Jedro

Po ustaljeni sodni praksi mora biti za odškodninsko odgovornost toženca (zavoda) ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Takšno dejansko stanje pa zgolj zato, ker sta bili v sodno socialnem sporu odpravljeni zavrnilni odločbi toženca o bolniškem staležu in ugotovljena začasna nezmožnost za delo, ni niti ne more biti dokazano.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožnica krije stroške pritožbe sama.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo zneska v višini 14.459,47 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi in na plačilo zneska 1.581,46 EUR z vtoževanimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sklenilo je, da stroški postopka bremenijo proračun.

2. Zoper sodbo se pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov s predlogom na spremembo v smeri ugoditve tožbenemu zahtevku oziroma podredno razveljavitev in ponovno sojenje ter povračilo stroškov.

Zaradi toženčevega protipravnega ravnanja, ki ji ni priznal začasne nezmožnosti za delo od 15. 11. 2014 dalje, je izgubila redno zaposlitev. Nastala ji je premoženjska škoda v višini razlike med nadomestilom plače, ki bi ga morala prejemati zaradi začasne nezmožnosti za delo, in denarno socialno pomočjo, ki jo je dejansko prejemala. Zaključek, da je z izginotjem simptomov odpadla podlaga za priznanje staleža po diagnozi ... - virusna pljučnica, neopredeljena, je v nasprotju z ugotovitvijo, da po izvidu RTG z dne 1. 12. 2014 ni bilo mogoče izključiti vnetnega infiltrata in se priporoča RTG slikanje v polstranskih projekcijah. Vnetni infiltrat jasno kaže, da virusna pljučnica ni izginila do 3. 12. 2014. Toženec bi moral, še preden je odločil, da ni upravičena do bolniškega staleža, počakati na dodatno RTG slikanje. Nemogoče je, da bi 28. 11. 2014 ugotovljena virusna pljučnica, po tem ko je RTG 1. 12. 2014 pokazal sum na to obolenje, do 3. 12. 2014 kar izginila. Čeprav do izginotja simptomov ni moglo priti, je sodišče tak zaključek sprejelo brez izvedenskega mnenja in vpogleda v slike RTG v polstranskih projekcijah. Podano je bilo bolezensko stanje, ki bi skladno s Priporočili za ocenjevanje začasne nezmožnosti za delo moralo trajati do popolnega prenehanja simptomov. Bolniški stalež bi bilo zato mogoče zaključiti šele, ko bi se z RTG v polstranskih projekcijah potrdilo, da je bolezen mimo. Odločanje o zaključku staleža brez dodatnega izvida RTG zato predstavlja hujšo malomarnost toženca.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožnica ne navaja ničesar takega, kar bi lahko vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane zavrnilne sodbe, ki je izdana ob dovolj razčiščenem dejanskem stanju in pravilno uporabljenem materialnem pravu. Ni prišlo niti do procesnih kršitev iz 2. odstavka 350. člena v zvezi z 2. odstavkom 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP)1, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti do zatrjevane.

Izpodbijana sodba je obrazložena z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi. Glede na pritožbene navedbe je potrebno poudariti predvsem naslednje.

5. Zaradi zavrnitve pridobitve predlaganega sodno izvedenskega mnenja v obravnavanem primeru ni prišlo do kršitve določb postopka in posledično ne do nepravilno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. Obravnavan dokazni predlog je utemeljeno zavrnjen, saj so za to sprejemljivi in ustavno dopustni razlogi. Sodišče med drugim ni dolžno izvajati dokazov, ki so nerelevantni, ker dejstvo, ki naj bi se ga dokazovalo za razsojo ni pravno odločilno. Čeprav je sodišče zaključilo, da je do izginotja simptomov virusne pljučnice prišlo do 3. 12. 2014, to za rešitev zadeve, kot bo obrazloženo v nadaljevanju, sploh ni relevantno. Sicer pa je bil sodni izvedenec predlagan za ugotovitev začasne nezmožnosti za delo od 23. 2. 2016 dalje, kar je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo in zavrnitev ustrezno obrazložilo v izpodbijani sodbi.2

6. Pravna podlaga za pritožbeno rešitev zadeve je podana v 94. členu Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (ZZVZZ)3, ki izrecno določa, da zavod odgovarja zavarovani osebi za povzročeno škodo v skladu z določbami zakona o obligacijskih razmerjih. Odkazuje torej na uporabo Obligacijskega zakonika (OZ)4 in s tem na splošna in druga pravila, ki urejajo povračilo premoženjske škode. Kot pravilno razloguje sodišče prve stopnje, morajo biti za odškodninsko odgovornost izpolnjene kumulativno predpisane štiri predpostavke, in sicer nedopustno ravnanje povzročitelja, obstoj pravno priznane škode, vzročna zveza ter odgovornost povzročitelja. Če vse štiri niso izpolnjene sočasno, odškodninska odgovornost ni podana.

Po ustaljeni sodni praksi5 mora biti za odškodninsko odgovornost toženca ravnanje zaposlenih delavcev toženca takšno, da bi iz njih izhajala namera izigranja z zakonom določene pravice na način, ki bi hkrati kazal na očitno ravnanje proti pravilom procesnega prava. Da bi bilo mogoče ravnanje toženca šteti za protipravno v smislu odgovornosti za civilni delikt, bi moralo biti samovoljno oziroma arbitrarno. Torej takšno, da bi brez razlogov odstopalo od običajne metode dela in potrebne skrbnosti. Okoliščine primera bi morale jasno kazati, da je zavod kot nosilec in izvajalec javnih pooblastil pri izvajanju te funkcije odstopil od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje bilo potrebno šteti za protipravno v smislu standarda, izoblikovanega za odškodninsko odgovornost iz naslova civilnega delikta. Takšno dejansko stanje pa zgolj zato, ker sta bili v sodno socialnem sporu odpravljeni zavrnilni odločbi toženca o bolniškem staležu in ugotovljena začasna nezmožnost za delo, ni niti ne more biti dokazano.

7. Z odločbo toženca z dnem 22. 12. 2014, potrjeno z odločbo z dne 12. 2. 2015, je bilo odločeno, da pri tožnici začasna nezmožnost za delo zaradi bolezni od 15. 11. 2014 dalje ni utemeljena. Odločba je bila izdana na podlagi izvida RTG posnetka z dne 1. 12. 2014, da ni mogoče izključiti vnetnega infiltrata in se priporoča RTG v polstranskih projekcijah, ter zapisa v zdravstvenem kartonu o bolečini v prsnem košu. V sodnem postopku6 sta bili odločbi odpravljeni in ugotovljeno, da je tožnica od 15. 11. 2014 dalje oziroma do 23. 2. 2016 začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Komisija za fakultetna izvedenska mnenja (v nadaljevanju Komisija) je ocenila, da je bila tožnica od 15. 11. 2014 dalje začasno nezmožna za delo zaradi bolezni. Delazmožnost je bila v sodnem postopku sicer ugotovljena drugače kot v predsodnem upravnem postopku, vendar toženec v predsodnem upravnem postopku ni razpolagal z dodatno in kasnejšo medicinsko dokumentacijo, predloženo šele v sodnem postopku. Ob takšnih okoliščinah pa mu protipravnosti v smislu odškodninske odgovornosti ni mogoče očitati. Poleg tega vzrok ugotovljene začasne nezmožnosti za delo od 15. 11. 2014 dalje sploh ni bil virusna pljučnica, niti bolečine v prsih, temveč tožničino psihiatrično oziroma psihosomatsko stanje. Po mnenju Komisije je šlo za kombinacijo neugodnih dejavnikov z vplivom preteklega zelo intenzivno izraženega sindroma odvisnosti od alkohola z dolgoročnimi posledicami in somatskih simptomov v smislu hujšanja in žilnih zapletov, kar je prispevalo k razvoju in vzdrževanju psihoorganske spremenjenosti. Pritožbena izvajanja v smeri, da bi bilo bolniški stalež od 15. 11. 2014 dalje mogoče ugotavljati šele po potrebni dodatni diagnostiki virusne pljučnice oziroma dodatnem RTG, in malomarnosti toženca, morajo zato ostati brezuspešna. Sicer pa se je toženec do teh dodatnih preiskav opredelil. Preiskava sama po sebi še ne pomeni tudi začasne nezmožnosti za delo.

8. Vse predhodno navedeno pomeni, da je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da ravnanje toženca pri izdaji odločb z dne 22. 12. 2014 in 12. 2. 2015 ni odstopalo od potrebne skrbnosti do te mere, da bi njegovo ravnanje postalo protipravno. Vtoževana odškodninska terjatev iz naslova gmotne škode je zato že po temelju utemeljeno zavrnjena. Drugih elementov pravnega temelja vtoževane terjatve, torej vzročne zveze in ostalih ni bilo potrebno ugotavljati.

9. Iz istih dejanskih in pravnih razlogov je potrebno pritožbo kot neutemeljeno zavrniti in na podlagi 353. člena ZPP potrditi sodbo sodišča prve stopnje.

10. Ob takšnem pritožbenem izidu je bilo na temelju 165. člena v zvezi s 154. členom ZPP potrebno odločiti še, da tožnica stroške pritožbe krije sama.

1 Ur. l. RS, št. 73/2007 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 2 3. točka obrazložitve izpodbijane sodne odločbe. 3 Ur. l. RS, št. 72/2006 - uradno prečiščeno besedilo s spremembami. 4 Ur. l. RS, št. 83/2001 s spremembami. 5 VIII Ips 140/2013, Psp 443/2013, Psp 401/2016 itd. 6 Sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani V Ps 241/2015 z dne 23. 2. 2016.