sodišče upoštevati dejansko delo tožnice, ne pa določiti dodatka na splošno in arbitrarno v odstotku, ne da bi se ugotovilo, koliko časa je tožnica dejansko opravljala delo v rizičnih razmerah. Še posebej to velja za konkretni primer, saj ima UE A. točno evidentiran čas, ko je tožnica opravljala neposredno delo z uporabniki storitev. Pri tem pa ne gre spregledati, da tako pri UE A., kot na drugih upravnih enotah, predstavlja neposreden stik s strankami najbolj rizično okoliščino. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in zahtevku v celoti ugodi oziroma zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe.

3. Tožena stranka odgovora na pritožbo ni podala.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri tem pa v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 s sprem.) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v tej določbi, ter na pravilno uporabo materialnega prava.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bil tožnici za opravljanje dela v prostorih tožene stranke med razglašeno epidemijo v Republiki Sloveniji za mesec maj 2020 priznan in izplačan dodatek za delo v rizičnih razmerah v skladu z 11. točko prvega odstavka 39. člena KPJS v višini 65 % urne postavke njene osnovne plače, in sicer za 10 % evidentiranega delovnega časa, to je 16,6 ur, ter da je tožnica v tem mesecu neposredno s strankami opravila 59,17 ur dela.

7. Dodatek iz 13. točke prvega odstavka 39. člena Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS; Ur. l. RS, št. 57/2008 in nadalj.) je predviden za delo v posebnih okoliščinah, ko gre za rizične razmere (območje vojne nevarnosti, nevarnosti terorističnih napadov z biološkimi agensi, demonstracije, naravne nesreče, epidemije). Po drugem odstavku pripada delavcu dodatek samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. Za pravilno presojo zahtevka je tako bistveno ugotoviti, ali je delo tožnice potekalo v nevarnih pogojih in če je, v kakšnem obsegu. Pojem dela v nevarnih pogojih iz 39. člena KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru.1 V konkretni zadevi zato niti ni odločilen interni akt tožene stranke - sklep načelnice upravne enote A. z dne 3. 6. 2020 (A4), razen v delu, iz katerega bi bilo mogoče sklepati, da tožena stranka že sama neposredno delo z uporabniki storitev šteje kot delo v nevarnih pogojih in za takšno delo priznava dodatek. Vendar pa zgolj dejstvo, da je tožena stranka v tem aktu pavšalno določila, da so javni uslužbenci, ki pretežno opravljajo delo z uporabniki storitev, upravičeni do dodatka za 10 % evidentiranega delovnega časa,2 še ne pomeni, da tožnica dela v nevarnih pogojih ni opravljala v večjem obsegu, niti, da druga dela, ki v tem aktu niso zajeta, ne predstavljajo dela v nevarnih pogojih. Določitev dodatka v odstotku od evidentiranega delovnega časa bi tudi sicer bila upravičena zgolj v primerih, ko bi bilo dejanski čas, ko je bil javni uslužbenec izpostavljen nevarnim pogojem dela, mogoče ugotoviti le z nesorazmernimi težavami, sicer pa je za obračun dodatka potrebno šteti ves čas, ko delavec dejansko opravlja takšna dela in naloge.

8. Iz določbe 339. člena ZPP med drugim izhaja zahteva po popolnih, jasnih in notranje skladnih razlogih, s katerimi sodišče utemeljuje svojo odločitev v izreku, in zahteva po skladnosti izreka z obrazložitvijo. Namen te določbe je omogočiti preizkus odločitve, neuspeli stranki pa vložitev učinkovitega pravnega sredstva.

9. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da obrazložitev izpodbijane sodbe ni razumljiva. Sodišče namreč ugotavlja, da je tožnica v mesecu maju 2020 delo s strankami opravljala 59,17 ur, nato pa zaključi, da tožnica ni dokazala, da je delo opravljala v nevarnih razmerah tudi v času, ko ni imela strank in stikov s sodelavci, kar bi kazalo na zaključek, da sodišče šteje, da je bilo delo s strankami (in stiki s sodelavci) v relevantnem obdobju delo v nevarnih pogojih. Vendar takšne sinteze decidirano ne poda, saj kljub temu tožnici vtoževanega dodatka ne prizna. Tako ni mogoče nedvoumno razbrati, kakšno je pravno stališče prvostopnega sodišča, ki je relevantno za obravnavani primer, niti kateri odločilni razlogi so ga pravzaprav vodili k njegovi odločitvi. Ni jasno, katero delo sodišče šteje za delo v nevarnih pogojih in zakaj. Prav tako v sodbi ni najti razlogov o tem, zakaj sodišče meni, da je priznani dodatek ustrezen oziroma zakaj preostalo delo tožnice (torej delo, ki presega 16,6 ur) ni bilo delo v nevarnih pogojih. Pritožnica zato utemeljeno opozarja, da je sodba nerazumljiva, da so razlogi sami s seboj v nasprotju ter da so umanjkali razlogi o odločilnih dejstvih.

10. Ker že navedeno zadošča za ugoditev pritožbi, se pritožbeno sodišče do ostalih pritožbenih navedb ne opredeljuje. Zaradi absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je izpodbijano sodbo razveljavilo in vrnilo zadevo v novo sojenje, saj navedeno kršitev lahko odpravi samo sodišče prve stopnje z novo izdelavo sodbe in skrbnejšo oceno izvedenih dokazov oziroma primerno opredelitvijo do celotnega ponujenega trditvenega in dokaznega gradiva.

11. Če delavec meni, da mu delodajalec dolguje plačilo višjega dodatka za rizične razmere iz 11. točke prvega odstavka 39. člena KPJS, mora navesti odločilna dejstva, ki to potrjujejo, in v potrditev teh dejstev ponuditi ustrezne dokaze (7. in 212. člen ZPP), sodišče pa nato, upoštevajoč trditveno in dokazno podlago nasprotne stranke, presoja obstoj pogojev za priznanje višjega dodatka. Tožnica je v postopku s konkretnimi trditvami, za katere je predlagala tudi dokaze, dokazovala, da je v nevarnih pogojih delo v mesecu maju 2020 opravljala več kot 10 % evidentiranega delovnega časa in sicer takšno delo po njenem mnenju predstavljajo najmanj vse (evidentirane) ure neposrednega dela s strankami (trdila je, da je bilo teh ur 69,17), pri čemer je natančno pojasnila, zakaj tako meni, po njeni oceni pa pravzaprav delo v nevarnih pogojih predstavlja vse opravljano delo v tem mesecu (tudi za navedeno je podala povsem konkretne razloge). Sodišče v izpodbijani sodbi ni pojasnilo, zakaj meni, da te njene trditve niso utemeljene, zato se bo do teh trditev v novem postopku natančno opredelilo. Ker javnemu uslužbencu skladno z 39. členom KPJS pripada dodatek za čas, ko dela v nevarnih pogojih, bo moralo sodišče upoštevati dejansko delo tožnice in ugotoviti, koliko časa je tožnica opravljala delo v nevarnih pogojih, pri čemer bo predhodno natančno pojasnilo, katero delo sploh šteje za delo v nevarnih pogojih in zakaj oziroma zakaj ne.

12. Odločitev o priglašenih pritožbenih stroških je odvisna od končnega izida spora, zato jo je sodišče druge stopnje pridržalo sodišču prve stopnje (tretji odstavek 165. člena ZPP).

1 Enako tudi VDSS, sodba Pdp 292/2022. 2 Tisti, ki delo z uporabniki storitev opravljajo le občasno in tisti, ki opravljajo vodenje in koordinacijo, pa 5 % evidentiranega delovnega časa.