Jedro

Oprostitev plačila sodnih taks se nanaša na ves postopek in ne le na postopek na prvi stopnji.

Izrek

1. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep z dne 6.7.2010 se ugodi in se izpodbijani sklep razveljavi.

2. Pritožbi tožeče stranke zoper sodbo se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 3. točki spremeni tako, da se ugodi tudi tožbenemu zahtevku, ki se glasi: „Ugotovi se, da na nepremičnini parc.št. 10/2, pripisani k vl.št. 519 k.o. B., vpisani na ime pokojne I.V., obstoji lastninska pravica tožnika B. J.,B.23, rojenega 13.9.1944, EMŠO xxx, B., do 38/100. V presežku se tožbeni zahtevek zavrne.“

3. Sicer se obe pritožbi zoper sodbo zavrneta in izpodbijana sodba v 1., 2. in 3. točki potrdi.

4. Vsaka stranka sama krije svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je sodbo z dne 28.10.2009 najprej ugotovilo, da v zapuščino po pokojni I. V. ne spada 38/100 nepremičnine parc.št. 10/2, pripisani k vl.št. 519 k.o. B. in da v zapuščino ne spada ½ dobroimetja v višini 1.548,56 EUR, ki jih ima zapustnica na računu pri NLB, kar ustreza prispevanju tožnika k ohranitvi oziroma povečanju zapustničinega premoženja in se ta delež na nepremičninah in dobroimetju v višini 1.548,56 EUR, ki jih ima zapustnica na računu pri NLB d.d., izloči iz zapustničinega premoženja. Odločilo je tudi, da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti 661,49 EUR pravdnih stroškov v 15 dneh po izdaji sodbe, v primeru zamude tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od 16. dne po prejemu sodbe dalje, vse do plačila. Višji oziroma drugačen tožbeni zahtevek je zavrnilo. Tožnik je zahteval, da 6/10 nepremičnine in 6/10 dobroimetja ne spada v zapuščino, sodišče prve stopnje pa je tako zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na razliko med 6/10 in 38/100. Zavrnilo pa je v celoti tudi tožbeni zahtevek, ki se je glasil takole: „Ugotovi se, da na nepremičnini parc.št. 10/2, pripisani k vl.št. 519 k.o. B., vpisani na ime pokojne I. V., obstoji lastninska pravica tožnika B. J. do 6/10 ter je toženec F. V.dolžan dopustiti, da se na podlagi te sodbe vknjiži lastninska pravica na nepremičnini parc.št. 10/2, pripisani k vl.št. 519 k.o. B. na ime B. J., B. 23, rojen 13.9.1944, EMŠO. B. do 6/10.“ Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da toliko znaša tožnikov prispevek k ohranitvi vrednosti zapustničinega premoženja, vendar gre dejansko za ugotovitev skupnega premoženja v smislu 2. odstavka 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih – ZZZDR. Zahtevek za izstavitev listine je zavrnilo, ker je ugotovilo, da od toženca ni mogoče že sedaj zahtevati dopustitev vknjižbe lastninske pravice, ker stranki še nista vknjižena kot dediča. Zoper sodbo sta se pritožila tako tožnik kot toženec, sodišče prve stopnje pa je s predložitvenim poročilom 22.4.2010 (red.št. 60) spis predložilo višjemu sodišču zaradi odločitve o obeh pritožbah. Spis je bil nato vrnjen sodišču prve stopnje, češ da je od tožnika treba izterjati sodno takso za pritožbo. Sodišče prve stopnje je nato izdalo plačilni nalog (red.št. 63), kateremu je tožnik ugovarjal, sodišče prve stopnje pa je s sklepom z dne 25.5.2010 (red.št. 66) ugovor zoper plačilni nalog zavrnilo. Ker taksa ni bila plačana, je nato sodišče prve stopnje 6.7.2010 izdalo sklep, da se pritožba tožeče stranke zoper zavrnilni del sodbe z dne 28.10.2009 šteje za umaknjeno.

Zoper sklep se pritožuje tožnik in kot bistveno navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se pritožba šteje za umaknjeno, napačna, kajti tožnik je bil oproščen plačila sodne takse z odločbo Bpp 289/2007. Pritožba zoper sklep je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je sklep o tem, da se pritožba šteje za umaknjeno, izdalo ob predpostavki, da je tožnik zavezanec za plačilo sodne takse. Kot je že navedeno zgoraj, je o tem izdalo tudi plačilni nalog, zoper katerega je tožnik ugovarjal, vendar je sodišče prve stopnje s sklepom njegov ugovor zoper plačilni nalog zavrnilo.

Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je bil tožnik oproščen plačila sodnih taks z odločbo Službe za brezplačno pravno pomoč Okrožnega sodišča v Krškem opr.št. Bpp 289/2007 z dne 29.6.2007 (priloga A1). Tako je sprva štelo tudi sodišče prve stopnje, ki je s predložitvenim poročilom z dne 22.4.2010 obe pritožbi, torej tudi pritožbo tožnika, predložilo višjemu sodišču. Le po navodilu slednjega (red.št. 61) je sodišče prve stopnje zahtevalo od tožnika plačilo sodne takse za pritožbo.

Po prepričanju sodišča druge stopnje pa ni mogoča taka razlaga odločbe Bpp 289/2007, po kateri naj bi bil tožnik oproščen plačila sodne takse le v postopku na prvi stopnji. Zakon o sodnih taksah – ZST-1 v 1. odstavku 11. člena na splošno govori o tem, da se stranko lahko oprosti plačila sodnih taks, v nadaljevanju pa navaja, pod kakšnimi pogoji. Nobena določba ZST-1 ni taka, da bi dajala podlago za to, da je možna tudi le delna oprostitev, torej je tako, da naj bi bil tožnik oproščen sodnih taks le v postopku na prvi stopnji. 11. člen ZST-1 daje torej podlago le za oprostitev plačila sodnih taks za celoten postopek. Ker je torej po navedeni odločbi redna brezplačna pravna pomoč obsegala tudi oprostitev plačila sodne takse in stroškov postopka, je napačna odločitev sodišča prve stopnje o tem, da se pritožba šteje umaknjeno zato, ker tožnik ni plačal sodne takse za pritožbo. Sodišče druge stopnje pri tej ugotovitvi ni vezano na sklep sodišča prve stopnje, ki je v zvezi s plačilom sodne takse izdalo plačilni nalog, tožnikov ugovor zoper plačilni nalog pa nato zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi zoper sklep ugodilo in sklep razveljavilo, nato pa obravnavalo tudi tožnikovo pritožbo. Sodišče prve stopnje je namreč napačno uporabilo 3. odstavek 105. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP.

Tožnik se zoper sodbo pritožuje glede zavrnilnega dela iz vseh pritožbenih razlogov. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo tožbenemu zahtevku ugodeno v celoti oziroma predlaga razveljavitev sodbe. V pritožbi nato poudarja, zakaj šteje, da je bil njegov prispevek k skupnemu premoženju večji kot ½. Navaja, da je dokazna ocena o enakih deležih napačna. Ne strinja se z vrednostjo zgrajenih objektov glede na vrednost zemljišča. Zgrajeni del je več vreden. Napačno je zavrnjen del zahtevka, ki se nanaša na vknjižbo lastninske pravice. V tem postopku je bil ugotovljen delež tožnika na skupni lastnini. To bi moralo biti iz sodbe razvidno in bi se tožnik na podlagi pravnomočne in izvršljive sodbe tudi vpisal kot lastnik. Podrejeno se pritožuje tudi glede odločitve o stroških.

Tudi tožena stranka se zoper sodbo pritožuje iz enakih razlogov kot tožeča stranka. Tudi tožena stranka se ne strinja z dejanskimi ugotovitvami sodišča prve stopnje. Poudarja, da tožnik v času gradnje ni živel skupaj z zapustnico oziroma ga ni mogoče šteti za partnerja. Niso podani vsi elementi, ki so potrebni za ugotovitev obstoja zunajzakonske skupnosti. Navaja, da tožniku ne gre nikakršen delež na skupnem premoženju. Poudarja, kaj so povedale priče in daje svojo dokazno oceno, iz katere izhaja, da tožnikovega prispevka k skupnemu premoženju ni bilo. Izpostavlja dejstvo, da tožnik prejema pokojnino po zapustnici. To kaže na njegov način življenja. Še po njeni smrti živi na njen račun. Nič ni prispeval niti z denarjem niti z delom.

Na pritožbo tožene stranke je odgovoril tožnik in predlagal, da jo sodišče druge stopnje zavrne.

Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

Neupoštevna je pritožbena trditev toženca, češ da tožnik v času gradnje ni živel skupaj z zapustnico oziroma ga ni mogoče šteti za partnerja. O tem vprašanju je sodišče prve stopnje izvedlo zadosten dokazni postopek. Tudi sicer v zapuščinskem postopku ni bilo sporno, da je tožnik bil zapustničin zunajzakonski partner in kot tak tudi njen dedič, kar v odgovoru na tožbo priznava tudi toženec. Kot rečeno, pa je o vprašanju, ali je ta skupnost obstojala tudi v času gradnje nepremičnine, sodišče prve stopnje izvedlo zadosten dokazni postopek. Nobenih pomislekov pa tudi ni zoper ugotovitev sodišča prve stopnje o tem, da sta v času trajanja skupnosti ustvarila določeno premoženje in da je delež na tem premoženju enak. To torej pomeni, da nobenemu ni uspelo dokazati, da bi bil delež drugega večji (1. odstavek 59. člena ZZZDR). Tako tožeča kot tožena stranka glede vprašanja višine deležev na skupnem premoženju napadata dokazno oceno glede tega, koliko je kdo prispeval. Pri tem toženec trdi, da prispevka tožnika sploh ni bilo, tožnik pa vztraja, da je njegov prispevek večji. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da je dokazna ocena glede tega vprašanja napravljena v skladu z 8. členom ZPP, po katerem sodišče odloči po svojem prepričanju na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, katera dejstva se štejejo za dokazana. Sodišče druge stopnje torej dokazno oceno v celoti sprejema. Razlogov ni treba ponavljati in zato tudi ni treba posebej odgovarjati na vsako od pritožbenih trditev tako ene kot druge stranke, ki se z dokazno oceno ne strinjata in dajeta svojo. Skratka, nobenih pomislekov ni, da je v tem primeru delež zunajzakonskih partnerjev na skupnem premoženju enak. Tožnik se ne strinja s tem, da naj bi vrednost zgrajenega dela predstavljala 76 %, 24 % pa naj bi predstavljala vrednost samega zemljišča. Tudi v zvezi s tem sodišče druge stopnje nima pomislekov. Nobenih razlogov ni za dopolnjevanje izvedenskega mnenja. Ni jasno, kaj ima tožnik v mislih, ko vztraja, da bi sodišče moralo upoštevati, da je slabše stanje hiše posledica tožnikove bolezni. Ne glede na razloge, zaradi katerih hiša ni vzdrževana, pa je dejstvo, ki mu očitno tudi pritožba ne nasprotuje, da je bilo vzdrževanje slabo. Tudi to ni res, da se sodišče ni opredelilo glede tožnikovega nasprotovanja izvedenskemu mnenju oziroma dopolnitvi. Sodišče druge stopnje se v celoti strinja s tem, kar je zapisalo sodišče prve stopnje, in sicer, da je tožnik izvedenskemu mnenju nasprotoval brez tehtnih razlogov, ekonomskih argumentov pa ni navedel. Zgolj nasprotovanje je premalo, še zlasti, ker tudi sodišče druge stopnje ugotavlja, da je glede na splošno znana dejstva o vrednosti nepremičnin razmerje med vrednostjo zemljišča in stavbe primerno in torej ne gre za očitno nerazumno odločitev.

Pritožba tožeče stranke pa ima delno prav, kolikor gre za vprašanje vknjižbe lastninske pravice. Ugotovljeno je bilo, da gre pri deležu 38/100 na nepremičnini vl.št. 519 k.o. B. za delež tožnikovega skupnega premoženja, torej za originarno pridobitev lastninske pravice po 2. odstavku 51. člena ZZZDR. Tožnik je zato upravičeno zahteval, da sodišče to ugotovi, kajti na taki podlagi bo mogoče zahtevati vknjižbo na podlagi 3. točke 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi – ZZK-1. V tem delu je torej zahtevek utemeljen, seveda v obsegu 38/100 in ne 6/10. Zahtevek za dopustitev vknjižbe pa je neutemeljen, ker ni potreben.

Sodišče druge stopnje je tako zavrnilo obe pritožbi, kolikor gre za vprašanje višine deleža na skupnem premoženju. Delno je ugodilo pritožbi tožeče stranke in sodbo spremenilo tako, da je ugodilo tudi tožbenemu zahtevku, da se na že opisani nepremičnin ugotovi obstoj lastninske pravice tožnika do 38/100. Odločitev o potrditvi sodbe temelji na 353. členu ZPP, o spremembi pa na 5. alineji 358. člena ZPP.

Tožnikov uspeh v pritožbi je minimalen. Zato ni bilo razlogov, da bi sodišče druge stopnje spreminjalo odločitev o pravdnih stroških na prvi stopnji. Iz enakih razlogov pa je tudi odločilo, da vsaka stranka krije svoje pritožbene stroške, kar torej velja za obe pritožbi in za odgovor na pritožbo tožene stranke, ki jo je vložil tožnik.