Jedro

Po določilu 223. člena ZPP, lahko sodišče o višini utemeljeno uveljavljane odškodnine odloči po prostem preudarku, če se višina odškodnine ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Zato sta sodišči upravičeno zapisali v svojih sodbah - sodišče druge stopnje, da je "sodišče prve stopnje opravilo vse, kar je potrebno, da se dejansko stanje do razumne meje še razčisti", in sodišče prve stopnje, da so obravnavano škodo na cesti povzročili poleg tožene stranke tudi drugi, ki so v spornem času vozili po cesti z različnimi prevoznimi sredstvi, pri čemer pa je praktično nemogoče ugotoviti obseg in vrsto teh prevozov.

Izrek

1. Reviziji se deloma ugodi in se sodba sodišča druge stopnje spremeni tako, da se pritožba tožene stranke proti sodbi sodišča prve stopnje glede pričetka teka zakonitih zamudnih obresti od zneska 187.299,00 SIT zavrne kot neutemeljena in se tudi v tem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje (tako da tečejo zakonite zamudne obresti od 17.2.1995 dalje).

2. V ostalem se revizija zavrne.

3. Tožeča stranka trpi sama stroške revizijskega postopka.

Obrazložitev

Glede na določilo prvega odstavka 498. člena ZPP je revizijsko sodišče nadaljevalo postopek po določilih ZPP/77. Sodišče prve stopnje je razsodilo, da mora tožena stranka plačati tožeči stranki 24,70 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.12.1984 in 187.299,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.2.1995 dalje, višji tožbeni zahtevek pa je zavrnilo.

Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo v celoti, pritožbi tožene stranke pa je delno ugodilo in spremenilo sodbo sodišča I. stopnje glede pričetka teka zakonitih zamudnih obresti od glavnice 187.299,00 SIT tako, da te tečejo šele od 30.9.1997, v ostalem pa je tudi pritožbo tožene stranke zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka vlaga revizijo proti sodbi sodišča druge stopnje in sicer zaradi zavrnitve njene pritožbe proti zavrnilnemu delu sodbe sodišča prve stopnje in glede pričetka teka zakonitih zamudnih obresti od glavnice 187.299,00 SIT od 30.9.1997 dalje ter predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje tako, da se ugodi tožbenemu zahtevku v celoti, priglaša pa tudi stroške revizijskega postopka.

Državno tožilstvo Republike Slovenije se o reviziji ni izjavilo, tožena stranka pa nanjo ni odgovorila.

V kolikor revizija spodbija delno zavrnitev tožbenega zahtevka tožeče stranke s sodbama sodišč druge in prve stopnje, ni utemeljena.

Sodišči druge in prve stopnje sta povsem utemeljeno zaključili na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, da je tožena stranka odgovorna le za petino vtoževane škode, ki jo je zaradi poškodovanja ceste V. - B. - C. utrpela tožeča stranka, ko pri tem revizija prav z ničemer konkretno ne spodbija zaključka sodišč druge in prve stopnje o navedenem le 20% obsegu toženčeve odškodninske odgovornosti.

Revizija v tej zvezi smiselno uveljavlja tudi bistveno kršitev določil postopka iz prvega odstavka 354. člena v zvezi z določilom 223. člena ZPP, ker bi naj sodišče razsodilo brez potrebnih dokazov, ki bi jih morala ponuditi tožena stranka, pa jih ni. Takšna izvajanja revizije so neutemeljena. Sodišči prve in druge stopnje sta namreč pri razsoji zadeve pravilno uporabili določilo 223. člena ZPP (na katerega se sicer izrecno ne sklicujeta), ki pravi, da lahko sodišče o višini utemeljeno uveljavljane odškodnine odloči po prostem preudarku, če se višina odškodnine ne da ugotoviti, ali bi se mogla ugotoviti samo z nesorazmernimi težavami. Zato sta upravičeno zapisali v svojih sodbah - sodišče druge stopnje, da je "sodišče prve stopnje opravilo vse, kar je potrebno, da se dejansko stanje do razumne meje še razčisti", in sodišče prve stopnje, da so obravnavano škodo na cesti povzročili poleg tožene stranke tudi drugi, ki so v spornem času vozili po cesti z različnimi prevoznimi sredstvi, pri čemer pa je praktično nemogoče ugotoviti obseg in vrsto teh prevozov. Sodišči druge in prve stopnje tedaj nista bistveno kršili določil postopka, kot to uveljavlja revizija.

Pač pa ima prav revizija, da sodišče druge stopnje materialnega prava ni pravilno uporabilo, ko je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje glede pričetka teka zakonitih zamudnih obresti od prisojene glavnice 187.299,00 SIT tako, da te tečejo šele od dneva razsoje na prvi stopnji dne 30.6.1997 in ne že od dne 17.2.1995, ko je tožeča stranka revalorizirala svoj odškodninski zahtevek in ga v skladu s tem zvišala. Sodišče druge stopnje se je pri tem očitno oprlo na določilo drugega odstavka 189. člena ZOR, po katerem se povračilo gmotne škode odmerja po cenah ob izdaji sodne odločbe. Toda, če je tožeča stranka vskladila višino škode z revaloriziranjem ne na dan izdaje prvostopne sodbe dne 30.6.1997, temveč že pred tem dne 17.2.1995, potem tečejo zakonite zamudne obresti na zapadlo in s tožbo uveljavljano škodo od dneva revalorizacije dalje. Zato je bilo treba reviziji tožeče stranke v tem obsegu ugoditi in ustrezno spremeniti sodbo sodišča druge stopnje.

Stroške revizijskega postopka trpi tožeča stranka sama, ker v pretežnem delu z revizijo ni uspela, ko pri tem v zvezi z ugoditvenim delom revizije niso nastali tožeči stranki posebni stroški.

Glede na tako stanje stvari in, ko sicer po uradni dolžnosti niso bile ugotovljene kršitve iz 386. člena ZPP, je bilo treba odločiti kot je razvidno iz izreka.