Jedro

Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da nova izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbe.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da se odpravita odločba tožene stranke št. ... z dne 15. 12. 2016 v celoti, in odločba tožene stranke št. ... z dne 4. 7. 2016 v 1. točki izreka v delu, ki glasi: "od 1. 6. 2015 dalje" in v 2. točki izreka ter da je tožena stranka dolžna tožnici odmeriti in povrniti razliko med že izplačanimi zneski starostne pokojnine in pripadajočimi zneski na novo odmerjene pokojnine, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od ugotovljene razlike, od dneva zapadlosti posameznega zneska mesečne pokojnine do plačila, začenši z dnem 1. 3. 1997 v roku 15 dni od pravnomočnosti sodbe. Obenem je sklenilo, da tožnica sama krije svoje stroške tega postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Meni, da interpretacija 5. točke izreka odločbe Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015, ni pravilna. Ustavno sodišče RS s svojo odločitvijo ni izključilo možnosti uveljavitve zahtevkov na izplačilo razlike med nedvomno izkazano razliko med odmero pokojnine po odločbi toženca z dne 19. 9. 1997 in novo odmero, opravljeno z odločbo z dne 4. 7. 2016. Njena pravica temelji na temeljnih načelih pokojninskega in invalidskega prava, zlasti s pogojenostjo pravice do pokojnine s predhodnim plačilom prispevkov iz obveznega zavarovanja, saj bi se sicer ohranjala kršitev ustavno varovane in zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom, pravice do socialne varnosti in lastninske pravice, ohranjen pa bi bil tudi nedopusten poseg v načelo pravne in socialne države ter v načelo zaupanja v pravo, ki je bistveni sestavni del pravne države. Pravica iz pokojninskega zavarovanja je v skladu z zakonom materialna pravica, ki ne zastara in ki je ni mogoče odvzeti, zmanjšati ali omejiti in o kateri je moč kadarkoli ponovno odločiti in sicer, če se pokaže, da pri izračunu pokojninske osnove in odmeri pokojnine niso bile upoštevane vse plače oziroma vse zavarovalne osnove, od katerih so bili obračunani prispevki. Pravnomočna odločba iz leta 1997 tako ni ovira za ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, pa bi moral biti tudi za nazaj od upokojitve dne 1. 3. 1997 do 31. 5. 2015. Poleg tega je bilo dejstvo, da določen del dohodkov pri izračunu pokojninske osnove ni bil upoštevan, tožnici ob izdaji odločbe pa z dne 19. 9. 1997 prikrito, saj iz same odločbe to dejstvo ne izhaja. Tožnica o prejemu odločbe v letu 1997 ni bila seznanjena z neupoštevanjem dela plače, ki je bil namenjen za notranji odkup pri izračunu pokojninske osnove. To pa je vplivalo na njeno pravico do višine pokojnine, kar izhaja tudi iz prilog odločbe iz leta 2016, iz katere je razvidno, da je tožnica upravičena do višje pokojnine, izračunane od višje pokojninske osnove, v katero se upoštevajo tudi deli plač, ki so bili namenjeni za notranji odkup, vse od upokojitve 1. 3. 1997 dalje. Tožnica nadalje opozarja na določbo 214. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP), po kateri mora odločba biti obrazložena. Opozarja tudi na 7. člen ZUP-a. Pred izdajo odločbe je tožena stranka dolžna omogočiti zavarovancem, da uveljavijo in zavarujejo svoje pravice in pravne koristi. To pa pomeni, da bi morala tožena stranka pri odmeri pokojnine odločati ob upoštevanju največje koristi stranke in ji torej upoštevati vse plače, od katerih je tožnica plačala prispevke. Tako pa dela plač tožena stranka ni upoštevala, niti tožnice na to dejstvo ni opozorila. Bremena protiustavnega in očitno nezakonitega ravnanja tožene stranke pa ni mogoče naložiti tožnici, ki je zaupala v pravno in socialno državo. Vztraja, da ji od 1. 3. 1997 dalje pripada razlika med že izplačanimi zneski in zneski, do katerih bi bila upravičena ob upoštevanju tega dela plače, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Sicer pa tudi 5. točka izreka odločbe Ustavnega sodišča RS, opr. št. U-I-239/14-10 z dne 26. 3. 2015 ne določa, da tožeči stranki ne pripada razlika med ponovno odmerjeno pokojnino in že izplačanimi zneski vse od prvega dne upokojitve dalje. Obrazložitev sodišča prve stopnje v izpodbijani sodbi je namreč nepravilna, saj ustvarja položaj, ko so bili prispevki, kot zakonsko predpisana obveznost plačani, tožena stranka pa bo prejeto obdržala, kar pomeni, da bo na ta račun kot javni - državni zavod obogatena, tožeča stranka pa prikrajšana za svoje pravice. Tolmačenje sodišča je strogo formalistično, nepravilno in tako kot vsa ravnanja tožene stranke dosedaj, izrazito v škodo zavarovanca. Opisana situacija je nedopustna, saj posega v ustavno varovano varstvo pravice do pokojnine. Dejstvo je, da pokojnina tožnice ni bila odmerjena na podlagi vplačanih prispevkov in prejetih plač. Prvostopno sodišče, ki je kot pravno podlago navedlo odločbo Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015 in 183. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2) je zavzelo stališče, da je bilo o pokojnini že pravnomočno odločeno z odločbo z dne 19. 9. 1997. Meni, da neupoštevanje dela plač pri odmeri pokojnine z odločbo z dne 19. 9. 1997 pomeni, da o tem delu dohodkov, ki sodijo v pokojninsko osnovo za obdobje od 1. 3. 1997 do 31. 5. 2015, še ni bilo odločeno. Zato ni ovire za izdajo nove odločbe in ponovno odmero starostne pokojnine od dela plače, ki ni bil upoštevan, tudi za nazaj. V nasprotnem primeru je tožnici kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega varstva iz 13. člena Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v zvezi z 8. in 14. členom Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter 1. členom Protokola k Evropski konvenciji o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin. Tožnici pa je bila kršena tudi ustavna pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave RS. Določbo 183. člena ZPIZ-2 bi bilo pravilno interpretirati in uporabiti le v povezavi z določbo 4. člena ZPIZ-2. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo dejstva, bistvena za odločitev ter na podlagi pravilne uporabe materialnega prava tudi pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti, niti postopkovnih določb, na katere v pritožbi opozarja tožnica.

5. V obravnavanem primeru je sporno, ali je tožnica do ponovne odmere in do višje starostne pokojnine upravičena od 1. 3. 1997 dalje in od tega dne dalje do razlike pokojnin in plačila zakonskih zamudnih obresti.

6. Iz dejanskih ugotovitev sodišča prve stopnje izhaja, da je bila tožnici z odločbo toženca z dne 19. 9. 1997 priznana pravica do starostne pokojnine od 1. 3. 1997. Dne 27. 5. 2015 je tožnica pri tožencu vložila zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A. in ponovno odmero pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS št. U-I-239/14, Up-1169/12 z dne 26. 3. 2015. Tožena stranka je po opravljeni reviziji (zapisnik z dne 18. 4. 2016) z odločbo z dne 4. 7. 2016 tožnici ponovno odmerila pokojnino od 1. 6. 2015 dalje v znesku 635,60 EUR. Zoper citirano prvostopno odločbo je tožnica vložila pritožbo in zahtevala, da ji pri poračunu pripadajo denarna sredstva od dneva upokojitve dalje. Drugostopni organ tožene stranke je pritožbo zavrnil z dokončno odločbo z dne 15. 12. 2016. Citirana upravna akta sta predmet sodne presoje.

7. V zvezi z vprašanjem ponovne odmere pokojnine, je stališče zavzelo Ustavno sodišče RS v že citirani odločbi z dne 26. 3. 2015. Odločilo je, da je bil Zakon o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1) v neskladju z Ustavo RS, tožencu pa je naložilo, da mora v roku 60 dni po objavi odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije ponovno odmeriti pokojnino zavarovancem oziroma uživalcem pokojnin, za katere je v postopkih revizije ugotovil, da so bile delnice za notranji odkup plačane z delom plače, ki se všteva v pokojninsko osnovo, pa ta del plače ni bil vštet zaradi protiustavne 4. alineje 46. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92). Zavarovanci oziroma uživalci pokojnin, pri katerih revizija ni bila opravljena, pa lahko v roku, določenem v 2. točki izreka odločbe zahtevajo revizijo podatkov o plačah in pokojninskih osnovah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup ter ponovno odmero pokojnine na podlagi ugotovitev revizije. Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje bo izdal odločbo o ponovni odmeri pokojnine v postopku z izrednim pravnim sredstvom, razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe po prvem odstavku 183. člena ZPIZ-2, ne glede na čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine (I. do IV. točke izreka). Odločba o ponovni odmeri pokojnine iz IV. točke izreka učinkuje od prvega dne naslednjega meseca od njene izdaje, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti oziroma od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bila dana zahteva. Za zavarovance oziroma uživalce pokojnin, ki so že pred objavo te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije zahtevali ponovno odmero, pa od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi (V. točka izreka).

8. Med strankama ni sporno, da tožnica pred odločitvijo toženca o novi odmeri pokojnine z odločbo z dne 4. 7. 2016, ni vložila zahteve za novo odmero pokojnine, ampak je šele 27. 5. 2015 pri tožencu vložila zahtevo za revizijo podatkov o plačah za obdobje, v katerem so bile vplačane delnice za notranji odkup pri delodajalcu A. in ponovno odmero pokojnine po odločbi Ustavnega sodišča RS z dne 26. 3. 2015. Toženec je v postopku ugotovil, da je tožnica prejela tudi del plače, s katerim so bile vplačane delnice za notranji odkup. Upoštevaje omenjeno dejstvo, je toženec tožnici ponovno odmeril starostno pokojnino z odločbo z dne 4. 7. 2016 in jo priznal od 1. 6. 2015 dalje.

9. Ker je bilo o pokojnini in tudi o sami višini pokojnine z odločbo z dne 19. 9. 1997 že pravnomočno odločeno, je v pravnomočno odločbo mogoče poseči le z izrednim pravnim sredstvom po določbah ZUP-a, če so izpolnjeni z zakonom določeni pogoji oziroma kot to ugotavlja Ustavno sodišče RS, je bilo ponovno odmero pokojnine možno doseči v postopku s posebnim izrednim pravnim sredstvom razveljavitve ali spremembe dokončne odločbe, kot je bil urejen v 270. členu ZPIZ/92. Taka možnost je podana tudi v 183. členu ZPIZ-2. Ker ZPIZ-1 take določbe ni vseboval, je Ustavno sodišče RS presojalo, ali je različna obravnava zavarovancev skladna s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. V 11. točki odločbe posebej poudarja, da se mu je zastavilo vprašanje, ali je zakonodajalec zavarovance oziroma uživalce pokojnin v času veljavnosti ZPIZ-1 protiustavno neenako obravnaval in je bil zato ZPIZ-1, ker ni urejal posebnega izrednega pravnega sredstva, ki bi omogočal ponovno odmero pokojnine za naprej (tudi) v primerih, kot je obravnavani, v neskladju s splošnim načelom enakosti iz drugega odstavka 14. člena Ustave RS. ZPIZ/92 je namreč določal, da se dokončna odločba lahko na zahtevo zavarovanca ali po uradni dolžnosti razveljavi ali spremeni z učinkom za naprej. Enako izhaja tudi iz drugega odstavka 183. člena ZPIZ-2, saj nova odločba učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi oziroma, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa učinkuje od prvega naslednjega meseca po izdaji odločbe. Vse navedeno pomeni, da je ključnega pomena za samo odločitev v obravnavanem primeru dejstvo, da je odločba toženca z dne 19. 9. 1997 o odmeri starostne pokojnine od 1. 3. 1997, že pravnomočna, drugačno stališče pritožbe pa je pravno zmotno.

10. V zvezi z vprašanjem, ali je sodišče prve stopnje in pred tem toženec, pravilno interpretiralo odločbo Ustavnega sodišča RS in posledično v zvezi z vprašanjem, ali so zavarovanci v primeru, ko niso vložili zahteve za novo odmero in imajo pravnomočno odločbo o odmeri pokojnine, upravičeni do ponovne odmere, vse od upokojitve dalje, je pritožbeno sodišče že zavzelo svoje stališče v večih drugih identičnih zadevah. Zavzelo je stališče, da ni podane pravne podlage, da bi višji znesek pripadal vse od datuma, ko je bila zavarovancu priznana pravica do pokojnine s pravnomočno odločbo. V konkretnem primeru je to vse od 1. 3. 1997, tj. od dneva, ko je bila tožnici priznana pravica do starostne pokojnine. Pravna podlaga za ponovno odmero starostne pokojnine je edino 183. člen ZPIZ-2, kjer je v tretjem odstavku določeno, da odločba iz prvega odstavka tega člena učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi, če je bil postopek uveden po uradni dolžnosti, pa od prvega dne naslednjega meseca po izdaji odločbe. V konkretnem primeru to pomeni, da nova izdana odločba, s katero je priznan višji znesek pokojnine, učinkuje od prvega dne naslednjega meseca po dani zahtevi dne 27. 5. 2015, tj. od 1. 6. 2015 dalje. Glede na zakonsko ureditev in je upoštevaje odločbo Ustavnega sodišča RS, tožnici v nobenem primeru ni mogoče priznati več pravic, kot ji gredo po določbi 183. člena ZPIZ-2. Ker zakon ne omogoča priznanja višjega zneska za nazaj, so s tem v zvezi neutemeljene tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na uveljavljanje pravice do višje starostne pokojnine vse od upokojitve dalje, tj. od 1. 3. 1997 dalje. Glede na jasno zakonsko določbo in tudi glede na samo obrazložitev Ustavnega sodišča RS, pritožbeno sodišče ugotavlja, da navedena zakonska ureditev ni ustavno sporna, s tem pa tudi niso podane ostale očitane kršitve, kot je poseg v lastninsko pravico, v načelo varstva zaupanja v pravo in načelo pravičnosti, neutemeljene pa so tudi vse pritožbene navedbe, ki se nanašajo na neupoštevanje načela enakosti pred zakonom. Sodišče je tudi določbo 183. člena ZPIZ-2 pravilno interpretiralo. Navedena določba ni v neskladju z Ustavo RS, saj gre za izredno pravno sredstvo in v takem primeru je zakonodajalcu prepuščeno, da odloči, od kdaj naprej učinkuje nova odločba. Take odločitve Ustavno sodišče RS zagotovo ne bi sprejelo, če bi štelo, da je omenjeno izredno pravno sredstvo v neskladju z Ustavo RS. V vsebino določbe 183. člena ZPIZ-2 je Ustavno sodišče RS poseglo le v toliko, da ni odločilen čas od vročitve dokončne odločbe o odmeri pokojnine, saj je v drugem odstavku 183. člena ZPIZ-2 določen rok desetih let od vročitve dokončne odločbe zavarovancu ali uživalcu pravic, s katero je bila kršena materialna določba zakona ali podzakonskega akta in da torej v tem roku po tej določbi lahko uveljavlja razveljavitev ali spremembo odločbe. Ravno ta poseg v zvezi z desetletnim rokom velja za tožnico in predstavlja zanjo pozitivni odstop od siceršnje možnosti uveljavljanja razveljavitve odločbe po 183. členu ZPIZ-2 glede na to, da gre za odločbo z dne 19. 9. 1997 in da je desetletni rok na dan vložitve zahteve za novo odmero oziroma za revizijo podatkov o plačah, nedvomno že potekel. 11. Glede na vse obrazloženo, je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

12. Ker tožnica s pritožbo ni uspela, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da tožnica sama trpi svoje stroške pritožbe.