Jedro

Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo trenutek, ko je nastopilo zastaranje terjatev, ki jih je postavil v pobot oziroma po nasprotni tožbi. Pritožnik v zvezi s tem ne upošteva, da imamo opravka s procesnim (in ne materialno-pravnim) pobotom, v okviru katerega je moč v pobot postaviti le nezastarane terjatve. Ne gre torej za materialno-pravni pobot, ko terjatev preneha, ko so nastopili pogoji, potrebni za pobot, ampak procesni pobot, ki ga konstituira odločitev sodišča. V skladu s tem je sodišče prve stopnje obračun s strani tožnice zahtevanih zakonskih zamudnih obresti pravilno napravilo na dan zaključka glavne obravnave oziroma oprave (procesnega) pobota.

Izrek

I. Pritožbama se delno ugodi in se odločba sodišča prve stopnje (po pritožbi tožnice A. A.) v točki III/2 izreka spremeni tako, da se znesek 27.040,44 EUR nadomesti z zneskom 19.055,35 EUR, v točki III/3 izreka tako, da se znesek 83.067,83 EUR nadomesti z zneskom 91.052,92 EUR, v točki III/5 tako da se znesek 27.040,44 EUR nadomesti z zneskom 19.055,35 EUR in (po pritožbi obeh pravdnih strank) v točki V tako, da se znesek 6.351,02 EUR nadomesti z zneskom 4.351,9 EUR; v preostalem se pritožbi zavrneta in se v izpodbijanem a nespremenjenem delu sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Toženec B. B. je dolžan tožnici A. A. v 15 dneh od prejema te sodbe povrniti stroške pritožbe v višini 502,5 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

Ostale svoje stroške tega pritožbenega postopka nosita pravdni stranki sami.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo in sklepom z dne 2.7.2015: - postopek zaradi delnega umika tožbe ustavilo v delu, s katerim je bilo tožencu B. B. (v nadaljevanju toženec) naloženo, da v 15 dneh KDD, Centralni klirinško depotni družbi d.d. poda zahtevo, da se 1215 vrednostnih papirjev, obveznic ..., ki so bile izdane na podlagi odločbe o denacionalizaciji Republike Slovenije, Upravne enote Ljubljana, izpostava Center, številka 362-7/93-21-1441-ŠK z dne 30.9.2003, ki jih je podedovala A. A. na podlagi pravnomočnega dodatnega sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. „D“ I D 194/98 z dne 18. 6. 2007, prenese na račun tožnice A. A. (v nadaljevanju tožnica), sicer bi izjavo nadomestila sodba (I. točka izreka), - postopek zaradi delnega umika nasprotne tožbe ustavilo v delu zahtevka za znesek 688,68 EUR (II. točka izreka), - ugotovilo, da znaša terjatev tožnice do toženca 110.108,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2015 dalje do plačila, terjatev toženca do tožnice pa 27.040,44 EUR in da je po pobotu obeh terjatev toženec dolžan tožnici v petnajstih dneh plačati 83.067,83 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3.7.2015 do plačila; v preostanku (nad zneskom 110.108,27 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, kot so bile zahtevane) je tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo, v preostanku (nad zneskom 27.040,44 EUR) pa zavrnilo tudi toženčev pobotni ugovor (vse III. točka izreka), - zavrnilo toženčev zahtevek na plačilo 259.161,93 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe sodišča prve stopnje do plačila (IV. točka izreka), - tožencu naložilo, da tožnici plača stroške postopka v višini 6.351,02 EUR (V. točka izreka).

2. Zoper sodbo(1) sta se pritožili obe stranki.

3. Tožnica se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper točke III/2, III/3 in V izreka sodbe ter pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v izpodbijanem delu spremeni tako, da pobotni ugovor v celoti zavrne ter odloči, da ji je dolžan toženec plačati 110.108,27 EUR. Ugotovitev sodišča, da s sklenitvijo dednega dogovora v zapuščinskem postopku po pokojnem očetu pravdnih strank C. C. opr. št. D „I D 194/98“ z dne 16.6.1998 dogovor o nagradi oziroma o delitvi zapuščine v razmerju 40:30:30 ni bil razveljavljen, je napačna. Obe pravdni stranki in vse priče so izpovedale, da je bil sklenjen dogovor za delitev zapuščine v razmerju 40:30:30. Ne drži, da tožnica, ko je bila zaslišana, ni potrdila svojih tožbenih navedb (sklicuje se na 18. stran zapisnika o zaslišanju z dne 5.6.2014). Pravilnost trditev potrjuje tudi dejstvo, da je bil sklenjen poseben dogovor za inventar lekarne, kar izhaja iz dopisa toženca z dne 5.5.2000, ki ga je poslal KDD d.d., ter iz dejstva, da je slednji zahtevke za plačilo nagrade kot pobotni ugovor postavil šele novembra 2013, nasprotno tožbo pa vložil 4.2.2014. Napačna je ugotovitev sodišča, da je bila nagrada dogovorjena tudi za skrbništvo. To izhaja tudi iz dejstva, da je bila edina popolno dokumentirana nagrada za inventar lekarne izplačana po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, torej neodvisno od izdaje sklepa o dedovanju. Prav tako izhaja iz njene izpovedbe, da je toženec nagrado vedno zahteval takoj. Zato bi moralo sodišče kot zapadlost upoštevati odločbo o denacionalizaciji. Sodišče je napačno ugotovilo zastaranje zahtevka toženca iz naslova nagrade za odškodnino za porušen objekt ... oziroma ... na podlagi odločbe o denacionalizaciji z dne 30.9.2003 v znesku 359.688,60 EUR. Zahtevek na plačilo nagrade za 1/3, ki pripada tožnici, je nedvomno zastaral 10.9.2013, razen 3,33 %, kar je sama priznala (in sicer gre za znesek 3.992,54 EUR). Istočasno je zastaral tudi tožbeni zahtevek za nagrado za premoženje, ki ga je tožnica podedovala po pokojni D. D. Sodba, s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek za neveljavnost oporoke, je postala pravnomočna že 27.5.2004 in je torej tožnik že takrat vedel, komu mora izročiti obveznice (in ne šele s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju po pokojni D. D.). Posledično je napačna tudi odločitev o stroških postopka.

4. Toženec je v odgovoru predlagal zavrnitev pritožbe.

5. Toženec se iz vseh pritožbenih razlogov pritožuje zoper III., IV. in V. točko izreka in pritožbenemu sodišču predlaga, da jo v tem delu razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Slednje bi moralo izpovedi pravdnih strank presoditi vestno v skladu z 8. členom ZPP, kar pa je izostalo. Ugotovilo je le, da sta izpovedbi nasprotni in da zato „ni moglo verjeti le eni ali drugi stranki“. Zaradi pomanjkljive dokazne ocene oziroma izostanka razlogov o odločilnih dejstev se izpodbijane sodbe ne more preizkusiti. Iz dokazne ocene izpovedi tožnice je tudi izostalo, da je slednja glede odločilne okoliščine, to je obstoja dogovora, izpovedala drugače, kakor je zatrjevala. Zato ni mogoče, da bi ji sodišče prve stopnje lahko sledilo v delu izpovedi, ki se nanaša na zapadlost nagrade. V izpodbijani sodbi se sodišče ni opredelilo, da tožnica ni želela izpovedovati oziroma je odklonila zaslišanje. Sodišče bi moralo presoditi, kakšen pomen ima to, da stranka noče izpovedati v skladu z 262. členom ZPP. Toženec meni, da ugovor zastaranja, ko dolžnik hkrati zatrjuje, da je obveznost že izpolnil, ni razumljiv. Za ugotovitev zapadlosti nagrade, ki jo uveljavlja, je tudi pomembno, da je tožnica zapadlost nagrade utemeljevala z njeno izpolnitvijo. Iz izpodbijane sodbe je tako nerazumljivo izostalo, da je zapadlost nagrade v svoji izpovedbi neresnično zatrjevala s poravnavo celotne nagrade. Poleg tega je bila pozvana k vložitvi listin, ki izkazujejo poravnavo nagrade, potrdilo o plačilu, a tega ni predložila. Sodišče bi se moralo tudi do tega opredeliti v svoji sodbi. Nadalje je pri presoji izpovedi pravdnih strank izostalo, da je tožnica potrdila njegovo skrbnost pri opravljanju zaupanega premoženja, ter da je neresnično zatrjevala, da se stranki o tem, kdaj bo nagrada zapadla v plačilo, nista pogovarjali. Sodišče bi se moralo pri obravnavanju ugovora zastaranja opredeliti tudi do pristanka toženca na predlog tožnice, da se poračun odloži do zaključka denacionalizacijskih postopkov, kar izhaja tudi iz njegovega ravnanja, ko ni zahteval sprotnega plačila. Pravdni stranki sta se strinjali, da nagrado poračunata ob zaključku, zaradi česar je toženec tudi ob skrhanem zaupanju upravičeno štel, da bo tožnica dogovor spoštovala. Iz izpodbijane sodbe je izostalo, da dokazuje zapadlost nagrade ob zaključku denacionalizacije izpoved toženca, da je bil denacionalizacijski zahtevek vložen naenkrat ter za vse odvzeto premoženje skupaj in ne po posameznih sklopih. Nadalje je izostala opredelitev o trditvi toženca, da že vsebina dogovora implicira zapadlost nagrade, saj se ta lahko obračuna šele ob vračilu celotnega premoženja. Ker je bila večina premoženja vrnjenega v naravi, je logično, da sta stranki predvideli sestavo obračuna ob zaključku denacionalizacijskih postopkov. Izpodbijana sodba se ne opredeljuje do njegovih navedb, ki utemeljujejo, da je nagrada zapadla ob zaključku denacionalizacije, temveč se je omejila le na indice, s katerimi je utemeljila ugovor zastaranja. Sodba tako temelji na kršitvi procesnega jamstva, ki ga zagotavlja ustava, in sicer da se je sodišče dolžno opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb strank. Posledično je kršena tudi pravica do učinkovitega pravnega sredstva (25. člen Ustave). Sodišče izpovedbam B. B. ml., E. E. in F. F. ni sledilo z ugotovitvijo o njihovem ožjem sorodstvenem razmerju s tožencem. Takšna utemeljitev ni prepričljiva, saj je F. F. v svaštvu s tožencem in s tožnico, ostali priči pa sta tudi v ožjem sorodstvenem razmerju s tožnico. Sorodstveno razmerje oziroma svaštvo s pravdnima strankama torej ne more izključevati verodostojnosti oziroma resničnosti njihovih izpovedb. Verodostojnosti izpovedb tudi ni mogoče odpraviti z osebnimi lastnostmi tožencev. Ob pomanjkanju argumentov, zakaj zaslišanim pričam ni možno slediti, je sodišče zaključilo, da zato, ker jih je predlagala tožena stranka. V zvezi s časom uveljavitve nasprotne tožbe toženec poudarja, da je za odločitev o zastaranju terjatve pretehtala okoliščina, da je tožeča stranka plačilo dogovorjene nagrade uveljavljala pred njeno zapadlostjo. Z odlogom pobotnega ugovora oziroma vložitvijo tožbe do konca denacionalizacijskih postopkov bi se tvegalo zastaranje, ki še ni nastopilo. Ob ugotovljenem zastaranju oziroma glede na izid postopka bi bilo smotrno, da bi kvečjemu prej uveljavljal plačilo nagrade, ne pa da se mu očita prezgodnja uveljavitev. V zvezi z inventarjem lekarne poudarja, da ni razumljivo, da se sodišče pri tem ni opredelilo do pojasnila, da plačilo tega inventarja ob njegovem vračilu ne more potrjevati ugovora, da je bil toženec tedaj tudi upravičen terjati nagrado. Šlo je namreč za plačilo predujma. Sodišče prve stopnje je prezrlo pojasnilo toženca, ki je izpovedal, zakaj mu je bila nagrada za inventar opreme že poravnana. V zvezi z odškodnino za porušeno vilo (priloga B29) in dopisom toženca z dne 11.4.2012 (priloga B76) poudarja, da zapadlost nagrade za ta del premoženja ob upoštevanju vseh ostalih dokazov ne more utemeljevati dogovora, da se je za vse denacionalizirano premoženje dogovorila zapadlost nagrade ob posameznem vračilu. Glede dopisa v prilogi B76 sodišče prve stopnje pravilno povzema njegovo izpovedbo, da je že pred zapadlostjo nagrade tožnico pozival k plačilu, kar je začel, ko je ugotovil, da se temu upira. Poudarja, da ni razloga, da bi se z obračunom nagrade odlagalo do zaključka denacionalizacije, zlasti glede na trajanje denacionalizacijskega postopka in okoliščino da se dolžnik upira pričakovani terjatvi. Tožeča stranka je zastaranje terjatve oziroma njeno poravnavo zatrjevala z neresničnim dejstvom, da toženec pred srečanjem, ki sta se ga v letu 2013 udeležila tudi pooblaščenca pravdnih strank, „nagrade ni omenjal in je ravnal tako, kot da mu tožnica ne dolguje ničesar“. V zvezi z zadržanjem zneskov iz naslova izplačila kuponov navaja, da je sodišče (ki tudi s tem utemeljuje ugovor zastaranja) v tem delu prezrlo dejanske okoliščine oziroma pojasnilo toženca, ki izključuje očitek o nelogičnem ravnanju, saj je izpovedal, da sta se s tožnico strinjala o plačilu nagrade iz naslova odškodnine za inventar apoteke. Prezrlo je, da je toženec sprva zadržal plačilo celotnega zneska iz naslova zapadlih kuponov, prav tako tudi po prenehanju skrbništva ni želel opraviti prenosa obveznic v korist tožnice, ko je spoznal, da se želi neupravičeno izogniti plačilu dogovorjene nagrade. Prav to dejstvo dokazuje, da se pravdni stranki nista dogovorili o zapadlosti nagrade ob vračilu. Toženec se ne strinja z ugotovitvijo v izpodbijani sodbi, da je bil njegov posel v denacionalizacijskih postopkih in kot skrbnika vrnjenega premoženja zaključen ob vračanju vsakega posameznega premoženja, torej ob pravnomočnosti posameznega sklepa o dedovanju. Sodišče za tak zaključek ne ponudi razlogov, zaradi česar ga tudi ni mogoče preizkusiti. Bistveno je, da je toženec prevzel mandat za celotno premoženje, dogovor pravdnih strank pa je bil, da je upravičen do nagrade v višini celotno vrnjenega premoženja. Sodišče je napačno uporabilo pravilo o dokaznem bremenu. Sam je ves čas poudarjal, da se ob dogovoru zapadlosti nagrade stranki nista določeno sporazumele, da pa je, iz vsebine dogovora mogoče ugotoviti, da je toženec mandat izpolnil, ko so bili izdani vsi pravnomočni sklepi o dedovanju za vrnjeno premoženje. Prišlo naj bi do napačne uporabe materialnega prava, posledično pa tudi pravila o dokaznem bremenu. Tožeča stranka bi morala dokazati, da je nagrada zapadla ob vračilu posameznega premoženja. Zaradi zmotne uporabe pravila o dokaznem bremenu je sodišče tudi napačno ugotovilo uveljavljanje zastaranja terjatve. Sklicujoč se na 358. člen OZ navaja, da, ker niso bili dani računi za večino vrnjenega premoženja, zastaranje tudi po tej pravni podlagi ni nastopilo. V zvezi s stroški poudarja, da je pri presoji verodostojnosti izpovedi pravdnih strank sodišče spregledalo, da toženec nikoli ni zatrjeval dogovora, da bodo ti stroški poračunani ob vračilu vsega premoženja. Meni, da je sodišče prve stopnje tudi zmotno presodilo zastaranje stroškov, ki jih je imel sam z izpolnitvijo naročila. Zakon namreč predvideva, da je dolžan naročitelj plačati prevzemniku plačila po opravljenem poslu. Sodišče naj bi tudi zmotno presodilo ugovor zastaranja terjatev, ki jih je toženec uveljavljal v pobot. Iz izpodbijane sodbe izhaja, da je terjatev tožeče stranke nastopila s pravnomočnostjo sklepa o dedovanju glede spornega premoženja (to je 9.9.2008 oziroma 29.9.2009), kar pomeni, da bi ob pravilni uporabi materialnega prava sodišče moralo presoditi, ali so terjatve, ki jih je toženec uveljavljal v pobot, že tedaj zastarale. Ker je sodišče štelo, da je terjatev zastarala, tudi ni ugotavljalo vrednosti premoženja, ki je podlaga za odmero nagrade. Sodišče je tudi zmotno prisodilo tožeči stranki zakonske zamudne obresti oziroma ko je izračune opravilo na dan zaključka glavne obravnave. Terjatev tožeče stranke na podlagi pobota je namreč prenehala, ko so nastopili pogoji za pobot. Zato bi sodišče moralo opraviti izračun terjatve na dan, ko je ugotovilo, da je prenehala terjatev tožene stranke. S sodbo so bile tožnici priznane procesne obresti, čeprav jih tožnica ni zahtevala. Tudi če bi izpodbijana sodba veljala, je sodišče napačno ugotovilo uspeh pravdnih strank. Tožnica je namreč uveljavljala plačilo glavnice z zakonskimi zamudnimi obrestmi, sodišče pa je pri ugotavljanju uspeha neupravičeno glavnici prištelo tudi obresti. Tožeča stranka je namreč uspela s plačilom glavnice v znesku 81.021,79 EUR, tožena stranka pa s pobotom v znesku 27.040,44 EUR. Tako je tožeča stranka uspela z zneskom 53.981,35 EUR, kar predstavlja 47 % uspeh v pravdi.

6. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

7. Pritožbi sta delno utemeljeni.

V zvezi s pritožbo tožnice:

8. Sodišče prve stopnje je opirajoč se na jasno izpovedbo tožnice (v okviru 13. točke obrazložitve) prepričljivo pojasnilo, zakaj je lahko ugotovilo, da je med dediči po pokojnem C. C. ves čas veljal dogovor,(2) da si bodo vrnjeno premoženje delili tako, da bo vsaka od sester prejela 30%, toženec pa 40% oziroma da bo slednji za svoj trud prejel 10 % od vrnjenega premoženja. Sama tožnica je namreč ob zaslišanju na naroku 5.6.2014 jasno povedala, da naj bi bil med njimi dogovor (kot to ugotavlja sodišče), po katerem naj bi brat (to je toženec) prejel 10 % od vrnjenega premoženja. V zvezi s tem je sodišče prve stopnje upravičeno ugotovilo, da je tožnica izpovedala drugače, kot je zatrjevala (in sicer da dogovor nagrade za vse vrnjeno premoženje ni bil sklenjen). Ob tej njeni izpovedbi tudi pritožbeno sodišče nima nobenega dvoma v pravilnost zaključkov sodišča prve stopnje. Pritožba tako ne vzbudi pomisleka niti z navajanjem, češ da iz dopisa toženca z dne 5.5.2000 (priloga B30) izhaja, da naj bi bil sklenjen poseben dogovor za inventar lekarne. Poleg tega, da iz omenjenega dopisa ni (dovolj) jasno razvidno, na katero odvzeto premoženje se točno nanaša, je bolj pomembno to, da njegova vsebina (sama za sebe) prav v ničemer ne nasprotuje zaključkom o obstoju splošnega dogovora glede višine nagrade, ki naj bi šla tožencu. Enako velja za okoliščino, kdaj naj bi toženec vložil zahtevke za plačilo nagrade oziroma pobotni ugovor. Kakšno zvezo naj bi imelo to dejstvo z dogovorom o višini nagrade, pritožba tudi sicer ne pojasni. Sodišče prve stopnje je na podlagi dejstev ugotovljenih v 17. točki obrazložitve v naslednji točki utemeljeno zaključilo, da je bila med dediči nagrada dogovorjena tudi za delo in trud potem, ko je bil toženec skrbnik vrnjenega premoženja. V tem oziru se upravičeno sklicuje na tožničino izpovedbo, da je toženec opravljal vsa dela in vlagal trud vse do takrat, ko je bilo premoženje razdeljeno med dediče. Tudi to kaže na obstoj soglasja (sodedičev), da je slednji delo opravljal (prav tako) v tej drugi fazi, zaradi česar je moč posledično slediti njegovim trditvam o obstoju dogovora glede nagrade za skrbništvo.(3) Okoliščina, da naj bi bila nagrada za inventar lekarne plačana po pravnomočnosti odločbe o denacionalizaciji, prav tako ne vzbudi nobenega dvoma v te prepričljivo obrazložene zaključke sodišča prve stopnje. To velja tudi za pritožničino sklicevanje na lastno izpovedbo, da je toženec nagrado vedno zahteval takoj. Iz te izjave (same za sebe) niti ni razvidno, na kateri časovni moment se nanaša (torej ali trenutek pravnomočnosti posameznega sklepa o dedovanju ali odločbe o denacionalizaciji). Spričo vsega omenjenega navajanje (vztrajanje), da bi moralo sodišče prve stopnje trenutek zapadlosti toženčevega zahtevka na plačilo nagrade vezati na odločbo o denacionalizaciji, ni utemeljeno.

9. Upravičeno pa pritožba navaja, da je sodišče prve stopnje delno napačno ugotovilo višino nagrade, ki gre tožencu za odškodnino dobljeno za porušen objekt ... oziroma ... (na podlagi odločbe o denacionalizaciji z dne 30.9.2003). Kot namreč izhaja iz dvanajste alineje 20. točke obrazložitve, je sodišče prve stopnje sicer ugotovilo, da naj bi bil toženčev zahtevek na plačilo nagrade za omenjeno premoženje glede na datum njenega uveljavljanja zastaran. Vendar pa je nato v nadaljevanju pojasnilo, zakaj temu (vseeno) ni tako. Glede druge dedinje (pokojne D. D. je v 26. točki obrazložitve pravilno zaključilo, da gre tožencu zanjo nagrada v višini 3,33 % od celotnega iz tega naslova vrnjenega premoženja, katerega vrednost skupaj znaša 359.688,60 EUR. Kakor je razvidno iz 29. točke obrazložitve, je postal dodatni sklep o dedovanju po pokojni sodedinji pravnomočen 29.9.2010. Šele s tem datumom in ne že s pravnomočnostjo sodbe (s katero je bil zavrnjen tožbeni zahtevek na neveljavnost oporoke) dne 27.5.2004, je toženec lahko vedel, da mora na račun pokojne dedinje D. D. zapadle kupone plačati tožnici, prav tako pa da je iz istega razloga (od nje) upravičen zahtevati tudi plačilo nagrade (ki bi jo bila sicer dolžna plačati pokojna). Pritožba pa utemeljeno poudarja, da je moč toženčevo terjatev napram tožnici iz naslova nagrade za omenjeno premoženje (odškodnino) za premoženje, ki ga je slednja neposredno podedovala po C. C., zgolj v obsegu (višini), ki ga je ta tekom postopka priznala (znesek 3.992,54 EUR). Čeprav je sodišče prve stopnje (upravičeno) ugotovilo obstoj dogovora, po katerem naj bi šlo tožencu 10% od vrnjenega premoženja,(4) pa je glede na ugotovljeno siceršnje zastaranje terjatve (glej dvanajsto alinejo 20. točke obrazložitve) slednjo moč upoštevati le v njenem „priznanem“ delu oziroma znesku 3.992,54 EUR. V tem oziru je bilo potrebno tožničini pritožbi ugoditi in odločbo sodišča prve stopnje v točki III/2 izreka spremeniti (358. člen ZPP(5) ) tako, da se znesek 27.040,44 EUR nadomesti z zneskom 19.055,35 EUR, v točki III/3 izreka tako, da se znesek 83.067,83 EUR nadomesti z zneskom 91.052,92 EUR, v točki III/5 pa tako da se znesek 27.040,44 EUR nadomesti z zneskom 19.055,35 EUR.

V zvezi s pritožbo toženca:

10. Toženčev pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje izpovedb pravdnih strank ni presodilo v skladu z 8. členom ZPP, ni utemeljen. Slednje je tudi v tem oziru opravilo natančno (konkretno) oceno. Posledično ne drži niti očitek, češ da zaradi domnevne pomanjkljive dokazne ocene izpodbijane sodbe ni moč preizkusiti. Glede trenutka, ko naj bi se tožencu obračunala nagrada, tudi ni ugotovilo zgolj, da ni moglo verjeti le eni ali drugi stranki, saj je nato predvsem v okviru 15. in 16. točke obrazložitve na podlagi vsebine ostalih izvedenih dokazov ustrezno pojasnilo, kateri od njiju je sledilo in zakaj. Okoliščina, da naj bi tožnica glede obstoja dogovora o višini nagrade, ki naj bi šla tožencu, izpovedala drugače, kot je zatrjevala, pa seveda ni razlog, da zgolj zato ne bi bilo moč slediti ostalim delom njene izpovedbe. Zato je pritožnikovo navajanje, da ji sodišče prve stopnje ne bi smelo slediti v delu izpovedbe, ki se nanaša na zapadlost nagrade, neprepričljivo. Gre namreč za okoliščine (oziroma izjave o njih), ki se med seboj ne izključujejo. Prav tako pritožba ne uspe pojasniti, glede katere relevantne okoliščine naj tožnica ne bi želela izpovedati in (še manj) kako naj bi to vplivalo na pravilnost oziroma zakonitost odločitve. Ker torej teh okoliščin pritožba ustrezno ne obrazloži, tudi njenim tovrstnim očitkom ni moč slediti (oziroma so ti neupoštevni). Neprepričljivo je tudi navajanje, da ugovor zastaranja, ko dolžnik hkrati zatrjuje, da je obveznost že izpolnil, ne more biti razumljiv. V konkretnem primeru je namreč tožnica izpolnila toliko, kot je menila, da je dolžna. In ta okoliščina se z ugovorom zastaranja za preostali del terjatve (tudi približno) ne izključuje. Nejasno je tudi pritožbeno zatrjevanje, da naj bi tožnica v svoji izpovedbi zapadlost terjatve (neresnično) zatrjevala s poravnavo celotne nagrade. Poleg tega ni razvidno, kdaj naj bi kaj takega zatrjevala (kar bi bilo edino relevantno) oziroma izpovedala. To, da naj bi vse plačevalo sproti,(6) pa s tem pritožbenim očitkom nima kaj dosti skupnega.

11. Pritožba nadalje ne uspe pojasniti, kakšen pomen naj bi imela domnevna opustitev vložitve listin s strani tožnice, ki izkazujejo poravnavo nagrade (potrdilo o plačilu) na pravilnost oziroma zakonitost izpodbijane odločitve. Zato je brezpredmeten tudi očitek sodišču prve stopnje, da se do te okoliščine ni opredelilo. Prav tako ni razvidno, kakšna povezava (oziroma na kakšen način naj bi to vplivalo na vprašanje zastaranja) naj bi bila med dejstvom, da je tožnica potrdila toženčevo skrbnost pri upravljanju zaupanega premoženja, in njenim zatrjevanjem, da se stranki o tem, kdaj bo nagrada zapadla v plačilo, nista pogovarjali. Sploh pa toženec v tem oziru ne upošteva, da je bil on tisti, ki je zatrjeval obstoj dogovora, v skladu s katerim naj bi se obračun nagrade opravil po vrnitvi vsega premoženja, ki pa ga ni uspel izkazati. Neutemeljen je nadalje očitek, da bi se moralo sodišče prve stopnje opredeliti do njegovega pristanka na tožničin predlog, da se poračun odloži do zaključka denacionalizacijskih postopkov. Kdaj naj bi to navajal, ni razvidno. Poleg tega pa je tudi neprepričljivo, saj je sodišče prve stopnje v okviru točk 14 do 18 obrazložitve prepričljivo pojasnilo, da (tako ali drugače nastal) dogovor o poračunu nagrade po vrnitvi vsega premoženja, ni izkazan. Toženec s svojimi neprepričljivimi (nejasnimi) očitki ne vzbudi nobenega dvoma v pravilnost teh zaključkov. Podobno neprepričljiv je argument (ki naj bi ga sodišče prve stopnje domnevno spregledalo), da naj bi zapadlost nagrade ob zaključku denacionalizacije izkazovala njegova izpoved, da je bil denacionalizacijski zahtevek vložen naenkrat za vse odvzeto premoženje skupaj in ne po posameznih sklopih. Ta okoliščina namreč (sama za sebe) v tem oziru ne dokazuje ničesar. Sama pritožba pa kaj več od te (splošne) trditve ne uspe podati. Prav tako ne drži, da naj bi že sama vsebina dogovora implicirala zapadlost terjatve (ki naj bi se lahko obračunala šele ob vračilu celotnega premoženja). Takšna nagrada (kot naj bi bila po ugotovitvah sodišča prve stopnje med dediči dogovorjena v korist toženca) se lahko obračuna na koncu ali pa sproti. Ker so pritožbene navedbe očitno neutemeljene (neprepričljive), je očitek, da se sodišče prve stopnje do njih ni opredelilo, brezpredmeten. Slediti ni moč niti navajanju, da je slednje zastaranje utemeljilo zgolj z indici. Razlogi sodišča prve stopnje so konkretni (jasni) in prepričljivi. Ne drži, da izpodbijana sodba temelji na kršitvi ustavno varovanega procesnega jamstva (in sicer, da se je dolžno sodišče opredeliti do vseh pravno relevantnih navedb strank). Prvenstveno ni razvidno, kdaj v postopku na prvi stopnji naj bi točno podal takšne pravno-relevantne trditve (ugovore), na katere naj sodišče prve stopnje ne bi odgovorilo. Tega v pritožbi ne pojasni. To, kar omenja, in je bilo predhodno omenjeno, pa je očitno neprepričljivo (nerelevantno). Zato ni moč govoriti niti o kršitvi pravice do učinkovitega pravnega sredstva (iz 25. člena Ustave RS).

12. Neutemeljeno je navajanje, da naj sodišče prve stopnje ne bi sledilo izpovedbam prič B. B. ml., E. E. in F. F. zgolj zaradi ugotovitve o njihovem ožjem sorodstvenem razmerju s tožencem. Ob tem da je v 16. točki obrazložitve izpodbijane sodbe izpostavilo tudi druge razloge (argumente), zaradi katerih toženčevim trditvam ni bilo moč slediti, je v okviru 15. točke nadalje pojasnilo, da naj bi (priči) izpovedali, da sta o času poračuna nagrade izvedli od toženca in da pri samem dogovoru nista bili prisotni. Tem izpovedbam torej ni sledilo le iz razloga ožje sorodstvene povezanosti prič s tožencem.(7) Sodišče prve stopnje je prepričljivo pojasnilo, da toženec dogovora o plačilu nagrade po vrnitvi vsega premoženja ni dokazal. Na drugi strani pritožbenemu navajanju, da naj bi se z odlogom pobotnega ugovora oziroma vložitve nasprotne tožbe do konca denacionalizacijskih postopkov tvegalo zastaranje, ni moč slediti. Pojasnjevanje, zakaj se je terjatve odločil uveljavljati tako, kot se je, namreč ni prepričljivo in posledično ne vzbudi nobenega dvoma v zaključke sodišča prve stopnje. Kako bi bilo lahko uveljavljanje nezapadlih terjatev v pobot oziroma z nasprotno tožbo uspešno, ni pojasnjeno.(8) Poleg tega terjatev, ki ni zapadla, ne more zastarati (glej prvi odstavek 336. člena OZ(9)), saj rok začne teči z možnostjo njenega sodnega uveljavljanja. Zakaj naj bi (tudi) plačilo nagrade za prejeto odškodnino za inventar lekarne potrjevalo, da so se nagrade za posamezno premoženje plačevale sproti, je prepričljivo pojasnjeno v 16. točki obrazložitve izpodbijane odločbe. Da naj bi toženec v postopku na prvi stopnji podal trditve o tem, da gre za plačilo predujma, ni razvidno. Izpovedba pa potrebnih trditev ne more nadomestiti. Pavšalna je tudi trditev v zvezi z odškodnino za porušeno vilo in njegovim dopisom z dne 11.4.2012, češ da zapadlost nagrade za ta del premoženja in ob upoštevanju vseh ostalih dokazov ne more utemeljevati dogovora, kot ga ugotavlja sodišče. Katere „ostale dokaze“ ima v mislih, namreč pritožba ne pojasni. Kot je razvidno iz 16. točke obrazložitve izpodbijane odločbe, je to tudi sicer zgolj eden od medseboj prepričljivo povezanih argumentov, ki jih omenja sodišče prve stopnje. Prav tako je slednje v tem oziru ustrezno pojasnilo, zakaj je bila toženčeva izpovedba, češ da je to napisal samo »pro memorio«, neprepričljiva. Pritožbeno pojasnjevanje (glej 31. točko), kaj sedaj zaradi časovne oddaljenosti domneva, pa je ne le hipotetično in neprepričljivo, ampak tudi sicer nedopustno novo (prvi odstavek 337. člena ZPP). Nelogičen (neprepričljiv) je nadalje pritožbeni argument, da ni razloga, da bi se glede na trajanje denacionalizacijskega postopka in okoliščino, da se dolžnik upira pričakovani terjatvi, z obračunom nagrade odlagalo do zaključka denacionalizacije. Terjatve, ki še ni zapadla, dolžnik seveda ni dolžan poravnati. Trditve o „upiranju pričakovani terjatvi“ so očitno neprepričljive.(10) Enako velja za pritožbeno ugotovitev, da naj bi sodišče prve stopnje prezrlo njegovo pojasnilo, ki naj bi (domnevno) izključevalo očitek o nelogičnem ravnanju v zvezi z zadržanjem kuponov oziroma o tem, da je zadržal plačilo celotnega zneska iz naslova zapadlih kuponov (prav tako tudi po prenehanju skrbništva ni želel opraviti prenosa obveznost v korist tožnice), ko je spoznal, da se želi tožnica neopravičeno izogniti plačilu dogovorjene nagrade. To dejstvo prav gotovo ne dokazuje (kot to povsem splošno navaja pritožba), da se pravdni stranki nista dogovorili o zapadlosti nagrade ob vračilu. Niti približno ne zadošča niti (povsem nekonkretizirano) nestrinjanje z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da je bil njegov posel v denacionalizacijskih postopkih in kot skrbnika vrnjenega premoženja zaključen ob vrnitvi vsakega posameznega (dela) premoženja (oziroma ob pravnomočnosti posameznega sklepa o dedovanju). Sodišče prve stopnje je v tem oziru v točkah 17 - 19 obrazložitve podalo jasne (natančne) zaključke, kdaj naj bi bile njegove naloge končane. Tako v 17. točki logično ugotavlja, da je s svojim delom in trudom skrbel za (posamezno) premoženje, dokler ni bilo razdeljeno med dediče. Ko je bilo enkrat razdeljeno, pa z njim ni imel več nobenih nalog.(11) Pritožba tudi v tem oziru ne poda nobenih konkretnih (prepričljivih) razlogov ter posledično ne vzbudi pomislekov. Okoliščina, da je bil sklenjen dogovor, po katerem je upravičen do nagrade v zvezi s celotnim vrnjenim premoženjem, pa (seveda) ni razlog, da se ne bi nagrada poračunavala (sproti) od posameznega vrnjenega premoženja (oziroma da je bil posel vsakokrat zaključen ob pravnomočnosti sklepa o dedovanju izdanega glede posameznega vrnjenega premoženja).

13. Prav tako ne drži, da naj bi sodišče prve stopnje v tem oziru napačno uporabilo dokazno breme. Ker ni izkazan obstoj dogovora, v skladu s katerim naj bi toženec mandat izpolnil, ko naj bi bili pravnomočni vsi izdani sklepi o dedovanju za vrnjeno premoženje, tudi ni moč slediti na tej podmeni počivajočim pritožbenim očitkom (ugotovitvam). Neustrezno je nadalje tudi sklicevanje na prvi odstavek 779. člena OZ. Omenjena določba nič ne govori o tem, kdaj je posel končan (opravljen). Toženec je glede terjatev, ki jih je v postopku postavil v pobot oziroma po nasprotni tožbi, zatrjeval z dogovorom urejeno zapadlost. Ker je šlo torej za (njegove) za trditve povezane z njegovim pobotnim ugovorom oziroma zahtevkom po nasprotni tožbi, ki so bistvene za presojo, ali je terjatev iz naslova nagrade zapadla oziroma ali jo je moč uveljavljati (s čimer pa je hkrati povezano vprašanje zastaranja terjatve), jih je bil dolžan tudi izkazati. Zato ne drži, da bi morala tožnica dokazati, da je nagrada zapadla ob vračilu posameznega premoženja. Sodišče prve stopnje je nadalje v točki 22 pravilno pojasnilo, da toženec ni bil skrbnik tožnice, ampak vrnjenega premoženja (zaradi česar je neutemeljeno tudi njegovo sklicevanje na 358. člen OZ). Povsem neprepričljivo (nejasno) je navajanje, da bi moralo sodišče prve stopnje pri presoji verodostojnosti izpovedb pravdnih strank upoštevati, da ni sam nikoli zatrjeval dogovora, da bodo stroški poračunani ob vračilu vsega premoženja. Kako naj bi ta okoliščina vplivala na oceno verodostojnosti izpovedb, ni ustrezno obrazloženo. Presplošna je tudi trditev, da je sodišče prve stopnje zmotno presodilo zastaranje stroškov, ki jih je imel z izpolnitvijo naročila. Pritožba se sklicuje na zakonsko ureditev, po kateri naj bi bil dolžan naročitelj prevzemniku plačati po opravljenem poslu. A ta ne pove, kdaj je določen posel končan (opravljen). Kot je bilo poudarjeno, je sam na drugi strani glede zapadlosti svojih terjatev postavil trditev, ki pa je ni izkazal. 14. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo trenutek, ko je nastopilo zastaranje terjatev, ki jih je postavil v pobot oziroma po nasprotni tožbi.(12) Pritožnik v zvezi s tem ne upošteva, da imamo opravka s procesnim (in ne materialno-pravnim) pobotom, v okviru katerega je moč v pobot postaviti le nezastarane terjatve. Ne gre torej za materialno-pravni pobot, ko terjatev preneha, ko so nastopili pogoji potrebni za pobot,(13) ampak procesni pobot,(14) ki ga konstituira odločitev sodišča. V skladu s tem je sodišče prve stopnje obračun s strani tožnice zahtevanih zakonskih zamudnih obresti pravilno napravilo na dan zaključka glavne obravnave oziroma oprave (procesnega) pobota. Zato ni jasno, kakšne procesne obresti naj bi slednje (kot to navaja pritožba) priznalo tožnici.(15)

15. Kot je bilo potrebno tožničini pritožbi zoper stroškovno odločitev slediti zaradi manjšega obsega terjatve, ki ga je toženec (upoštevajoč njene utemeljene pritožbene očitke) upravičeno uveljavljal v okviru pobotnega ugovora, pa toženec v pritožbi pravilno izpostavlja, da bi moralo sodišče prve stopnje pri ugotavljanju višine tožničinega uspeha v postopku (kot kriterija za odločitev o stroških postopka) upoštevati zgolj glavnico, s katero je uspela(16) (in v tem oziru sicer pravilno obračunanih(17) zakonskih zamudnih obresti ne bi smelo upoštevati). Upoštevaje obe okoliščini, zaradi katerih sta pritožbi zoper stroškovno odločitev, utemeljeni, znaša tožničin uspeh s tožbo 54 %, po nasprotni tožbi pa 100% oziroma skupaj 77 %.(18) V skladu z navedenim je bilo potrebno pritožbi obeh strank glede stroškovne odločitve ugoditi in to(19) spremeniti tako (358. člen ZPP), da se znesek 6.351,02 nadomesti z zneskom 4.351,9 EUR. V preostalem(20) je bilo potrebno obe pritožbi kot neutemeljeni zavrniti in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrditi (353. člen ZPP).

16. Zaradi delnega uspeha s pritožbo zoper glavno stvar gre tožnici (sorazmeren) del stroškov nastalih z vložitvijo pritožbe v znesku 502,5 EUR,(21) medtem ko tožencu, ki je delno uspel le glede odločitve o stroških (s pritožbo zoper odločitev o glavni stvari pa v celoti propadel), stroški vložene pritožbe ne gredo (165. člen v zvezi drugim odstavkom 154. člena ZPP). Prav tako nobeni od strank ne gredo stroški odgovora na pritožbo, saj tam podane navedbe niso v ničemer pripomogle k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (165. člen v zvezi s 1. odstavkom 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Toženec navaja, da se pritožuje zoper sodbo in sklep, a je iz vsebine njegove pritožbe razvidno, da je ta vložena (zgolj) zoper sodbo.

Op. št. (2): Ki tudi s sklenitvijo dednega dogovora oziroma sklepom o dedovanju po pokojnem C. C. z dne 16.6.1998 ni prenehal veljati.

Op. št. (3): Če je namreč obstajalo soglasje, da opravlja delo oziroma vlaga svoj trud tudi v tej fazi, se samo po sebi oziroma kot logično kaže, da je dogovor o nagradi veljal za celotno, torej tudi za to skrbniško „fazo“.

Op. št. (4): Kar pomeni, da bi mu bila sicer tudi tožnica (kot je to v 26. točki obrazložitve izračunalo sodišče prve stopnje) dolžna plačati 3,33% od zneska 359.688,60 EUR (oziroma 11.977,63 EUR).

Op. št. (5): Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami.

Op. št. (6): Kot smiselno izhaja iz njene izpovedbe Op. št. (7): Nikjer tudi ni navedlo, da (kot to očita pritožba) izpovedbam prič ni sledilo zgolj iz razloga, ker jih je predlagal toženec. V 15. točki obrazložitve smiselno omenja, da gre za njegove ožje družinske člane, ki naj bi imeli interes za njegov uspeh v pravdi. Ta razlog (sam za sebe) bi bil sicer lahko vprašljiv (nezadosten), a glede na ostale okoliščine, ki jih je v tej zvezi navedlo v 15. in 16. točki obrazložitve, ni.

Op. št. (8): Da naj bi po njegovih predvidevanjih terjatev zapadla pred koncem glavne obravnave, v vlogah, v katerih je uveljavljal pobot, ni navajal. Prav tako ne, da naj bi iz razloga, da te ne bi zastarale, uveljavljal nezapadle terjatve. Takšne trditve torej tudi sicer predstavljajo nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Enako velja za trditev, da naj bi bil upravičen do nagrade v višini celotnega vrnjenega premoženja.

Op. št. (9): Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami Op. št. (10): Kdaj naj bi tožnica zatrjevala, da toženec pred srečanjem, ki naj bi se ga v letu 2013 udeležila tudi pooblaščenca pravdnih strank, nagrade ni omenjal in da je ravnal tako, kot da mu (tožnica) ne dolguje ničesar, ni razvidno.

Op. št. (11): Tega niti ne zatrjuje.

Op. št. (12): Zato upravičeno ni ugotavljalo vrednosti premoženja, ki je podlaga za odmero nagrade.

Op. št. (13): Po tem trenutku pa se presoja tudi (ne)zastaranost v pobot postavljene terjatve.

Op. št. (14): Kar pomeni, da je moč v pobot postaviti le terjatev, ki v tistem trenutku ni zastarana (glej Dragica Wedam Lukić, Pravdni postopek, zakon s komentarjem, 3. knjiga, GV Založba in Uradni list RS, 2009, str. 160 in mag. Barbara Petrič, Pravna praksa – 2011, št. 34 z dne 8.9.2011, str. 22, GV Založba).

Op. št. (15): Kot rečeno, je tožnica od glavnice v postopku uveljavljala tudi plačilo zakonskih zamudnih obresti, ki jih je sodišče prve stopnje, da je lahko dobilo celoten obseg terjatve in posledično tudi opravilo pobot, izračunalo (obračunalo) na dan izdaje sodbe.

Op. št. (16): Ta brez zakonskih zamudnih obresti po opravljenem pobotu znaša 61.966,44 EUR.

Op. št. (17): In pri pobotu upoštevanih.

Op. št. (18): Toženčev pa 23%.

Op. št. (19): Upoštevaje višino (skupnih upravičenih) stroškov, ki jo je glede obeh strank ugotovilo sodišče prve stopnje.

Op. št. (20): V katerem delu je bilo potrebno ugoditi tožničini pritožbi zoper odločitev o glavni stvari, pa je bilo pojasnjeno predhodno.

Op. št. (21): Tožnica je v celoti izpodbijala višino s strani sodišča prve stopnje ugotovljene v pobot postavljene terjatve v višini 27.040,44 EUR, v zvezi s čimer je uspela z zneskom (27.040,44 EUR – 19.055,35 EUR) 7.985,09 EUR oziroma 29,5%. V tem odstotku je posledično upravičena do stroškov pritožbenega postopka, ki upoštevaje Tar. št. 3210 relevantnega Zakona o odvetniški tarifi (Uradni list RS, št. 67/2008, s kasnejšimi spremembami), 22% DDV in sodno takso za pritožbo (741,00 EUR) skupaj znašajo 1.703,3 EUR.