Jedro

Organ je po ugotovitvi, da razlog, ki ga navaja tožnik za izdajo nadomestne vinjete (nenamerno poškodovanje pri nameščanju vinjete na vozilo), ni razlog, ki ga 38. člen ZCestn opredeljuje kot enega izmed razlogov za izdajo nadomestne vinjete, pravilno vlogo tožnika zavrnil. Kot je tožniku pojasnil že drugostopni organ (in z njegovim pojasnilom se sodišče strinja), so razlogi, določeni v prvem odstavku 38. člena ZCestn, taksativno določeni in le v primeru, če so ti razlogi izpolnjeni, je izdaja nadomestne vinjete upravičena. Če bi organ to določbo širil na drugačne primere, bi s tem kršil zakon.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevek tožnika za izdajo nadomestne vinjete. V obrazložitvi je navedel, da je tožnik vložil zahtevek za izdajo nadomestne vinjete, ki mu je priložil tam naštete priloge. V nadaljevanju je organ povzel določbe prvega, drugega in sedmega odstavka 38. člena Zakona o cestninjenju (v nadaljevanju ZCestn). Na podlagi predložene vinjete je organ ugotovil, da je bila vinjeta v celoti odstranjena iz folije in nato nameščena nazaj nanjo, vendar na njeno hrbtno stran. Tožnik kot razlog vložitve zahtevka navaja poškodovanje vinjete pri nameščanju, vendar je po zakonu upravičenje do nadomestne vinjete možno uveljavljati le v primeru, če cestninski zavezanec zamenja vetrobransko steklo ali del enoslednega vozila (zaradi poškodbe ali garancijske menjave), kjer je bila nameščena vinjeta ali če zaradi oddaje vozila v razgradnjo slednje na podlagi predpisanega potrdila odjavi iz evidence registriranih vozil. V izjemnih primerih sicer organ omogoča zamenjavo nenamerno poškodovane vinjete oziroma vinjete, ki ni bila predmet zlorabe, vendar v roku 30 dni od njenega nakupa. Organ je zato vlogo zavrnil. 2. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožnika in potrdil odločitev prvostopnega organa. V zvezi s pritožbenimi navedbami je navedel, da 38. člen ZCestn taksativno našteva razloge, zaradi katerih je mogoče izdati nadomestno vinjeto, ki jih ni mogoče širiti na druge primere.

3. Tožnik je tožbo vložil iz razlogov napačne uporabe materialnega prava, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter napačnega sklepa o dejanskem stanju. Po mnenju tožnika gre za v bistvenem podobno situacijo (nerodnost tožnika), kot jih določa 38. člen ZCestn za izdajo nadomestne vinjete. Tožnik je namreč z nakupom letne vinjete kupil pravico do uporabe slovenskih avtocest v 2018 in kljub temu, da je to že plačal, je ni mogel nikoli koristiti, ker mu je bila zavrnjena zahteva oziroma ker ni dobil vračila denarja. Po zavrnitvi zahtevka je tožnik moral ponovno kupiti najprej tedensko, nato letno vinjeto, kar pomeni, da je Republika Slovenija neupravičeno obogatena za znesek 125,00 EUR. V postopku so bila kršena temeljna načela upravnega postopka. Dejansko stanje bi moral organ obravnavati širše, predvsem z vidika uporabe načel upravnega postopka. Tako bi moral organ glede na 7. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tožniku omogočiti, da lahko zavaruje in uveljavi že plačano pravico do uporabe avtocest v letu 2018 in tožniku odobriti izdajo nadomestne vinjene ali povrniti plačilo zanjo. Do nezmožnosti uporabe vinjete je prišlo zaradi nenamerne nerodnosti tožnika, toženki pa je tožnik dostavil poškodovano vinjeto, račun in osnovno folijo. Iz teh dokumentov izhaja, da vinjeta ni bila oziroma ni mogla biti koriščena s strani tožnika, ki je tudi izkazal vso potrebno skrbnost pri dokazovanju o nekoriščenju. Odločba o odobritvi izdaje nadomestne vinjete tudi ne bi bila v nasprotju z javno koristjo, saj toženka z njeno izdajo ne bi bila v ničemer oškodovana. Organ ni omogočil tožniku, da svojo pravico zavaruje in uveljavlja, temveč je ravnal nasprotno. Tudi temeljno načelo pravičnosti zahteva, da se tožniku povrnejo stroški, ki so mu nastali zaradi zavrnitve izdaje nadomestne vinjete. Tožnik je bil kot potrošnik oškodovan in svoje plačane pravice ni mogel uporabljati zaradi toge razlaga organa. Toženka je kršila tudi načelo materialne resnice, saj je tožnika napotila na vložitev zahtevka za izdajo nadomestne vinjete, nato pa njeno izdajo zavrnila. Tožnik trdi, da ga je toženka najprej zavedla celo v oddajo zahtevka za izdajo nadomestne vinjete, čeprav je vedela, da se izda zaradi taksativno naštetih razlogov. Tožnik pa je ves čas zatrjeval, da ne gre za reklamacijo, niti za izdajo nadomestne vinjete, temveč za povračilo že plačane pravice, ki je ne more koristiti zaradi običajne življenjske situacije (nerodnosti), torej brez krivde ali namernega oškodovanja tožnika. Tudi po nerodnosti pretrgan bankovec lahko potrošnik zamenja za nepoškodovanega, če predloži celoten pretrgan ali poškodovan bankovec. V tem primeru gre za izdajo dokumenta, ki ga izdaja država in prodaja proti plačilu, tako da mora država v primeru poškodovanja in predložitve vseh dokazov (vinjete, računa in folije) do konca obdobja veljavnosti poskrbeti, da bodo državljani lahko koristili že plačano pravico. Glede na povedano je tožnik predlagal, da sodišče izvede vse predlagane dokaze, tožbi ugodi, odločbo odpravi in zadevo vrne v ponovni postopek organu, ki naj zahtevi tožnika za izdajo nadomestne vinjete ugodi tako, da mu povrne stroške nakupa nove vinjete, ki jih je imel z zavrnilno odločbo oziroma nevrnjenim stroškom nekoriščene vinjete, toženki pa naloži povrnitev vseh stroškov postopka.

4. Toženka odgovora na tožbo ni podala, poslala je upravne spise.

5. Tožba ni utemeljena.

6. V obravnavanem primeru je sporna odločba prvostopnega organa o zavrnitvi zahteve tožnika za izdajo nadomestne vinjete.

7. Podlaga za izdajo odločbe je (kot izhaja iz izpodbijane odločbe) 38. člen ZCestn. Po prvem odstavku te določbe lahko cestninski zavezanec zahteva od upravljavca cestninskih cest iz drugega odstavka prejšnjega člena, da mu izda novo (nadomestno) vinjeto za isto obdobje, za katero je veljala izdana in prej nameščena vinjeta: - če je zamenjano vetrobransko steklo, na katero je bila nameščena vinjeta, - če je zamenjan del enoslednega vozila, na katerem je bila nameščena vinjeta, - če je bilo vozilo oddano v razgradnjo in na podlagi predpisanega potrdila o uničenju odjavljeno iz evidence registriranih vozil, - če je bilo vozilo, vetrobransko steklo ali del enoslednega vozila, na katerem je bila nameščena vinjeta, zamenjan v garancijskem roku. V nadaljnjih odstavkih te določbe je nato predpisana vsebina vloge in dokazila, ki jih je treba k vlogi priložiti, nato, da lahko v primerih iz prvega odstavka tega člena cestninski zavezanec tudi sam kupi novo (nadomestno) letno vinjeto in nato (z ustreznimi dokazili) od upravljavca cestninskih cest zahteva povračilo vrednosti nakupa nadomestne vinjete (četrti odstavek), kot tudi, da lahko vlogo za izdajo nadomestne vinjete ali za povračilo vrednosti nakupa nadomestne letne ali polletne vinjete cestninski zavezanec vloži najpozneje v 30 dneh od izpolnitve pogojev za uveljavljanje upravičenj po tem členu in ob pogoju, da je kupil nadomestno vinjeto za tekoče koledarsko leto pred začetkom veljavnosti letne vinjete za naslednje koledarsko leto (sedmi odstavek).

8. Tudi po presoji sodišča je organ po ugotovitvi, da razlog, ki ga navaja tožnik za izdajo nadomestne vinjete (nenamerno poškodovanje pri nameščanju vinjete na vozilo), ni razlog, ki ga 38. člen ZCestn opredeljuje kot enega izmed razlogov za izdajo nadomestne vinjete, pravilno vlogo tožnika zavrnil. Kot je tožniku pojasnil že drugostopni organ (in z njegovim pojasnilom se sodišče strinja), so razlogi, določeni v prvem odstavku 38. člena ZCestn, taksativno določeni in le v primeru, če so ti razlogi izpolnjeni, je izdaja nadomestne vinjete upravičena. Če bi organ to določbo širil na drugačne primere, bi s tem kršil zakon. Zato tudi ne gre pritrditi tožniku, da gre za bistveno podobno situacijo, kot opredeljeno v razlogih 38. člena ZCestn, saj to ne drži. 9. Na drugačno interpretacijo razlogov iz prvega odstavka 38. člena ZCestn tudi ne more vplivati navedba, da je tožnik z nakupom vinjete ''kupil'' uporabo cest, ki je potem ni mogel koristiti, s tem, ko je moral kupiti novo vinjeto (najprej tedensko, nato letno), pa je Republika Slovenija neupravičeno obogatena za 125,00 EUR. Kot že povedano, zakon daje podlago za odškodovanje (z izdajo nadomestne vinjete ali vračilom denarja za nakup) le iz razlogov, določenih v prvem odstavku 38. člena ZCestn. V drugih primerih nosi stroške za nakup vinjete (ne glede na to, ali potem pride do dejanske uporabe cestninskih cest oziroma v kakšnem obsegu) cestninski zavezanec sam.

10. S takim postopanjem je organ tožniku tudi omogočil, da zavaruje in uveljavi svoje pravice (7. člen ZUP), saj je vlogo tožnika sprejel in o njej, na podlagi za ta primer relevantnih določb materialnega predpisa, odločil. To načelo namreč ni moč namreč razlagati le v smislu ugoditve zahtevka, kot to razlaga tožnik, temveč mora v skladu s tem načelom organ skrbeti tudi za to, da stranke ne uveljavljajo svojih pravic v škodo pravic drugih in ne v nasprotju z javno koristjo, določeno z zakonom ali z drugim predpisom (7. člen ZUP). Tako pa je v tem primeru tudi postopal. 11. Iz enakih razlogov tudi ni možno slediti tožnikovemu ugovoru, da k drugačni odločitvi organa zavezuje že načelo pravičnosti, ker je bil tožnik kot potrošnik oškodovan glede na že plačano vinjeto. Zatrjevano škodo pa lahko tožnik uveljavlja pred sodiščem splošne pristojnosti, če meni, da je za to podana dejanska in materialnopravna podlaga.

12. Podatki spisa pa tudi potrjujejo, da je tožnik vložil zahtevek za izdajo nadomestne vinjete (na za to predpisanem obrazcu), zato ne drži, da je organ tožnika zavedel k vložitvi obravnavane zahteve. Tako tudi iz vloge, kot tudi ne iz ostalih listin spisa ne izhaja, da bi tožnik ves čas zatrjeval, da ne gre za reklamacijo oziroma za izdajo nadomestne vinjete, temveč le za vračilo denarja. Slednje bi sicer bilo pod pogoji iz četrtega odstavka v zvezi s prvim ter sedmim odstavkom 38. člena ZCestn možno, vendar bi moral tožnik postaviti ustrezen zahtevek, tj. zahtevek za vračilo denarja, česar pa ni storil. 13. Glede na povedano je sodišče tožbo tožnika na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) kot neutemeljeno zavrnilo.

14. Sodišče je o zadevi odločilo po opravljeni nejavni seji (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), saj je tožnik predlagal vpogled v listine spisa, katere je sodišče presodilo že v okviru presoje pravilnosti in zakonitosti izpodbijanega akta.

15. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.