Jedro

Pri določitvi višine pristojbine gre pretežno za strokovno tehnična opravila. Določitev števila točk terja določena strokovna opravila in uporabo strokovnih metod. V obravnavanem primeru gre za primer iz 16. člena Uredbe, ko število točk ni določeno že z radijskim dovoljenjem. Število točk oziroma elementi, na podlagi katerih se število točk določi (velikost področja, število prebivalcev, širina dodeljenega radiofrekvenčnega pasu in frekvenčno območje) so določeni skladno s pogoji, določenimi v radijskem dovoljenju, katerih imetnik je tožeča stranka in z uporabo tehničnih metod, ki jih je navedla tožena stranka v obrazložitvi izpodbijane odločbe. Ker tožeča stranke ne zatrjuje, da bi bile za izračun števila točk uporabljene napačne metode ali napačni podatki iz radijskega dovoljenja, toženi stranki ni mogoče očitati nestrokovnega, v tej posledici pa tudi nezakonitega ravnanja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper sklep Uprave Republike Slovenije za telekomunikacije z dne 19. 10. 2000, s katerim je bilo tožnici kot lastnici radijskega dovoljenja za uporabo zvokovne radiofuzne radijske postaje na oddajni točki A # 13 za leto 2000 naloženo plačilo pristojbine v znesku 780.000,00 SIT. Tožena stranka v razlogih navaja, da je po 35. členu Zakona o telekomunikacijah (Uradni list RS, št. 35/97, 45/97 - odl. US, 13/98 - odl. US, v nadaljevanju ZTel) uporabnik radijskih frekvenc za njihovo uporabo dolžan plačati pristojbino in da je pristojbina oziroma višina pristojbine določena z Uredbo o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc in s sklepom o določitvi točke (Uradni list RS, št. 90/98, v nadaljevanju Uredba, Uradni list RS, št. 90/98, 92/99). Uredba v 3. členu določa, da pristojbino plačujejo vsi lastniki radijskega dovoljenja za vsako radijsko postajo, razen če ne gre za taksativno naštete posebne primere, določene v 4. členu Uredbe. Višina pristojbine se določi glede na namen uporabe dodeljenega radiofrekvenčnega pasu, na njeno višino pa vpliva tudi velikost področja, ki ga pokriva radijska postaja, število prebivalcev na pokrivnem območju, širina dodeljenega radiofrekvenčnega pasu in frekvenčno območje, v katerem se ta nahaja. Tožena stranka ugotavlja, da je v obravnavanem primeru Uprava Republike Slovenije za telekomunikacije pravilno na podlagi 5. in 9. člena Uredbe izračunala znesek pristojbine. Pri tem je uporabila drugi odstavek 9. člena Uredbe, ki določa način izračuna števila točk za zvokovne radiodifuzne radijske postaje, kar je v skladu s pogoji, določenimi v radijskem dovoljenju. Hkrati je prvostopni organ pri izračunu pravilno upošteval tudi dejstvo, da v konkretnem primeru iz radijskega dovoljenja izhaja, da si (pri)tožnik časovno deli radiofrekvenčni pas s poslovnim valom. Število točk je torej S 60 x D1 x D2, pri čemer je faktor D1 odvisen od površine področja, ki ga pokriva radiodifuzna radijska postaja in je enak 4,00. Prvostopni organ je navedeno dejstvo področja ugotovil in tudi dokazal z uporabo računalniške aplikacije CCIR, ki se uporablja na Upravi RS za telekomunikacije za načrtovanje uporabe frekvenčnega spektra. Uporaba navedene računalniške aplikacije je tudi v konrektnem primeru dokazno sredstvo, s katerim se ugotavlja površina pokrivanega področja. Faktor D2 pa je odvisen od pokrivanja mestnih območij. Pri tem velja, da radiodifuzna radijska postaja pokriva določeno mestno območje, kadar njeno območje pokrivanja presega polovico mestnega območja. V obravnavanem primeru je prvostopni organ določil pokrivanje mestnega območja B in C in tako znaša faktor D2 6,50. Z utemeljitvijo, da 14. člen Uredbe določa, da se pristojbino zaračunava za tekoče leto in da zavezanec plača pristojbino v 15. dneh po uveljavitvi sklepa za plačilo pristojbine, je tožena stranka zavrnila ugovor (pri)tožnika, da je 14. člen Uredbe sporen za radijske postaje, ki so pridobile radijsko dovoljenje v pogojih, ko plačevanje pristojbin ni bilo urejeno, nikjer pa tudi ne določa, da je potrebno pristojbino zaračunavati v enkratnem znesku v času, ko se poslovno leto izteka. Z utemeljitvijo, da je radiofrekvenčni spekter, ki ga potrebuje (pri)tožnik za opravljanje svoje pridobitne dejavnosti, javno dobro v skladu z drugim odstavkom 70. člena ZTel, je tožena stranka zavrnila tudi očitek (pri)tožnika, da plačilo pristojbine zaradi sankcije odvzema dovoljenja zaradi neplačila pomeni pravzaprav uvedbo sankcije in ne javne dajatve. Po mnenju tožene stranke plačilo pristojbine ne predstavlja kazen za (pri)tožnika, ampak plačilo za uporabo javnega dobra. V nadaljevanju je tožena stranka zavrnila tudi ugovore glede razpisa javne obravnave v obravnavani zadevi in meni, da je prvostopni organ ravnal pravilno, da je v konkretnem primeru postopal po skrajšanem postopku, ker se je dalo stanje stvari ugotoviti na podlagi uradnih podatkov, ki jih ima sam prvostopenjski organ.

V tožbi tožeča stranka očita toženi stranki, da je zgolj ugotovila, da je prvostopni organ pravilno uporabil določila ZTel in Uredbe, ni pa ugotavljala dejanskega stanja. Tožena stranka se pri presoji pravilnosti procesnih opravil prvostopnega organa opira na tožeči stranki nedostopne podlage za izračun obveznosti, kamor sodijo zlasti računalniške simulacije pokritosti prostora z radijskim signalom tožeče stranke in opiranje na skrajšani postopek ugotavljanja domnevnih dejstev, na podlagi katerih je bila določena ugovarjana obveznost. Tožeča stranka navaja, da v dosedanjih postopkih ni imela možnosti seznaniti se s podlagami, ki jih tožena stranka navaja kot dejansko tehnično podlago za izračun obveznosti tožeče stranke. Ta obveznost prvostopnega organa in tožene stranke obstoji ne glede na to, da gre za javno dobro, ki je z radijskim dovoljenjem dodeljeno zavezancu za pristojbino za upravljanje z radiofrekvenčnim spektrom. Tožena stranka tožeči stranki namreč ne zagotavlja pogojev, ki bi omogočili pokritost s signalom na območju, ki je podlaga za izračun domnevne obveznosti tožeče stranke. Tožena stranka na predmetni frekvenci, ki naj bi jo pokrivala tožeča stranka, dovoljuje motnje in interference drugih (tudi tujih) radijskih postaj. V tako nekonsistentno in negospodarno upravljanem radiofrekvenčnem nespektru tožeča stranka ne more dosegati ekonomskih učinkov, ki bi ji omogočili, da dosega takšen dobiček, ki bi prenesel s sklepom določeno obveznost. Tožeča stranka meni, da izračunane obveznosti oziroma njene pravilnosti ni mogoče preveriti. Izračun oziroma izbrani parametri zanjo niso ustrezno pojasnjeni in kar je pomembneje, realna dejstva bistveno odstopajo od parametrov, ki jih je morda mogoče razbrati šele iz izpodbijane odločbe, ne pa iz prvostopnega sklepa, zoper katerega se je tožeča stranka pritožila. Izpodbijana odločba je samo poskus pojasnitve, vendar pa vrednosti uporabljenih elementov niso pojasnjene oziroma obrazložene. Vendar pa to ne spremeni dejstva, ki jih je navajala tožeča stranka v pritožbi zoper sklep, da obveznosti frekvenčnine ni mogoče preveriti in da je izračun pravilnosti zavezancu nedostopen, iz česar izhaja, da je to tajna zadeva in stvar samo prvostopnega organa. Tožena stranka ni opravila meritev o dejanskem dosegu in moči signala za potrebe zadevnega izračuna obveznosti tožeče stranke iz naslova frekvenčnine. Meritve o dejanskem dosegu in moči signala, od katerih je odvisen pravilen izračun pristojbine, bi bile skladne tudi s procesnim predpisom, po katerem se izvede poseben ugotovitveni postopek, da bi se tožeči stranki omogočilo, da uveljavi navedbe iz pritožbe. Tožena stranka nadalje ni presojala pritožbenega razloga, namreč nemožnosti preizkusa pravilnosti izračunane obveznosti. Pri tem se sklicuje na pravico do skrajšanega postopka pri ugotavljanju dejanskega stanja in dejstev. V tožbi tožeča stranka uveljavlja tudi že uveljavljani pritožbeni ugovor glede roka za plačilo pristojbine. Takojšnje plačilo oziroma plačilo v tako kratko določenem roku domnevno izračunane obveznosti bi povzročilo, da tožeča stranka ne bi mogla zagotavljati ustrezne likvidnosti, za kar je odgovorna po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij. Za tožečo stranko kakor tudi za državo bi bilo gospodarneje in poslovno učinkoviteje, če bi se z začetkom tekočega poslovnega leta oblikovala odločba o obveznostih iz tega naslova in omogočilo njeno sukcesivno (mesečno) poravnavanje. Še bolj pa je nesprejemljiva posledica, ki jo povzroči neplačilo ob tako drastičnih pogojih plačila, in sicer odvzem radijskega dovoljenja, kar pomeni dejansko prenehanje dejavnosti podjetja in glede na pogoje situacijo, v kateri je treba to javno dajatev plačati, le-ta pridobiva pomen sankcije, ne pa plačila javne dajatve, kar je sporno in ni v skladu z osnovnim namenom pristojbine. Glede na tako ugotovljene težke posledice, ki jih ima plačilo pristojbine za tožečo stranko, ni niti najmanjšega utemeljenega razloga za izdajo prvostopnega sklepa, s katerim je bila ta obveznost določena dva dni pred koncem poslovnega (v tem primeru tudi fiskalnega) leta. Tožeča stranka se ne strinja niti z utemeljitvami, ki jih je podala tožena stranka in ugovarja, da tožena stranka ni odgovorila na tisti del pritožbe tožeče stranke, ko ta navaja, da je pri izdaji odločbe napačno uporabljen materialni predpis (ZTel), kot tudi, da je dejansko stanje nepopolno ugotovljeno ter da tožeči stranki tekom postopka ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih, ki so pomembna za določitev višine pristojbine. Tožeča stranka predlaga, da sodišče tožbi ugodi in odpravi sklep prvostopnega organa in odločbo tožene stranke ter zadevo vrne toženi stranki v ponoven postopek.

V odgovoru na tožbo tožena stranka meni, da so navedbe tožeče stranke neutemeljene, saj je izpodbijana odločba izdana v skladu z Zakonom o telekomunikacijah in Uredbo o pristojbinah za uporabo radijskih frekvenc. Predlaga, da sodišče tožbo tožeče stranke zavrne kot neutemeljeno.

Državno pravobranilstvo Republike Slovenije je kot zastopnik javnega interesa svojo udeležbo v tem postopku prijavilo.

Tožba ni utemeljena.

Predmet odločanja v obravnavani zadevi je določitev pristojbine za uporabo (zvokovne) radijske frekvence v radijskem dovoljenju, katere imetnik je tožeča stranka od leta 1996. Podlaga za odločitev obveznosti plačila pristojbine v takih primerih je v 35. členu ZTel (Uradni list RS, š. 35/97, 45/97 - odl. US, 13/98 - odl. US, 59/99 - odl. US in 36/00 - odl. US) in 16. členu Uredbe (Uradni list RS, št. 90/98 in 92/99). Iz 5. člena Uredbe izhaja, da je sama višina pristojbine povezana z dvema elementoma: s številom točk in vrednostjo točke. Medtem ko drugi element določi Vlada RS s sklepom in je za vse primere enak, je drugi element (število točk) in način določitve števila točk odvisen od okoliščin posameznega primera oziroma od določitve sestavin (faktor D1 in D2), ki jih Uredba v 9. členu določa za izračun števila točk. Navedbe v obrazložitvi izpodbijane odločbe in ugovori tožeče stranke, ki zatrjuje, da ji niso znane podlage (parametri) za izračun faktorja D1 in D2 in da niso izvedene konkretne meritve velikosti in jakosti predmetne frekvence ter navedba v obrazložitvi izpodbijane odločbe o uporabi določenih metod za izračun jakosti in velikosti območja, kažejo na to, da izračun števila točk ni le enostaven matematični zmnožek elementov, ki jih določa 9. člen Uredbe, pač pa kaže na to, da gre za strokovno-tehnične metode, ki jih je tudi treba uporabiti pri določitvi posameznih elementov (D1 in D2). Tudi Ustavno sodišče je v svoji določbi, št. U-I-183/99-52 dne 4. 7. 2002 navedlo, da gre pri določitvi višine pristojbine za pretežno strokovno tehnična vprašanja. To pa po presoji sodišča pomeni, da določitev števila točk terja določena strokovna opravila in uporabo strokovnih metod. Po ureditvi po ZTel, se število točk praviloma določi že z radijskim dovoljenjem, torej s samostojno odločbo. V obravnavanem primeru pa gre za primer iz 16. člena Uredbe. Prvostopni organ ni, čeprav bi po mnenju sodišča lahko, v posebnem delu izreka odločbe o določitvi pristojbine odločil o številu točk. Ta element za izračun pristojbine je kvantitativno mogoče ugotoviti iz višine pristojbine v izreku odločbe in iz obrazložitve. Da bi bilo mogoče v takem primeru ugotoviti zakonitost in pravilnost odločitve o višini pristojbine, kar je predmet upravnega spora, morata biti tudi elementa za določitev višine pristojbine zakonita in pravilna. V tej zadevi je sporen način določitve števila točk. Tožnik zatrjuje zlasti procesne kršitve v zvezi z načinom določitve števila točk, ne trdi pa, da so metode in podatki, ki jih je uporabila tožena stranka za izračun števila točk, napačne. Kot izhaja iz obrazložitve izpodbijane odločbe, je število točk oziroma so elementi, na podlagi katerih se število točk določi (velikost področja, število prebivalcev, širina dodeljenega rodnofrekvenčnega pasu in frekvenčno območje), določeni skladno s pogoji, določenimi v radijskem dovoljenju, katerega imetnik je tožeča stranka in z uporabo tam navedenih tehničnih metod, ki jih je tožena stranka natančno opredelila. Po pregledu listin in podatkov v upravnih spisih (zlasti radijskega dovoljenja) sodišče nima razloga za dvom v pravilnost uporabe metod in podatkov za izračun števila točk. Tožeča stranka pa niti v postopku niti v tožbi izrecno ne zatrjuje, da bi bile za izračun števila točk uporabljene napačne metode ali napačni podatki iz radijskega dovoljenja. To pa po presoji sodišča pomeni, da v obravnavani zadevi toženi stranki ni mogoče očitati nestrokovnega, v tej posledici pa tudi ne nezakonitega ravnanja. Na drugačno stališče ne morejo vplivati tožnikovi ugovori o procesnih kršitvah, saj sodišče sledi toženi stranki, da gre za ustaljene strokovne metode, ki jih tožena stranka uporablja za ugotavljanje stanja stvari tudi v vsakem konkretnem primeru in predstavljajo edini dokaz oziroma sredstvo za določitev števila točk. Iz navedenega razloga je tožena stranka imela podlago za odločanje v skrajšanem ugotovitvenem postopku in je zato treba zavrniti tožnikove ugovore, ki se nanašajo na procesne kršitve.

Ugovorov, s katerimi tožeča stranka ugovarja kakovosti pokritosti signala in očita toženi stranki, da kot upravljalec ne zagotavlja takšnih pogojev kot izhajajo iz radijskega dovoljenja pa tožena stranka ne more uveljavljati v tem upravnem sporu, saj predmet tega upravnega spora ni radijsko dovoljenje.

Glede na nedvoumno določbo 14. člena Uredbe, na katero se v izpodbijani odločbi sklicuje tožena stranka, pa sodišče zavrača tudi ugovore tožeče stranke, ki se nanašajo na način plačila pristojbine. Tožeča stranka neutemeljeno v tem upravnem sporu uveljavlja smotrnost oziroma nesmotrnost plačila v enkratnem znesku in predlaga, da bi bilo ugodneje obročno plačilo pristojbine. Četrti odstavek 14. člena Uredbe jasno določa, da mora pristojbino plačati zavezanec v 15 dneh po uveljavitvi sklepa, s katerim je ta določena. Če se tožeča stranka ne strinja s tako ureditvijo, mora uporabiti druga ustrezna pravna sredstva za dosego spremembe predpisa, vsekakor pa ureditve, ki jo določa podzakonski predpis ne more izpodbijati v upravnem sporu zoper konkreten upravni akt. Ker je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba pravilna in zakonita, je tožbo zavrnilo na podlagi prvega odstavka 59. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00, v nadaljevanju ZUS).