Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno presodilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo že iz razloga, ker tožeča stranka ni dokazala, kateri upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju kot tožena stranka, so bili neenako obravnavani, pri čemer se do izkazanosti pogojev izpodbojnosti sploh ni opredelilo.

Izrek

Pritožbi se ugodi, izpodbijana sodba se razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se v razmerju med pravdnima strankama razveljavili učinki posameznih plačil, sorazmerno do zneska 55.248,17 EUR, in podrejeni tožbeni zahtevek, po katerem naj bi se v razmerju med pravdnima strankama razveljavili učinki posameznih plačil, v skupnem znesku 55.248,17 EUR, toženi stranki pa naj bi se naložilo, da je dolžna v stečajno maso tožeče stranke vrniti navedeni znesek z obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje do plačila (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo, da povrne toženi stranki njene pravdne stroške v znesku 2.424,24 EUR z obrestmi (2. točka izreka).

2. Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila. Predlagala je, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne kot neutemeljeno in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Za sojenje v tej zadevi je pristojno Višje sodišče v Ljubljani, ker je bila pristojnost s sklepom predsednika Vrhovnega sodišča RS, št. Su 72/2011-34 z dne 23. 03. 2011, prenesena z Višjega sodišča v Mariboru na Višje sodišče v Ljubljani.

6. Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je bil stečajni postopek nad tožečo stranko začet s sklepom Okrožnega sodišča v Murski Soboti St 262/2009 z dne 17. 04. 2009. Zakon o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP) se je začel uporabljati 01. 10. 2008, veljati pa je začel 15. 01. 2008. Sodišče prve stopnje je torej postopalo pravilno, ko je pri presoji utemeljenosti tožbenega zahtevka uporabilo določbe ZFPPIPP.

7. Če družba postane insolventna, ne sme opravljati nobenih plačil ali prevzemati novih obveznosti, razen tistih, ki so nujne za redno poslovanje (prvi odstavek 34. člena ZFPPIPP). Po tem, ko postane insolventna, tudi ne sme opraviti nobenega dejanja, zaradi katerega bi bili upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju, neenako obravnavani (3. odstavek 34. člena ZFPPIPP). Za dejanja neenakega obravnavanja, ki so prepovedana po tretjem odstavku 34. člena ZFPPIPP pa veljajo med drugim zlasti pravna dejanja, ki bi bila ob stečajnem postopku izpodbojna po 271. členu ZFPPIPP. Ker je tožeča stranka zatrjevala, da so pravna dejanja, ki so predmet izpodbijanja, izpodbijana v smislu 271. člena ZFPPIPP, pri čemer je zatrjevala obstoj domneve iz 1. točke prvega odstavka 272. člena ZFPPIPP, je za odločitev bistvenega pomena, ali sta podana objektivni in subjektivni pogoj izpodbojnosti, kot ju določa ZFPPIPP. Sodišče prve stopnje je torej zmotno presodilo, ko je tožbeni zahtevek zavrnilo že iz razloga, ker tožeča stranka ni dokazala, kateri upniki, ki so v razmerju do družbe v enakem položaju kot tožena stranka, so bili neenako obravnavani, pri čemer se do izkazanosti pogojev izpodbojnosti sploh ni opredelilo.

8. Prav tako je sodišče v izpodbijani sodbi napačno zaključilo, da tožeča stranka ni niti zatrjevala niti dokazala, kdaj je nastopilo obdobje insolventnosti. Tožeča stranka je že v prvi pripravljalni vlogi z dne 07. 06. 2010, ki jo je sodišče prve stopnje v sodbi povzelo (stran 7), zatrjevala, da je bila v obdobju izpodbojnosti nedvomno insolventna, saj je stečajni upravitelj ob reviziji poslovanja ugotovil, da v izpodbojnem obdobju ni bila sposobna poravnavati kar 24,4 % tekočih terjatev, niti zapadlih dobav, izvršenih pred izpodbojnim obdobjem (1. točka 2. odstavka 14. člena ZFPPIPP). Prav tako je izguba tožeče stranke presegla polovico njenega osnovnega kapitala, saj je v letu 2008 znašala 937.541,00 EUR, osnovni kapital pa 740.463,00 EUR (2. točka 3. odstavka 14. člena ZFPPIPP). Za potrditev svojih trditev je predlagala dokaze.

9. Ob povedanem se izkaže, da je prvostopenjsko sodišče zaradi zmotne uporabe materialnega prava nepopolno ugotovilo pravno odločilno dejansko stanje (355. člen ZPP). Ker glede na naravo stvari in okoliščine primera pritožbeno sodišče ne more samo dopolniti postopka oziroma odpraviti pomanjkljivosti, je potrebno izpodbijano sodbo razveljaviti in zadevo vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

10. V ponovljenem postopku bo sodišče prve stopnje moralo preizkusiti utemeljenost tožbenega zahtevka v okviru določb 271. in 272. člena ZFPPIPP, upoštevaje trditveno podlago obeh pravdnih strank. Pri tem pritožbeno sodišče v zvezi z zaključki prvostopenjskega sodišča, da bi morala tožeča stranka dokazati, da so bile dobave blaga tožeči stranki izvršene v obdobju pred nastopom insolventnosti, sama plačila pa v obdobju izpodbojnosti in hkratnem obdobju insolventnosti, pripominja, da je odločilno le, ali je bila izpolnitev tožeče stranke v obdobju izpodbojnosti (in insolventnosti) opravljena po načelu sočasnosti. Tožeča stranka je namreč trdila, da je s pravnimi dejanji, ki so predmet izpodbijanja (in katera je konkretizirala s številkami, datumi in zneski računov ter načini poravnav le-teh), poravnala svoje obveznosti z večmesečno zamudo. Tožena stranka teh trditev ni konkretno prerekala.

11. V skladu s 3. odstavkom 165. člena ZPP se odločanje o pritožbenih stroških pridrži za končno odločitev v zadevi.