Jedro

Novo identifikacijsko potrdilo je nov dokaz iz iste vrste dokazov, uporabljenih v prejšnjem postopku. Drugačna identifikacija istih zemljišč je bila naknadno odkrita in je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja, zato je lahko razlog za obnovo postopka.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 108/98-9 z dne 17.3.1999.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugodilo tožbi in odpravilo odločbo tožene stranke z dne 1.12.1997 in zadevo vrnilo toženi stranki v ponoven postopek. Z navedeno odločbo je tožena stranka po pritožbi prizadete stranke A.P. odpravila odločbo Upravne enote G. z dne 27.6.1997. Upravna enota je namreč po uradni dolžnosti dovolila obnovo postopka, končanega z delno odločbo z dne 28.3.1995, ter hkrati odpravila navedeno odločbo v delu, ki se nanaša na parcele št. 1309, 1319, 1320/2, 1323/5, 1311/1, 1318/3 in 1320/1, vse k.o. G.-naselje in na odškodnino, ki jo morajo pravni nasledniki denacionalizacijskih upravičencev plačati zavezancu za vračilo zemljišč ABC T. G. Za sodišče prve stopnje sta v upravnem sporu predvsem sporni dve vprašanji: ali je bilo mogoče uvesti obnovo postopka po uradni dolžnosti in vprašanje, ali je okoliščina, na podlagi katere je bila dovoljena obnova postopka (novo identifikacijsko potrdilo), lahko obnovitveni razlog. Po presoji sodišča prve stopnje se v postopku obnove denacionalizacijskega postopka ne varujejo le interesi posameznikov in je zato uvedba po uradni dolžnosti možna. Glede identifikacijskega potrdila pa je bilo sodišče prve stopnje mnenja, da je iz novega potrdila prvostopni organ po izdaji dokončne delne odločbe o denacionalizaciji ugotovil, da so bile sedanje parcele št. 1309, 1319, 1320/2, 1323/5, 1311/1, 1318/3 in 1320/1, vse k.o. G.-naselje, del prejšnjih parcel št. 968/1 in 968/4 k.o. S. vas, ki pa niso bile last denacionalizacijskih upravičencev (sedanje prizadete stranke) in torej niso bile podržavljene njim. To dejstvo je nedvomno obstajalo že v času izdaje delne odločbe o denacionalizaciji, upravna enota pa zaradi nepravilnega izkazovanja zemljiškokatastrskih podatkov zanj ni mogla vedeti. Identifikacija parcel, ki so v denacionalizacijskem postopku predmet vračanja, lahko predstavlja takšno dejstvo, ki pripelje do drugačne odločitve, če bi bilo to dejstvo znano v prejšnjem ugotovitvenem postopku. Zato je možno sklepati na obstoj obnovitvenega razloga, ki je tudi verjetno izkazan. Sodišče prve stopnje pa je ob reševanju upravnega spora istočasno pritrdilo ugotovitvam tožene stranke o kršitvah pravil postopka. Upravna enota je z odločbo z dne 27.6.1997 lahko odločala le o dovolitvi obnove, ni pa smela meritorno odločati tudi o stvari, ki je predmet obnove. Zato je 2. točka izreka prvostopne upravne odločbe, s katero je delna odločba v določenem obsegu odpravljena, po mnenju sodišča prve stopnje nezakonita. V ponovnem postopku bo zato morala tožena stranka upoštevati navedeno stališče sodišča prve stopnje glede obstoja obnovitvenega razloga in ob upoštevanju tega stališča presoditi pravilnost prvostopne odločbe o dovolitvi obnove, glede odločitve, vsebovane v preostalih točkah izreka, pa odločiti ustrezno ugotovitvam o kršitvah določb ZUP.

Tožena stranka je v pritožbi mnenja, da potrdilo Geodetske uprave G., izdano po končanem denacionalizacijskem postopku, ni novi dokaz o dejstvu, da A. in A.P. nista upravičenca iz 3. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). To, da je prvostopni organ štel navedeni osebi kot upravičenca po določbah ZDen za vrnitev tudi navedenih nepremičnin, je po njeni oceni pomenilo le, da dejansko stanje ob izdaji denacionalizacijske odločbe ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno. Če bi prvostopni organ namreč izvedel vse potrebne dokaze, bi moral ugotoviti, v kakšnem obsegu je bilo upravičencema podržavljeno premoženje in do katerega premoženja sta upravičena do vrnitve. Torej gre za nepopolno in napačno ugotovljeno dejansko stanje, zaradi katerega pa ni možna obnova postopka. Prvostopni organ po njeni oceni ni mogel obnoviti postopka po uradni dolžnosti. Sicer pa tudi ni jasno, kako bi se izvršila odločba prvostopnega organa v upravnem postopku, glede na dejstvo, da so bile navedene parcele stvar dedovanja na podlagi denacionalizacijske odločbe in kasneje predmet prodaje, kot je to navedla prizadeta stranka A.P. Meni torej, da izdano identifikacijsko potrdilo Geodetske uprave G. po dokončnosti denacionalizacijske odločbe (z dne 28.3.1995) ne pomeni novega dokaza za denacionalizacijski postopek, ampak kaže na dejstvo, da dejansko stanje zadeve ni bilo pravilno in popolno ugotovljeno, kar pa ni zakoniti razlog za obnovo postopka po uradni dolžnosti. Zato predlaga, da sodišče ugodi pritožbi in spremeni sodbo sodišča prve stopnje tako, da zavrne tožbo.

Tožeča stranka v odgovoru na pritožbo meni, da je zmotno stališče tožene stranke, da v konkretnem primeru ni možno uvesti obnove postopka po uradni dolžnosti. Sporna zemljišča so bila pri njej izvzeta iz postopka lastninjenja, v okviru lastninjenja družbene lastnine po določbah Zakona o lastninskem preoblikovanju podjetij. Vsekakor je v javnem interesu, da se postopki lastninjenja družbene lastnine izvedejo v skladu s predpisi. Zato je v obravnavani zadevi bilo mogoče uvesti obnovo postopka tudi po uradni dolžnosti. V zvezi s tem je v zemljiški knjigi stanje drugačno, kot ga zatrjuje tožena stranka, saj zemljišča niso bila prodana. Predlaga, da sodišče zavrne pritožbo tožene stranke in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije kot zastopnik javnega interesa, ki je prijavilo udeležbo v upravnem sporu, na pritožbo ni odgovorilo.

Pritožba ni utemeljena.

Obnova postopka je izredno pravno sredstvo, na podlagi katerega je mogoče doseči drugačno odločbo v upravni stvari, ki je bila predmet končanega upravnega postopka. Za obnovo končanega postopka je dovolj, da obstaja eden od taksativno naštetih obnovitvenih razlogov iz 249. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP/86). Po določbi 1. odstavka 250. člena ZUP/86 lahko obnovo postopka predlaga stranka; organ, ki je izdal odločbo, s katero je bil upravni postopek končan, pa lahko uvede obnovo postopka po uradni dolžnosti. Zato je pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da je obnovo končanega upravnega postopka možno uvesti po uradni dolžnosti, če je izkazan javni interes za tako obnovo postopka. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča obstoji javni interes, ki je v tem, da bi bil pravni red države prizadet, kolikor bi se v postopku denacionalizacije navedena zemljišča vrnila osebi, ki ni upravičenec po Zakonu o denacionalizaciji (ZDen), oškodovani pa bi lahko bili s tem dejanski razlaščenci teh zemljišč.

Pravilna je odločitev sodišča prve stopnje tudi glede zavrnitve stališča tožene in prizadete stranke, da novo potrdilo o poteku spreminjanja katastrskih podatkov v določenih časovnih obdobjih (identifikacijsko potrdilo) ne more biti obnovitveni razlog po določbi 1. točke 249. člena ZUP/86 in posledična odločitev o odpravi odločbe tožene stranke. Identifikacijsko potrdilo o lokaciji parcel je res obstajalo že ob vložitvi zahteve. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je upravna enota ob prvem odločanju na podlagi prvega indentifikacijskega potrdila napačno ugotovila dejansko stanje in vrnila zemljišča upravičencem, ki pa niso bili nekdanji lastniki teh zemljišč. V primeru obstoja potrdila z vsebino, kakršno jo ima novo potrdilo, bi lahko prišlo že ob prvem odločanju upravne enote do drugačne odločitve. Osnovni namen obnove postopka pa je prav v tem, da se odpravijo morebitne pomanjkljivosti v dejanskem stanju, na katerem je zasnovana prejšnja odločba, ki je predmet obnove postopka. Novo identifikacijsko potrdilo je nov dokaz iz iste vrste dokazov, uporabljenih v prejšnjem postopku; drugačna identifikacija istih zemljišč je bila naknadno odkrita in je sestavni del prejšnjega dejanskega stanja. Zato je tudi po mnenju pritožbenega sodišča lahko razlog za obnovo postopka.

Zaradi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 73. člena Zakona o upravnem sporu pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.