Jedro

Pogodbeno razmerje tožnika z A., d. o. o. je bilo z nezakonitim poslovnim modelom zlorabljeno, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec (tako tudi revizijsko sodišče v sodbi in sklepu VIII Ips 10/2022) in je pravilno razsodilo, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo.

V postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo ugotovljeno, kdaj je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi tožniku delovno razmerje pri A., d. o. o. prenehalo. Do tega datuma namreč tožnik glede na vse obrazloženo od toženke ne more uspešno uveljavljati obstoja delovnega razmerja, prijave v obvezna zavarovanja in vpisa delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, saj so te pravice vezane na delovno razmerje tožnika pri A., d. o. o.

Izrek

I. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi: - v III. točki izreka glede ugotovitve obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženi stranki za čas od 19. 7. 2019 dalje za nedoločen in polni delovni čas za opravljanje dela vodje premika železniških vozil - luško transportnega delavca; - v IV. točki izreka glede odločitve o obveznosti tožene stranke, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 19. 7. 2019 dalje do ponovnega nastopa dela, ga za ta čas prijavi v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno in starševsko zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti in mu vpiše delovno dobo v matično evidenco ZPIZ; - v 6. in 7. alineji prvega odstavka V. točke izreka (mesečne razlike v plači za leti 2019 in 2020 z zakonskimi zamudnimi obrestmi); - in v 1. ter 6. alineji prvega odstavka VI. točke izreka (regres za letni dopust za leti 2014 in 2019 z zakonskimi zamudnimi obrestmi); ter se zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožba tožnika (ki se nanaša na zahtevek glede pravic iz delovnega razmerja, prijave v obvezna in dodatna zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za obdobje od 1. 5. 2005 do vključno 14. 8. 2014, zahtevek iz naslova mesečne plače in regresa za letni dopust ter druge denarne zahtevke za čas od 1. 5. 2005 do vključno 14. 8. 2014) se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo ugotovilo ničnost pogodb o zaposlitvi med tožnikom in A., d. o. o.,1 sklenjenih v obdobju od 1. 5. 2005 dalje (I. točka izreka sodbe), in ničnost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2019, ki jo je ta podala tožniku (II. točka izreka sodbe). Ugotovilo je obstoj delovnega razmerja med tožnikom in toženko za obdobje od 1. 5. 2005 dalje za nedoločen čas in za polni delovni čas za opravljanje dela vodje premika železniških vozil - luško transportnega delavca (III. točka izreka sodbe) ter toženki naložilo, naj tožnika pozove nazaj na delo, mu prizna vse pravice iz delovnega razmerja za obdobje od 15. 8. 2014 do vrnitve na delo, ga prijavi v pokojninsko, zdravstveno in starševsko zavarovanje ter zavarovanje za primer brezposelnosti in mu vpiše delovno dobo v matični evidenci Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (IV. točka izreka). Toženki je še naložilo, naj tožniku za obdobje od 15. 8. 2014 do 31. 12. 2019 obračuna davek in prispevke od bruto mesečnih razlik v plači, navedenih v izreku sodbe, za leto 2020 pa v višini plače primerljivega luško transportnega delavca, zmanjšane za prejeta plačila za delo in nadomestila za primer brezposelnosti, neto zneske pa izplača tožniku z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek V. točke izreka); višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do vtoževanega mesečnega bruto zneska 2.661,00 EUR je zavrnilo (drugi odstavek V. točke izreka). Toženki je naložilo tudi, naj tožniku iz naslova regresa za letni dopust za leta od 2014 do 2019 od zneskov, navedenih v izreku, obračuna akontacijo dohodnine, neto zneske pa izplača z zakonskimi zamudnimi obrestmi (prvi odstavek VI. točke izreka); višji tožbeni zahtevek iz tega naslova do vtoževanega letnega zneska 1.350,00 EUR je zavrnilo (drugi odstavek VI. točke izreka). S sklepom pa je zavrglo tožbo v delu, ki se nanaša na izročitev pogodbe o zaposlitvi s strani toženke, na ugotovitev in razveljavitev nezakonitega prenehanja pogodbe o zaposlitvi med tožnikom in toženko ter na ničnost pogodb o opravljanju storitev med A., d. o. o. in toženko (1. točka izreka sklepa). Zavrglo je tožbo zoper C., d. o. o. in D., d. o. o. (2. točka izreka sklepa) in odločilo, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (3. točka izreka sklepa).

2. Zoper sodbo se v delu, ki se nanaša na zastaranje kondikcijskega zahtevka za obdobje od 1. 5. 2005 do 15. 8. 2014 v IV. do VI. točki izreka, pritožuje tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku ugodi in se mu priznajo vse pravice iz delovnega razmerja (prijava v socialna zavarovanja, priznanje delovne dobe ter razlike v plačah in regresu za letni dopust) tudi za to obdobje, oziroma podrejeno njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi uveljavlja, da je zastaralni rok glede vtoževanih razlik v plači in regresu za letni dopust pričel teči šele z objavo Poročila o posebni reviziji izvajalcev pristaniških storitev pri B., d. d. v letu 2017/2018, saj se je imel šele takrat možnost seznaniti s tem, da bi se lahko štel za delavca toženke. S sklicevanjem na primere iz sodne prakse Vrhovnega sodišča RS sodišču prve stopnje očita, da je s pretogo razlago pravil o zastaranju nesorazmerno omejilo njegovo ustavno pravico do dostopa do sodišča in s tem storilo relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kršilo njegove pravice iz 14., 22., 23., 33., 34., 35., 49. in 50. člena Ustave RS ter pravico do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Opozarja na stališče Ustavnega sodišča RS v zadevi Up-1177/12, da je za presojo zadržanja teka zastaranja bistveno ustrezno ovrednotenje specifičnih okoliščin v smislu "nepremagljivih ovir", in na stališče ESČP v zadevi Howald Moor proti Švici, da zastaralni rok ne začne teči pred možnostjo odkritja škode. Navaja, da bo imel zaradi delne zavrnitve reparacijskega zahtevka bistveno nižjo pokojnino, da je v primerjavi z luškimi delavci še vedno neenako obravnavan in da je izpodbijana odločitev problematična z vidika generalne prevencije.

3. Toženka se zaradi vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper ugodilni del izreka sodbe in zoper del sklepa, da sama krije svoje stroške postopka. Predlaga spremembo izpodbijanega dela sodbe in sklepa tako, da se tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, oziroma njegovo razveljavitev in v tem obsegu vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Nasprotuje presoji sodišča prve stopnje glede posredovanja dela delavcev A., d. o. o. in obstoja elementov delovnega razmerja tožnika pri njej. Glede tožbenega zahtevka po višini trdi, da tožnik ni podal ustreznih trditev in ni predložil ustreznih dokazov. Sodišče prve stopnje je razpolagalo s podatki o vseh razdelanih kategorijah dohodkov iz delovnega razmerja, ki jih je tožnik prejel od A., d. o. o. za vsak mesec posebej (tabela FURS), ter z mesečnimi podatki, ki jih je pripravila toženka. Vztraja, da je tožbeni zahtevek po višini nesubstanciran. Tožnik za zahtevek glede razlik v plači ni navedel vseh elementov odškodninske odgovornosti toženke. Tožbeni zahtevek bi moral oblikovati za vsak mesec posebej glede na razliko v plači med plačo, ki bi jo prejel pri toženki, in plačo, ki jo je prejel pri A., d. o. o. Zaradi pomanjkljive trditvene podlage sodišče prve stopnje ne bi smelo odločiti na podlagi obračunov toženke, temveč le na podlagi dokazov, ki jih je predložil tožnik, oziroma na podlagi izvedenskega mnenja, ter zgolj za mesece, za katere je tožnik predložil plačilne liste in podatke o delovnem času. Prisojeni zneski so napačni, ker temeljijo na povprečni vrednosti izplačil za delo vodenja premika železniških vozil - luško transportnega delavca, tožnik pa ni dokazal, da bi ga toženka štela za povprečnega delavca, zato bi bil ustrezen kvečjemu izračun na podlagi povprečnih osnovnih plač na tem delovnem mestu, povečanih za rast dodane vrednosti. Tožnik ni navajal podatkov o konkretnem delu oziroma pogojih dela (tudi ne o delovnem času in razlogih odsotnosti z dela), pri toženki pa se plače znatno razlikujejo glede na kvalifikacije delavca, napredovanja in pogoje dejanskega dela, zato ne more biti pravilen posplošen izračun, osnovan na podlagi celoletnih podatkov FURS. Trdi, da je sodišče prve stopnje ni obvestilo, da bo za posamezni mesec uporabilo letne povprečne vrednosti, zaradi česar ni mogla pripraviti ustreznih dodatnih izračunov. Izpodbijano sodbo šteje za sodbo presenečenja. Zatrjuje prekoračitev tožbenega zahtevka glede razlik v plači za celotno leto 2020 (sodba izdana 5. 10. 2020). Sodišče prve stopnje ni upoštevalo, da je delovno razmerje vzpostavilo od datuma med koledarskim letom. Sorazmerne povprečne letne vrednosti po izračunu toženke so bile drugačne od tistih, ki jih je uporabilo sodišče prve stopnje. Pri regresu za letni dopust bi bilo treba upoštevati le sorazmerni del s strani toženke dolgovanega regresa za sporno obdobje v posameznem letu in od tega odšteti sorazmerni del regresa, ki ga je tožnik prejel od A., d. o. o. Vztraja, da je ugotovitveni del tožbenega zahtevka delno zastaran in da bi moralo sodišče glede zakonskih zamudnih obresti upoštevati 3-letni zastaralni rok. Podani so pogoji za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi, navedla je namreč vsa relevantna dejstva glede tega, da tožnikovega dela ne potrebuje ter da dela na podlagi pogodbe o zaposlitvi ni zmožen opravljati. Predlog za sodno razvezo je podala pravočasno do konca glavne obravnave, zato ni bilo prekluzije glede predložitve dokazov. Sodišču prve stopnje očita, da se do njenih trditev v zvezi s predlagano sodno razvezo ni ustrezno opredelilo. Opozarja na trditve tožnika, ki kažejo na porušen odnos med strankama. Nasprotuje odločitvi o stroških postopka, saj je tožnik z dajatvenim zahtevkom uspel v deležu manj kot 50 %. Priglaša stroške pritožbe.

4. Tožnik je odgovoril na pritožbo toženke, toženka pa na pritožbo tožnika. V odgovorih prerekata pritožbene navedbe nasprotne stranke, predlagata zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijanega dela odločbe. Toženka priglaša stroške odgovora na pritožbo tožnika.

5. Pritožbeno sodišče je o pritožbah tožnika in toženke že odločilo s sodbo in sklepom Pdp 624/2020 z dne 21. 4. 2021, in sicer je pritožbi toženke delno ugodilo in izpodbijani del sodbe spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zavrnilo (točke III, IV, prvi odstavek točk V in VI izreka sodbe sodišča prve stopnje; točka I izreka); v preostalem je pritožbo toženke in v celoti pritožbo tožnika zavrnilo ter potrdilo izpodbijani del sklepa in izpodbijani zavrnilni del sodbe sodišča prve stopnje (točka II izreka); odločilo je še, da toženka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (točka III izreka). Vrhovno sodišče RS je s sodbo in sklepom VIII Ips 10/2022 z dne 20. 12. 2022 reviziji tožnika delno ugodilo in sodbo pritožbenega sodišča v I. točki izreka (razen glede odločitve o delni ugoditvi pritožbi in spremembi sodbe sodišča prve stopnje, tako da se zavrne zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja med tožnikom in toženko za obdobje od 1. 5. 2005 do 18. 7. 2019 in glede prijave v socialna zavarovanja ter vpis delovne dobe v matično evidenco za obdobje od 15. 8. 2014 do 18. 7. 2019, ter v delu II. točke izreka, ki se nanaša na zavrnitev pritožbe tožnika) razveljavilo ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču druge stopnje v novo sojenje (točka I izreka). Sicer je revizijo zavrnilo (točka II izreka) in odločilo, da se odločitev o stroških revizijskega postopka pridrži za končno odločbo (točka III izreka). Pritožbeno sodišče glede na to odloča v tem postopku le še o: ugotovitvi obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki od 19. 7. 2019 dalje, pozivu na delo, priznanju pravic, vpisu delovne dobe in prijavi v obvezna zavarovanja od 19. 7. 2019 dalje, mesečnih razlikah v plači za leta 2014 do 2020 (do s strani sodišča prve stopnje priznane višine) ter pripadajočih delih regresa za letni dopust za leta 2014 do 2019, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Odločitev o stroških revizijskega postopka je Vrhovno sodišče RS z navedeno sodbo in sklepom pridržalo za končno odločbo.

6. Pritožba toženke je delno utemeljena, pritožba tožnika pa se šteje za predlog za izdajo dopolnilne sodbe.

7. Pritožbeno sodišče je na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.) izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v navedeni določbi, in na pravilno uporabo materialnega prava.

8. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba toženke, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo. Sodišče prve stopnje se je tudi zadostno (četudi nekoliko skopo) opredelilo do vseh trditev strank, tudi glede trditev toženke v zvezi s prisojeno reparacijo in predlogom za sodno razvezo.

**Glede tožnikovega statusa pri toženki**

9. Tožnik je bil od 1. 5. 2005 vsaj do 18. 7. 2019, ko je bila odpovedana njegova pogodba o zaposlitvi, v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o. za opravljanje dela vodje premika - luško transportnega delavca. Delo je več let dejansko opravljal na območju toženke, pri čemer je bila edina dejavnost njegove formalne delodajalke A., d. o. o. posredovanje delavcev toženki in je bila od nje tudi povsem odvisna; zaradi zmanjšanja prometa s toženko mu ni več mogla zagotavljati dela in mu je pogodbo o zaposlitvi odpovedala iz poslovnega razloga. Pogoji dela za delavce družbe A., d. o. o. (tudi tožnika) so bili slabši od tistih, kot so jih imeli delavci toženke, vsaj glede plače. 10. Pogodbe, ki jih je A., d. o. o. sklepala s toženk0, se niso izvajale kot podjemne pogodbe – pogodbe o opravljanju storitev (619. člen Obligacijskega zakonika – OZ; Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl.); za toženko ta družba ni izvajala storitev, ampak je na delo napotila delavce (med njimi tudi tožnika), pri čemer ni pridobila dovoljenja za opravljanje dejavnosti (167. člena Zakona o urejanju trga dela – ZUTD; Ur. l. RS, št. 80/10 in nasl.) niti ni bila vpisana v register domačih pravnih in fizičnih oseb za opravljanje dejavnosti zagotavljanja dela delavcev uporabniku (drugi odstavek 166. člena ZUTD; drugi odstavek 163. člena ZUTD). Toženka je oddajanje storitev pogojevala prav s tem, da gre za družbe, ki ne opravljajo dejavnosti zagotavljanja dela delavcev. Družba A., d. o. o. se tako z zagotavljanjem dela s posredovanjem delavcev ne bi smela ukvarjati, toženka pa teh delavcev ne bi smela sprejemati, kot izrecno izhaja iz drugega odstavka 166. člena ZUTD.

11. Kot je Vrhovno sodišče RS utemeljilo v sodbi in sklepu VIII Ips 10/2022 z dne 20. 12. 2022 (in v drugih istovrstnih zadevah),2 izhajajoč iz avtonomije pogodbenih strank delovnega razmerja, določene v 9. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1; Ur. l. RS, št. 21/13 in nasl.), in vezanosti na temeljna načela civilnega prava, kot so vestnost in poštenje, prepoved povzročanja škode, prepoved zlorabe pravic itd., je v poslovanju in opravljanju dela delavcev (kot je bil tožnik), v katerega je bilo vključenih več družb, prepoznalo specifični poslovni model toženke in nekaterih drugih družb, ki po vsebini in namenu ni prikrival le posredovanja delavcev uporabniku, temveč delovno razmerje. Kljub temu je bil za obdobje od 1. 5. 2005 do 18. 7. 2019 pravilno (pravnomočno) zavrnjen zahtevek za ugotovitev obstoja delovnega razmerja tožnika pri toženki (in prijavo v zavarovanja oziroma vpis delovne dobe v matično evidenco), saj namen kršenega pravila ne odkazuje na poseg v že realizirano delovno razmerje in že pridobljene pravice za nazaj (pri A., d. o. o.).

**Glede zahtevane reintegracije in predloga za sodno razvezo**

12. Pogodbeno razmerje tožnika z A., d. o. o. je bilo z nezakonitim poslovnim modelom zlorabljeno, zato je sodišče prve stopnje pravilno presodilo, da je bila toženka tožnikov dejanski delodajalec (tako tudi revizijsko sodišče v sodbi in sklepu VIII Ips 10/2022) in je v IV. točki izreka izpodbijane sodbe pravilno razsodilo, da je toženka dolžna tožnika pozvati nazaj na delo. Toženka se v pritožbi neutemeljeno zavzema za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi na podlagi določb 118. člena ZDR-1. Ne držijo pritožbene navedbe, da je v zvezi s tem predlogom navedla relevantna dejstva in za njihovo potrditev predlagala ustrezne dokaze. Sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi je namreč utemeljila zgolj s pavšalnimi navedbami, da tožnikovo delo ni več potrebno, da je zaupanje med strankama porušeno ter da tožnik za delo ni več sposoben. V zvezi s tem je bil tudi dokaz glede na splošnost trditev nesubstanciran in ga zato sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo. Zavzelo je tudi pravilno stališče, da tožnikovo uveljavljanje varstva pravic (podane navedbe v tem sporu) ne more biti relevantno z vidika presoje interesov pogodbenih strank za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi. Prav tako pravilno je štelo, da toženka, ki je glede objektivnih okoliščin (neobstoja potreb po delu tožnika), podala le pavšalne navedbe, pri čemer ne gre za situacijo, v kateri bi se ugotavljalo, ali bi tožnika zaposlila, ampak za odločanje o predlogu za sodno razvezo pogodbe o zaposlitvi ob ugotovljenem dejanskem delovnem razmerju. Svojih navedb tudi ni dokazala, pri čemer je sodišče prve stopnje kot bistveno pravilno izpostavilo, da je toženka (velik) delodajalec, ki še vedno opravlja dejavnost, v zvezi s katero je tožnik pri njej opravljal delo, z delom katerega ni bila nezadovoljna. Drugačno pritožbeno vztrajanje ni utemeljeno.

**Glede datuma trajanja delovnega razmerja pri A., d. o. o.**

13. V postopku pred sodiščem prve stopnje pa ni bilo ugotovljeno, kdaj je na podlagi redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 18. 7. 2019 tožniku delovno razmerje pri A., d. o. o. prenehalo. Do tega datuma namreč tožnik glede na vse obrazloženo od toženke ne more uspešno uveljavljati obstoja delovnega razmerja, prijave v obvezna zavarovanja in vpisa delovne dobe v matično evidenco ZPIZ, saj so te pravice vezane na delovno razmerje tožnika pri A., d. o. o. Ker ni bilo ugotovljeno, do kdaj je tožniku delovno razmerje pri njej trajalo (trajalo pa mu je od 15. 8. 2014 najmanj do dneva podaje redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi, to je do 18. 7. 2019), je v tem delu dejansko stanje ostalo nepopolno ugotovljeno, saj brez tega podatka ni mogoče zaključiti, za kateri čas natanko po 18. 7. 2019 je toženka tožnika na podlagi obstoja delovnega razmerja dolžna prijaviti v zahtevana zavarovanja in mu vpisati delovno dobo v matično evidenco ZPIZ. Ker je v tem delu zaradi zmotne uporabe materialnega prava ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, je pritožbeno sodišče v tem delu ugodilo pritožbi toženke in izpodbijano sodbo razveljavilo v III. točki izreka glede ugotovitve delovnega razmerja tožnika s toženko za čas od vključno 19. 7. 2019 dalje ter v IV. točki izreka glede odločitve, ki se nanaša na njeno obveznost, da tožniku prizna vse pravice iz delovnega razmerja za čas od 19. 7. 2019 dalje do ponovnega nastopa dela, ga za ta čas prijavi v obvezno in dodatno pokojninsko, zdravstveno, starševsko zavarovanje in zavarovanje za primer brezposelnosti ter zanj vpiše delovno dobo v matično evidenco ZPIZ. V tem delu je vrnilo zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje (prvi odstavek 355. člena ZPP). V ponovnem sojenju naj torej sodišče prve stopnje ugotovi datum prenehanja delovnega razmerja tožnika pri A., d. o. o. oziroma ugotovi, v katerem obdobju po 18. 7. 2019 je bil tožnik v delovnem razmerju pri drugem oziroma drugih delodajalcih, in upošteva, da za ta čas zato ne more biti v delovnem razmerju še pri toženki.

**Glede reparacijskega zahtevka**

14. Toženka vlaga pritožbo tudi v delu, ki se nanaša na reparacijski tožbeni zahtevek. Zaradi kršitve pravic tožnika je odgovorna za njegovo prikrajšanje pri pravicah iz delovnega razmerja (tudi) v času, ko je bil tožnik delavec A., d. o. o., pri čemer njena odgovornost (zaradi ugotovljene zlorabe) ni subsidiarna kot bi bila na podlagi šestega odstavka 62. člena ZDR-1, temveč enaka odgovornosti delodajalca za prejemke iz delovnega razmerja. Obravnava se v okviru reparacijskega zahtevka iz delovnega razmerja, ki mu je sodišče prve stopnje za obdobje do konca leta 2018 utemeljeno (delno) ugodilo. Glede na to, da je podlaga reparacijska, toženka v pritožbi tožniku neutemeljeno očita, da ni navedel elementov odškodninskega delikta.

15. Neutemeljen je pritožbeni očitek toženke, da je sodišče prve stopnje z odločitvijo prekoračilo tožnikov tožbeni zahtevek. Tožnik je že v tožbi postavil zahtevek za plačilo reparacije za ves čas dejanskega opravljanja dela pri toženki od 1. 5. 2005 dalje in še posebej za čas od nezakonite odpovedi 16. 7. 2019 dalje (odpoved je bila sicer podana 18. 7. 2019; tako tudi izhaja iz zahtevka za ugotovitev ničnosti odpovedi z dne 18. 7. 2019). O takšnem zahtevku je odločilo z izpodbijano sodbo. Pri odločanju utemeljeno ni upoštevalo ugovora zastaranja zakonskih zamudnih obresti, saj ga toženka pred sodiščem prve stopnje ni podala. V pripravljalni vlogi z dne 13. 12. 2019 se je opredelila do tožnikovih navedb v pripravljalni vlogi z dne 9. 12. 2019, naslovljeni kot odgovor na ugovor zastaranja (ki ga toženka v dotedanjem postopku ni podala), pri čemer je izrecno uveljavljala le zastaranje denarne terjatve (glavnice), sklicevala se je namreč na petletni zastaralni rok, določen v 202. členu ZDR-1, ta pa se nanaša na tožbeni zahtevek za obdobje pred 15. 8. 2014, o katerem sodišče prve stopnje še ni odločilo.3

16. Ne drži niti toženkino pritožbeno zatrjevanje, da tožnik glede višine vtoževanih terjatev (pritožbene navedbe se dejansko nanašajo na razlike v plači) ni podal ustreznih trditev in ni predložil ustreznih dokazov. Tožnik je v zvezi z reparacijskim zahtevkom v višini 2.000,00 EUR mesečno (v tem delu je bila tožba spremenjena, nazadnje s pripravljalno vlogo z dne 28. 8. 2020; zahtevana je bila reparacija v višini 2.661,00 EUR mesečno in regresi za letni dopust v višini 1.356,00 EUR letno) v tožbi (str. 7) podal navedbe, da bi bil glede na sklenjeno pogodbo med A., d. o. o. in toženko upravičen do višje urne postavke, poleg tega pa še do dodatkov k plači po podjetniški kolektivni pogodbi; delo je opravljal v neenakomerno razporejenem delovnem času, opravljal je nočno delo in veliko ur dela preko polnega delovnega časa, bil je v pripravljenosti. Predlagal je, naj sodišče toženki naloži predložitev evidenčnega kartona, iz katerega bi bil razviden obseg opravljanega dela, in izvede dokaz s sodnim izvedencem finančne stroke.

17. Ni utemeljeno pritožbeno zatrjevanje, da bi sodišče prve stopnje o višini tožbenega zahtevka smelo odločiti le za obdobja, za katera bi tožnik predložil plačilne liste in podatke o delovnem času, ter na podlagi dokazov, ki jih je on vložil v spis. Tožnik je pojasnil, da z vsemi potrebnimi listinami ne razpolaga. Ker sodišče odloča na podlagi presoje dokazov vseh strank (8. člen ZPP), ni ovire za to, da v dokaznem postopku ne bi smelo upoštevati tudi listin in izračunov toženke oziroma listin, pridobljenih s strani FURS. Neutemeljeno je tudi pritožbeno zavzemanje, da bi sodišče lahko odločilo kvečjemu na podlagi izvedenskega mnenja. Tožnik je sicer res predlagal postavitev izvedenca finančne stroke, vendar je tudi predlagal, naj izračun glede na prisotnost tožnika na delu pripravi toženka. Ker ga je izdelala, ga je sodišče utemeljeno upoštevalo kot dokazno podlago sodbe.

18. Sodišče prve stopnje je določene plačilne liste (obdobje od avgusta 2018 do julija 2019; iz tega bi izhajalo, da je bil tožnik še v juliju 2019 v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o., listine C 1-19) pridobilo od takratnega računovodstva družbe A., d. o. o., podatke o prejetih dohodkih tožnika pa od Finančne uprave Republike Slovenije (FURS, C 20-25). V zvezi s slednjimi je sodišče prve stopnje z dopisom z dne 27. 8. 2020 toženko pozvalo na opredelitev, ali se bo do podatkov opredelila na naroku za glavno obravnavo. Ker se toženka na dopis ni odzvala, tožnik pa je predlagal izvedbo naroka, je sodišče prve stopnje narok izvedlo 23. 9. 2020. V pripravljalni vlogi, ki jo je toženka predložila na tem naroku, je navedla, da tožnik še vedno ni navedel ustrezno specificiranega zahtevka (za vsak mesec posebej), da je bil regres za letni dopust v vtoževanem obdobju nižji od zahtevanega in da tožnika ni mogoče šteti za najboljše ocenjenega delavca iz razlogov, ki jih je že navedla.4 Sodbi sodišča prve stopnje tako ni mogoče očitati, da bi bila sodba presenečenja.5

19. Sodišče prve stopnje je o reparacijskem zahtevku za obdobje do konca leta 2018 utemeljeno odločilo na podlagi predloženih podatkov FURS, in sicer je povprečni mesečni dohodek tožnika izračunalo na podlagi letnih dohodkov; kot je utemeljilo v obrazložitvi, plačilnih list tožnika za ta leta v celoti ni moglo pridobiti. Pri ugotavljanju, do kakšne plače bi bil tožnik opravičen, če ne bi bilo nezakonitega ravnanja (zlorabe), če bi bil v tem obdobju v delovnem razmerju pri toženki, je nato pravilno izhajalo iz plače povprečnega delavca. Toženka tožnikovih navedb, da je delo opravljal v slabših pogojih in bolj uspešno kot povprečen delavec, ni konkretizirano prerekala. Njeno zavzemanje za to, da bi bil tožnik upravičen le do razlike do osnovne plače, povečane za rast dodane vrednosti, ni utemeljeno. Če bi tožnik delo opravljal pri njej, bi mu skupaj z osnovno plačo izplačala tudi dodatke in druge dele plače; s prisojo zgolj te razlike njegov položaj ne bi bil primerljiv položaju delavca, ki je bil v delovnem razmerju s toženko. Glede na to, da za leta od 2015 do 2018 sodišče prve stopnje ni v celoti razpolagalo s podatki o opravljenem delu tožnika in izplačanimi dohodki, o zahtevku na drugačen način niti ne bi moglo odločiti. Posplošeno vztrajanje, da tožnik ni ustrezno specificiral zahtevka, ni utemeljeno, saj je tožnik za vsak mesec opredelil prikrajšanje, ki ga zahteva (v višini 2.661,00 EUR). Da je zahtevek po višini utemeljen do višine razlike med plačo, ki jo je tožnik prejel s strani A., d. o. o., in plačo, ki bi jo prejel, če bi bil v delovnem razmerju s toženko (leva preglednica povzetkov o povprečni mesečni plači primerljivega delavca, B 8-10), pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo in izračunalo, toženka pa tem izračunom v pritožbi konkretno ni nasprotovala.

20. Toženka v pritožbi navaja, da ni dokazano, da bi tožnika, če bi bil pri njej v delovnem razmerju, štela za povprečnega delavca. Njegovim trditvam, da je opravljal zanjo delo od leta 1998, da je opravljal v tem obdobju različna dela, od fizičnih del do bolj odgovornih del (npr. vodja premika, bil je tudi vmesni člen med drugimi delavci A., d. o. o. in disponentom toženke), da je opravljal veliko nadur in spadal med bolj fleksibilne in usposobljene delavce, ni oporekala z dejstvi, ki bi utemeljevala sklep, da tožnik ni bil niti "povprečni" delavec. Povprečna usposobljenost in povprečni delovni rezultati, kar je upoštevala pri izračunih v levi preglednici (povzetek povprečne mesečne plače DM vodja premika), tako ne morejo biti sporni. Zmotno se zavzema za to, da bi sodišče lahko za odločitev po višini upoštevalo kvečjemu nesporni podatek o povprečni osnovni plači na tem delovnem mestu, povečani za rast dodane vrednosti (desna preglednica). Sodišče prve stopnje je namreč pravilno obrazložilo, da bi bil v tem primeru tožnik prikrajšan za dodatke oziroma izplačila, do katerih so bili sicer upravičeni delavci toženke.

21. V letu 2019 je tožniku delovno razmerje pri družbi A., d. o. o. na podlagi odpovedi prenehalo, pri čemer datuma prenehanja sodišče prve stopnje ni ugotovilo. Toženka je v pripravljalni vlogi z dne 22. 9. 2020 pravilno uveljavljala, da je treba pri odločanju o reparaciji v vsakem primeru upoštevati tudi prihodke iz dela oziroma nadomestila plače, ki jih je tožnik prejel v vtoževanem obdobju (predlagala je opravo poizvedb pri Zavodu RS za zdravstveno zavarovanje o zaposlitvah oziroma podlagah za zavarovanje tožnika ter pri Finančni upravi Republike Slovenije glede prejemkov po prenehanju delovnega razmerja pri A., d. o. o.). Sodišče prve stopnje je tako o zahtevku za leto 2020 s sklicevanjem na načelo ekonomičnosti (da bi pridobivanje dodatnih podatkov predolgo trajalo) nepravilno opisno odločilo, čeprav je bil ustrezno specificiran po višini, na kar toženka pravilno opozarja.

22. Ker je za leti 2019 in 2020 odločitev o zahtevku za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, priznanja vseh pravic in reparaciji odvisna od tega, kakšen je bil tožnikov status v posameznem obdobju (ali je prejemal nadomestilo za primer brezposelnosti, bil zaposlen pri drugem delodajalcu), je odločitev sodišča prve stopnje preuranjena, zato je bilo treba tudi v tem delu pritožbi toženke ugoditi in izpodbijani del sodbe v tem delu razveljaviti.

23. Glede regresov za letni dopust velja podobno. Za leta 2015 do 2018, ko je bil tožnik celo leto v delovnem razmerju pri družbi A., d. o. o., mu je sodišče prve stopnje utemeljeno iz tega naslova priznalo zneske, kot jih je svojim delavcem izplačevala toženka, ob upoštevanju tistega, kar je tožnik iz naslova regresa za letni dopust že prejel od A., d. o. o. Drugačno pritožbeno zavzemanje tako ni utemeljeno.

24. Utemeljeno pa se toženka pritožuje zoper odločitev v delu, ki se nanaša na priznanje regresa za letni dopust za leto 2014, saj tožniku pripada za to leto le njegov sorazmerni del, in v delu, ki se nanaša na priznanje regresa za letni dopust za leto 2019, saj je odločitev v tem delu odvisna od tega, kakšen je bil tedaj tožnikov status (in posledično prejemki), ki ga sodišče prve stopnje še ni ugotavljalo.

25. Ker sodišče prve stopnje v zvezi z nekaterimi deli odločitve ni ugotavljalo dejstev, ki so bistvena za odločitev, in sicer: glede datuma prenehanja delovnega razmerja tožnika pri A., d. o. o. in njegovega statusa po tem datumu ter pravic iz delovnega razmerja, prijave v socialna zavarovanja in priznanja delovne dobe ter glede tožnikovih dohodkov v letih 2019 in 2020, je pritožbeno sodišče pritožbi toženke v tem delu ugodilo, ta izpodbijani del sodbe delno razveljavilo, kot je razvidno iz izreka, ter zadevo v tem obsegu vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP). Ocenilo je, da pomanjkljivosti ne more samo odpraviti oziroma da jih bo hitreje odpravilo sodišče prve stopnje, in sicer s pozivom tožniku k dopolnitvi navedb glede prenehanja delovnega razmerja in dohodkov pred in po prenehanju oziroma z opravo poizvedb glede zaposlitvenega statusa tožnika in njegovih dohodkov. Namen instančnega odločanja ni prenos ugotavljanja dejstev in odločanja s prve na drugo stopnjo, pač pa preverjanje pravilnosti izpodbijane odločitve, pri čemer z vrnitvijo zadeve sodišču prve stopnje glede na dosedanji potek postopka ne bo kršena pravica strank do sojenja v razumnem roku. Za stranki, ki imata prebivališče oziroma sedež znotraj sodnega okrožja Delovnega sodišča v Kopru, bo oprava naroka pred tem sodiščem tudi bolj ekonomična.

26. V ponovljenem sojenju naj sodišče prve stopnje skladno z napotili dopolni postopek in nato ponovno odloči o utemeljenosti zahtevka za ugotovitev obstoja delovnega razmerja, priznanje pravic iz delovnega razmerja, prijavo v socialna zavarovanja in vpis delovne dobe v matično evidenco za obdobje od 19. 7. 2019 dalje ter za reparacijo in plačilo regresov za letni dopust za leti 2014 in 2019 ter o stroških revizijskega postopka, ki jih je Vrhovno sodišče RS v odločbi VIII Ips 10/2022 pridržalo za končno odločbo.

27. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato jih pritožbeno sodišče skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne presoja. Take so tudi pritožbene navedbe v povezavi s stroški postopka pred sodiščem prve stopnje (3. točka sklepa sodišča prve stopnje), saj je odločitev o tem (enako kot o stroških pritožbenega postopka)6 že pravnomočna in vanjo ni dopustno posegati.

28. Ker sicer niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo toženke v preostalem delu zavrnilo in potrdilo nespremenjeni nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

**Glede pritožbe tožnika**

29. Tožnik se pritožuje zoper zavrnitev tožbenega zahtevka glede prijave v obvezna in dodatna zavarovanja in vpis delovne dobe v matično evidenco ZPIZ za obdobje pred 15. 8. 2014 ter za plačilo plač in regresa (ter drugih denarnih zahtevkov) pred 15. 8. 2014, vendar zavrnilnega dela tega dela tožbenega zahtevka izrek sodbe ne vsebuje. V primeru, ko izrek sodbe sodišča prve stopnje vsebuje le obsodilni del, ne pa tudi (celotnega) zavrnilnega, iz obrazložitve pa izhaja, da gre za nehoteno opustitev (kot je to v konkretnem primeru), pride v poštev izdaja dopolnilne sodbe (325. do 327. člen ZPP). Pritožbeno sodišče je tako štelo, da pritožba tožnika v tem delu predstavlja predlog za izdajo dopolnilne sodbe. Ker o tem delu zahtevka še ni odločeno, se pritožbeno sodišče ne opredeljuje do navedb o zastaranju, ki jih tožnik sicer podaja v svoji pritožbi.

1 Tožnik je vložil tožbo zoper A., d. o. o. kot prvo toženo stranko in B., d. d. kot drugo toženo stranko. Ker je bila družba A., d. o. o. 24. 8. 2021 izbrisana iz sodnega registra, je pritožbeno sodišče v uvodu te sodne odločbe ne navaja, v obrazložitvi pa zaradi preglednosti razmerij uporablja poimenovanji A., d. o. o. in toženka (B., d. d.). 2 Npr. sodbe in sklepi VSRS VIII Ips 8/2022, VIII Ips 9/2022, VIII Ips 11/2022, VIII Ips 12/2022, VIII Ips 13/2022, VIII Ips 18/2022, VIII Ips 19/2022. 3 V zvezi s tem delom tožbenega zahtevka je sodišče prve stopnje pritožbo tožnika štelo za predlog za izdajo dopolnilne sodbe, glej 29. točko obrazložitve. 4 Da bi toženka v postopku pred tem konkretizirano navedla razloge, zakaj tožnika ni mogoče šteti za najvišje ocenjenega, ne drži. 5 Prepoved sodbe presenečenja stranke ne varuje pred dejanskim (duševnim) presenečenjem, temveč pred izgubo možnosti učinkovitega izjavljanja v postopku, ne pa v primeru, ko sodišče odločitev opre na dokazno oceno, s katero se stranka ne strinja, ali na pravno podlago, ki bi jo stranka ob zadostni procesni skrbnosti lahko predvidela. Smisel prepovedi sodbe presenečenja je le v tem, da stranka ne pride v položaj, ko bi zaradi tega, ker je sodišče svojo odločitev oprlo na pravno podlago, na katero ob zadostni skrbnosti ni mogla računati, izgubila možnost navajati relevantna dejstva, s katerimi utemeljuje svoje trditve ali ugovore. 6 Pritožbeno sodišče je v prvem odločanju o pritožbah tožnika in toženke (Pdp 624/2020) v II. točki izreka zavrnilo pritožbo toženke v tem delu, v III. točki izreka pa odločilo, da toženka sama krije svoje stroške pritožbe in odgovora na pritožbo tožnika. S sodbo in sklepom VIII Ips 10/2022 Vrhovno sodišče RS v ti dve odločitvi ni posegalo (revizijo je vložil tožnik), zato sta postali pravnomočni.