Jedro

Dejstvo neizročitve menice oziroma bančne garancije s strani toženke ne pomeni, da toženka svojega dela obveznosti ni izpolnila, saj je tožnica ravno iz tega razloga zadržala 10% vrednosti pogodbenih del, s čimer je bila obveznost toženke smiselno - na drug način izpolnjena. Ker tožnica do toženke nima več nobenega zahtevka na izpolnitev pogodbe, saj jamčevalni zahtevek predstavlja samostojen zahtevek, ki je ne glede na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama odškodninske narave, je vsaj toženka do tožnice svoj del obveznosti po pogodbi izpolnila v celoti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka sama nosi pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da se tožbeni zahtevek zavrne (1. točka izreka), tožeča stranka pa je dolžna toženi stranki v roku 15 dni povrniti pravdne stroške v znesku 2.538,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila (2. točka izreka).

2. Zoper izpodbijano sodbo je iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena ZPP vložila pritožbo tožnica in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje oziroma da pritožbeno sodišče samo izvede predlagane dokaze in odloči v skladu z zahtevkom tožnice. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena nasprotni stranki, ki je nanjo odgovorila in predlagala, da pritožbeno sodišče pritožbo zavrne in tožnici naloži, da toženki povrne stroške postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Priglasila je tudi stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. V predmetni zadevi sta pravdni stranki dne 9.7.2004 sklenili Pogodbo, s katero se je toženka kot izvajalec za tožnico kot naročnika zavezala izvesti gradbena dela in AB montažo konstrukcije za objekt "skladiščno poslovni objekt T" (priloga A15). Pravdni stranki sta dne 20.6.2007 opravili primopredajo del "P" in "P - zunanja ureditev in kanalizacija" (prilogi A13 in A14), pred izplačilom zadnje 10% pogodbene vrednosti pa bi morala toženka tožnici predložiti menico (bančno garancijo) v višini 10% pogodbene vrednosti kot jamstvo za odpravo pomanjkljivosti, česar pa ta ni storila. Po primopredaji objekta se je začelo zamakanje v kletnih prostorih in tožnica je zahtevala, da toženka te napake odpravi. Po pridobitvi mnenja inštituta z dne 4.5.2010 (priloga A12) in po večmesečnem čakanju in pozivanju toženke k sanaciji je tožnica prejela dopis toženke z dne 8.9.2010, s katerim se je toženka zavezala opraviti sanacijo na ploščadi objekta "P" do dne 20.5.2011. Iz tega razloga je tožnica zadržala denarna sredstva v višini 77.291,13 EUR, ki bi jih sprostila v primeru, da bi toženka objekt sanirala v predvidenem roku. Slednja je medtem (dne 9.4.2009) zoper tožnico vložila izvršbo na zadržane zneske in bila v postopku VL 46022/2009 dne 10.2.2012 tudi v celoti poplačana (list. št. 224 spisa VL 46022/2009).

6. Tožnica je v postopku izvršbe vložila ugovor po izteku roka, v katerem je zatrjevala, da dopis z dne 8.9.2010, s katerim se je toženka zavezala opraviti sanacijo do dne 20.5.2011, predstavlja novo dejstvo, ki je nastalo po začetku izvršbe s sklepom z dne 14.4.2009 in po izdaji obeh sklepov VL 46022/2009 z dne 6.5.2010 in z dne 14.4.2011. Na ta način je zoper zahtevek oziroma izvršilni predlog toženke na plačilo zadržanih zneskov podala ugovor znižanja plačila po 635. členu OZ ter tako smiselno uveljavljala v pobot svoj zahtevek iz naslova stvarnih napak (8. točka 55. člena ZIZ). Izvršilno sodišče je njen ugovor po izteku roka zavrnilo s sklepom VL 46022/2009 z dne 12.1.2012 (priloga A2), pritožbeno sodišče pa je odločitev izvršilnega sodišča potrdilo (I Ip 1248/2012 z dne 22.5.2012, priloga A16). Obe sodišči sta presodili, da je ugovor znižanja kupnine po 635. členu OZ mogoče podati zgolj v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov, torej v pravdnem postopku ali v rednem ugovoru zoper sklep o izvršbi na podlagi verodostojne listine, ki nato preide v pravdni postopek. V izvršilnem postopku bi namreč s takšnim pobotnim ugovorom tožnica uspela zgolj, če bi s pravnomočnim izvršilnim naslovom izkazala obstoj jamčevalnega dajatvenega zahtevka (tako tudi V. Rijavec: Civilno izvršilno pravo, GV Založba Ljubljana 2003, str. 201).

7. Po 59. členu ZIZ v primeru, da je sodišče o ugovoru odločalo na podlagi dejstev, ki so bila med strankama sporna, in se ta dejstva nanašajo na sámo terjatev, lahko dolžnik v tridesetih dneh od pravnomočnosti sklepa o ugovoru začne pravdo ali drug postopek za ugotovitev nedopustnosti izvršbe. Gre torej za ugotovitveno tožbo, pri čemer v primeru, da je izvršilno sodišče odločalo samo o spornem pravnem vprašanju glede terjatve in sama dejstva med strankama niso bila sporna, te tožbe ni mogoče vložiti (V. Rijavec: Civilno izvršilno pravo, GV Založba Ljubljana 2003, str. 216-217). Pritožbeno sodišče se sicer pridružuje mnenju sodišča prve stopnje, da je izvršilno sodišče v konkretnem primeru odločalo zgolj o spornem pravnem vprašanju, ali ugovor na znižanje plačila predstavlja materialnopravno utemeljen ugovor, ki preprečuje izvršbo, ali ne, vendar pa pritožbeno sodišče glede na obrazložitev obeh izvršilnih odločb meni, da so bila sama dejstva med strankama nedvomno sporna, pravni razlog neutemeljenosti ugovora v izvršilnem postopku, da je mogoče ugovor na znižanje plačila uveljavljati zgolj v postopku, iz katerega izvira izvršilni naslov (to je v pravdnem postopku) pa je glede na naravo predmetnega postopka (pravda) neupošteven, kar pomeni, da je bila tožnica tožbo na nedopustnost izvršbe kljub vsemu upravičena vložiti. Pritožbeno sodišče pri tem še pojasnjuje, da pritožbeni razlogi, ki se nanašajo na vprašanje, ali je že pravnomočna odločitev izvršilnega sodišča pravilna ali ne, za konkretni primer niso (več) relevantni.

8. Ne glede na navedeno pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da se je nad toženko s sklepom St 1/2011 z dne 15.6.2011 začel stečajni postopek. Ker je tožnica sama priznala, da svojega zahtevka na znižanje kupnine ni prijavila v stečajnem postopku nad toženko, je sodišče prve stopnje nadalje pravilno zaključilo, da je ta na podlagi 296. člena ZFPPIPP (sodišče prve stopnje je napačno uporabilo ZPPSL, a ta pomota ni vplivala siceršnjo pravilno uporabo materialnega prava) prenehala. Toženka je sicer vseskozi zatrjevala, da je šlo v konkretnem primeru za vzajemno dvostransko pogodbo, za katero ne velja obveznost prijave terjatev po 3. odstavku 265. člena ZFPPIPP, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja.

9. Po 2. odstavku 24. člena ZFPPIPP je vzajemno neizpolnjena dvostranska pogodba pogodba: 1. ki je bila sklenjena pred začetkom postopka zaradi insolventnosti in 2. pri kateri do začetka postopka zaradi insolventnosti: - niti insolventni dolžnik niti nasprotna pogodbena stranka nista izpolnila svoje obveznosti glede izpolnitvenega ravnanja na podlagi te pogodbe ali - nobeden od njiju teh obveznosti ni izpolnil v celoti. Smisel te določbe v povezavi s posebnimi pravili za vzajemno neizpolnjen dvostranske pogodbe (Poddodelek 5.3.3. ZFPPIPP) je, da se pogodbeno razmerje med strankama, v primeru, da imata druga do druge še odprte obveznosti, te obveznosti ne glede na vzporeden tek stečajnega postopka v celoti izpolnijo (če je to smotrno) in se pogodbeno razmerje zaključi. Kot je pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje, je tožnica v konkretnem primeru kljub sedanjemu uveljavljanju jamčevalnih zahtevkov dela prevzela že pred začetkom stečajnega postopka. Čeprav drži, da toženka tožnici ni izročila v pogodbi dogovorjene menice oziroma bančne garancije (12. in 15. člen pogodbe na prilogi A15), pritožbeno sodišče poudarja, da tožnica do toženke v predmetnem postopku ne uveljavlja zahtevka na izročitev menice oziroma bančne garancije, zato se pogodba v tem delu sploh ne bo mogla nikoli izpolniti. K temu pritožbeno sodišče še dodaja, da dejstvo neizročitve menice oziroma bančne garancije s strani toženke, ne pomeni, da toženka svojega dela obveznosti ni izpolnila, saj je tožnica ravno iz tega razloga zadržala 10% vrednosti pogodbenih del, s čimer je bila obveznost toženke smiselno - na drug način izpolnjena. Ker tožnica do toženke nima več nobenega zahtevka na izpolnitev pogodbe, saj jamčevalni zahtevek predstavlja samostojen zahtevek, ki je ne glede na pogodbeno razmerje med pravdnima strankama odškodninske narave, pritožbeno sodišče zaključuje, da je vsaj toženka do tožnice svoj del obveznosti po pogodbi izpolnila v celoti, kar pomeni, da 2. alineja 2. odstavka 24. člena ZFPPIPP ni podana.

10. Prav tako pa ni mogoče šteti kot vzajemno dvostransko pogodbo dopisa z dne 8.9.2010, iz katerega izhaja, da bo toženka do dne 20.5.2011 izvedla sanacijo, skladno s smernicami Z. inštituta (priloga A4). Kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, gre v slednjem primeru za enostransko izjavo, s katero se kvečjemu ena stranka (toženka) obvezuje, da bo izvedla sanacijo, pri čemer pritožbeno sodišče pojasnjuje, da navedeni dopis tudi ni mogoče šteti kot pripoznavo terjatve, saj mora ta biti jasna in določena, iz izjave pa mora biti nesporno vidna pravna podlaga terjatve (364. člen OZ, Obligacijski zakonik (OZ) s komentarjem, 2. knjiga, str. 502). Da bi lahko zaključili, da je obstajal poseben nov ustni dogovor, ki bi ga lahko kvalificirali kot vzajemno dvostransko pogodbo, kar bi po pritožbenih navedbah tožnice lahko potrdile predlagane priče, pa je tožnica navedla premalo trditvene podlage (7. člen ZPP).

11. Na podlagi 1. odstavka 261. člena ZFPPIPP v primeru, če ob začetku stečajnega postopka hkrati obstaja terjatev posameznega upnika do stečajnega dolžnika in nasprotna terjatev stečajnega dolžnika do tega upnika, terjatvi z začetkom stečajnega postopku veljata za pobotani. Na podlagi 4. in 5. odstavka 261. člena ZFPPIPP upnik ni dolžan prijaviti te terjatve v stečajni postopek, mora pa o pobotu obvestiti stečajnega upravitelja, ker v nasprotnem primeru odgovarja za škodo zaradi takšne opustitve. Zmotno je materialnopravno stališče tožnice, da je bila njena terjatev na znižanje kupnine in plačilo škode oziroma neupravičeno obogatitev ex lege pobotana s terjatvijo toženke, saj je v času začetka stečajnega postopka toženka kot upnik vodila izvršbo zoper tožnico, ta pa je zoper njo uveljavljala ugovor znižanja plačila. Vsaj terjatev tožnice je bila v tem času torej predmet spora, terjatev toženke je bila namreč ugotovljena s pravnomočnim izvršilnim naslovom (sklepom o izvršbi). V takem primeru se izvršba nadaljuje in začetek stečaja ne vpliva na terjatve v smislu posledic, predvidenih v pododdelku 5.3.2. ZFPPIPP.

12. Posledično bi torej tožnica morala svoj zahtevek na znižanje plačila prijaviti v stečajnem postopku nad toženko, povsem enako pa velja tudi glede njenega zahtevka na neupravičeno obogatitev in uveljavljanje odškodninske odgovornosti, zaradi česar se pritožbeno sodišče ni posebej spuščalo v vprašanje obstoja in utemeljenosti teh nadaljnjih zahtevkov tožnice.

13. Ker pritožbeni razlogi niso podani in tudi ne razlogi, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

14. Ker tožnica ni uspela s svojo pritožbo, sama krije svoje pritožbene stroške (1. odstavek 165. člena ZPP). Prav tako tudi toženka sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo, saj njen odgovor na pritožbo ni prispeval k odločitvi pritožbenega sodišča in v smislu 155. člena ZPP ni bil potreben.