Jedro

Delodajalec je dolžan delavce nadzirati in v okviru nadzora tudi opozarjati na pomanjkljivosti in na ta način preprečevati opustitve varnostnih ukrepov. Vendar pa je količina in intenzivnost nadzora nujno soodvisna od zahtevnosti, kompleksnosti in nevarnosti dela, ki se opravlja, kakor tudi od drugih dejanskih okoliščin (npr. izkušenosti delavcev in njihove skrbnosti). Zahtevnejša in nevarnejša dela tako terjajo strožji nadzor, medtem ko vsakdanja in bolj ali manj trivialna dela terjajo strožji nadzor zgolj izjemoma.

V konkretnem primeru ni sporno, da je bila transportna pot zožena zaradi na njej stoječih palet. Kot tudi ne more biti sporno, da je skladišče dinamičen proizvodni proces, kjer se blago ves čas prevaža, naklada, razklada in so tako njegove lokacije ves čas spreminjajo. Če bi torej tožena stranka hotela preprečiti, da bi se na transportnih poteh nahajalo kakršnokoli blago (palete), bi prišel v poštev le takšen nadzor, kjer bi nekdo ves čas kontroliral ali delavci delo opravljajo pravilno, v skladu s predpisi in navodili. Upoštevaje, da se v skladišču izvajajo vsakdanja in enostavna opravila, pa bi bil takšen nadzor tudi po oceni višjega sodišča pretiran, nerazumen in kot tak ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da mora tožena stranka tožeči stranki plačati 2.594,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 8. 2017 do plačila.

2. Zoper takšno sodbo se je zaradi iz razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne uporabe materialnega prava ter zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja pritožila tožeča stranka. Višjemu sodišču je predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni ali pa jo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglasila je pritožbene stroške.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, vendar nanjo ni odgovorila.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) se sme odločba, s katero je končan spor v postopku v sporih majhne vrednosti (kot je obravnavani), izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.

6. V konkretnem primeru tožeča stranka od tožene stranke zahteva povrnitev plačanega zdravljenja in nadomestila za čas bolniškega staleža v skupnem znesku 2.594,89 EUR z obrestmi. Tožeča stranka je odškodninski zahtevek opirala na 87. člen Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju.

7. Iz dejanskih ugotovitev sodbe sodišča prve stopnje izhaja: - da je bila kritičnega dne transportna pot, po kateri je z viličarjem manevriral delavec tožene stranke, založena s paletami, na katerih so bili plastični zabojniki; - da je imel delavec zdravniško spričevalo za konkretno delovno mesto ter opravljen pisni preizkus znanja iz varstva pri delu in požarnega varstva; - da je tožena stranka imela izdelano oceno tveganja in izjavo o varnosti; - da so vse transportne poti ustrezale normativom, da so bile torej široke toliko, kot to zahtevajo predpisi; - da je delavec, namesto da bi palete z zabojniki odpeljal in pospravil na skladiščne regale, te pustil na transportni poti in si tako sam zožil transportno pot in - da je delavec napačno ocenil razdaljo med upravljavsko rožico in embalažno enoto.

8. Sodišče prve stopnje je na podlagi teh ugotovitev ocenilo, da toženi stranki ni mogoče očitati protipravnega ravnanja oziroma opustitve in da je do nesreče prišlo izključno zaradi malomarnega ravnanja delavca tožene stranke. Posledično je zaključilo, da tožena stranka tožeči stranki ni dolžna povrniti stroškov zdravljenja in nadomestila za čas bolniškega staleža. 9. Tožeča stranka v pritožbi kot bistveno navaja, da v kolikor bi tožena stranka izpolnjevala vse ukrepe varstva pri delu in upoštevala vse predpise, bi poskrbela, da transportne poti ne bi bile založene. In da je dolžnost delodajalca, da poskrbi za varne delovne razmere. Tožena stranka pa je v konkretnem primeru opustila nadzor nad pravilnim skladiščenjem in s tem povezano prehodnostjo transportnih poti, ki bi omogočala varno delo.

10. Višje sodišče se strinja s pritožnico, da je delodajalec dolžan delavce nadzirati in v okviru nadzora tudi opozarjati na pomanjkljivosti in na ta način preprečevati opustitve varnostnih ukrepov. Vendar pa je količina in intenzivnost nadzora nujno soodvisna od zahtevnosti, kompleksnosti in nevarnosti dela, ki se opravlja, kakor tudi od drugih dejanskih okoliščin (npr. izkušenosti delavcev in njihove skrbnosti). Zahtevnejša in nevarnejša dela tako terjajo strožji nadzor, medtem ko vsakdanja in bolj ali manj trivialna dela terjajo strožji nadzor zgolj izjemoma (prim. sodbo VSL I Cpg 1378/2012 z dne 11. 2. 2014 in sodbo VSL I Cpg 1550/2013 z dne 16. 10. 2014).

11. V konkretnem primeru ni sporno, da je bila transportna pot zožena zaradi na njej stoječih palet. Kot tudi ne more biti sporno, da je skladišče dinamičen proizvodni proces, kjer se blago ves čas prevaža, naklada, razklada in so tako njegove lokacije ves čas spreminjajo. Če bi torej tožena stranka hotela preprečiti, da bi se na transportnih poteh nahajalo kakršnokoli blago (palete), bi prišel v poštev le takšen nadzor, kjer bi nekdo ves čas kontroliral ali delavci delo opravljajo pravilno, v skladu s predpisi in navodili. Upoštevaje, da se v skladišču izvajajo vsakdanja in enostavna opravila, pa bi bil takšen nadzor tudi po oceni višjega sodišča pretiran, nerazumen in kot tak ne predstavlja potrebnega ukrepa v smislu zagotavljanja varstva pri delu.

12. Pritožnica nadalje še trdi, da tožena stranka ni zatrjevala, niti kaj takega ne izhaja iz nobene listine, da je ravno poškodovani delavec odložil palete oziroma zaboje na neprimerno mesto in si na ta način sam založil transportno pot. Višje sodišče tem pritožbenim navedbam pritrjuje. Kljub temu, pa ta ugotovitev na pravilnost odločitve sodišča prve stopnje ni vplivala. Delavec bi namreč moral svoje delo opravljati s takšno pazljivostjo, da varuje svoje življenje in zdravje (drugi odstavek 12. člena Zakona o varnosti in zdravju pri delu-1). To v konkretnem primeru pomeni, da bi moral, tudi če on sam palete, ob katero je zadel z viličarjem, ni postavil na transportno pot, le-to prestaviti na primerno mesto ali pa za vožnjo z viličarjem izbrati drugo pot oziroma vsaj pravilno oceniti razdaljo med upravljavsko rožico in embalažno enoto. Pa nič od navedenega ni storil. Do nesreče je tako očitno prišlo zaradi delavčeve nepazljivosti.

13. Glede na navedeno je po presoji višjega sodišča pravilna odločitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka v okoliščinah konkretnega primera ni odgovorna za nastalo škodo. Višjemu sodišču se zato do drugih pritožbenih razlogov tožeče stranke ni bilo potrebno opredeljevati (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14. Ker pritožba tožeče stranke ni utemeljena, višje sodišče pa tudi ni našlo kršitev, na katere skladno z drugim odstavkom 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

15. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP).