Jedro

Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje, sklicujoč se na določila Zakona o javnih cestah in Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, je bila obveznost prvotoženke nadziranje pobočja nad cesto in primerno ukrepanje, da se prepreči škoda. Zato odgovarja za škodo na avtomobilu, ki jo povzroči kamen, ki je padel na cesto, če ne dokaže, da je storila vse, kar terja stroka, da do škode ni bi prišlo.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 3. točki izreka spremeni tako, da se obveznost drugotoženke na solidarno plačilo denarne odškodnine za negmotno škodo drugotožnici zmanjša za 400.000,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje, v odločitvi o drugotoženkini obveznosti plačila stroškov drugotožnici (5. točka izreka sodbe sodišča prve stopnje) pa tako, da se zmanjša za 7.020,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje odločbe sodišča prve stopnje dalje. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi izpodbijana sodba. Vsaka stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odločilo, da sta toženki dolžni solidarno plačati prvotožniku denarno odškodnino za pretrpljeni strah v znesku 100.000,00 SIT, drugotožnici pa denarno odškodnino 700.000,00 SIT za telesne bolečine, 250.000,00 SIT za strah in 300.000,00 SIT za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti, skupaj 1,250.000,00 SIT, obakrat z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje. Hkrati je še odločilo, da sta toženki dolžni solidarno plačati drugotožnici gmotno škodo v znesku 7.791,00 SIT, obema tožnikoma pa povrniti njune pravdne stroške v skupnem znesku 419.439,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8.9.2000 dalje. Višji tožbeni zahtevek tožnikov je sodišče zavrnilo. Drugotoženka je zoper takšno odločitev vložila pravočasno pritožbo, s katero uveljavlja pritožbene razloge napačne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Pritožbenemu sodišču je predlagala spremembo izpodbijane sodbe tako, da naj se tožbeni zahtevek v celoti zavrne, podrejeno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Po drugotoženkinem mnenju je prišlo do nezgode zaradi neprilagojene hitrosti prvotožeče stranke. V predlogu za uvedbo postopka o prekršku navedena sled zaviranja v dolžini 37 metrov in 11,30 metrov dolgo drsenje vozila izkazujeta izjemno hitrost prvotožnikove vožnje neprilagojeno razmeram na vozišču - tema in opozorilna tabla "kamenje pada". Če bi prvotožnik vozil s prilagojeno hitrostjo in zadostno pazljivostjo, bi lahko svoje vozilo ustavil pred nasutim kamenjem oziroma skalo na cestišču. Ker je upravljal osebni avtomobil, ki se šteje za nevarno stvar, je dokazno breme na njegovi strani, saj nevarnost izvira predvsem iz njegove nepravilne vožnje. Poleg tega pa tožeča stranka ni dokazala, da bi bila za nezgodo kakorkoli odgovorna prvotožena stranka. Prav tako ne drži ugotovitev sodišča prve stopnje o opustitvi nadzorstvene dolžnosti prvotožene stranke nad brežino ceste. Prereka tudi višino prisojene denarne odškodnine za negmotno škodo, saj je ugotovljeno dejansko stanje ne opravičuje. Strah prvotožnika ni bil take intenzitete, da bi opravičeval višino prisojene odškodnine, sploh pa ne v delu ko navaja, da ga je bilo strah za druge. Okoliščina, da je bila drugotožnica v bolniškem staležu manj kot en mesec, nato pa je pet dni opravljala delo v skrajšanem delovnem času, izkazuje, da intenziteta in trajanje njenih telesnih bolečin nista bili tako hudi, da bi opravičevali prisojeno odškodnino. Glede na ugotovitve izvedenca je odškodnina za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti povsem neutemeljena. Tudi drugotožničin sekundarni strah ni mogel biti take intenzitete ali trajanja, da bi opravičeval dosojeni znesek. Zdravljenje se je odvijalo brez posebnih zapletov, zlom dlančnice pa se je ugodno celil. Odločitev glede primarnega strahu pa temelji le na mnenju izvedenca, ne pa tudi na drugih dokazih zato se v tem delu odločitev sodišča prve stopnje ne da preveriti. Tožnika sta v odgovoru na pritožbo predlagala njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje. V odgovoru poudarjata, da je drugotoženka samostojna stranka, zato vložitev pritožbe učinkuje le zanjo. Pritožba je delno utemeljena. Drugotoženka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, ki pa ga opredeli le z očitkom, da prisoja denarne odškodnine za drugotožničin strah temelji le na mnenju izvedenca medicinske stroke, ne pa tudi na drugih dokazih in zaradi česar odločitve sodišča naj ne bi bilo mogoče preveriti. Takšne navedbe bi kazale na uveljavljanje bistvene kršitve določb postopka po 14. točki 2. odst. 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Vendar pa navedeni pritožbeni očitek vsebinsko sodi v pritožbeni razlog nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, ki pa je, kot bo to razvidno iz nadaljevanja obrazložitve, pravilno in popolno ugotovljeno. Drugotoženka pa tudi neutemeljeno izpodbija podlago odškodninske obveznosti prvotoženke, od katere je odvisna tudi njena obveznost zavarovalnice. Pri tem povsem napačno izhaja iz objektivne odgovornosti prvotožnika, ker naj bi upravljal osebno vozilo, ki se šteje za nevarno stvar. Predvsem povzročitelj škode ni prvotožnik, ampak je to prvotoženka oziroma - škoda ne izvira iz prvotožnikove sfere ampak iz sfere prvotoženke. Do škode je prišlo zaradi škodnega dogodoka, ki ga je povzročil kamen, ki se je prikotalil z območja, ki ga mora po zakonu nadzorovati prvotoženka. Kot je pravilno poudarilo sodišče prve stopnje sklicujoč se na določila Zakona o javnih cestah in Zakona o temeljih varnosti cestnega prometa, je bila obveznost prvotoženka nadziranje pobočja nad cesto in primerno ukrepanje, da se prepreči škoda. Zato odgovarja za škodo na avtomobilu, ki jo povzroči kamen, ki je padel na cesto, če ne dokaže, da je storila vse, kar terja stroka, da do škode ni bi prišlo. Tega toženka ni uspela dokazati, zato je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je do škode prišlo zaradi opustitve nadzora prvotožene stranke nad brežino nad cesto J. - K. v kraju T. S tem je podana njena odškodninska obveznost v smislu določila 154. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR) in solidarna obveznost drugotoženke kot zavarovateljice odškodninske odgovornosti prvotožene stranke. Pravilen pa je tudi zaključek sodišča prve stopnje, da tožena stranka ni dokazala, da naj bi k nastanku škode prispeval tudi prvotožnik. Še več, drugotoženka tekom postopka ni predlagala nobenega dokaza, na katerega bi lahko oprla navedene dejanske trditve. Sicer pa sodišče prve stopnje teh dejanskih trditev tudi ne bi smelo upoštevati, saj jih je drugotoženka navedla šele na zadnjem naroku za glavno obravnavo, torej v času, ko je bila glede navedbe dejanskih trditev že prekludirana (2. odst. 286. čl. ZPP). Drugotoženka pa izpodbija tudi odločitev o prisoji denarne odškodnine za negmotno škodo, ker po njenem stališču, ugotovljeno dejansko stanje ne opravičuje njene višine. Toženkino strinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem tako narekuje le materialnopravni preizkus prisojene odškodnine, in sicer tako individualni preizkus, kakor tudi primerjalni preizkus po merilih pravnega standarda "pravične denarne odškodnine" iz 1. odst. 200. čl. ZOR, ob upoštevanju dodatnega zakonskega izhodišča iz 2. odst. 200. čl. ZOR, po katerem sodišče pri odmeri denarne odškodnine gleda na pomen prizadete dobrine in namen te odškodnine, pa tudi na to, da ne bi šla na roko težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Glede na navedena merila poteka odmera odškodnina na dveh ravneh: konkretni in abstraktni. Tako je treba pri določitvi pravične denarne odškodnine upoštevati intenzivnost (stopnjo in trajanje telesnih in duševnih bolečin in strahu glede na vse konkretne okoliščine, ki se odražajo pri posameznem oškodovancu (individualizacija odškodnine), vse s ciljem, da se pri njem doseže zadoščenje, ki bo te bolečine omililo. Hkrati pa mora biti odškodnina določena glede na primerjavo z odškodninami za enako škodo in glede na ustrezno uvrstitev v razmerje oziroma razpon med manjšimi in večjimi škodami ter odškodninami zanje. To omogoča sodna praksa, ki je oblikovala (oblikuje) navedeno razmerje. Ob upoštevanju navedenih kriterijev se izkaže kot pravilna odločitev sodišča prve stopnje o prisoji denarne odškodnine prvotožniku za strah v znesku 100.000,00 SIT. Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje, je prvotožnik doživel intenziven primaren strah zaradi nepredvidenega dogodka. Ob trku ob skalo, ki se je zvalila na cesto, je nedvomno utrpel strah, saj je bila ogrožena njegova telesna celovitost, ki ga čuti še sedaj pri vožnji po isti ali podobnih cestah. Dejanska podlaga izpodbijane odločitve so bile navedene ugotovitve, ne pa tudi strah za druge, kot meni pritožba. To je bila le ena od tožnikovih dejanskih trditev. V enakem obsegu je strah kot odgovor na nevarno situacijo ob sami nesreči doživela tudi drugotožnica. Pritožbeno sodišče pa ne sprejema ugotovitve, da je drugotožnica po tem, ko se je nezgodna situacija umirila, začela doživljati t.i. sekundarni strah oziroma strah o tem, kako hude so poškode in ali se bodo in kako pozdravile. Pritrditi je treba drugotoženki, da postavljena diagnoza (zlom dlančnice mezinca in udarnine) ni upravičela tega strahu v takšni meri kot je to ocenilo sodišče prve stopnje. Pravično denarno odškodnino za to obliko škode predstavlja po mnenju pritožbenega sodišča znesek 150.000,00 SIT. Utemeljena je tudi drugotoženkina pritožba glede prisoje denarne odškodnine za duševne bolečine zaradi zmanjšane življenjske aktivnosti. Po stališču sodne prakse (sklep št. 6 skupnega posvetovanja sodišč o nepremoženjski škodi in odškodnini zanjo, 15. in 16.10.1986 v Ljubljani) zajema zmanjšanje življenjske aktivnosti kot posebna podlaga za odškodnino zaradi duševnih bolečin, vse omejitve v oškodovančevi življenjski aktivnosti, ki jo je opravljal oziroma bi jo po rednem teku stvari opravljal v bodočnosti. Z omejitvijo se razume tudi opravljanje aktivnosti s povečanimi napori ali v posebnih pogojih. Gre za škodo, ki je praviloma trajne narave, denarna odškodnina pa se lahko prisodi tudi kadar je zmanjšanje življenjske aktivnosti začasno, če je močnejše intenzivnosti in daljšega trajanja, ali če to opravičujejo posebne okoliščine. Vendar v obravnavani zadevi niso ugotovljene okoliščine, ki bi opravičevale prisojo denarne odškodnine drugotožnici za to obliko škode. Ugotovljeno je bilo namreč, da je bila drugotožnica en mesec v bolniškem staležu, en teden pa je opravljala svoje delovne obveznosti s skrajšanim delovnim časom, da je bila najmanj pet mesecev nesposobna za športno rekreativne in ljubiteljske dejavnosti, da je bila tri meseca manj sposobna za najrazličnejša opravila in da so bile tri mesece njene življenjske aktivnosti zmanjšane za 15 %. Iz izvedenskega mnenja pa še izhaja, da pritožnici niso ostale anatomske posledice, medtem ko se funkcionalne kažejo kot občasne bolečine (ob večjih fizičnih naporih) v levi dlavi, levo ledveno in v spodnjem delu trebuha po desni strani. Gre torej za zmanjšanje življenjske aktivnosti v času zdravljenja in krajši čas po njem. V času zdravljenja zloma dlančnice mezinca in udarnin je opustitev športno-rekreativne dejavnosti in manjša sposobnost za opravila, pri katerih je potrebno fizično naprezanje, običajno. Tudi sama narava drugotožničinih poškodb je bila taka, da lahko vsak povprečno razumen človek oceni, da gre za kratkotrajno prikrajšanost pri opravljanju življenjskih funkcij. Ker ostale drugotožničine telesne funkcije niso bile okrnjene, ni mogoče šteti, da gre v obravnavanem primeru za izjemno situacijo, ki bi pogojevala intenzivne duševne bolečine zaradi začasnega zmanjšanja življenjske aktivnosti. Pritožbeno sodišče pri tem še navaja, da so bile določene drugotožničine težave, posebej tiste, ki jih izvedenec medicinske stroke opredeljuje kot funkcionalne posledice, upoštevane pri odškodnini za telesne bolečine. Ker v obravnavanem primeru drugotožničine duševne bolečine niso bile tolikšne, da bi lahko bile podlaga za prisojo denarne odškodnine za to obliko škode, je bilo treba pritožbi drugotoženke ugoditi in njeno obveznost plačila zmajšati še za prisojenih 300.000,00 SIT. Neutemeljen pa je pritožbeni očitek, da razmeroma kratko obdobje drugotožničinega bolniškega staleža izkazuje, da intenziteta in trajanje telesnih bolečin nista bila tako hudi, da bi opravičevali prisojeno odškodnino za to obliko škode. Prisojena denarna odškodnina za telesne bolečine povsem ustreza ugotovljeni intenzivnosti telesnih bolečin in trajanju bolečinskega obdobja kot tudi ugotovljenim nevšečnostim, ki jih je drugotožnica utrpela med zdravljenjem. Tako je ugotovljeno, da je drugotožnica tri dni trpela stalne hude bolečine, sedem dni občasne hude bolečine, tri tedne stalne srednje močne bolečine, mesec dni občasne srednje močne bolečine, nato pa občasne zmerne bolečine, ki jih ima drugotožnica še vedno v predelu leve dlani, levo ledveno in v trebuhu. Med to obliko škode pa je treba uvrstiti tudi nevšečnosti, ki jih je drugotožnica utrpela med zdravljenjem: hospitalizacija, specialistični pregledi, pregledi pri splošnem zdravniku, večkratno rentgeniziranje, tri tedne zamavčenja mezinca leve roke, kar jo je oviralo pri gibanju, hranjenju in osebni higieni, sočasna petdnevna nošnja opornice za prst desne roke, razgibavanje, bolniški stalež. Glede na ugotovljena dejstva prisojena denarna odškodnina v skupnem znesku 700.000,00 SIT ustreza zgoraj opredeljenim merilom za določitev denarne odškodnine za telesne bolečine. Glede na navedeno znaša drugotoženkina obveznost za plačilo negmotne škode drugotožnici 850.000,00 SIT, ki jo je dolžna plačati solidarno s prvotoženko. Izpodbijano sodbo je bilo zato treba, po delni ugoditvi drugotoženkini pritožbi ustrezno spremeniti (4. točka 358. čl. ZPP), v nespremenjenem delu pa potrditi izpodbijano sodbo (353. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče še dodaja, da zmanjšanje solidarne obveznosti drugotoženke v ničemer ne vpliva na obveznost plačila odškodnine prvotoženke. Med odgovorno osebo in zavarovalnico namreč ne gre za enotno sosporništvo, zato se učinki procesnih dejanj (v obravnavanem primeru vložene pritožbe), ki jih opravi eden izmed sospornikov ne raztezajo avtomatično tudi na drugega sospornika. Če odgovorna oseba ni vložila pritožbe, mora torej trpeti neugodne posledice, čeprav je drugi sospornik (zavarovalnica) s svojo aktivnostjo dosegla zase ugodnejšo odločbo. Delna sprememba izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje pa je pogojevala tudi spremembo stroškovne odločitve (2. odst. 165. čl. ZPP). Izhajajoč iz določila 2. odst. 154. čl. ZPP je pritožbeno sodišče pri odmeri pravdnih stroškov pravdnih strank uporabilo enak pristop kot tudi sodišče prve stopnje. Ugotovilo je, da je skupen uspeh tožeče stranke proti drugotoženi stranki 75 % kar pomeni, da bi bila tožeča stranka upravičena od drugotoženke zahtevati povrnitev stroškov v znesku 414.828,00 SIT, drugotožena stranka pa od tožeče 2.409,00 SIT (25 % od priglašenih stroškov v znesku 9.639,50 SIT). Po pobotanju pravdnih stroškov obeh strank je drugotoženka dolžna povrniti tožeči stranki stroške v skupnem znesku 412.419,00 SIT. Pritožbeno sodišče je zato njeno obveznost povrnitve pravdnih stroškov določeno v 5. točki izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje v znesku 419.439,00 SIT, zmanjšalo za 7.020,00 SIT.