Jedro

Četudi jamstvo nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov zagotavlja tudi „dejansko in izključno oblast nad prostorom ... in nad vsem tvarnim v njem“, pa je varstvo te oblasti iz tega naslova zagotovljeno šele, če bodo izpolnjene predpostavke za varstvo nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov. Te, kot ugotovljeno, niso izpolnjene – ne glede parcele, na kateri se je nahajal stroj, ne glede sosednje parcele, čez katero so prehajali policisti. Z drugimi besedami, varstvo lastninske pravice se zagotavlja s presojo, ali so policisti ravnali v mejah svojih pooblastil. Pravica do strokovne pomoči zagovornika v danem primeru ne pomeni dokazne prepovedi, ki bi izhajala iz privilegija zoper samoobtožbo. Namen te pravice je v kontekstu konkretne zadeve treba razumeti v luči jamstev 6. člena EKČP, ki zagotavljajo možnost obdolžencu, da izpodbija verodostojnost dokazov. Obravnavanega primera torej ni mogoče vrednotiti na enak način kot odrekanje pravice do zagovornika pri pridobivanju obdolženčevih izjav. Preiskovalno dejanje ogleda samo po sebi ne terja sodelovanja osumljencadomnevnega storilca in se opravlja neodvisno od njegove volje.

Obramba se ni odzvala takrat, ko bi lahko svoje pravice lahko učinkovito zavarovala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz tega tudi izvira molk sodišča prve stopnje, ki ga obramba v zahtevi sedaj označuje za bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zato sodnega varstva tudi ne more pričakovati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ravnanje obrambe je zato že mogoče označiti kot zlorabo pravice do sodnega varstva pravic obrambe.

Vsebinski pogoji za dopustnost najdbe (odkritja) predmetov po 217. členu ZKP v zakonu res niso izrecno predpisani. To pa ne pomeni, da je določba v neskladju z zahtevo pomenske jasnosti in določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave. Kršitev, ki jo zatrjuje vložnik, bi bila podana le, če določba 217. člena ZKP ne bi omogočala razlage, skladne z zahtevami 36. člena Ustave.

Izrek

I. Zahtevi za varstvo zakonitosti se zavrneta.

II. Obsojeni A. A. je dolžan plačati sodno takso v znesku 1.000,00 EUR, obsojeni B. B. pa sodno takso v znesku 700,00 EUR.

Obrazložitev

A. 1. Okrožno sodišče v Kopru je z izpodbijano sodbo obsojenega A. A. (v nadaljevanju: obsojeni A. A.) spoznalo za krivega, da je storil nadaljevano kaznivo dejanje poskusa in pomoči pri kaznivem dejanju goljufije na škodo Evropske unije po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 229. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju: KZ-1) v zvezi s prvim odstavkom 34. člena, prvim odstavkom 38. člena in prvim odstavkom 54. člena KZ-1. Izreklo mu je kazen dve leti in šest mesecev zapora ter denarno kazen 500 dnevnih zneskov po 100,00 evrov. Prav tako mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

Prav tako je sodišče z izpodbijano sodbo obsojenca B. B. (v nadaljevanju: obsojeni B. B.) spoznalo za krivega poskusa kaznivega dejanja goljufije na škodo Evropske unije po tretjem v zvezi s prvim in drugim odstavkom 229. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 34. člena KZ-1. Izreklo mu je pogojno obsodbo, v okviru katere mu je določilo kazen eno leto in osem mesecev zapora s preizkusno dobo treh let ter denarno kazen 200 (dvesto) dnevnih zneskov po 50,00 EUR. Prav tako mu je naložilo v plačilo stroške kazenskega postopka.

2. Višje sodišče v Kopru je pritožbi zagovornikov obeh obsojencev s sodbo z dne 27. 10. 2022 zavrnilo kot neutemeljeni, potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencema pa naložilo plačilo sodne takse.

3. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo vlaga zagovornik obsojenega A. A. zaradi kršitve kazenskega zakona, bistvene kršitve določb kazenskega postopka po 1. odstavku 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP) ter zaradi kršitve pravic iz 2., 22., 36. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju: Ustava) in 6. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (v nadaljevanju: EKČP). Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti očitka po obtožbi, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred drugim sodnikom.

4. Zahtevo za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo vlaga zagovornik obsojenca B. B. zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi več absolutnih in relativnih bistvenih kršitev določb kazenskega postopka po 8. in 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP ter po drugem odstavku 371. člena ZKP, zaradi kršitve pravic iz 22., 23., 25., 27., 28. in 29. člena Ustave ter 6., 7. in 13. člena EKČP. Opozarja tudi na očitno nesorazmernost v pogojni obsodbi določene preizkusne dobe. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi ugodi ter izpodbijani sodbi spremeni tako, da obsojenca oprosti očitka po obtožbi, podrejeno pa, da izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje pred spremenjenim senatom sodišča prve stopnje.

5. Vrhovni državni tožilec dr. Jože Kozina je skladno z drugim odstavkom 423. člena ZKP odgovoril na zahtevi in predlagal njuni zavrnitvi. V odgovoru nasprotuje izpodbojnim razlogom obeh zahtev, sklicujoč se na razloge prvostopenjskega in drugostopenjskega sodišča, ki je pritožbene razloge po njegovi oceni utemeljeno zavrnilo. Razen tega sta zahtevi v delu podani zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja, ki ga z zahtevo za varstvo zakonitosti ni mogoče izpodbijati.

6. Odgovor je bil poslan v izjavo obsojencema in njunima zagovornikoma. O odgovoru se niso izjavili.

B.

7. Glede na vsebini zahtev za varstvo zakonitosti Vrhovno sodišče uvodoma poudarja, da je to izredno pravno sredstvo mogoče vložiti le iz razlogov, navedenih v 1. do 3. točki prvega odstavka 420. člena ZKP, in sicer zaradi kršitve kazenskega zakona, zaradi bistvenih kršitev določb kazenskega postopka iz prvega odstavka 371. člena ZKP in zaradi drugih kršitev določb kazenskega postopka, če so te vplivale na zakonitost sodne odločbe. Kot razlog za vložitev zahteve je izrecno izključeno uveljavljanje zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (drugi odstavek 420. člena ZKP), to je navajanje pomislekov, da odločilna dejstva, na katerih neposredno temelji uporaba prava, niso pravilno ali v celoti ugotovljena. Pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti se Vrhovno sodišče omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP) in ki jih mora konkretizirati tako, da je mogoč preizkus njihove utemeljenosti.

B.-1.

8. Obsojeni A. A. je bil spoznan za krivega, da je po predhodnem dogovoru pomagal obsojencu B. B. ter pok. C. C. ter tudi sam poskusil pridobiti sredstva iz programa razvoja podeželja iz proračuna Republike Slovenije in Evropskega kmetijskega sklada za razvoj podeželja (v nadaljevanju: EKSRP). In sicer tako, da so uporabili ali predložili lažne podatke oziroma dokumente za pridobitev nepovratnih sredstev, katerih dodeljevanje je razpisala Agencija Republike Slovenije za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija), za leto 2009, zato, da bi jih oziroma so jih neustrezno uporabili oziroma poneverili. Tako je dne 19. 2. 2010 kot edini lastnik in direktor družbe A. Agenciji predložil lažne dokumente, kot so navedene v opisu dejanja v izreku sodbe I-5, z namenom, da bi družbi A. pridobil 67.363,50 EUR velike premoženjske koristi, ki bi jo porabil za druge namene. Dejanje je ostalo pri poskusu, saj je Agencija vlogo kot nepopolno zavrgla. Prav tako je naklepoma pomagal obsojencu B. B. in pok. C. C., s tem, da jima je po predhodnem dogovoru zato, da bi lahko pri Agenciji prikazovala višjo vrednost od dejanske nakupov strojev in investicij, navedenih pod tč. I/1-4 izreka sodbe, namenoma dal na razpolago sredstva za storitev teh kaznivih dejanj, to je lažne predračune in račune svojih družb B. in A., z namenom, da bi lahko uveljavljala sredstva sofinanciranja in dokazovala višjo vrednost investicije od dejanske, kot je opisano v izreku sodbe in s plačili računov denar nakazovala na račune družb A. in B.. S tem sta navedena lažnivo prikazovala, da so bile investicije, ki so bile dejansko nižje od prikazanih oziroma jih dejansko nista nameravala izvesti, že začete oziroma že izvedene, da bi na ta način preslepila Agencijo, da sta izpolnila tudi te pogoje iz razpisov za odobritev sredstev sofinanciranja. Glede na en poskus storitve očitanega kaznivega dejanja ter pomoč pri kaznivih dejanjih, je bil obsojen za nadaljevalno kaznivo dejanje.

9. Obsojeni B. B. je bil spoznan za krivega, da je dne 22. 10. 2009 kot edini lastnik in direktor družbe C., d.o.o., z namenom, da bi denar neustrezno uporabil oziroma ga poneveril, predložil Agenciji v vlogi za sofinanciranje nakupa novega sekalnika za lesne sekance, lažno ponudbo družbe D. za sekalnik znamke Jenz HEM 581 DL z dne 24. 3. 2009 v vrednosti 404.980,00 EUR (brez DDV). Vedel je, da ta družba ponudbe družbi C. nikoli ni dala. Zahtevku za izplačilo sredstev je priložil lažen račun A., s čimer je namenoma lažno prikazal, da bo kupil nov stroj in znaša vrednost nakupa prav toliko, da bi izplačan denar porabil za druge namene. Dejansko pa je vedel, da je družba C. nabavila rabljen stroj znamke Jenz Hem na dražbi za 177.840 EUR (z DDV), zaradi česar mu je Agencija v prepričanju, da gre za prave podatke, z odločbo z dne 29.1.2010 sredstva v znesku 206.490,00 EUR odobrila. Ker pa je prevaro ugotovila in po vloženem zahtevku z dne 26.3.2010, izplačilo zavrnila in odobrenih sredstev ni izplačala, je kaznivo dejanje z namenom pridobiti družbi C. veliko premoženjsko korist, ostalo pri poskusu.

B.-2.

**O zahtevi za varstvo zakonitosti zagovornika obsojenca B. B.** _O kršitvi kazenskega zakona iz 4. točke 372. člena ZKP - o časovni veljavnosti zakona_

10. Zahteva navaja, da sodišči nista uporabili pravilnega zakona v skladu s 7. členom KZ-1 o časovni veljavnosti zakona. Obsojencu se očita storitev kaznivega dejanja od dne 22. 10. 2009 do 26. 3. 2010, ko je veljal kazenski zakon po noveli KZ-1A (kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropskih skupnosti po 229. členu KZ-1A), izpodbijani sodbi pa sta dejanje kvalificirali po noveli KZ-1B, ki je začela veljati 15. 5. 2012 (kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropske unije po 229. členu KZ-1B). Poznejši zakon za obsojenca ni milejši. Posledično je podana kršitev materialnega (kazenskega) zakona. Pri tem pa ne drži stališče pritožbenega sodišča, da je šlo zgolj za pisno pomoto sodišča. S tem uveljavlja tudi kršitev 23. člena in 28. člena Ustave (načelo zakonitosti v kazenskem pravu) ter 7. člena EKČP. 11. Zahteva ima prav, da ne drži stališče drugostopenjskega sodišča, ki je v točki 30 sodbe navedlo, da je prvostopenjsko sodišče obsojencu očitano kaznivo dejanje presojalo po 229. členu KZ-1A, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja in da gre za očitno pomoto v poimenovanju oziroma označbi kaznivega dejanja po 229. členu KZ-1. 12. Tudi iz 21. točke prvostopenjske sodbe izhaja, da je sodišče navedlo, da _kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropske unije po prvem odstavku 229. člena KZ-1 stori, kdor se izogne odhodkom, s tem da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna **Evropske unije ali proračunov, ki jih upravlja Evropska unija ali se upravlja v njenem imenu.**_ KZ-1, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja (z vključeno novelo KZ-1A) pa je določal, da _kaznivo dejanje goljufije na škodo Evropskih skupnosti stori, kdor se izogne odhodkom, s tem da uporabi ali predloži lažne, nepravilne ali nepopolne izjave ali dokumente ali ne razkrije podatkov in tako poneveri ali neupravičeno zadržuje ali neustrezno uporabi sredstva splošnega proračuna **Evropskih skupnosti ali proračunov, ki jih upravljajo Evropske skupnosti ali se upravljajo v njihovem imenu.**_ Sodišče prve stopnje je tudi ves čas v sodbi uporabljalo izraz Evropska unija (npr. v 26. točki sodbe, ko navede, da je sredstva zagotovila Evropska unija), kar kaže na to, da je sodišče uporabilo KZ-1 z vključeno novelo KZ-1B, ki ob storitvi kaznivega dejanja (tj. 26. 3. 2010) še ni veljala. Veljati je začela šele dne 15. 5. 2012. 13. Prvotne določbe 229. člena KZ-1 so bile v slovenski pravni red vnesene s sprejemom KZ-1 leta 2008, zaradi implementacije Konvencije o zaščiti finančnih interesov Evropskih skupnosti (na podlagi člena K.3 Pogodbe o Evropski uniji). Po podpisu Lizbonske pogodbe je bil nato izraz Evropska skupnost redakcijsko nadomeščen z izrazom Evropska unija (z novelo KZ-1B), pri čemer je šlo v bistvenem za nespremenjeno vsebino inkriminacije, ki se je še vedno nanašala na isto entiteto ter na isti proračun.(1) Glede na to, da je šlo ves čas (v času veljavnosti novele KZ-1A in KB-1B) za isti proračun in entiteto, s spremembo zakona pa je bilo zgolj usklajeno poimenovanje po Lizbonski pogodbi, sodišče zaključuje, da prvostopenjsko sodišče ni kršilo kazenskega zakona po 4. točki 372. člena ZKP. Vsebina inkriminiranega ravnanja in objekt varstva, skupaj s predpisano sankcijo, ostaja nespremenjena. Zakonski znaki kaznivega dejanja ostajajo enaki, sprememba zakona pa je vključevala le redakcijske spremembe. V izreku sodbe, ki je postal pravnomočen, je zmotno poimenovano le kaznivo dejanje, v opisu pa izraz Evropska unija ni uporabljen. Opis dejanja se nanaša na proračun Evropskega kmetijskega sklada (ki je bil del proračuna tako Evropske skupnosti kot tudi Evropske unije). Napaka, ki sta jo storili prvo- in drugostopenjsko sodišče, ni prerasla v kršitev kazenskega zakona, ki bi terjala poseg v izrek pravnomočne sodbe.

_O kršitvi kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP_

14. Vložnik navaja, da sta nižji sodišči napačno uporabili materialni zakon, glede vprašanja izpolnjenosti objektivnih in subjektivnih znakov očitanega kaznivega dejanja po 229. členu KZ-1, s čimer je podana kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu iz 28. člena Ustave in 7. člena EKČP. Obsojencu se namreč očita, da naj bi podal na Agencijo vlogo za nakup delovnega stroja JENZ HEM 581 DL, medtem ko naj bi zahtevku za izplačilo priložil domnevno ponarejen račun za delovni stroj JENZ HEM 581 DQ. Glede na oznako delovnega stroja je vsakomur jasno, da ne more iti za isti delovni stroj, zato obsojeni pravno-logično ne bi mogel nikogar na Agenciji zavesti. Posledično niso izpolnjeni objektivni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja.

15. Kot izhaja iz prepričljivih razlogov sodišča prve stopnje (v točki 198 sodbe) in sodišča druge stopnje (v točki 27-28) se je bilo, ob izpolnjevanju razpisnih pogojev, možno na razpis prijaviti z navedbo določenega stroja in nato zahtevati izplačilo drugega tipa stroja, če prijava in zahtevek izpolnjujeta razpisne pogoje. Posledično ne drži, da niso izpolnjeni objektivni zakonski znaki očitanega kaznivega dejanja, ker naj obsojeni objektivno ne bi mogel s svojim dejanjem (ko je podal vlogo za nakup stroja JENZ HEM 581 DL, vlogi za izplačilo pa je predložil račun za stroj JENZ HEM DQ) nikogar preslepiti. Dejansko pa je bistvo preslepitve v konkretnem primeru v lažnem zatrjevanju, da je družba C. kupila nov stroj od dobavitelja A., in ne v razliki imena stroja.

_O kršitvi iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP - ogled delovnega stroja_

16. V obravnavani zadevi je obsojeni B. B. kot direktor družbe C., d.o.o. (v nadaljevanju: družba C.), dne 22. 10. 2009 poslal na Agencijo za kmetijske trge in razvoj podeželja (v nadaljevanju: Agencija) vlogo za sofinanciranje nakupa stroja za izdelavo lesnih sekancev znamke JENZ HEM 581 DL. Agencija je nato dne 29. 1. 2010 izdala odločbo o pravici pridobitve sredstev v višini 50% priznane vrednosti naložbe. Na podlagi te odločbe je obsojeni dne 26. 3. 2010 vložil zahtevek za izplačilo sredstev, kateremu je priložil račun družbe A., d.o.o. (v nadaljevanju: družba A.), z dne 9. 2. 2010 za dobavo sekalnika za lesne sekance JENZ HEM 581 DQ, št. šasije ... Zaradi tega, ker je Agencija podvomila v verodostojnost predloženih listin, je zaprosila za preverjanje Davčni urad (DU) Celje. Ta je dne 21. 6. 2010 ugotovil, da naj bi bil stroj JENZ HEM 581 DQ, št. šasije ..., dobavljen družbi C. preko verige navideznih dobaviteljev. DU Postojna pa je s poizvedbo pri proizvajalcu ugotovil, da stroj s št. šasije ... ni bil nikoli izdelan, zaradi česar je bil podan sum, da so identifikacijske številke na navedenem stroju ponarejene. Glede na dopis DU Postojna, da naj bi bil podan sum, da so identifikacijske številke na stroju, ki je bil uveljavljan pri zahtevku za izplačilo nepovratnih sredstev, ponarejene, so policisti odšli na kraj, kjer se je nahajal stroj last družbe C.. Opravili so dva ogleda, in sicer dne 16. 11. 2011 in dne 17. 11. 2011. 17. Vložnik zahteve navaja, da je sodišče bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker se izpodbijani sodbi opirata na dokaze, pridobljene s kršitvijo ustavno določenih človekovih pravic in temeljnih svoboščin in v nasprotju z določbami ZKP ter bi jih bilo potrebno izločiti iz spisa. S tem pa je bilo tudi poseženo v ustavne pravice obsojenca iz 22. člena Ustave (enako varstvo pravic), 23. člena Ustave (pravica do sodnega varstva), 29. člena Ustave (pravna jamstva v kazenskem postopku) ter v pravico do poštenega sojenja (6. člen EKČP).

18. Vložnik konkretneje zatrjuje: (1) da so policisti kršili lastninsko pravico ter pravico do zasebnosti, ko so pristopali k stroju, ki se je nahajal na zasebnem zemljišču (dvorišče ob poslovnih prostorih v industrijski coni, last obsojenčevega brata D. D.), dovoz do dvorišča pa je bil možen zgolj preko zasebne parcele, ki je v lasti soseda, in (2) da so kršili pravico do zasebnosti, ko so opravljali ogled in izvajali kriminalistično-tehnična opravila na samem stroju. Policisti namreč niso zgolj opravili površinskega ogleda spornega stroja, ampak so brez sodne odredbe fizično posegali v navedeni stroj. Odstranili so sestavne dele, kovinsko ploščico, opravili več različnih kemičnih preiskav in analiz, tj. merjenje debeline laka, večkratno odstranjevanje premazov, večkratno izzivanje serijskih številk, večkratno nanašanje reagenta na železo. Pod delom odstranjene kovinske ploščice so opravili ogled notranje strani podvozja stroja. Policisti bi za tak poseg v skladu z določbo šestega odstavka 215. člena ZKP potrebovali predhodno sodno odredbo za opravo hišne preiskave oz. preiskave prevoznega sredstva.(2) Vložnik graja stališče sodišč, da naj ta delovni stroj ne bi predstavljal prevoznega sredstva in hkrati uveljavlja izostanek razlogov o odločilnih dejstvih, v čem naj bi se predmetni delovni stroj razlikoval od npr. traktorja brez zaprte kabine ali podobnega prevoznega sredstva. V tem vložnik prepoznava kršitev po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Delovni stroj je potrebno registrirati in se vodi v registru vozil. 19. Preiskava stroja je bila, tako vložnik, torej opravljena v nasprotju z določbo 35. člena Ustave in šestega odstavka 215. člena ZKP, zato je vse dokaze, pridobljene na tej podlagi, potrebno izločiti iz spisa. Pritožbeno sodišče se o teh razlogih v pritožbi ni izjavilo, zato je podana kršitev pravic obsojenca iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter iz 6. in 13. člena EKČP. Tega ne more spremeniti niti to, da naj bi šlo za nujno preiskovalno dejanje po drugem odstavku 164. člena ZKP. Sodbi pri tem ne obrazložita nujnosti takšnega preiskovalnega dejanja, pri čemer sam navaja razloge, zakaj takšno dejanje ni bilo nujno. Pravico do zasebnosti uživa posameznik tudi na ograjenem dvorišču.(3) Tudi o tem se pritožbeno sodišče ni izjavilo.

20. Zagovornik obsojenca B. B. je dne 20. 2. 2017 pred prvostopenjskim sodiščem iz istih razlogov podal predlog za izločitev dokazov, ki so se nanašali na opravljena ogleda dne 16. 11. 2011 in dne 17. 11. 2011, ter poročila o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah z dne 22. 11. 2011. 21. Prvostopenjsko sodišče je predlog za izločitev dokazov s sklepom z dne 14. 7. 2017 zavrnilo. Sprejelo je stališče, da so policisti opravljali pregled delov delovnega stroja kot ogled in jim tega ni bilo potrebno opravljati po pogojih izvedbe hišne preiskave. Za opravljanje ogleda po 245. členu ZKP posebna odredba tudi ni potrebna, prav tako ne za zaseg predmetov. Pojasnilo je, da gre za stroj za mletje lesa, ki nima posebne kabine, ki bi jo uporabljal delavec pri delu; dejansko gre za priključek na drugo vozilo (traktor). Na delovnem stroju tudi ni posebnih prostorov, kot so lahko pri osebnem ali tovornem vozilu. Enako velja za odstranjevanje ploščice z zaseženega delovnega stroja in odstranjevanje barve. Upoštevajoč dimenzije delovnega stroja so policisti to opravili na kraju samem. Glede dostopa do delovnega stroja je sodišče navedlo, da je šlo za odprt prostor, dostopen po cesti, delovni stroj se ni nahajal v skladišču ali drugem prostoru. Stroj se je nahajal na platoju, policisti pa so do stroja pristopili čez parcelo, ki je last soseda. Navedlo je, da soglasje lastnika ali uporabnika za zakonitost zasega in ogleda ni potrebno, pa tudi lastništvo ni relevantno, saj gre za zaseg predmetov, ki so potrebni v kazenskem postopku.

22. Drugostopenjsko sodišče je pritožbo zoper sklep o zavrnitvi predloga za izločitev dokazov zavrnilo s sklepom z dne 28. 9. 2017. Iz razlogov sklepa izhaja, da se sodišče strinja z razlogi prvostopenjskega sodišča in da je policija opravljala ogled delovnega stroja, ki ni prevozno sredstvo in na katerem ni moč uveljavljati pravice do zasebnosti. Policija tudi ni opravljala preiskave prostorov, ki bi bili na delovnem stroju skriti, temveč je odvijačila kovinsko ploščico, na tem mestu izvedla kemične preiskave ter opravila ogled notranje strani podvozja stroja. Torej ni šlo za preiskavo skritih prostorov prevoznega sredstva. Prav tako je navedlo, da lastninska pravica lastnika zemljišča s kratkim prehodom preko zemljišča ni mogla biti okrnjena. Policija je opravljala ogled stroja kot nujno preiskovalno dejanje na podlagi pooblastila preiskovalne sodnice. Posledično ni bila potrebna odredba sodišča. Glede na to, da se je ogled opravljal kot nujno preiskovalno dejanje, policisti tudi niso imeli dolžnosti obvestiti obsojenca (ki je sicer bil obveščen kot zakoniti zastopnik družbe C., ni pa bil obveščen o procesnih pravicah).

23. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi v 200. točki obrazložitve navedlo smiselno enake razloge. Pritožbeno sodišče je v 22. točki obrazložitve sodbe tem razlogom pritrdilo in dodatno navedlo, da okoliščina, da je potrebno ta stroj registrirati in se vodiokoliščina, da je potrebno ta stroj registrirati in se vodiokoliščina, da je potrebno ta stroj registrirati in se vodiobveznost registracije stroja v registru vozil, s stališča varstva zasebnosti ni pomembna. Delovni stroj namreč ni prevozno sredstvo, nima kabine ali drugega zaprtega prostora, kjer bi lastnik ali uporabnik lahko pričakoval zasebnost. Oprlo se je na stališče, da preiskovalnemu sodniku ni treba pojasnjevati, zakaj je treba ogled opravljati kot nujno preiskovalno dejanje.(4) V obravnavanem primeru pa bi lahko bil delovni stroj skrit, zato je bilo to dejanje nujno.

Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da ne drži, da se prvostopenjsko in pritožbeno sodišče ne bi opredelili o dovoljenosti dokazov, pridobljenih pri ogledih dne 16. 11. 2011 in 17. 11. 2011. Kot je navedeno v predhodnih točkah, sta se tako prvostopenjsko, kot tudi drugostopenjsko sodišče izjavili o vseh okoliščinah, ki sta jih prepoznali za odločilne in ki jih, nenazadnje, izpostavlja tudi vložnik. Zato iz tega razloga ni mogoče prepoznati zatrjevanih kršitev določb kazenskega postopka in tudi ne 22., 23. 25. in 29. člena Ustave ter 6. in 13. člena EKČP. 24. Ustava RS v 36. členu varuje nedotakljivost stanovanja in drugih prostorov. Po stališčih v ustavni presojieee(5) in tudi sodne praksetudi sodne praksev presoji Vrhovnega sodišča(6) je za pojem „stanovanja“ oziroma drugih tujih prostorov po 36. členu Ustave odločilno, da gre za zaključeno celoto prostorov, ki jih določena oseba uporablja za bivanje, kjer živi sama ali skupaj z bližnjimi in kamor spusti le osebe, ki jim dovoli vpogled v najbolj skrita področja svojega življenja. Gre za prostore, kjer oseba upravičeno pričakuje, da se jo pusti pri miru, ker je tam doma, in ki jih je mogoče preiskati le na način, predpisan v procesnem zakonu. Pojem „stanovanja s pritiklinami“ je torej v kazenskopravnem pomenu širši, kot ga opredeljuje SZ-1, in zajema tudi tiste prostore, ki pripadajo stanovanju oziroma ki so povezani z domovanjem (npr. garaže, veže, kopalnice, balkoni, drvarnice, ograjena dvorišča, itd.). Gre torej za prostore, ki jih ni mogoče uvrstiti pod pojem "stanovanja", ki pa so v nekem smislu po pomenu in namenu izenačeni s stanovanjem.

Kot je presodilo Ustavno sodišče,(7) tudi pravne osebe uživajo določene ustavne pravice, saj se preko njih varujejo človekove pravice fizičnih oseb, ki ravnajo v njenem imenu, za njen račun ali v njeno korist. Tudi pravna oseba v tem pogledu uživa ustavno pravico do zasebnosti, čeprav prilagojeno svoji naravi. Polje zasebnosti se nanaša tudi na prostorski vidik, tj. poslovne prostore, kjer se opravlja dejavnost. Pri tem je treba ločiti med poslovnimi prostori, ki so dostopni javnosti (v takih poslovnih prostorih pravna oseba sploh ne uživa pravice do zasebnosti) ter takimi, ki niso splošno dostopni javnosti (in v njih pravna oseba uživa ustavno pravico do zasebnosti).

25. Policisti so dne 16. 11. 2011 in dne 17. 11. 2011 opravili ogled stroja JENZ HEM 561 DQ, št. šasije ..., v industrijski coni ... Kot izhaja iz razlogov prvo in drugostopenjskega sodišča, se je stroj nahajal na odprtem prostoru, na neograjenem dvorišču. Stroj se je nahajal na asfaltiranem platoju, kot navaja obramba, na parceli last D. D. ml. in njegovega očeta. Dvorišče je prosto dostopno in za dostop do njega ni treba premagati nobene ovire, kot je npr. ograja. Navedbe obrambe, da se je stroj nahajal na ograjenem dvorišču pomenijo izpodbijanje dejanskega stanja, ki ni dovoljeno (drugi odstavek 420. člena ZKP). Policija je sicer, kot je bilo ugotovljeno v dokaznem postopku, dostopala do stroja preko neograjene parcele soseda, a tudi ta parcela ni bila označena kot zasebna, prav tako pa ni bila ograjena.

26. Te okoliščine so pomembne za presojo, ali sta D. D. in njegov oče v okoliščinah primera navzven prepoznavno pričakovala, da se ju na kraju, kjer sta bila opravljena ogleda, pusti pri miru. Po ustaljeni presoji Ustavnega in rednih sodišč bodo namreč prostori varovani kot zasebni le, če bo pričakovanje njihovega imetnika, da želi biti varovan pred vdorom javnosti, jasno razvidno. Vrhovno sodišče sprejema stališče obeh sodišč, ki takšnega pričakovanja nista prepoznali. Okoliščine obravnavanega primera kažejo, da z dostopom do delovnega stroja policija ni kršila nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov. Prvič, dvorišče, ob poslovnih stavbah, na katerem je stroj stal, očitno ni bilo namenjeno bivanju (fizičnih oseb) in ga ni mogoče primerjati z dvoriščem ob stanovanjski hiši, naj bo ograjeno ali ne. Drugič, dvorišče z delovnim strojem, ki je stal na prostem, je bilo vsem na očeh (česar tudi trditve o 1,20 m visokem robniku ne spremenijo), brez označb, ki bi kakorkoli omejevale ali prepovedovale dostop do njega. Obstoj stika z javno cesto je lahko pomemben, a ne nujno odločilen za presojo, ali gre za prostor, varovan v okviru jamstva nedotakljivosti stanovanja in drugih prostor. V tem primeru ni odločilen, ker policisti – kot ugotovljeno – niso pristopili na dvorišče z javne ceste. Tretjič, za presojo, ali je podana kršitev pravice do zasebnosti, lastninsko stanje parcele, na katero so vstopili policisti, ne more biti pomembno. Prav zato, ker je treba posege v pravico do zasebnosti prepoznati tudi takrat, kadar drugi ne posežejo v upravičenja, ki izvirajo iz lastninske pravice, tudi ni mogoče kršitve pravice do zasebnosti prepoznavati le zato, ker bi bila ob tem kršena lastninska pravica. Četudi jamstvo nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov zagotavlja tudi „dejansko in izključno oblast nad prostorom ... in nad vsem tvarnim v njem“,(8) pa je varstvo te oblasti iz tega naslova zagotovljeno šele, če bodo izpolnjene predpostavke za varstvo nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov. Te, kot ugotovljeno, niso izpolnjene – ne glede parcele, na kateri se je nahajal stroj, ne glede sosednje parcele, čez katero so prehajali policisti. Z drugimi besedami, varstvo lastninske pravice se zagotavlja s presojo, ali so policisti ravnali v mejah svojih pooblastil. V obravnavanem primeru ni mogoče slediti vložniku, ki zatrjuje, da so policisti te meje, kolikor jih določa pravica do zasebnosti, prestopili. kolikor se vložnik sklicuje, da so policisti posegli v lastninsko pravico (imetnika dvorišča ali soseda), so navedbe v zahtevi presplošneČetrtič, . In petiččetrtič, glede na te okoliščine, zaradi katerih varstva iz naslova 36. člena Ustave ne morejo uživati fizične osebe, tega ne more uživati niti družba C..

27. Stališče, da vložnik ne more uspeti z zatrjevanjem kršitve 36. člena Ustave, pa ne pomeni, da je s tem sodno varstvo zatrjevane kršitve zasebnosti že izčrpano. Vložnik zahteve navaja tudi, da bi sodišče moralo ogled delovnega stroja ter preiskave na njem presojati z vidika pravil o hišni preiskavi in z vidika ustavne pravice iz 35. člena Ustave. Te navedbe se osredotočajo na naravo posega v delovni stroj, tj. invazivnost kriminalistično-tehničnih opravil, ki so jih izvedli policisti.

28. Ustavno sodišče je v zadevi Up-430/00 z dne 3. 4. 2003 poseg v prevozna sredstva presojalo z vidika pravice do nedotakljivosti stanovanja iz 36. člena Ustave in zaključilo, da prevozno sredstvo praviloma ni na tak način zaprt prostor, v katerem bi lahko utemeljeno pričakovali zasebnost. V odločbi Up-1293/08 z dne 6. 7. 2011 pa je Ustavno sodišče poseg v prevozno sredstvo presojalo z vidika pravice do zasebnosti iz 35. člena Ustave ter presodilo, da poseg v osebni avtomobil lahko pomeni poseg v pravico do zasebnosti iz 35. člena Ustave in da v primerih najtežjih posegov v to pravico zahteva po predhodni sodni odredbi izhaja iz načela sorazmernosti.(9) Ustavno sodišče je v zvezi s stopnjo pričakovane zasebnosti v osebnem vozilu zavzelo stališče, da posameznik v vozilu, ki ga je upravičen uporabljati, lahko pričakuje določeno stopnjo zasebnosti, vendar je hkrati treba upoštevati da udeležba v prometu zaradi nevarnosti, ki jo predstavlja, že sama po sebi terja pravno regulacijo, ki utemeljuje določene posege v povezavi s to aktivnostjo. Nižja stopnja pričakovane zasebnosti v osebnem vozilu nadalje izhaja iz same narave in namena prevoznega sredstva. Osebni avtomobil namreč posamezniku omogoči prevoz iz enega kraja v drugega in ni namenjen prebivanju oziroma shranjevanju osebnih stvari.(10) Takšnemu stališču Ustavnega sodišča je sledila tudi presoja Vrhovnega sodišča, (11) ki je presodilo, da vizualno pregledovanje potniške kabine prevoznega sredstva ali odpiranje prtljažnika še ne predstavlja tako intenzivnega posega v zasebnost, da bi šlo za opravilo za opravilo za opravilo za opravilopreiskavopreiskavo, ki ga je mogoče enačiti s hišno preiskavo. Vrhovno sodišče je zaključilo, da je za pregled osebnega vozila treba pridobiti odredbo za preiskavo le v primeru, kadar se pregledujejo „skriti deli vozila.“

29. V odločbi Up-1293/08 je Ustavno sodišče torej prepoznalo, da je tudi v prevoznih sredstvih zasebnost varovana, vendar (praviloma) ne v okviru 36. člena Ustave, ampak v okviru splošneje urejenega jamstva pravice do zasebnosti iz 35. člen Ustave. Le za primere najtežjih posegov v to pravico je mogoče pričakovati, da bo poseg opravljen na podlagi predhodne sodne odredbe.(12) Ločnico med intenzivnostjo posega v zasebnost uporabnika vozila je napravil zakonodajalec, ki je v šestem odstavku 215. člena ZKP določil, da se določbe, ki se nanašajo na hišno in osebno preiskavo, smiselno uporabljajo tudi za preiskavo skritih prostorov prevoznih sredstev. Vsebina določb ZKP je bila podrobneje razložena v več sodbah Vrhovnega sodišča. V sodbi I Ips 289/2006 z dne 7. 12. 2006 je presodilo, da pregled vozila v smislu drugega odstavka 148. člena ZKP, ki ga sme opraviti policija v okviru svojih pooblastil, obsega čutni pregled vseh prostorov prevoznega sredstva (in stvari v njem), razen tistih, ki so zaprti, torej skriti oziroma takšni, da je za njihovo pregledovanje potrebno uporabiti posebna tehnična sredstva ali metode (na primer razstavljanje, rezanje, lomljenje itd.). V teh primerih ne gre več za pregled, temveč za procesno dejanje preiskave vozila, ki pomeni globlji poseg v zasebnost posameznika in se zato sme opraviti le pod pogoji, ki jih določa zakon. Tudi v sodbi I Ips 30354/2012-111 z dne 12. 6. 2013, je poudarilo, da je ob zasegu stvari na podlagi zakona izključeno odpiranje prtljage, razstavljanje stvari, odstranjevanje posameznih delov in podobno. Enako pravno stališče izhaja tudi iz sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 339/2009 z dne 3. 6. 2010, v kateri je odločilo, da pregled vozila obsega vizualno kontrolo pregledanega vozila in izključuje odpiranje in preiskovanje notranjih delov vozila in prtljage, odstranjevanje raznih avtomobilskih delov, prelaganje stvari in podobno.

30. Vrhovno sodišče pritrjujepritrjujepritrjujesprejema stališčeuu, da v delovnem stroju, ki je bil predmet kriminalistično-tehničnih opravil, ni mogoče prepoznati prevoznega sredstva (v smislu šestega odstavka 215. člena ZKP). Namen delovnega stroja, kot sta ugotovili nižji sodišči, ni v prevažanju, ampak gre za delovni priključek, stroj za lesne sekance. Delovni stroj nima lastne kabine (v kateri bi bilo mogoče shranjevati osebne stvari), ampak gre za stroj, ki se priključi na drugo vozilo (npr. traktor). Okoliščina, da ga je potrebno registrirati in vpisati v register vozil, ne more vplivati na razlago šestega odstavka 215. člena ZKP. S tem bi vsebinska merila o dometu varstva zasebnosti nadomestila s formalnimi merili vpisa v evidenco. Ta stroj se torej ne uporablja kot prevozno sredstvo za fizične osebe, kar je imelo pred seboj Ustavno sodišče v navedeni odločbi Up-1293/08 ali Vrhovno sodišče v povzetih sodbah, ko je razmejevalo pooblastila pregleda in preiskave prevoznih sredstev. Ta okoliščina je pomembna za presojo invazivnosti ravnanja policistov, ki – tudi po presoji Vrhovnega sodišča – ne dosegajo praga, ki bi narekoval postopanje skladno s šestim odstavkom 215. člena ZKP, ne glede na to, da so s svojim ravnanjem prestopili meje (zgolj) čutnega zaznavanja ob ogledu stroja. Še več, ravnanje policistov tudi ne dosega praga, ki bi – v luči jamstev 35. člena Ustave – narekoval drugačno razlago navedene določbe. Primer, ki je pred nami, ne vzbuja pomislekov o nesorazmernosti ravnanja državnih organov, zaradi katerega je Ustavno sodišče opozarjalo na pomen sodne odredbe za poseg v prevozna sredstva.

31. Vrhovno sodišče zato ugotavlja, da kršitev iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP ni podana. Policisti ne z dostopom do delovnega stroja in ne z izvajanjem ogleda niso ravnali na način, ki bi narekoval pridobitev sodne odredbe zaradi varstva nedotakljivosti stanovanja in drugih prostorov ali varstva zasebnosti pri posegih v prevozno sredstvo.

_O kršitvi petega odstavka 178. člena ZKP - obveščanje o ogledu kot nujnem preiskovalnem dejanju in o pravici do zagovornika_

32. Vložnik zahteve se sklicuje na peti odstavek 178. člena ZKP, v katerem je določeno, da je treba o izvajanju preiskovalnega dejanja obvestiti osumljenca in njegovega zagovornika, kar velja tudi za ogled v predkazenskem postopku (drugi in deveti odstavek 178. člena ZKP). Obsojenec je bil kot zastopnik družbe C. obveščen o času in kraju ogleda, ni pa bil poučen o svojih procesnih pravicah, kakor tudi ne, da je pri preiskavi delovnega stroja lahko navzoč njegov zagovornik. Zaradi tega je po vložnikovem mnenju procesno dejanje nezakonito. Sum je bil v tistem trenutku že osredotočen na obsojenca in je slednji že takrat imel položaj osumljenca. Iz zapisnika SKP PU Koper tudi ne izhaja, v čem naj bi bila nujnost tega dejanja, tega pa tudi ne razložita izpodbijani sodbi. Navedbe drugostopenjske sodbe, da bi bil lahko delovni stroj skrit, ne more zdržati presoje, saj bi lahko policisti stroj samo zasegli in nato pridobili ustrezno sodno odredbo za njegovo preiskavo. Kriminalistično-tehnične ugotovitve pa so dejansko edini dokaz, na katerem temeljita izpodbijani sodbi. Navaja še, da o teh razlogih sodišče prve in druge stopnje nimata razlogov.

33. Navedba zahteve, da sodišči nimata razlogov o tem, da bi obsojeni B. B. moral biti ob ogledu poučen o pravici do zagovornika, ne drži. Sodišče prve stopnje je v 200. točki obrazložitve sodbe navedlo razloge, zakaj šteje, da policija ni bila dolžna poučiti obsojenca o njegovih procesnih pravicah pri ogledu. Sodišče druge stopnje se je s tem stališčem strinjalo v točki 22 sodbe.

34. V skladu s 164. členom ZKP sme policija še pred začetkom preiskave zaseči predmete po 220. členu tega zakona, če bi bilo nevarno odlašati, in ob pogojih iz 218. člena tega zakona opraviti hišno in osebno preiskavo. Če preiskovalni sodnik ne pride takoj na sam kraj, sme policija tudi sama opraviti ogled ter odrediti potrebno izvedensko delo, razen obdukcije in izkopa trupla. Če prispe preiskovalni sodnik na sam kraj med opravo teh dejanj, lahko prevzame in sam opravi ta dejanja. O dejanjih iz prejšnjih odstavkov mora policija oziroma preiskovalni sodnik brez odlašanja obvestiti državnega tožilca.

35. V skladu z drugim odstavkom 178. člena ZKP so državni tožilec, oškodovanec, obdolženec in zagovornik lahko navzoči pri ogledu in zaslišanju izvedencev. Preiskovalni sodnik mora na primeren način obvestiti državnega tožilca, obdolženca, zagovornika in oškodovanca, kdaj in kje bodo opravljena preiskovalna dejanja, pri katerih so lahko navzoči, razen če bi bilo nevarno odlašati. Če ima obdolženec zagovornika, obvesti preiskovalni sodnik praviloma samo njega (peti odstavek 178. člena ZKP). Te določbe 178. člena ZKP se uporabljajo tudi, če se opravi preiskovalno dejanje pred sklepom o preiskavi (deveti odstavek 178. člena ZKP).

V 29. členu Ustave so določena jamstva v kazenskem postopku, in sicer morajo biti vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja, ob popolni enakopravnosti zagotovljene tudi naslednje pravice: da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe; da se mu sodi v njegovi navzočnosti in da se brani sam ali z zagovornikom; da mu je zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist in da ni dolžan izpovedati zoper sebe ali svoje bližnje, ali priznati krivdo.

Glede na to, da sta bila ogleda opravljena v novembru 2011, vložnikovih navedb ni mogoče presojati ob določbah Direktive 2013/48/EU o pravici do dostopa do odvetnika v kazenskem postopku in Direktive 2012/13/EU o pravici do obveščenosti v kazenskem postopku. Države članice so bile dolžne rešitve teh direktiv implementirati do 2. 6. 2014 (11. člen Direktive 2012/13/EU) oziroma do 27. 11. 2016 (15. člen Direktive 2013/48/EU).

36. Vložnikovih navedb tudi ni mogoče presojati z vidika jamstev privilegija zoper samoobtožbo. Zatrjevanega prikrajšanja ni mogoče razumeti kot kršitve dokazne prepovedi, zaradi katere bi bila sodba obremenjena s kršitvijo iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. Pravica do strokovne pomoči zagovornika v danem primeru ne pomeni dokazne prepovedi, ki bi izhajala iz privilegija zoper samoobtožbo. Namen te pravice je v kontekstu konkretne zadeve treba razumeti v luči jamstev 6. člena EKČP, ki zagotavljajo možnost obdolžencu, da izpodbija verodostojnost dokazov. Obravnavanega primera torej ni mogoče vrednotiti na enak način kot odrekanje pravice do zagovornika pri pridobivanju obdolženčevih izjav. Preiskovalno dejanje ogleda samo po sebi ne terja sodelovanja osumljencadomnevnega storilca in se opravlja neodvisno od njegove volje.

37. Vrhovno sodišče ugotavlja, da ZKP v času opravljenih ogledov ni urejal pravice osumljenca do strokovne pomoči zagovornika. ZKP v 12. členu določa, da ima (le) obdolženec pravico, da se brani sam ali s strokovno pomočjo zagovornika, ki si ga izbere sam izmed odvetnikov. Tudi prvi odstavek 67. člena ZKP določa obdolženčevo pravico do zagovornika „ves čas, ko teče kazenski postopek“, pri čemer jezikovna razlaga vodi do sklepa, da naj osumljencu pri dejanjih policije te pravice ne bi priznali. Vendar pa s tem ni mogoče zaključiti, da te pravice osumljenemu ZKP nikoli ne priznava. Jezikovni pomen 12. člena ZKP je namreč presežen zaradi četrtega odstavka 148. člena in 148.a člena ZKP, ki osumljencu, na katerega je že osredotočeno preiskovanje, zagotavlja pravico do navzočnosti zagovornika pri zbiranju obvestil in zaslišanju. Ne glede na vrsto preiskovalnega dejanja ima pravico do zagovornika tudi osumljenec, ki mu je odvzeta prostost (drugi odstavek 4. člena ZKP). Vendar določbe četrtega odstavka 148. člena ali 148.a člena ZKP ni mogoče preprosto analogno uporabiti v obravnavanem primeru. Kot pojasnjeno, pravica do zagovornika je v okviru jamstev privilegija zoper samoobtožbo tesno povezana s pravico do molka in jamči, da se bo osumljenec svobodno odločil, ali sodelovati z organi postopka ali ne. Te odločitve osumljencu, navzočemu pri ogledu (ki ne terja njegovega sodelovanja), ni treba sprejeti.

38. Nobenega dvoma pa ni, da je bilo preiskovanje v času ogleda že osredotočeno na obsojenega B. B. Iz zapisnikov o ogledu z dne 16. 11. 2011 in dne 17. 11. 2011 izhaja, da „_je bil Sektor kriminalistične policije PU Postojna dne 13. 5. 2011 s strani Davčnega urada Postojna obveščen, da je B. B. kot direktor družbe C. uporabil lažni račun družbe A. z dne 9. 2. 2010 za nabavo stroja za izdelavo sekancev znamka JENZ 581 DQ št. šasije ... pri uveljavljanju pravice do odbitka vstopnega DDV. Isti račun je dne 29. 3. 2010 uporabil pri uveljavljanju zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev iz programa razvoja podeželja pri Agenciji. Glede na dopis DU Postojna, da naj bi bil podan sum, da so identifikacijske številke na stroju, ki je bil uveljavljan pri zahtevku za izplačilo nepovratnih sredstev, ponarejene._“

39. To pomeni, da je bilo treba B. B. že kot osumljencu in ob ogledu zagotoviti jamstva poštenega postopka. Glede na okoliščine primera je pri tem povsem nepomembno, ali so okoliščine preiskovalni dejanj upravičevale opustitev obveščanja o pravici do (navzočnosti) zagovornika ali ne zaradi nujnosti preiskovalnega dejanja. V konkretnem primeru je razvidno, da je policija pridobila dopis DU Postojna že dne 13. 5. 2011, konkreten ogled pa se je opravljal šele dne 16. 11. 2011 in 17. 11. 2011. Policija je o ogledu obvestila obsojenca B. B., ogled pa se je najprej opravljal dne 16. 11. in nato še enkrat 17. 11. 2011, potem ko je bil sporni stroj predhodno tega dne zasežen. Vse te okoliščine kažejo na to, da v očeh policije ni bilo okoliščin, ki bi narekovale opustitev obveščanja osumljenega B. B. o nameravanem ogledu in še manj takojšnjo izvedbo ogleda.

40. Vrhovnemu sodišču se tudi ni treba opredeljevati do vprašanja, ali je imel osumljenec pravico do zagovornika ali ne. Bistveno je, ali je bilo osumljencu v kazenskem postopku kot celoti zagotovljeno pošteno obravnavanje. Čeprav 6. člen EKČP zagotavlja pravico do poštenega sojenja, ne določa nobenih pravil o dopustnosti dokazov kot takih, kar je predvsem stvar urejanja nacionalnega prava.(13) Zato je naloga nacionalnih sodišč, da ocenijo dokaze, ki so jim na voljo, pa tudi ustreznost vseh dokazov, ki jih želi predložiti obtoženec. Sodišče pa mora ugotoviti, ali je bil postopek, obravnavan kot celota, vključno z načinom pridobivanja dokazov, pravičen, kot zahteva prvi1. odstavek 6. člena konvencije EKČP.(14) Pri ugotavljanju, ali je bil postopek kot celota pošten, je treba upoštevati, ali je bila spoštovana pravice do obrambe. Zlasti je treba preučiti, ali je imel obtoženi možnost izpodbijati verodostojnost dokazov in nasprotovati njihovi uporabi. Poleg tega je treba upoštevati kakovost dokazov, vključno s tem, ali okoliščine, v katerih so bili pridobljeni, vzbujajo dvom o njihovi zanesljivosti ali točnosti.(15) V tem kontekstu je potrebno ugotoviti, ali so bili dokazi, predloženi za ali proti obtožencu, predstavljeni na način, ki zagotavlja pošteno sojenje.(16)

41. Sodišče ugotavlja, da je bil ogled tako dne 16. 11. 2011, kot tudi dne 17. 11. 2011 opravljen v navzočnosti obsojenega B. B. O ogledu sta se sestavila dva zapisnika, stroj je bil tudi fotografiran, prav tako kraj ogleda. Fotografije se nahajajo v spisu. Iz teh dokumentov je natančno razvidno, kako je ogled potekal, natančno pa so zabeležene tudi ugotovitve ogleda. Obdolženec je bil pri ogledu navzoč. Obramba, ki se je s tem gradivom lahko seznanila tudi naknadno, na sam potek ogleda ni imela nobenih pripomb. Dvom v verodostojnost in točnost teh zapisnikov o ogledu se skozi postopek ni pojavil. Obsojencu in zagovorniku je bila skozi postopek tudi dana možnost, da izpodbijata verodostojnost teh zapisnikov o ogledu ali predlagata ponovni ogled, pa tega nista storila. Zapisnika o ogledu ter poročilo o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah po opravljenem ogledu nenazadnje tudi niso edini dokazi, na katerih temeljita izpodbijani sodbi. Sodbi temeljita tudi na dokumentih iz upravnega spisa Agencije, na izpovedbah prič E. E., F. F., G. G., listin izvršitelja H. H., dopisu DU Postojna z dne 25. 1. 2012, listin iz davčnih inšpekcijskih postopkih DU Celje pri družbah A. in E. ter ostalih dokazih.

42. Vrhovno sodišče na tej podlagi ugotavlja, da z opustitvijo obveščanja o pravici do (navzočnosti) zagovornika obsojeni B. B. ni bil prikrajšan za pošteno obravnavanje. Vložnikovih navedb ni mogoče presojati skozi prizmo privilegija zoper samoobtožbo, ostale okoliščine pa kažejo, da je imela obramba učinkovite možnosti, da se do ugotovitev ogleda opredeli in izpodbija njihovo verodostojnost. Okoliščina, da je imel obsojenec pri tem strokovno pomoč zagovornika šele naknadno, v danem primeru ni odločilna. Kot rečeno, preiskovalno dejanje je izčrpno protokolirano, ugotavljanje okoliščin ogledov ni bilo prepuščeno le zaslišanju policistov, osumljenčevo sodelovanje ni bilo potrebno, v kazenskem postopku pa je imela obramba vse možnosti, da se do zbranega gradiva opredeli. Obravnavani primer se tako bistveno razlikuje od primerov, v katerih je Vrhovno sodišče ugotovilo nezadostno beleženje ugotovitev iz predkazenskega postopku, zaradi česar je prepoznalo kršitev pravice do sodnega varstva.(17) _O kršitvah pravic obrambe - dokazni predlog za zaslišanje D. D. ml._

43. Vložnik zahteve navaja, da je sodišče prve stopnje brez vsebinske obrazložitve de factode factode factode factode factodejansko (dokaza ni izvedlo, prav tako ga ni zavrnilo) zavrnilo dokazni predlog obrambe za zaslišanje priče D. D. ml., katerega zaslišanje bi bilo bistveno za celovito razsojo obravnavane zadeve. Izpodbijani sodbi svojo odločitev o krivdi obsojenca utemeljujeta tudi s tem, da naj bi bila ponudba družbe D. št. JENZ09-015, ki jo je obsojeni priložil vlogi za sofinanciranje delovnega stroja, domnevno ponarejena, saj naj bi bila izdana D. D. ml. in ne družbi C.. Tak zaključek temelji izključno na izpovedbi priče E. E. (predstavnik družbe D.), sodišče pa ni zaslišalo predlagane priče D. D. ml., čeprav je obramba predlagala zaslišanje te priče v zvezi s temi okoliščinami. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj izpodbijana sodba nima nobenih razlogov o zavrnitvi predloga obrambe. Posledično je bila obsojencu tudi kršena pravica do učinkovitega pravnega sredstva. Sodišču očita tudi relativno bistveno kršitev določb kazenskega postopka po drugem odstavku 371. člena ZKP, ki je nujno vplivala na zakonitost ter kršitev pravice do obrambe iz 29. člena Ustave, pravice do poštenega sojenja iz 6. člena EKČP. Pritožbeno sodišče se o teh razlogih v pritožbi ni izjavilo, zato je podana kršitev pravic obsojenca iz 22., 23. in 25. člena Ustave ter iz 6. in 13. člena EKČP. 44. Drži trditev zahteve, da sodišče prve stopnje ni izvedlo dokaza z zaslišanjem priče D. D. ml., prav tako pa tega dokaznega predloga ni izrecno zavrnilo. Drugostopenjsko sodišče je v točki 25 in 26 sodbe navedlo, da odsotnost razlogov, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje priče D. D. ml. ni vplivala na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe, saj pred sodiščem prve stopnje niso bili navedeni razlogi o verjetnosti, da bi predlagani dokaz z zaslišanjem te priče lahko privedel do drugačne ugotovitve dejanskega stanja.

45. Sodišče po načelu proste presoje dokazov (18. člen ZKP) samo odloča, katere dokaze bo izvedlo, pri čemer tudi v okviru instituta iskanja materialne resnice, ki veže sodišče (17. člen ZKP), odloča na glavni obravnavi o dokaznih predlogih in v okviru dokazovanja odloča o predlogih strank, skladno z določbo četrtega odstavka 329. člena ZKP. Po določbi drugega odstavka 329. člena ZKP dokazovanje obsega vsa dejstva, za katera sodišče misli, da so pomembna za pravilno razsojo. Sodišče ni dolžno ugotavljati vseh dejstev, za katere stranka misli, da so pomembna in da jih je potrebno ugotoviti, ampak ugotavlja tista dejstva, ki so odločilna in za katera oceni, da so v konkretni zadevi pomembna za pravilno uporabo materialnega ali procesnega zakona. Sodišče je tako dolžno izvesti tiste dokaze, ki so pomembni za pravilno razsojo. V primeru razbremenilnega dokaza je merila, ki so se oblikovala v praksi, mogoče strniti v sledeče: obramba pri predlogu razbremenilnega dokaza zadosti svojemu dokaznemu bremenu, če pri utemeljevanju pravne relevantnosti in obstoja dokaza zatrjuje (1) pravno relevantno dejstvo, katerega obstoj ali neobstoj sodišče ugotavlja s pomočjo predlaganega dokaza; (2) dokazno sredstvo in (3) z navedbami okoliščin utemelji, da bo z izvedbo predlaganega dokaza mogoče sklepati o pravno relevantnem dejstvu ter da bo dokaz v korist obdolženca (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 in številne druge) (sodba Vrhovnega sodišča I Ips 502/2007 z dne 5. 6. 2008 in številne druge).(18) Sodišče presoja pri dokaznem predlogu, ali je dokaz materialnopravno relevanten, to je pomemben za ugotavljanje dejanskega stanja in obstoja kaznivega dejanja, in ali predstavlja vir relevantnih dejstev v zvezi z obravnavanim dogodkom. Sodišče lahko dokazni predlog zavrne, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč, če je dejstvo, ki naj bi se s predlaganim dokazom dokazovalo, že dokazano ali je brez pomena za zadevo ali če je dokazno sredstvo neprimerno ali nedosegljivo.(19) Mora pa sodišče, ko zavrne dokazni predlog stranke navesti za to tehtne razloge. Tega prvostopenjsko sodišče ni storilo.

46. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je obramba predlog za zaslišanje priče D. D. (obsojenčevega brata) podala na predobravnavnem naroku dne 20. 2. 2017 zato, da bi priča izpovedala o okoliščinah opravljenih ogledov ter zaradi tega, da se preveri, ali je družba D. sporno ponudbo izdala D. D. in ne B. B. Iz istega razloga je predlagala tudi zaslišanje priče E. E., predstavnika te družbe. V dokaznem predlogu je obramba navedla ime in priimek priče (D. D.) in naslov, kjer naj bi priča prebivala, in sicer ... Sodišče je D. D. ml. dne 20. 3. 2017 tudi zaslišalo glede okoliščin opravljenih ogledov. V nadaljevanju postopka je nato sodišče na naroku dne 20. 8. 2021 zaslišalo D. D., stanujočega ... (ta naslov je obramba navedla na predobravnavnem naroku) – le da je tokrat zaslišalo obsojenčevega očeta, ki se je. Oče obsojenca D. D. st. se je. Oče obsojenca D. D. st. se je pričanju odpovedal. Na tem naroku je sodišče zavrnilo določene dokazne predloge, po tem pa so stranke (tudi zagovornik obsojenegaca B. B.) izjavile, da nimajo drugih dokaznih predlogov. Vrhovno sodišče ugotavlja, da oObramba na naroku dne 20. 8. 2021 sodišča ni opozorila, da je zaslišalo D. D. st..

47. Obramba je pričo D. D. ml. predlagala za dokazovanje dejstva, ali je bila sporna ponudba izdana D. D.. Za dokazovanje tega dejstva je podala dva dokazna predloga – zaslišanje priče D. D. ml. in E. E.. E. E. je bil zaslišan in je potrdil, da je njegova družba izdala ponudbo D. D. s.p., prav tako je bila ta ponudba vložena v spis (list. št. 1185) in prebrana na glavni obravnavi dne 11. 6. 2021. Posledično je bilo dejstvo, zaradi katerega sta priči predlagani, nedvomno že predmet dokazovanja. To pomeni, da obrambni dokazni predlog ni bil spregledan, razlogi višjega sodišča pa sledijo ustaljenim merilom odločanja o dokaznih predlogih.

48. Upoštevajoč zgoraj ugotovljene okoliščine zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da ni mogoče slediti navedbam o kršitvi iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP in tudi ne navedbam o kršitvi 29. člena Ustave. Prvič, sodišče je pri (zmotnem) zaslišanju priče D. D. st. sledilo podatkom, s katerimi je pričo identificirala obramba v dokaznem predlogu. Drugič, okoliščina, da je sodišče zaslišalo napačno pričo, je bila obrambi pravočasno znana. Obramba se ni odzvala takrat, ko bi lahko svoje pravice lahko učinkovito zavarovala že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Iz tega tudi izvira molk sodišča prve stopnje, ki ga obramba v zahtevi sedaj označuje za bistveno kršitev določb kazenskega postopka. Zato sodnega varstva tudi ne more pričakovati v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. Ravnanje obrambe je zato že mogoče označiti kot zlorabo pravice do sodnega varstva pravic obrambe. Tretjič, okoliščine (oziroma naslovnika) ponudbe družbe D. je sodišče ugotavljalo s pomočjo zaslišanja ponudnika, predstavnika družbe D.. Obrambna prizadevanja torej niso ostala brez odziva. In četrtič, višje sodišče je, upoštevajoč obrambne navedbe, zadovoljivo odgovorilo na pritožbene navedbe, ki so se nanašale na dokazni predlog za dodatno zaslišanje D. D. ml.. Sodišča so, v okoliščinah primera, zato zadovoljivo sledila obrambnim prizadevanjem za zaslišanja D. D. ml.. Dokazni predlog, podan na predobravnavnem naroku, kot rečeno, ni bil spregledan, odzivi sodišč pa sledijo merilom poštenega postopka.

_O kršitvah določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP - o protispisnosti izpodbijanih sodb_

49. Vložnik navaja, da so zaključki obeh izpodbijanih sodb v bistvenem delu protispisni. Iz poročila SKP PU Koper o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah z dne 22. 11. 2011 namreč izhaja, da naj bi bil dne 16. 11. 2011 in 17. 11. 2011 preiskan delovni stroj JENZ HEM 581 DL (in ne morebiti stroj JENZ HEM 561, kakor zaključujeta izpodbijani sodbi, ki ne navedeta oznake stroja, pri čemer gre za dva različna stroja). Zaključek izpodbijanih sodb, da bi naj preiskovalci preiskali delovni stroj JENZ HEM 561 nima prav nobene podlage v spisovnem gradivu in je že sam po sebi protispisen. Zapisnik o ogledu sicer navaja, da naj bi bil ogled opravljen na delovnem stroju JENZ HEM 561 DQ, medtem ko je v Poročilu SKP PU Koper z dne 22. 11. 2011 naveden stroj JENZ HEM 581 DL. Izvedeni dokazni postopek (197 tč. sodbe) pa je potrdil, da gre za tri različne stroje. Posledično je sporno, ali je to sploh delovni stroj, ki naj bi bil predmet sofinanciranja po spornem razpisu Agencije, ali pa gre za drug delovni stroj, ki ga je imela družba C. v lasti in si policija sploh ni ogledala pravega stroja. Obsojeni namreč v zagovoru navaja, da pri ogledu ni smel sodelovati in podajati pojasnil. Tudi ni jasno, ali se je predmetna preiskava dejansko vršila na samem stroju ali pa morda zgolj na podvozju slednjega (priča E. E. je pojasnil, da se stroj lahko montira na različna podvozja in da se to podvozje lahko tudi zamenja). Tako se pojavlja dvom v verodostojnost, zanesljivost in uporabnost kriminalistično-tehničnih ugotovitev, toliko bolj, ker je dokazno breme na državnem tožilstvu. Izpodbijani sodbi se do teh nejasnosti sploh ne opredelita (sodišče prve stopnje v točki 198 pavšalno navede, da se je preiskava vršila na stroju, ne pojasni pa, na podlagi česa je prišlo do tega zaključka), kar pomeni, da je podana absolutna bistvena kršitev določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP, saj ni vsebinskih razlogov o odločilnih dejstvih. Tekom kazenskega postopka ni bilo ugotovljeno niti, koliko delovnih strojev za proizvodnjo lesnih sekancev je v kritičnem času imela družba C., kar bi se lahko ugotavljalo s poizvedbami v registru vozil. Posledično ostaja zaključek sodišč, da naj delovni stroj, ki je bil predmet sofinanciranja po razpisu Agencije naj ne bi obstajal, v celoti neizkazan in povsem pavšalen. Iz 198. točke prvostopenjske sodbe in 24. točke drugostopenjske sodbe izhaja, da je popolnoma neživljenjsko, da obsojeni inšpektorjem in policiji ne bi pokazal pravega stroja. Obsojeni pa je povedal, da je delovni stroj, ki je bil predmet sofinanciranja, zaradi zavrnitve zahtevka, dal v najem svojemu poslovnemu partnerju iz Hrvaške (F.), zato tudi, če bi imel možnost sodelovati pri preiskavi delovnega stroja, ne bi mogel pokazati tega stroja. Družba C. pa je račun za nakup spornega stroja družbi A. tudi plačala. Sodišči ne ponudita nobenega dokaza, da bi bil obsojeni kakorkoli povezan z družbo A. ali nakazili te družbe na druge subjekte. Zaradi opisane protispisnosti in nejasnosti zaključkov obeh izpodbijanih sodb je kršeno načelo zakonitosti v kazenskem pravu (28. člena Ustave) in 7. člen EKČP ter domneva nedolžnosti (27. člen Ustave).

50. Vrhovno sodišče ugotavlja, da zatrjevane kršitve niso podane. Obsojeni B. B. je kot direktor družbe C. dne 22. 10. 2009 poslal na Agencijo vlogo za sofinanciranje nakupa stroja za izdelavo lesnih sekancev znamke JENZ HEM 581 DL. Po priznanju pravice do sofinanciranje, je obsojeni dne 26. 3. 2010 vložil zahtevek za izplačilo sredstev za nakup stroja JENZ HEM 581 DQ št. šasije .... Zaradi tega, ker je Agencija podvomila v verodostojnost predloženih listin, je zaprosila za preverjanje DU Celje. Glede na dopis Davčnega urada Postojna z dne 11. 5. 2011, da stroj, št. šasije ..., ni bil nikoli izdelan, je bil podan sum, da so identifikacijske številke na navedenem stroju ponarejene. Kot izhaja iz sodbe sodišče prve stopnje pa je bilo ugotovljeno, da je družba C. dne 14. 7. 2009 na javni dražbi kupila sekalnik za lesne sekance znamke JENZ HEM 561, št. šasije ... Policisti so dne 16. 11. 2011 in dne 17. 11. 2011 opravili dva ogleda stroja znamke JENZ HEM 561 DQ, št. šasije ... To pomeni, da ne držijo navedbe vložnika zahteve, da zaključek izpodbijanih sodb, da bi naj preiskovalci preiskali delovni stroj JENZ HEM 561, nima prav nobene podlage v spisovnem gradivu in je že sam po sebi protispisen, v izpodbijanih sodbah je namreč jasno navedeno, da so si policisti ogledali delovni stroj JENZ HEM 561 DQ št. šasije ... (npr. 189, 190 in druge točke prvostopenjske sodbe), to pa je skladno tudi z zapisnikoma o ogledu z dne 16. 11. in 17. 11. 2011. Drži sicer, da je v kasnejšem poročilu o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah z dne 22. 11. 2011 navedeno, da je bil predmet kriminalističn0 tehničnega ogleda sekalnik za lesne sekance JENZ HEM 581 DL, vendar je razvidno, da gre v zapisu poročila za napako (in ne kot navaja drugostopenjsko sodišče v točki 24 sodbe, da so policisti zapisali, da so ugotavljali, ali se da rekonstruirati serijsko številko na delovnem stroju JENZ HEM 581 DL). Namreč že iz zapisnika o ogledu z dne 17. 11. 2011 izhaja, katere kriminalistično-tehnične preiskave so se tega dne opravljale na stroju JENZ HEM 561 DQ, št. šasije ... Te preiskave so v zapisniku o ogledu natančno navedene, prav tako ugotovitve. Poročilo o kriminalistično-tehničnih ugotovitvah z dne 22. 11. 2011 pa te preiskave zgolj povzema. Torej ne gre za kakšne druge postopke ali ugotovitve, ki ne bi bile razvidne iz zapisnika o ogledu.

51. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je iz obrazložitve izpodbijanih sodb povsem jasno, kateri stroj so si policisti ogledali in na njem opravili kriminalistično-tehnične postopke. Sodišče prve stopnje je v točkah 189-194 navedlo prepričljive razloge o tem, kateri stroj je bil pregledan ter tudi prepričljive razloge, da je pri stroju, ki je bil uveljavljan v postopku pridobitve nepovratnih sredstev ter pokazan inšpektorjem, dejansko šlo za stroj, ki je bil kupljen na dražbi kot rabljen stroj. Ti razlogi so prepričljivi, in sicer „je sodišče prve stopnje (točka 192 sodbe) opravilo primerjavo fotografij stroja, ki ga je opravila policija pri ogledu, s fotografijami, ki so bile posnete pri davčnem nadzoru (dne 7. 6. 2010) in ugotovilo, da na podlagi splošnih (velikost in oblika stroja, poslikava, napisi, komanditna plošča, nalepke) in individualnih karakteristik (poškodbe na stroju) gre za en in isti stroj. Ta stroj pa je obsojeni inšpektorjem dne 7. 6. 2010 pokazal kot stroj JENZ HEM 581 DQ št. šasije ..., torej kot stroj, ki naj bi bil predmet sofinanciranja. Na fotografijah, ki sta jih posnela inšpektorja dne 7. 6. 2010, je razvidno, da je bilo mesto, kjer sta se nahajali pristna številka šasije in pristna tovarniška ploščica, prekrito s kovinsko ploščo. Policisti pa so ugotovili, da so bile na levi strani podvozja pod kovinsko ploščico odkrite štiri luknjice ter sledi brušenja in izravnalne mase. Sodišče prve stopnje je tako ugotovilo, da je obsojeni v času od 24.8.2009 (datum prevzema stroja) do 26.3.2010 (datum oddaje zahtevka za izplačilo nepovratnih sredstev, h kateremu so bile priložene listine, ki so že vsebovale lažno številko šasije ...) sam oziroma so mu to naredili po njegovem naročilu drugi na desni strani stroja prekril pristno št. šasije ... ter z njega odstranil pristno tovarniško ploščico in nalepke z oznakami “JENZ HEM 561”, nato pa je na njegovo levo stran vtisnil lažno tovarniško št. stroja TPN100031217 ter namestil ponarejeno tovarniško ploščico, ki je imela vpisano lažno št. šasije ..., lažno tovarniško št. TPN100031217 in lažno oznako modela stroja HEM 581 DQ. Stroj je tudi poslikal z motivi gozda, lesa, hlodov in bobrov. Ko pa je Agencija zavrnila zahtevek za izplačilo nepovratnih sredstev, je odstranil lažno tovarniško ploščico in zbrusil lažno tovarniško številko, nato pa to mesto prekril s kovinsko ploščo. Na drugi strani pa je kovinsko ploščo odstranil in tako spet odkril pristno številko šasije. Stroj je nato dne 24. 11. 2010 registriral pod pristno številko šasije ...“ Prav tako je sodišče prepričljivo obrazložilo, na katerem delu stroja so se opravljale preiskave. Vsi razlogi sodišča so prepričljivi, zato ne drži stališče zahteve, da je zaključek izpodbijanih sodb, da delovni stroj, ki je bil predmet sofinanciranja po razpisu Agencije ne obstaja, v celoti neizkazan in povsem pavšalen.

52. Navedbe zahteve, da je obsojeni pravi stroj dal v najem poslovnemu partnerju (česar v svoj zagovor obsojeni ni povedal, to je obramba navedla šele v pritožbi), da ni bilo ugotovljeno, koliko strojev je imela družba C., da je plačal za stroj in da ni povezan z družbo A. in prenakazili denarja, pa sodišču ponujajo zgolj drugačno oceno dokazov in dejanskega stanja, kar ne more biti predmet zahteve za varstvo zakonitosti. Izpodbijani sodbi pa imata o teh odločilnih dejstvih prepričljive razloge (točke 196-205 ter 221 prvostopenjske sodbe in 24 točka drugostopenjske sodbe), zato ni podana kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP.

_O kazenski sankciji_

53. Zahteva izpostavlja tudi nesorazmernost v pogojni obsodbi določene preizkusne dobe. Ob tem navaja, da bi sodišče moralo upoštevati določene olajševalne okoliščine pri obsojencu (nekaznovanost, ni v drugem kazenskem postopku, časovno oddaljenost, ni ponavljal kaznivih dejanj, urejeno življenje, zakonito in uspešno poslovanje družbe Branal).

54. Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta izpodbijani sodbi navedene olajševalne okoliščine pri določitvi kazenske sankcije upoštevali. Zahteve za varstvo zakonitosti pa ni mogoče vložiti zaradi nepravilne izbire in odmere kazenske sankcije, razen če sodišče pri tem ni prekoračilo pravic, ki jih ima po zakonu (5. točka 372. člena ZKP). Sodišče prekorači pravico, če izreče kazensko sankcijo zunaj zakonskega okvira. V skladu z drugim odstavkom 57. člena KZ-1 lahko sodišče pri izreku pogojne obsodbe določi maksimalno preizkusno dobo 5 let, kar pomeni, da prvostopenjsko sodišče z določitvijo preizkusne dobe 3 let ni prekoračilo pravice, ki jih ima po zakonu. Vložnik zahteve dejansko sodišču tudi ne očita prekoračitve zakonskih pravic, ampak uveljavlja razlog nepravilne odmere kazenske sankcije, zaradi katere zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

B.-3.

**O zahtevi za varstvo zakonitosti obsojenca A. A.**

55. Vložnik navaja, da zahtevo vlaga tudi zaradi kršitve kazenskega zakona, vendar iz vsebine zahteve izhaja, da kršitve kazenskega zakona ne zatrjuje.

_O kršitvi določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP - o obrazloženosti izdane odredbe za hišno preiskavo_

56. Bistvo obsojenčeve zahteve je, da so bili dokazi, na katere se opirata izpodbijani sodbi, pridobljeni s kršitvijo ustavne pravice do nedotakljivosti stanovanja (36. člen Ustave). Odredba o hišni preiskavi preiskovalne sodnice Kpd 332/2011 z dne 14. 7. 2011 po njegovem mnenju ni bila ustrezno obrazložena in posledično ni skladna z ustavno-sodno prakso (odločba Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016). Odredba ne ustreza pogojem iz 214. in 215. člena ZKP, zaradi česar je kršena njegova ustavna pravica iz 22. člena Ustave. S tem zatrjuje razlog po 8. točki prvega odstavka 371. člena ZKP. Prav tako navaja, da je podano precejšnje nasprotje med razlogi sodbe sodišča druge stopnje o vsebini sporne odredbe ter med dejansko vsebino te odredbe (s tem zatrjuje razlog po 11. točki prvega odstavka 371. člena ZKP).

57. V skladu s prvim odstavkom 214. člena ZKP se sme preiskava stanovanja in drugih prostorov obdolženca ali drugih oseb opraviti, če so podani utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, in je verjetno, da bo mogoče pri preiskavi obdolženca prijeti ali da se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja ali predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Hišna preiskava se sme opraviti brez privolitve tistega, čigar stanovanje ali prostor se preiskuje, le v primeru, če to odredi sodišče z obrazloženo pisno odredbo (prvi odstavek 215. člena ZKP) oziroma pod pogoji iz prvega odstavka 218. člena ZKP. Če se pri hišni ali osebni preiskavi najdejo predmeti, ki niso v zvezi s kaznivim dejanjem, zaradi katerega je bila preiskava odrejena, pač pa kažejo na drugo kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, se v skladu z 217. členom ZKP tudi ti opišejo v zapisniku in zasežejo. V skladu z 219. členom ZKP pa sodišče svoje odločbe ne sme opreti na dokaze, najdene pri hišni preiskavi, če je bila ta opravljena brez pisne odredbe sodišča (prvi odstavek 215. člena) ali brez oseb, ki morajo biti navzoče pri preiskavi (prvi in tretji odstavek 216. člena), ali če je bila preiskava opravljena v nasprotju z določbami prvega, tretjega in četrtega odstavka 218. člena ZKP.

58. ZKP ne določa izrecno, kaj mora vsebovati obrazložitev odredbe o hišni preiskavi. Glede na prvi odstavek 214. člena ZKP pa je jasno, da morajo biti obrazloženi tako utemeljeni razlogi za sum, da je določena oseba storila kaznivo dejanje, kot tudi verjetnost, da se bo pri preiskavi prijel obdolženi ali se bodo odkrili sledovi kaznivega dejanja oziroma predmeti, ki so pomembni za kazenski postopek. Po stališču sodne prakse(20) mora odredba o hišni preiskavi poleg navedenega vsebovati še podatke o osebi, pri kateri se bo preiskava opravila, ter navedbo obdolženca in prostora, v katerem se bo hišna preiskava opravila. Bistvo predhodne sodne kontrole je v tem, sodnik, ki odloča o predlogu za izdajo odredbe, kot predstavnik sodne veje oblasti preveri obstoj ustavnih in zakonskih pogojev za hišno preiskavo. Pri tem nastopa v vlogi garanta, torej varuha pravic obdolženca in nadzornika nad delom tožilstva ter policije. To pomeni, da mora najprej kritično, neodvisno in nepristransko presoditi, ali so pogoji za hišno preiskavo izpolnjeni, ter nato svojo odločitev tudi ustrezno obrazložiti. Zakonska zahteva po obrazloženi sodni odredbi namreč ni sama sebi namen, temveč služi temu, da se preprečijo samovoljno ravnanje organov pregona in morebitne zlorabe ter da se omogoči naknadna sodna kontrola. Obrazložitev odredbe ima tako dvojno vlogo: omogoča preizkušanje ustavnih in zakonskih pogojev za odreditev hišne preiskave ter oblikovanje stališč o tem, katere so tiste situacije, v katerih je poseg organov pregona v zasebnost posameznika sploh dopusten. Posameznik, pri katerem se hišna preiskava izvede, namreč nima možnosti, da bi sodeloval pri odločanju o predlogu za odreditev hišne preiskave in takrat uporabil učinkovita pravna sredstva, saj je za izvedbo hišne preiskave bistveno, da se odredi in izvede nepričakovano. Zato je toliko bolj pomembno, da obrazložitev odredbe o hišni preiskavi zagotavlja možnost naknadnega preizkusa, ali so bili zakonsko določeni pogoji za odreditev hišne preiskave izpolnjeni in ali je bila slednja sploh ustavno dopustna.(21)

59. Ne drži stališče zahteve, da odredba o hišni preiskavi opr. št. Kpd z dne 14. 7. 2011 predstavlja neobrazloženo sodno odločbo, ki ne izpolnjuje zahtev 214. in 215. člena ZKP ter posledično predstavlja kršitev 22. in 36. člena Ustave.

60. Prvostopenjsko sodišče (v točkah 8 do 18 sodbe) in drugostopenjsko sodišče (v točki 5 sodbe) sta prepričljivo obrazložili, zakaj odredba preiskovalne sodnice ustreza kriterijem ustrezne obrazloženosti odločbe, ki jih je postavilo Ustavno sodišče v odločbi Up-1006/13 z dne 9. 6. 2016. S temi razlogi se strinja tudi Vrhovno sodišče. Kot izhaja iz odredbe, je preiskovalna sodnica v drugem odstavku navedla razloge, iz katerih jasno in nedvomno izhajajo utemeljeni razlogi za sum storitve očitanih kaznivih dejanj (kaznivo dejanje izsiljevanja, hude telesne poškodbe, davčne zatajitve ter ponareditve in uničenja poslovnih listin), zaradi katerih je bila opravljena hišna preiskava. Vložnik v zahtevi ne navaja, da ti razlogi niso zadostni, ampak zgolj navaja, da odredba preiskovalne sodnice predstavlja dobeseden prepis besedila iz predloga državnega tožilstva oziroma prepis tega, kar je policija navedla v predlogu, manjka pa kritična ocena preiskovalne sodnice. Pogreša navedbo sodnice, da je izdala sporno odredbo, ker naj bi jo prepričali razlogi, ki naj bi jih v obrazložitvi imel predlog za izdajo odredbe in da razlogov, zakaj je sodnica izdala sporno odredbo, odredba ne vsebuje, tu predvsem izpostavlja, da se sodnica ni opredelila do zatrjevanih razlogov za sum storitve očitanih kaznivih dejanj. Navaja, da na strinjanje sodnice s predlogom za odredbo ne moremo sklepati iz njenega konkludentnega ravnanja, da je odredbo izdala.

61. Vrhovno sodišče ugotavlja, da je preiskovalna sodnica v prvem odstavku navedla, da iz predloga PU Koper SKP in prilog izhaja, da naj bi bili podani utemeljeni razlogi za sum, da naj bi A. A. in I. I. storila več kaznivih dejanj. Pri tem je naštela ta kazniva dejanja. V drugem odstavku je sodnica navedla vsebino izjav oškodovancev (J. J., K. K.) ter kazenskih ovadb davčnih uradov (DU Postojna, DU Celje). Kot že navedeno, zahteva ne navaja, da ti razlogi sodnice niso zadostni, ampak da predstavljajo prepis iz predloga tožilstva in da sodnica ni izrecno navedla, da so jo ti razlogi prepričali. Zahteva, da bi morala sodnica uporabiti točno določene besede, ni utemeljena. Iz odredbe je namreč razvidno, da se je sodnica s temi izjavami in ovadbami seznanila, saj je navedla njihovo vsebino, torej je podlaga za izdajo odredbe določno navedena in konkretizirana, torej se lahko vsak, ki bere to odredbo, s temi razlogi seznani. Razlogi so tudi zadostni in kažejo na utemeljene razloge za sum, da so bila storjena očitana kazniva dejanja, zato tudi preiskovalna sodnica ni bila dolžna navesti še neke dodatne (svoje) razloge in ne zgolj tistihee, ki so v predlogu za izdajo odredbe; kot rečeno, zahteva zadostnosti teh razlogov ne izpodbija. Preiskovalna sodnica je v tretjem odstavku odredbe tudi obrazložila, da je podana zadostna stopnja verjetnosti, da se bodo ob opravljeni hišni preiskavi našli predmeti, ki bodo služili kot dokaz in te predmete tudi navaja (obleka in obutev, orodje in orožje, dokumenti, ki kažejo na posojilno razmerje ter poslovno dokumentacijo družbe A.). Vrhovno sodišče tako zaključuje, da je preiskovalna sodnica v odredbi ugotovila obstoj pogojev za odreditev hišne preiskave stanovanja in drugih prostorov, ki jih uporabljata A. A. in I. I., poslovnih prostorov družbe A. in H., kmetijsko-gospodarskega poslopja ter osebnega avtomobila.

62. Sodišče ni ugotovilo, da bi obstajalo precejšnje nasprotje med razlogi sodbe sodišča druge stopnje o vsebini sporne odredbe ter med dejansko vsebino te odredbe (11. točka prvega odstavka 371. ZKP). To, da je sodišče druge stopnje v točki 5 sodbe navedlo, da so preiskovalno sodnico prepričali razlogi iz predloga za odreditev hišne preiskave, dejansko pa preiskovalna sodnica tega stavka ni navedla v svoji odredbi, ne pomeni nasprotja, ampak ta stavek predstavlja način razlage drugostopenjskega sodišča, zakaj šteje, da je sporna odredba ustrezno obrazložena.

_O kršitvah določb kazenskega postopka iz 8. točke prvega odstavka 371. člena ZKP - o očitkih hišne preiskave brez sodne odredbe (t.i. doktrina plain view)_

63. Vlagatelj zahteve navaja tudi, da je 217. člen ZKP je neustaven, saj ne določa kriterijev, kdaj lahko policisti pri hišni preiskavi zasežejo dokaze, ki kažejo na neko drugo kaznivo dejanje in ne na tisto, zaradi katere se opravlja hišna preiskava. Po njegovem mnenju 217. člen ZKP nasprotuje 2. členu Ustave (načelo pravne države), saj ni v skladu z načelom jasnosti in določnosti predpisov. Sodne prakse in teorije, ki je vzpostavila teorijo „plain view“, ne sprejema.

64. Vsebinski pogoji za dopustnost najdbe (odkritja) predmetov po 217. členu ZKP v zakonu res niso izrecno predpisani. To pa ne pomeni, da je določba v neskladju z zahtevo pomenske jasnosti in določljivosti predpisov iz 2. člena Ustave. Kršitev, ki jo zatrjuje vložnik, bi bila podana le, če določba 217. člena ZKP ne bi omogočala razlage, skladne z zahtevami 36. člena Ustave, konkretneje z zahtevo po predhodni sodni odredbi. O očitno nepričakovano najdenih predmetih (angleško: plain view) med hišno preiskavo sta se Ustavno(22) in Vrhovno sodišče(23) že izrekli. Ob pogoju, da ostaja ravnanje izvajalcev preiskave v mejah zakonito izdane odredbe za hišno preiskavo, je za dopustnost najdbenajdbezasega predmetov, ki imajo na prvi pogled obremenilni značaj, ključnega pomena, da je bila tanjihova najdba nepričakovana in nenamerna. Ta pogoj preprečuje, da bi se v kazenskem postopku uporabili predmeti, do katerih bi izvajalci hišne preiskave prišli z izmikanjem predhodnemu sodnemu nadzoru.

65. V konkretnem primeru so bile listine, ki jih zahteva navaja, pridobljene v mejah hišne preiskave, opravljene po odredbi, katere zakonitost je Vrhovno sodišče presojalo v točkah 59-61 te sodbe. Hišna preiskava je bila zakonito odrejena zaradi drugih kaznivih dejanj, njihova vsebina pa je bila ugotovljena na enak, edino možen način, kot druge listine – z njihovim pregledovanjem.(24) Policisti so namreč v skladu z izdano odredbo iskali poslovno dokumentacijo družbe A.. Iz odredba izhaja, da naj bi se našla poslovna dokumentacija družbe A., saj so bili podani (utemeljeni) razlogi za sum, da je obsojeni A. A. s svojo družbo A. sodeloval pri kaznivem dejanju davčne zatajitve in ponareditve ter uničenja poslovnih listin. Vložnik ne zatrjuje, da bi se hišna preiskava in zaseg listin opravljala zaradi pričakovanega odkritja drugih, zaznanih ali nezaznanih kaznivih dejanj (ang. _fishing expedtition_). Zato v razlogih pravnomočne sodbe ni mogoče prepoznati stališč, ki ne bi sledila ustaljeni in ustavnoskladni razlagi 217. člena ZKP.

_O kršitvi 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP_

66. Vložnik zahteve še navaja, da v prvostopenjski sodbi ni razlogov o tem, da bi Agencija odobrila ali izplačala sredstva iz proračuna EU ali proračunov, ki jih upravlja EU, kar je odločilno dejstvo. Prav tako ni pojasnjeno, zakaj dejstvo višje cene na aktualnih predračunih, v primerjavi z drugimi predračuni (ponudnikov iz Avstrije), kaže na lažnost oziroma fiktivnost računov.

67. Ne drži, da prvostopenjska sodba nima razlogov o tem, na kakšen način naj bi bil oškodovan proračun Evropske skupnosti (oz. Evropske unije). V točki 19 sodbe drugostopenjskega sodišča in točki 26 (in nadaljnjihe točkahe) sodbe prvostopenjskega sodišča je pojasnjeno, da so bila sredstva za razpise, na katere se je prijavljal obsojeni A. A. oziroma je pomagal drugim obtoženim pri njihovem pridobivanju, zagotovljena v Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja, torej v proračunu, ki ga zagotavlja Evropska unija (oziroma Evropska skupnost v času kaznivega dejanja).

68. Prav tako ne drži navedba, da v prvostopenjski sodbi ni pojasnjeno, zakaj višje cene na aktualnih predračunih v primerjavi z drugimi predračuni (ponudnikov iz Avstrije) kažejo na lažnost oziroma fiktivnost računov. Sodišče prve stopnje je navedlo konkretne in obsežne razloge o tem v točkah 111-146 sodbe, ti razlogi so jasni in prepričljivi, s tem pa se je strinjalo tudi sodišče druge stopnje v točki 11 sodbe. Z navedbami, da je bistvo trgovine v tem, da prodajalec blago kupi ceneje, kakor ga v nadaljevanju procesa proda, pa vložnik podaja lastno oceno dokazov in s tem vlaga zahtevo zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar ni dovoljeno.

C.

69. Zatrjevane kršitve obeh zahtev za varstvo zakonitosti glede na navedeno niso podane, deloma pa sta zahtevi vloženi iz razloga, zaradi katerega zahteve ni mogoče vložiti, zato ju je Vrhovno sodišče po prvem odstavku 425. člena ZKP, kot neutemeljeni zavrnilo.

70. Odločba o dolžnosti plačila sodne takse obsojencev temelji na 98.a členu in prvem odstavku 95. člena ZKP. Zagovornika z zahtevama nista uspela, zato sta obsojenca dolžna plačati sodno takso, ki jo je sodišče odmerilo na podlagi tar. št. 7111, 71113 in 7152 Taksne tarife v zvezi s šestim odstavkom 3. člena in 7. točko prvega odstavka 5. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1), upoštevaje okoliščine predmetnega kazenskega postopka in premoženjsko stanje obsojencev, kot izhaja iz ugotovitev pravnomočne sodbe. Obsojencu A. A. je določilo v plačilo sodno takso v višini 1.000,00 EUR (je lastnik nepremičnin, dveh vozil ter dveh družb). Obsojencu B. B. pa sodno takso v višini 700,00 EUR (je lastnik nepremičnin ter uspešne družbe, kot tudi sam izpostavlja). Premoženjsko stanje jima omogoča plačilo sodne takse v odmerjeni višini, ne da bi bilo z njenim plačilom ogroženo njuno vzdrževanje in vzdrževanje njunih otrok.

71. Odločitev je bila sprejeta soglasno.

(1) U. Vrtačnik, v: D. Korošec, K. Filipčič in H. Devetak, ur.: Veliki znanstveni komentar posebnega dela Kazenskega zakonika, 2. knjiga, Uradni list RS/Pravna fakulteta Univerze v Ljubljani, 2023, str. 974. (2) Sklicuje se na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-1293/08-24 z dne 6. 7. 2011 ter na sodbe Vrhovnega sodišča I Ips 30354/2012 z dne 12. 6. 2013, I Ips 30044/2010 z dne 22. 9. 2016, I Ips 539/2015 z dne 26. 1. 2017 in Ips 289/2006 z dne 7. 12. 2006. (3) Pri tem se sklicuje na odločbo Ustavnega sodišča RS Up-62/98 z dne 1. 7. 1999 in sodbe Vrhovnega sodišča RS I Ips 39779/2011 z dne 13. 3. 2014, I Ips 291/2006 z dne 5. 4. 2007 in I Ips 447/2006 z dne 7. 9. 2007. (4) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 447/2006 z dne 7. 9. 2007. (5) Npr. odločbi Ustavnega sodišča RS, št. Up-430/00 z dne 3. 4. 2003 in U-I-40/12-31 z dne 11. 4. 2013. (6) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 39779/2011-434 z dne 13. 3. 2014. (7) Odločba Ustavnega sodišča RS U-I-40/12-31 z dne 11. 4. 2013. (8) Odločba Ustavnega sodišča RS Up-32/94 z dne 13. 4. 1995, 12. točka obrazložitve.

(9) Tako tudi že v odločbi Ustavnega sodišča RS U-I-272/98 z dne 8. 5. 2003. (10) Tako Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 18198/2010 z dne 12. 12. 2019. (11) Sodba Vrhovnega sodišča RS I Ips 30354/2012 z dne 12. 6. 2013. (12) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 30044/2010 z dne 22. 9. 2016. (13) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 30044/2010 z dne 22. 9. 2016. (14) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 30044/2010 z dne 22. 9. 2016. (15) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 30044/2010 z dne 22. 9. 2016. (16) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 30044/2010 z dne 22. 9. 2016. (17) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 30044/2010 z dne 22. 9. 2016. (18) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 30044/2010 z dne 22. 9. 2016. (19) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 30044/2010 z dne 22. 9. 2016. (20) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 30044/2010 z dne 22. 9. 2016. (21) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 30044/2010 z dne 22. 9. 2016. (22) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 30044/2010 z dne 22. 9. 2016. (23) Tako tudi Vrhovno sodišče RS v sodbi I Ips 30044/2010 z dne 22. 9. 2016. (24) Prim. sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 67442/2019 z dne 20. 7. 2023.