Jedro

Komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi je podala mnenje, da tožena stranka kot delodajalec tožnici kot delovnemu invalidu, ki zaradi invalidnosti III. kategorije ni zmožna opravljati dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi, utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi oziroma, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi iz razloga invalidnosti brez ponudbe nove pogodbe. Tožena stranka je dokazala, da tožnici ni mogla zagotoviti delovnega mesta, ustreznega omejitvam po odločbi ZPIZ. Zato je bil podan zakonit in utemeljen razlog za odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z navedeno sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se glasi: „1. Ugotovi se, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti z dne 17. 7. 2014, s katero je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi št. ... z dne 7. 7. 1998 in jo tožeči stranki vročila 17. 7. 2014, nezakonita. 2. Tožeči stranki zaradi odpovedi pogodbe o zaposlitvi delovno razmerje pri toženi stranki ni prenehalo in še nadalje traja z vsemi pravicami in obveznostmi iz pogodbe o zaposlitvi z dne 7. 7. 1998 in aneksa, z omejitvami iz odločbe ZPIZ-a z dne 12. 2. 2014. 3. Tožena stranka je dolžna tožečo stranko pozvati nazaj na delo, za čas od poteka odpovednega roka po odpovedi pogodbe o zaposlitvi, torej od 15. 9. 2014 do reintegracije tožečo stranko prijaviti v vsa socialna zavarovanja, ji za navedeno obdobje obračunati bruto mesečne plače v bruto znesku 908,28 EUR, kot da bi delala, plačati vse davke in prispevke, nato pa tožeči stranki izplačati neto zneske plače z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva zapadlosti vsakega posameznega mesečnega neto zneska plače do plačila, konkretno od vsakega 8. v posameznem mesecu in ji plačati regrese za letni dopust, vse v 15 dneh od prejema prvostopne sodbe.“ Odločilo je še, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo (razen zoper del, da tožena stranka krije sama svoje stroške postopka) se pritožuje tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Navaja, da je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Na naroku je na kratko navedlo, da se predlagani in neizvedeni dokazi kot nepotrebni zavrnejo, česar tudi v sodbi ni ustrezno obrazložilo. Ni zaslišalo prič, ki bi potrdile, katera dela in naloge se opravljajo na posameznem delovnem mestu, kako je delo organizirano. Posledično je napačno zaključilo, da prilagoditev delovnih prostorov in sredstev ni možna. Ni se opredelilo do izpovedi tožnice, nekritično je sledilo izpovedi direktorice tožene stranke in ni obrazložilo, zakaj je njena izpoved bolj prepričljiva. Dokazna ocena je tako pomanjkljiva, da se sodbe ne da preizkusiti. Delo je že bilo in bi še lahko bilo organizirano tako, da ne bi bilo ovir za delo tožnice. Direktorica dejansko ni iskala delovnega mesta za tožnico. Ne delodajalec, ne komisija, ne sodišče niso preučili zadeve, ampak le listinsko dokumentacijo, ki je podlaga odpovedi. Sodišče ni ugotavljalo dejanskega stanja, na podlagi katerega bi šele izvedenci lahko preverjali pravilnost mnenja komisije za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi, ali torej res ni mogoče ohraniti tožničine zaposlitve. Izvedenec medicinske stroke bi potrdil, da tožnica lahko opravlja delo na delovnih mestih, za katera meni, da bi bila primerna zanjo. Izvedenec za organizacijo in sistemizacijo delovnih mest pa bi potrdil, da bi lahko opravljala naloge na kateremkoli predlaganem delovnem mestu na način, kot je predlagala. Sodišče je z zavrnitvijo teh dokaznih predlogov kršilo ZPP. Samo se je postavilo v vlogo izvedenca. Sodišče je sicer pravilno povzelo podatke iz popisnega lista zahtevnosti delovnega mesta strežnica II (I), a zmotno zaključilo, da dejstvo, da je pri tem delovnem mestu kot fizični napor navedena toga drža - delo stoje, povečane statične in dinamične obremenitve, do 2/3 delovnega časa, pomeni, da tožnica dela ne more opravljati. Takšno presojo bi lahko opravil le izvedenec. Tožnica bi še vedno lahko opravljala delo izmenoma stoje (2/3 delovnega časa) in sede (1/3 delovnega časa). Ni res, da delovno mesto oskrbovalke zanjo zaradi psihičnih naporov ni primerno, delo stoje 2/3 delovnega časa bi bilo zanjo sprejemljivo. Sploh pa je predlagala priče, da bi pojasnile, kakšne naloge dejansko ustrezajo določenemu delovnemu mestu, ker opisi pogosto ne odražajo dejanskega stanja. Sodišče toženi stranki ni naložilo, naj predloži celotno oceno tveganja. Ker tožena stranka tega ni predložila, je to pri dokazovanju v njeno breme. Tožnica je izpovedala o tem, da bi lahko v celoti opravljala delo na delovnih mestih strežnica II (I), pomočnik dietnega kuharja III in oskrbovalka. Kljub odločbi ZPIZ je še naprej opravljala isto delo, kar dokazuje, da ga je dejansko lahko opravljala. Poudarja 195. in 196. člena ZDR-1. Ne drži, da lahko delodajalec organizira delovni proces na poljuben način in da sodišče v to pristojnost ne more posegati. Sodišče bi moralo ugotoviti, da lahko tožnica delo opravlja še naprej. Direktorica se ni ukvarjala z organizacijo dela, tožnica in sodelavke so delo organizirale same in si med seboj pomagale, da je tožnica po operaciji hrbtenice še eno leto opravljala delo. Torej bi kljub odločbi ZPIZ lahko ostala v delovnem razmerju. Ker se sodišče do številnih ključnih navedb ni opredelilo, je kršilo postopek. Odpovedni razlog ni zadosti in ustrezno obrazložen. Sodišče se ni opredelilo do navedb glede poklicne rehabilitacije, ki bi jo moral delodajalec izvesti, pa je ni izvedel, čeprav bi bila uspešna. Tožena stranka te možnosti ni obrazloženo zanikala, prav tako direktorica ni vedela izpovedati, zakaj te možnosti ni izkoristila, sodišče pa se do tega ni opredelilo. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni v ugodilno, podrejeno pa jo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je izpodbijani del sodbe preizkusilo v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka, naštete v drugem odstavku 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl.), ter na pravilno uporabo materialnega prava. Sodišče prve stopnje ni storilo nobenih postopkovnih kršitev, pravilno in popolno je ugotovilo dejansko stanje ter pravilno uporabilo materialno pravo. Pritožbeno sodišče se strinja z odločilnimi dejanskimi ugotovitvami in materialnopravnim razlogovanjem sodišča prve stopnje.

5. Predmet spora je zakonitost redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 17. 7. 2014, ki je bila tožnici podana na podlagi četrte alineje prvega odstavka 89. člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR-1, Ur. l. RS, št. 21/2013 in nasl.), zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti. Tožena stranka se v odpovedi (ki je zadosti obrazložena, da se lahko preveri njena utemeljenost), sklicuje na odločbo Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (ZPIZ) z dne 12. 2. 2014, s katero je bila tožnica razvrščena v III. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni ter ji je bila iz tega naslova priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto: izmenoma stoje in sede, le občasno z globokim pripogibanjem in v prisilni drži ledvene hrbtenice, ročno lahko dviguje in premešča bremena le do 10 kilogramov, s polnim delovnim časom od 10. 12. 2013 dalje. S to odločbo je pristojni zavod ugotovil, da tožnica ni zmožna za delo na delovnem mestu pomočnica dietnega kuharja ter toženi stranki naložil tožničino premestitev. Tožena stranka je nato ugotovila, da v okviru sprejete sistemizacije in razpoložljivih delovnih mest ni prostega delovnega mesta, ki bi ustrezalo preostalim delovnim zmožnostim tožnice, saj so vsa delovna mesta v pralnici, kuhinji in negi, kjer se zahteva izobrazba III. stopnje, ki jo ima tožnica, zasedena, poleg tega pa delo na teh deloviščih ne ustreza zahtevam iz odločbe z dne 12. 2. 2014. Skušala je najti ustrezno zaposlitev pri drugem delodajalcu, a neuspešno. Na podlagi njenega predloga je komisija za ugotovitev podlage za odpoved pogodbe o zaposlitvi dne 4. 7. 2014 izdala mnenje, da tožnici utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi oziroma, da obstaja podlaga za odpoved pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

6. Tožnica odločbe, s katero je bila razvrščena v III. kategorijo invalidnosti (63. člen Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-2, Ur. l. RS, št. 96/2012 in nasl.), ni izpodbijala. Ob razvrstitvi v to kategorijo invalidnosti se delovnemu invalidu priznajo določene pravice iz tega naslova, in sicer bodisi pravica do poklicne rehabilitacije, bodisi pravica do dela s krajšim delovnim časom od polnega, ali pa, kot je bila tožnici priznana v konkretnem primeru, pravica do premestitve. In le slednja obveznost je tista, ki se nanaša na toženo stranko. V izreku odločbe ZPIZ je jasno določeno, da je tožena stranka dolžna tožnici zagotoviti pravico do premestitve. Vprašanje nemožnosti izpolnitve te obveznosti je bistveno za odločitev v tem sporu, ne pa izpolnitev vseh drugih možnih pravic, ki jih za delovne invalide predvideva zakonodaja s področja invalidskega zavarovanja ali delovnopravna zakonodaja, na kar v preširokem obsegu opozarja tožnica v pritožbi.

7. Tako določba 195. člena ZDR-1 le v splošnem določa varstvo delovnih invalidov in invalidov, ki nimajo statusa delovnega invalida, pri zaposlovanju, usposabljanju ali preusposabljanju v skladu s predpisi o usposabljanju in zaposlovanju invalidov in predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju. Glede člena 196 ZDR-1, na katerega prav tako opozarja pritožba, pa je bistven zadnji del določbe, iz katerega izhaja ravno to, kar je bilo že izpostavljeno zgoraj, da se lahko pravice delovnih invalidov priznavajo le v skladu s predpisi o invalidskem zavarovanju, kar pa v končni posledici pomeni ravno pravice, priznane s konkretno odločbo ZPIZ. V 196. členu ZDR-1 je namreč določeno, da mora delodajalec delavcu, pri katerem je ugotovljena preostala delovna zmožnost, zagotoviti: - opravljanje drugega dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti, - opravljanje dela s krajšim delovnim časom glede na preostalo delovno zmožnost, - poklicno rehabilitacijo, - nadomestilo plače, v skladu s predpisi o pokojninskem in invalidskem zavarovanju.

8. Tožnici je bila z odločbo ZPIZ priznana pravica do opravljanja drugega dela, ustreznega njeni preostali delovni zmožnosti oziroma pravica do premestitve na drugo delovno mesto (tretja alineja prvega odstavka 81. člena ZPIZ-2), ne pa vse druge pravice, ki jih zakonodaja predvideva v zvezi z delovnimi invalidi.

9. Zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju R Slovenije, mora delodajalec ponuditi opravljanje drugega dela na delovnem mestu v skladu z njegovo preostalo delovno zmožnostjo in strokovno izobrazbo oziroma usposobljenostjo oziroma mu zagotoviti poklicno rehabilitacijo ali delo s krajšim delovnim časom od polnega, razen v primerih, ko mu lahko skladno s 102. členom ZPIZ-1 in predpisi o delovnih razmerjih odpove pogodbo o zaposlitvi (drugi odstavek 101. člena ZPIZ-1). Po prvem odstavku 116. člena ZDR-1 lahko delodajalec odpove pogodbo o zaposlitvi invalidu zaradi nezmožnosti za opravljanje dela pod pogoji iz pogodbe o zaposlitvi zaradi invalidnosti in v primeru poslovnega razloga v primerih in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, oziroma s predpisi, ki urejajo zaposlitveno rehabilitacijo in zaposlovanje invalidov.

10. Po 102. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99 in nasl.) lahko delodajalec zavarovancu, kateremu so z dokončno odločbo priznane pravice na podlagi invalidnosti II. ali III. kategorije in ima sklenjeno pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas na območju R Slovenije, odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi v skladu s predpisi o delovnih razmerjih le v primeru, če mu zaradi ugotovljene invalidnosti II. ali III. kategorije ali iz poslovnega razloga utemeljeno ne more skladno s prejšnjim členom tega zakona zagotoviti pravice do premestitve na drugo delovno mesto brez ali po končani poklicni rehabilitaciji oziroma pravice do dela s krajšim delovnim časom od polnega. Po 40. členu Zakona o zaposlitveni rehabilitaciji in zaposlovanju invalidov (ZZRZI, Ur. l. RS, št. o 63/2004 in nasl.) lahko delodajalec invalidu, če mu utemeljeno ne more ponuditi nove pogodbe o zaposlitvi, o čemer odloči komisija za ugotovitev razlogov za odpoved pogodbe o zaposlitvi, v skladu s predpisi, ki urejajo pokojninsko in invalidsko zavarovanje, redno odpove pogodbo o zaposlitvi za nedoločen čas brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi.

11. Sodišče prve stopnje je pravilno raziskalo dejansko stanje v zvezi s tem, ali tožena stranka tožnici res ne more zagotoviti pravice do premestitve, kar je privedlo do odpovedi pogodbe o zaposlitvi brez ponudbe nove pogodbe o zaposlitvi. Po nepotrebnem pa se je ukvarjalo tudi z okoliščinami, ki niso v zvezi s tožnici priznano pravico oziroma s toženi stranki naloženo obveznostjo glede premestitve. Tako se npr. vprašanje možnosti prilagoditve delovnega mesta ne nanaša na pravico do premestitve, ampak je v zvezi s pravico delovnega invalida do poklicne rehabilitacije. V zvezi s pravico do premestitve tudi ni relevantno, ali je možno spremeniti pogoje na istem delovnem mestu. Ker je sodišče prve stopnje o tovrstnih okoliščinah razlogovalo po nepotrebnem, so tudi pritožbene navedbe, ki opozarjajo na potrebo po dopolnitvi dokaznega postopka v smeri raziskovanja dodatnih možnosti za ohranitev tožničine zaposlitve, predvsem v smislu prilagoditve delovnega okolja tožničini preostali delovni zmožnosti, neutemeljene. Prav tako zaradi navedenih razlogov niso relevantne navedbe tožnice v pritožbi, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do njenih navedb o poklicni rehabilitaciji, da tožena stranka te možnosti ni obrazloženo zanikala, ter da direktorica ob zaslišanju ni vedela pojasniti, zakaj te možnosti ni izkoristila, sodišče prve stopnje pa se do tega dejstva ni posebej opredelilo.

12. Ne drži pritožbena navedba, da je dokazna ocena tako pomanjkljiva, da se sodbe ne bi dalo preizkusiti. Sodišče je ugotovilo odločilna dejstva, potrebna za sprejem odločitve, kar je v sodbi obrazložilo tako, da jo je mogoče preizkusiti in ni podana kršitev 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tudi glede izvajanja dokazov sodišče ni storilo postopkovnih kršitev. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo zavrnitve dokaznih predlogov. Kot je bilo zgoraj obrazloženo, so bile priče predlagane za izpoved o dejstvih, ki niso relevantna. Zato v obravnavanem primeru zadostuje zavrnitev dokaznih predlogov kot nepotrebnih z obrazložitvijo, da izvedeni dokazi zadoščajo za ugotovitev obstoja utemeljenega odpovednega razloga in s tem za odločitev. Poleg zaslišanja prič je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo tudi postavitev dveh izvedencev.

13. Predlagani izvedenec za organizacijo in sistemizacijo delovnih mest sploh ne obstaja. Tudi če bi izvedenec kakšne druge obstoječe stroke imel posebno strokovno znanje glede organizacije in sistemizacije delovnih mest, njegova postavitev v tem sporu ne bi bila nujna. Za branje in upoštevanje podatkov iz akta o sistemizaciji, kar je relevantno v tem sporu, niso potrebna posebna strokovna znanja. Ne drži, da se je sodišče prve stopnje s tem v zvezi nedopustno postavilo v vlogo izvedenca. Neutemeljena je pritožbena navedba, da bi lahko izvedenec za organizacijo in sistemizacijo delovnih mest potrdil, da bi lahko tožnica opravljala naloge na določenih delovnih mestih na način, kot to predlaga tožnica. Naloga v tem smislu bi lahko bila odrejena kvečjemu izvedencu medicine dela, vendar ne v tem sporu, saj njegov predmet ni možnost prilagoditve določenih delovnih mest tožničini preostali delovni zmožnosti, ampak možnost premestitve na obstoječa delovna mesta.

14. Prav tako je v tem sporu neustrezen dokazni predlog s postavitvijo izvedenca medicinske stroke, ki naj bi potrdil, da tožnica lahko opravlja delo na delovnih mestih, za katera meni, da bi bila primerna zanjo. To, kakšna je tožničina preostala delovna zmožnost in kakšne omejitve bi moralo imeti delovno mesto pri toženi stranki, da bi bilo za tožnico ustrezno, je že bilo predmet izvedenskega mnenja invalidskih komisij pri ZPIZ oziroma postopka, ki je bil pravnomočno končan z odločbo ZPIZ z dne 12. 2. 2014. Naloga sodišča v tem sporu je preveriti, ali tožena stranka res nima prostega delovnega mesta, na katerega bi bilo možno premestiti tožnico, ne pa s pomočjo izvedenca medicinske stroke mimo obstoječih opisov delovnih mest preverjati, katera opravila bi tožnica zmogla in katera ne.

15. Odločilna dejstva, katera je sodišče prve stopnje ugotovilo, so, da delovna mesta, za zasedbo katerih se zavzema tožnica (strežnica II (I), pomočnik dietnega kuharja III in oskrbovalka), niso delovna mesta, ki bi ustrezala omejitvam iz odločbe ZPIZ, ter da pri toženi stranki ni nobenega prostega delovnega mesta, na katerega bi se jo lahko premestilo in ki bi ustrezalo tožničini preostali delovni zmožnosti. Pri tem je utemeljeno upoštevalo podatke akta o sistemizaciji delovnih mest ter kadrovski načrt zasedenosti delovnih mest. 16. Prav tako tudi ni posebej relevantno, kako tožnica sama ocenjuje svojo delovno zmožnost ter pripravljenost sodelavk, da bi ji še nadalje pomagale opravljati delo. Ni relevantna tožničina ocena, da bi bila očitno zmožna še naprej opravljati svoje delo, kot ga je opravljala v času od operacije oziroma od izdaje odločbe ZPIZ pa vse do učinkovanja odpovedi. Pritožba neutemeljeno predlaga zaslišanje prič o tem. Tožnica v pritožbi le na splošno navaja, da opisi del delovnih mest na popisnih listih pogosto ne odražajo dejanskega stanja, ne navaja pa določno, opis katerega delovnega mesta naj bi bil napačen, da bi eventualno lahko prišlo v poštev raziskovanje teh neskladnosti. Tožnica v zvezi s tremi delovnimi mesti, ki jih izpostavlja kot zanjo ustrezna (strežnica II (I), dietni kuhar III in oskrbovalka), ne uveljavlja napačnega opisa, pač pa se zavzema za premestitev na ta delovna mesta, sodišču prve stopnje pa (neutemeljeno) očita, da je napačno interpretiralo, da opisi del in nalog teh treh delovnih mest ne ustrezajo omejitvam iz odločbe ZPIZ z dne 12. 2. 2014. 17. Kot je upoštevalo sodišče prve stopnje, je v popisnih listih zahtevnosti delovnih mest, ki so sestavni del Pravilnika o sistemizaciji delovnih mest pri toženi stranki, navedeno, da se na delovnem mestu strežnica II (I) opravlja delo stoje - toga drža s povečanimi statičnimi in dinamičnimi obremenitvami do 2/3 delovnega časa, da se na delovnem mestu pomočnik dietnega kuharja III opravlja stoječe delo z občasnim premeščanjem bremen do 15 kilogramov do 2/3 delovnega časa ter da se na delovnem mestu oskrbovalka opravlja delo stoje v prisiljenem položaju telesa z dvigovanjem težjih bremen nad 2/3 delovnega časa. V zvezi s temi podatki je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da delo na teh delovnih mestih ne ustreza omejitvam iz odločbe ZPIZ z dne 12. 2. 2014, na podlagi katerih lahko tožnica opravlja delo izmenoma stoje in sede, le občasno z globokim pripogibanjem in v prisilni drži ledvene hrbtenice ter ročno dviguje in premešča bremena le do 10 kg.

18. Ker so v tem sporu ključne ravno te okoliščine, razvidne že iz listinskih dokazov, v tem sporu zaslišanje strank ni bil odločilen dokaz. Pritožba neutemeljeno navaja, da je sodišče prve stopnje odločitev oprlo predvsem na izpoved direktorice tožene stranke, ter mu tudi neutemeljeno očita, da ni sledilo izpovedi tožnice. Direktorica je v bistvenem delu izpovedovala o vsebini listin, ki so podlaga odpovedi, tožnica pa je izpovedovala kot je navajala, torej tudi o svojem videnju prilagoditve delovnega okolja, kar pa, kot obrazloženo že zgoraj, v tem sporu ni relevantno. Neutemeljen je tudi pritožbeni očitek, da bi moralo sodišče prve stopnje posebej izrecno obrazložiti, zakaj tožnici ni sledilo. Zadostuje namreč, da je iz obrazložitve sodbe vsaj posredno razbrati, kateri dokazi so tisti, na podlagi katerih sodišče sklepa na obstoj odločilnih dejstev, kateri pa ne.

19. Zgolj zato, ker tožena stranka ni predložila ocene tveganja, ni mogoče zaključiti, da pri dokazovanju zakonitosti odpovedi ni bila uspešna. Sodišče prve stopnje je ni bilo dolžno pozivati na predložitev te listine, tožnica pa tudi ni podala dokaznega predloga v smislu edicijske dolžnosti tožene stranke (227. člen ZPP).

20. Ker je pritožbeno sodišče ugotovilo, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo tožnice zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

21. Tožnica krije sama svoje pritožbene stroške (154. in 165. člen ZPP).