Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnavajo v pravdi, obstajati vsebinska zveza. Ugotovilo je, da gre pri odločanju o pravici do nadomestila za čas brezposelnosti za samostojno materialnopravno razmerje med tožnikom in tožencem in je ločeno od razmerja med tožnikom in njegovo bivšo delodajalko. Utemlejeno je zaključilo, da pravni interes odvetnice ni podan in praivlno na podalgi prvega odstavka 199. člena ZPP stransko intervencijo zavrnilo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo stransko intervencijo odvetnice A.A., B. ulica, C., na strani tožeče stranke.

2. Zoper sklep je pritožbo vložila A.A.. Navaja, da ima kot bivši delodajalec tožeče stranke pravni interes, da tožeča stranka v tej socialni zadevi dokaže, da pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v nasprotju z določbo 114. člena Zakona o delovnih razmerjih in da sodišče izvede vse predlagane dokaze, s katerimi tožeča stranka dokazuje, da odpoved ni bila protizakonita ter da se na podlagi tako ugotovljenega dejanskega stanja pravilno uporabi materialno pravo in tožeči stranki prizna pravica do denarnega nadomestila za čas brezposelnosti. Sodišče prve stopnje v postopku ni izvedlo dokazov, ki jih je predlagala v zvezi s trditvami, da pogodba o zaposlitvi ni bila odpovedana v nasprotju z Zakonom o delovnih razmerjih, in da je bila dejansko odpovedana zaradi nesposobnosti delavca.

3. V odgovoru na pritožbo tožena stranka nasprotuje pritožbenim navedbam in poudarja, da tožnikova bivša delodajalka glede na naravo predmetnega socialnega spora nima nikakršnega pravnega interesa, da nastopa na strani tožeče stranke, saj odločitev v tej zadevi ne vpliva na njen pravni položaj, niti odvetnica nima pravnega interesa, da tožnik v tem postopku zmaga. V predmetnem socialnem sporu gre za uveljavljanje pravice do denarnega nadomestila za primer brezposelnosti, torej za osebno pravico, ki že kot takšna omejuje stransko intervencijo. Tožnikova bivša delodajalka v pritožbi navaja okoliščine za prenehanje pogodbe o zaposlitvi, ki pa tudi sicer ne morejo biti predmet tega sodnega postopka. O vprašanjih iz oziroma na podlagi sklenjene pogodbe o zaposlitvi, je po materialnih predpisih stvarno pristojno odločati Delovno sodišče, pri čemer iz upravnega spisa izhaja, da spor pred pristojnim delovnim sodiščem v tej zadevi ni bil sprožen, kar med pravdnima strankama sicer tudi ni bilo sporno. Socialno sodišče za presojo nepravilnosti in zakonitosti prenehanja pogodbe o zaposlitvi takšne pristojnosti nima, pri čemer pa so razlogi sodišča, zakaj je intervencijo zavrnilo, podani v 6. točki obrazložitve sklepa, povsem pravilni in materialnopravno utemeljeni.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Sodišče prve stopnje je zavrnilo stransko intervencijo odvetnice A.A. na strani tožeče stranke in kot pravno podlago uporabilo določbe Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP), ki urejajo stransko intervencijo. To so določbe 199. in 200. člena ZPP.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da mora med konkretnim razmerjem stranskega intervenienta s stranko, ki se ji hoče pridružiti in konkretnim razmerjem pravdnih strank, ki se obravnavajo v pravdi, obstajati vsebinska zveza. Ugotovilo je, da gre pri odločanju o pravici do nadomestila za čas brezposelnosti za samostojno materialnopravno razmerje med tožnikom in tožencem in je ločeno od razmerja med tožnikom in njegovo bivšo delodajalko. Utemeljeno je zaključilo, da pravni interes odvetnice A.A. ni podan in pravilno na podlagi prvega odstavka 199. člena ZPP stransko intervencijo zavrnilo.

7. Vložnica je v izjavi 1. 9. 2016 svoj pravni interes utemeljevala s tem, da je delodajalka tožnika in da ima zato interes, da tožnik v tej pravdi zmaga. S takšno izjavo vložnica ni opredelila pravnega razmerja s tožnikom, iz katerega bi lahko zanjo nastale kakršnekoli posledice v primeru pozitivne ali tudi negativne rešitve tega spora, torej da bi izid pravde vplival na njuno razmerje. Samo dejstvo, da je bila tožnikova delodajalka, še nič ne pove o vplivu, ki bi ga imel izid te pravde.

8. Stranka intervencija je udeležba intervenienta v pravdi, ki teče med drugimi osebami. Intervenient deluje poleg glavne stranke oziroma sam namesto nje v primeru, da glavna stranka ni dejavna, vendar vedno v svojem imenu. Intervencija se izvrši z vstopno izjavo, ki mora vsebovati poleg splošnih podatkov še izjavo, na čigavi strani se pridružuje, naveden pa mora biti še pravni interes. Intervencija je dopustna le, če ima intervenient pravno korist od tega, da zmaga v glavni pravdi ena od strank te pravde. Pravna korist je podana takrat, kadar je stranski intervenient do svoje stranke, to je do tiste stranke, ki se ji je pridružil ali do predmeta spora, v takšnem razmerju, da bi odločba, ki bi veljala za glavno stranko neugodno, kakorkoli škodljivo vplivala na pravni položaj stranskega intervenienta.

9. Ker v obravnavanem primeru tudi po prepričanju pritožbenega sodišča ni podan pravni interes pritožnice A.A., je v skladu s 3. točko 365. člena ZPP njeno pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.