Jedro

Akt o razrešitvi direktorja je upravni akt in toženka stranka je pri odločanju vezana na pravila ZUP. Zgolj smiselna uporaba pravil ZUP velja za postopke imenovanj direktorjev zavodov (muzejev) na področju kulturnih dejavnosti, kjer minister pri izbiri uporablja določeno diskrecijo oziroma ima zaznavno široko polje proste presoje, ne pa pri razrešitvah, kjer takšnega polja proste presoje nima.

Iz obrazložitve odločitve mora biti razvidno, katere dejanske ugotovitve se štejejo za odločilne pri presoji, da dejanja oziroma opustitve direktorja spadajo pod uporabljeno zakonsko določbo. Akt o razrešitvi mora vsebovati tako zakonski razlog kot opis dejanskega stanja, ki ustreza navedenemu zakonskemu razlogu. Učinkovito sodno varstvo je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitvev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.

Toženka neobrazloženosti sklepa o razrešitvi ne more sanirati z naknadnim pojasnjevanjem okoliščin, ki so privedle do njega. S tem bi bila tožniku odvzeta možnost izjave, do katere ima pravico v postopku razrešitve.

Izrek

I.Tožbi se ugodi. Ugotovi se, da je sklep Vlade Republike Slovenije št. 01415-45/2022/7 z dne 16. 2. 2023 nezakonit.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka v višini 469,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1.Toženka je z izpodbijanim sklepom tožnika razrešila s položaja generalnega direktorja A. (v nadaljevanju A.).

2.Kot razlog za razrešitev navaja, da tožnik pri svojem delu ni ravnal po Zakonu o sodelovanju delavcev pri upravljanju (v nadaljevanju ZSDU), saj je sprejel tri splošne akte A. brez predhodnega obvestila sveta delavcev. Poleg tega ni sprejel ustreznih ukrepov za preprečitev oziroma ustrezno razrešitev problema, ki bi nastal, ko bi konec oktobra in novembra 2022 prenehala zaposlitev večjemu številu delavcev, kar bi lahko povzročilo hujše motnje pri opravljanju dejavnosti A. Zato so podani razlogi za njegovo predčasno razrešitev po tretji in četrti alineji drugega odstavka 38. člena Zakona o zavodih (v nadaljevanju ZZ).

3.Tožnik se s tem ne strinja. V tožbi navaja, da izpodbijan sklep ni v skladu z 214. členom Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), saj kršitve niso navedene v izreku, iz razlogov pa ni razvidno, katere konkretne kršitve se mu očitajo. Poleg tega se toženka ni opredelila do njegove izjave, dane pred izdajo odločbe in do v njej predlaganih dokazov. Trdi, da se spremembe splošnih aktov zavoda ne nanašajo na vprašanja, o katerih je po 89. členu ZSDU sploh treba obveščati svet delavcev. Toženka tega, katera vprašanja, ki jih obravnava ta določba, naj bi posamezni akti urejali, tudi ne pojasni. So pa bile spremembe vseh splošnih aktov zavoda, preden so bile sprejete, vedno objavljene na intranetu. Zato so bili z njimi seznanjeni vsi delavci in člani sveta delavcev. Ne drži, da ni ponudil dokaza o objavi, saj je predlagal vpogled v intranet A.

4.Glede očitka o prenehanju zaposlitev navaja, da se A. financira iz sredstev ministrstva. Zato je treba vsako zaposlovanje uskladiti z ministrstvom. Šlo je za delavce, zaposlene po projektnih zaposlitvah, ki ne sodijo v redno dejavnost A. in so zagotavljali nadstandardne storitve, financirane iz sredstev Evropske unije. Tožnik si je prizadeval, da bi se nadstandardne dejavnosti ohranile v okviru A. S tem v zvezi se je pogajal z ministrstvom. Ne drži, da naj bi ministrstvo odgovarjalo na njegove pozive k razrešitvi problematike. Njegova prizadevanja v nobeni smeri niso ogrožala delovanja A. A. je sam sprejel usmeritve delovanj na kadrovskem področju za leto 2023 in zagotovil, da je bila temeljna dejavnost zavoda neokrnjena. Toženka v izpodbijanem aktu nesubstancirano meša projektne zaposlitve in redni kadrovski načrt. Predlaga, naj sodišče ugotovi, da je izpodbijani akt nezakonit. Uveljavlja tudi povračilo stroškov postopka.

5.Toženka v odgovoru na tožbo vztraja, da bi moral tožnik pred sprejemom splošnih aktov le-te posredovati v obravnavo svetu delavcev in sindikatu v zavodu. Trdi, da tožnikove navedbe o objavi splošnih aktov ne izpolnjujejo zahteve iz 71. člena Statuta A., kar posledično pomeni kršitev 85. in 89. člena ZSDU. Zavrača trditve, da ni prišlo do kršitve pri projektnih zaposlitvah. Delovanje kontaktnega centra je decembra 2015 postalo del redne dejavnosti A., vodstvo pa ni zagotovilo kadrov za nadaljevanje njegovega dela. Trdi, da je bil tožnik opozorjen na veriženje pogodb za določen čas. Tožnik naj tudi ne bi upošteval kadrovskega načrta, saj je A. presegel število zaposlitev. V letu 2023 je bilo zato treba pripraviti sanacijski načrt. Tožniku očita še kršitev 31. člena Statuta A., ker naj bi na namestnika prenesel praktično vse naloge in področja dela, kar naj bi kazalo na njegovo nestrokovnost. Predlaga, da sodišče tožbo zavrne.

6.Tožnik v pripravljalni vlogi z dne 27. 10. 2023 navaja, da toženka v odgovoru na tožbo širi pravno podlago in navaja dodatne kršitve, kar je nedopustno. Sicer pa nove očitke zavrača. V času epidemije Covid, ko so bili delavci zavoda nadpovprečno obremenjeni, so določeni delavci po posebnih dogovorih o povečanem obsegu dela, poleg rednega dela na projektu, opravili še druga dela. Leta 2015 so se iz projekta KC prenesla samo tehnična sredstva, pogodbe o zaposlitvi pa so se podaljševale osebju iz projekta tehnične pomoči. Osnova za to so bile pogodbe z Ministrstvom za delo. Že ob nastopu njegovega mandata so se delavcem na projektih pogodbe podaljševale tudi za 15 let, kar je vodstvo želelo odpraviti. Tudi oseba, ki jo toženka omenja v odgovoru na tožbo, je ena od tistih, katerih pogodba o delu se je verižila že mnogo časa preden je tožnik nastopil funkcijo.

7.Toženka v pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2014 vztraja pri razlogih izpodbijane odločbe in nasprotuje trditvam tožnika.

8.Tožnik je na naroku za glavno obravnavo prerekal navedbe toženke iz njene vloge z dne 2. 9. 2014, pri čemer je v bistvenem navajal razloge, kot že v tožbi in pripravljalnih vlogah. Dodal je, da bi do razrešitve lahko prišlo le iz krivdnih razlogov, ki pa jih toženka ni ugotovljala.

9.V dokaznem postopku je sodišče vpogledalo listine v upravnem spisu in tiste listine v sodnem spisu, ki se nahajajo tudi v upravnem spisu, tj. v sporne akte, ki naj bi jih tožnik sprejel, preden je bil o tem obveščen Svet delavcev, dopis Utemeljitev dodatnih 98-ih projektnih zaposlitev v A. z dne 12. 10. 2022, Zapisnik 8. kolegija Zavoda z dne 19. 10. 2022, dopis Sindikata z dne 25. 11. 2022, dopis - Utemeljitev razlogov za ohranitev zaposlitev v A. z dne 30. 8. 2022, dopis - Predlog zbirnega kadrovskega načrta oseb javnega prava za leto 2023 in 2024 - odgovor z dne 1. 8. 2022, dopis št. 10021-2/2019 z dne 13. 12. 2022 s prilogo, e-sporočilo B. B. C. C. z dne 4. 7. 2022, e-sporočilo D. D. B. B. z dne 4. 8. 2022, e-sporočilo C. C. E. E. z dne 30. 8. 2022, e-sporočilo E. E. C. C. z dne 30. 8. 2022, e-sporočilo B. B. F. F. z dne 30. 8. 2022, e-sporočilo E. E. C. C. z dne 30. 8. 2022, e-sporočilo C. C. B. B. z dne 26. 8. 2022, e-sporočilo B. B. C. C. z dne 22. 11. 2022, e-sporočilo B. B. C. C. z dne 23. 11. 2022, zadeva: Usmeritve delovanja na kadrovskem področju za leto 2023 oz. do začetka nove finančne perspektive. Vpogledalo je tudi posnetke zaslonov intraneta A., ki so v prilogah A1.

10.Vpogled v ostale listine in zaslišanje številnih predlaganih prič je iz razlogov, ki bodo pojasnjeni v nadaljevanju, zavrnilo.

11.Tožba je utemeljena.

12.Drugi odstavek 36. člena ZZ določa, da če imenuje direktorja organ republike, občine ali mesta, se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za upravne spore, ki odloči o zahtevi po postopku, določenem za te spore. V drugih primerih se zahteva za sodno varstvo vloži pri sodišču, pristojnem za delovne spore. V obravnavani zadevi je direktorja razrešil organ republike. Zato je Upravno sodišče pristojno za odločanje v tej zadevi.

13.Upravno sodišče je v zvezi s postopkom razrešitve direktorja javnega zavoda že v zadevi I U 1010/2011 sprejelo stališče, da je akt o razrešitvi direktorja upravni akt in da je tožena stranka pri odločanju vezana na pravila ZUP. Tako je navedlo, da "zgolj smiselna uporaba pravil ZUP velja za postopke imenovanj direktorjev zavodov (muzejev) na področju kulturnih dejavnosti, kjer minister pri izbiri uporablja določeno diskrecijo oziroma ima zaznavno široko polje proste presoje (sodba Upravnega sodišča v zadevi I U 776/2010), ne pa pri razrešitvah, kjer takšnega polja proste presoje nima. Izpodbijani akt je torej upravni akt, tožena stranka pa je v postopku njegove izdaje vezana na pravila ZUP."1

14.Četudi bi se ZUP uporabljal le smiselno,2 velja, da je treba upoštevaje že z ustavo zagotovljene pravice v aktu o razrešitvi utemeljiti, katere konkretne kršitve se razrešenemu direktorju očitajo, toženka pa se mora opredeliti tudi do izjave, ki jo direktor poda v skladu z določbo tretjega odstavka 38. člena ZZ in v njej predlaganih dokazov. Pri tem mora biti v skladu s sodno prakso iz obrazložitve odločitve razvidno, katere dejanske ugotovitve se štejejo za odločilne pri presoji, da dejanja oziroma opustitve direktorja spadajo pod uporabljeno zakonsko določbo. Akt o razrešitvi mora vsebovati tako zakonski razlog kot opis dejanskega stanja, ki ustreza navedenemu zakonskemu razlogu. K temu gre dodati, da je obrazložitev odločbe element, ki zagotavlja možnost učinkovitega sodnega varstva, preprečuje arbitrarno odločanje, prispeva k večanju zaupanja javnosti in strank postopka v sprejeto odločitev in omogoča, da se razkrije ter odpravi morebitna pristranskost.3 Učinkovito sodno varstvo je možno le ob predpostavki, da so razlogi za razrešitev obrazloženi in je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti.4

15.Ker je pravno varstvo zoper izpodbijano odločitev zagotovljeno v upravnem sporu, je Upravno sodišče pri presoji zakonitosti akta vezano na pravila upravnega spora. To pomeni, da v upravnem sporu presoja zakonitost in pravilnost odločitve toženke, kot ta izhaja iz izpodbijane odločbe, upoštevaje pri tem razloge iz 27. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Zato mora toženka, kot ji nalaga 214. člen ZUP, že v svoji odločbi navesti pravno relevantne razloge za odločitev, tj. ugotoviti relevantno dejansko stanje in uporabiti pravilen predpis, pri čemer mora postopati v skladu s procesnimi pravili ZUP. Toženka sicer v upravnem sporu lahko dodatno argumentira svojo odločitev, ne more pa je dopolnjevati. Izpodbijana odločitev mora biti zakonita, kar pomeni tudi, da mora obrazložitev obsegati obrazložitev zahtevkov strank in njihove navedbe o dejstvih, ugotovljeno dejansko stanje in dokaze, na katere je le to oprto, razloge, odločilne za presojo posameznih dokazov, navedbe določb predpisov na katere se opira odločba, razloge, zaradi katerih ni bilo ugodeno kakšnemu zahtevku strank. Če ni, dodatni argumenti toženke, podani v upravnem sporu, potrebnih, a opuščenih delov obrazložitve izpodbijanega akta ne morejo nadomestiti. Tudi Vrhovno sodišče je v zadevi, ki se je nanašala na razrešitev direktorja zavoda, zavzelo jasno stališče, da toženka neobrazloženosti sklepa o razrešitvi ne more sanirati z naknadnim pojasnjevanjem okoliščin, ki so privedle do njega. S tem bi bila tožniku odvzeta možnost izjave, do katere ima pravico v postopku razrešitve. Dopolnjevanje (širjenje) dejanskih razlogov v sodnem postopku ni več mogoče.5

16.Glede na navedeno sta v upravnem sporu tudi logični pravili, ki izhajata iz tretjega odstavka 20. člena in 52. člena ZUS-1, tj. da stranke v upravnem sporu ne smejo navajati dejstev in predlagati dokazov, če so imele možnost navajati ta dejstva in predlagati te dokaze v postopku pred izdajo akta in da se lahko kot novi dokazi (pod predpostavko, da jih stranka ni mogla navajati v upravnem postopku) lahko upoštevajo kot tožbeni razlogi le, če so obstajali v času odločanja na prvi stopnji postopka izdaje upravnega akta. Zato je sodišče na podlagi citiranih določb ZUS-1 dokazne predloge tožnika za vpogled v številne listine, ki jih v upravnem postopku ni predložil in za dokazovanje z zaslišanjem številnih prič, katerih zaslišanja v upravnem postopku ni predlagal, zavrnilo. Iz istega razloga, in upoštevaje dejstvo, da toženka v upravnem sporu ne more dopolnjevati razlogov svoje odločitve, je zavrnilo dokazne predloge toženke, tj. vpogled v posnetek intranetne strani A. glede Kontaktnega centra, tožbo delavke G. G. I Pd 1095/2022 in njeno pogodbo o zaposlitvi, sklep št. 82 z dopisne seje Sveta A. z dne 12. 4. 2023, sanacijski načrt realizacije kadrovskega načrta zaradi preseganja dovoljenega števila zaposlenih z dne 7. 4. 2023, sklic 14. redne seje Sveta A. z dne 12. 6. 2023 s poudarkom na sklepu št. 87, e-pošto z dne 24. 3. 2022 H. H. in odgovor I. I. z dne 24. 3. 2022 in zaslišanje predlaganih prič H. H. in J. J. Nekatere listine, ki jih kot dokaz predlaga toženka, pa so nastale celo po izdaji izpodbijanega akta.

17.Med strankama je sporno, ali so podani razlogi za predčasno razrešitev tožnika s položaja generalnega direktorja A. po določbi tretje in četrte alineje drugega odstavka 38. člena ZZ.

Glede razloga po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ

18.Po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če pri svojem delu ne ravna po predpisih in splošnih aktih zavoda ali neutemeljeno ne izvršuje sklepov organov zavoda ali ravna v nasprotju z njimi.

19.Toženka je v izpodbijanem sklepu utemeljila, da tožnik ni ravnal po predpisih, ker je, ne da bi predhodno obvestil svet delavcev, sprejel tri splošne akte zavoda, tj. Organizacijski predpis o pripravi in odobritvi splošnih aktov in operativnih navodil z dne 1. 4. 2022, Akt o uporabi službenih vozil A. z dne 22. 4. 2022 in Navodilo za uporabo baze incidentov in škodnih dogodkov v A. z dne 13. 5. 2022. Njegove trditve, da so bili vsi ti akti predhodno obravnavani, zavrača z utemeljitvijo, da ni predložil nobenega dokaza, iz katerega bi izhajalo, da je bil svet delavcev predhodno obveščen o sprejemanju splošnega akta, ki ima vpliv na pravice zaposlenih oziroma bi bil vabljen na obravnavo.

20.Ne drži, da tožnik ni predlagal nobenega dokaza. Tožnik je navajal, da so bili ti akti oziroma njihove spremembe objavljeni na intranetu pred njihovim sprejemom in da so bili na ta način z njimi seznanjeni vsi delavci in svet delavcev. Kot dokaz je predlagal vpogled v objave na intranetu. Če je toženka štela, da tak način obveščanja ni v skladu z zahtevami predpisa, bi morala pojasniti, na čem tak zaključek temelji. Če je bila mnenja, da bi moral tožnik predložiti izpis relevantne strani intraneta, pa bi ga morala k temu pozvati. Če namreč stranka za svoje navedbe glede posameznih dejstev ni predložila dokazov, je organ dolžan zahtevati od nje, naj v določenem roku pomanjkljivost odpravi. Načelo materialne resnice zahteva ugotovitev resničnega stanja stvari, kar se doseže z dognanjem vseh tistih dejstev in okoliščin, ki so pomembne za zakonito in pravilno odločbo v konkretni upravni zadevi. Po preiskovalnem načelu je zbiranje dejanskega in dokaznega gradiva, na katerem mora temeljiti odločba, naloga uradne osebe, ki vodi postopek.

21.Nadalje toženka v izpodbijanem aktu tožnikovo zanikanje očitkov, češ da gre za manjše spremembe, ki ne vplivajo na vsebino in za katere predhodna objava ni zahtevana, zavrača kot pavšalno. Navaja, da to v ničemer ne spremeni dejstva, da je vodstvo A. po ZSDU zavezano k predhodnemu obveščanju sveta delavcev, kadar gre za akte, ki urejajo vsebine vezane na pravice delavcev.

22.ZSDU v 89. členu določa, da mora delodajalec obveščati svet delavcev predvsem o vprašanjih, ki se nanašajo na: 1. gospodarski položaj družbe, 2. razvojne cilje družbe, 3. stanje proizvodnje in prodaje, 4. splošni gospodarski položaj panoge, 5. spremembo dejavnosti, 6. zmanjšanje gospodarske dejavnosti, 7. spremembe v organizaciji proizvodnje, 8. spremembe tehnologije, 9. letni obračun in letno poročilo, 10. druga vprašanja na podlagi medsebojnega dogovora iz drugega odstavka 5. člena tega zakona. Po 90. členu tega zakona pa mora delodajalec o vprašanjih iz pete, šeste, sedme, osme in devete alinee prvega odstavka prejšnjega člena obveščati svet delavcev pred sprejemom dokončne odločitve. Po 91. členu ZSDU mora delodajalec pred sprejemom obveščati svet delavcev in zahtevati skupno posvetovanje glede statusnih in kadrovskih vprašanj družbe ter glede vprašanj varnosti in zdravja delavcev pri delu. V 92. členu je pojasnjeno, kaj je skupno posvetovanje med svetom delavcev in delodajalcem. Gre za dolžnost delodajalca, da seznani svet delavcev o predvidenih odločitvah glede statusnih in kadrovskih vprašanj ter glede vprašanj varnosti in zdravja delavcev pri delu, se z njim posvetuje in si prizadeva za uskladitev stališč. Kaj so kadrovska vprašanja določa 94. člen ZSDU. To so : 1. potrebe po novih delavcih (število in profili), 2. sistemizacija delovnih mest, 3. razporejanje večjega števila delavcev izven družbe, 4. razporejanje večjega števila delavcev iz kraja v kraj, 5. sprejemanje aktov s področja dodatnega pokojninskega, invalidskega in zdravstvenega zavarovanja, 5. zmanjšanje števila delavcev, 6. sprejem splošnih pravil o disciplinski odgovornosti (prvi odstavek). Za večje število delavcev se šteje 10% vseh delavcev družbe (drugi odstavek).

23.Citirane določbe ZSDU se po presoji sodišča v zavodih ne uporabljajo. Po tretjem odstavku 1. člena ZSDU namreč delavci v zavodih uresničujejo pravico do sodelovanja pri upravljanju kot posamezniki po določbah tega zakona, kolektivno pa v skladu s posebnim zakonom. Kot posameznik ima delavec v zavodu pravice iz 88. člena ZSDU, medtem ko se členi od 89 do 98. člen ZSDU nanašajo na kolektivno sodelovanje v upravljanju.

24.Četudi bi se citirane določbe ZSDU uporabljale tudi za kolektivno sodelovanje pri upravljanju zavoda, pa se sodišče strinja s tožnikom, da bi morala toženka v izpodbijanem aktu utemeljiti, katera naj bi bila tista vsebina aktov, ki je terjala, da bi bil svet delavcev o njih predhodno obveščen. Tožnik je v izjavi z dne 13. 12. 2022 izrecno navajal, da gre za nebistvene spremembe teh aktov in da ne gre za vsebine iz 89. člena ZSDU, da bi bilo obveščanje sveta delavcev sploh potrebno. Toženka v izpodbijanem aktu tega ugovora z ničemer ne ovrže, tj. ne pojasni, katera je po njenem prepričanju tista vsebina spornih sprememb splošnih aktov, ki bi po ZSDU (ali statutu zavoda) terjala predhodno seznanitev sveta delavcev in sindikata. Zgolj z navedbo, "da je vodstvo zavezano k predhodnemu obveščanju sveta delavcev, kadar gre za tovrstne akte, ki urejajo vsebine, vezane na pravice delavcev", namreč razlogov za razrešitev ni mogoče utemeljiti. Toženka s tem pove le splošno pravilo, ki ga z ničemer ne konkretizira. Šele v odgovoru na tožbo navede en primer in sicer, da naj bi Akt o službenih vozilih uvajal kriterije za dodelitev in vrnitev upravičenj do uporabe parkirnih mest zaposlenim.

25.Toženka je v izpodbijanem aktu in v seznanitvi z razlogi za razrešitev z dne 9. 12. 2022 tožniku očitala, da je, ker so bili brez predhodnega obvestila sveta delavcev sprejeti navedeni splošni akti, kršil ZSDU. Šele v odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi navede, da očitano ravnanje ne izpolnjuje zahtev iz 71. člena Statuta A. Po tej določbi statuta se splošni akti, ki vsebujejo določbe o pravicah in obveznostih, ki jih morajo poznati delavci zavoda zaradi izpolnjevanja pogodbenih in drugih obveznosti iz delovnega razmerja, pred sprejemom posredujejo v obravnavo svetu delavcev in sindikatom v zavodu. Kot je sodišče že poudarilo, toženka v odgovoru na tožbo ne more dopolnjevati razlogov izpodbijanega akta. To velja tudi za dopolnjevanje razlogov glede splošnega akta, ki naj bi ga tožnik kršil. Pri tem pa sodišče še pripominja, da tudi po tem splošnem aktu ni treba obveščati sveta delavcev in sindikata o vseh vsebinah predlaganih odločitev. Četudi bi torej toženka v izpodbijani odločbi razrešitev oprla na to določbo statuta, bi morala pojasniti, katera je tista vsebina, ki naj bi terjala, da direktor pred sprejemom splošnega akta o predlogu seznani svet delavcev in sindikat.

26.Iz dejanskega stanja, ugotovljenega v izpodbijani odločbi, tako ni mogoče zaključiti, da naj bi tožnik storil očitano kršitev po tretji alineji drugega odstavka 38. člena ZZ.

Glede razloga po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ

27.Po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ je pristojni organ dolžan razrešiti direktorja, če direktor s svojim nevestnim ali nepravilnim delom povzroči zavodu večjo škodo ali če zanemarja ali malomarno opravlja svoje dolžnosti, tako da nastanejo ali bi lahko nastale hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda.

28.Toženka v izpodbijanem aktu aktu s tem v zvezi navaja, da tožnik, kljub zavedanju, da bo konec oktobra in novembra 2022 prenehala zaposlitev večjemu številu zaposlenih, ki so opravljali osnovne naloge A., ni sprejel ustreznih ukrepov za preprečitev oziroma ustrezno rešitev navedenega problema, kar bi lahko povzročilo hujše motnje pri opravljanju dejavnosti zavoda. Trdi, da iz tožnikove izjave izhaja le to, da je skušal kadrovski problem preložiti na ministrstvo. Iz rednih odgovorov ministrstva, bi že tekom prve polovice leta 2021 moral dobiti jasno sliko, da bo moral težave, vezane na projektne zaposlitve, reševati v okviru dodeljenih kvot, ki jih ima A. Kljub temu je tožnik vztrajal, da gre za problem ministrstva, ki naj ga reši na način, da omogoči redno zaposlitev zaposlenih iz projektov, saj opravljajo redne naloge A. S tem je jasno navedel, da je A. osebe, zaposlene na projektih, nezakonito usmeril v izvajanje rednih nalog zavoda. V pisni izjavi je očitane kršitve le potrdil.

29.Tudi ta utemeljitev razlogov za razrešitev po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ po presoji sodišča ne zadošča. V obrazložitvi so namreč izostali konkretni razlogi o očitani kršitvi. Toženka tega, v čem je tožnikova opustitev dolžnega ravnanja oziroma nevestno in nepravilno delo, že v pozivu na seznanitev z razlogi za razrešitev ni ustrezno pojasnila. Navedla je zgolj to, da je imel A. v letu 2022 preko 100 projektnih zaposlitev, za katere je bilo predvideno, da bodo prenehale do konca oktobra in novembra 2022, da je iz dopisov zavoda izhajalo, da so opravljale redne naloge A., ki jih bo zavod moral opravljati še naprej in da bi tožnik lahko začel z izvajanjem ukrepov, ki bi težavo odpravili. Iz tega ni jasno razvidno, ali tožniku očita, da je delavce, ki so delali na projektih, zaposlil nezakonito, ali da jim je odredil delo, ki ga ne bi smel opravljati, ali da je zaposlil več delavcev, kot je določeno v kadrovskem načrtu ali v projektih, ali morda, da ni zaposlil delavcev, ki bi jih moral, ali kaj drugega. Pri tem sodišče ugotavlja, da je v izpodbijani odločbi navedeno še manj, saj ni razvidno niti to, da je šlo za problematiko prenehanja delovnih razmerij delavcem, ki niso bili zaposleni po kadrovskem načrtu ampak po projektih.

30.Toženka v pripravljalni vlogi z dne 2. 9. 2024 zavrača tožnikove očitke, da v upravnem sporu s svojimi navedbami širi razloge za razrešitev. Trdi, da so kršitve kadrovskega načrta navedene že v odločbi. V odgovoru na tožbo naj bi le dodatno pojasnila in predložila dokazila o višini škode. Sodišče se s tem ne strinja. Navedbe toženke iz odgovora na tožbo v bistvenem presegajo razloge izpodbijane odločbe. V odgovoru na tožbo tako navaja, da naj bi delovanje Kontaktnega centra (v nadaljevanju KC) decembra 2015 postalo del redne dejavnosti A., vodstvo pa po izteku projektov, katerih zaposleni so delali v KC, ni zagotovilo kadrov za nadaljevanje dela KC. Tožniku očita, da bi moral vedeti, da se projektno delo ni zaključilo konec novembra 2022, ampak se je podaljšalo do konca februarja 2023 in nato do konca maja 2023. Navaja, da naj bi bil tožnik večkrat opozorjen, da gre za veriženje pogodb za določen čas in da bodo zaposleni na projektu vložili tožbe za transformacijo delovnega razmerja v nedoločen čas. Toženka naj bi oktobra 2022 že prejela takšno tožbo. Iz pogodbenega opisa del in nalog te tožnice naj bi izhajalo, da je kot delavka na projektu delala tudi dela iz redne dejavnosti A. Podobno naj bi veljalo za 65 svetovalcev ..., ki so opravljali svetovalno dejavnost, česar ni mogoče šteti kot nadstandardno projektno storitev. Nadalje trdi, da tožnik ni upošteval kadrovskega načrta, saj naj bi presegel število zaposlitev, ki so bili določeni v njem. Zaradi preseganja števila zaposlitev naj bi moralo novo vodstvo pristopiti k pripravi sanacijskega načrta. Zaradi preseganja kadrovskega načrta naj bi nastala škoda v višini 105.519,95 EUR, ki naj bi jo zavod pokril s prerazporeditvijo sredstev prihodkov nad odhodki. Oteženo naj bi bilo tudi poslovanje in organizacija dela na A., saj je eden od ukrepov sanacije kadrovskega načrta prepoved zaposlovanja in nadomeščanja delavcev, ki odhajajo. Tako naj novo vodstvo ne bi moglo zaposliti novih sodelavcev, ki bi jih A. potreboval za svojo dejavnost. Na tožnikovo malomarno obravnavo kadrovskega načrta naj bi kazalo tudi njegovo prizadevanje, da se v spremembo statuta vključijo določbe, da se vsem delavcem, ki so vezani na mandat, po njegovem izteku zagotovi pogodba o zaposlitvi za nedoločen čas. Tožnik naj bi bil pri tem izrecno opozorjen, da je zaposlovanje nad številom, določenim v kadrovskem načrtu nezakonito.

31.In nenazadnje toženka v odgovoru na tožbo doda še kršitev 31. člena Statuta A., ker naj bi tožnik na namestnika prenesel praktično vse naloge in področja dela, kar naj bi kazalo na njegovo nestrokovnost.

32.To so očitki, o katerih se tožnik pred izdajo izpodbijane odločbe (in niti v tožbi zoper njo) ni mogel izjasniti, saj jih je toženka navedla šele tekom upravnega spora. Do izmenjave argumentov o obstoju oziroma neobstoju kršitev prihaja šele naknadno, v vlogah strank tekom upravnega spora, čeprav bi morale biti vse kršitve nedvomno ugotovljene in dokazane že v postopku razrešitve in v obrazložitvi izpodbijanega akta o razrešitvi. Vzrok navedenega je po mnenju sodišča prav dejstvo, da razlogi za razrešitev niso v zadostni meri obrazloženi na ugotovljenem dejanskem stanju v postopku razrešitve.

33.Kot je sodišče že pojasnilo, Upravno sodišče po ZUS-1 ne odloča o sporu med strankama ampak presoja zakonitost že izdane odločitve in v tem okviru tudi, ali je organ pravilno ugotovil dejansko stanje in pravilno uporabil predpis. Zgolj iz dejanskega stanja, ki ga je v izpodbijani odločbi ugotovila toženka, pa ne izhaja niti zaključek, da naj bi tožnik storil očitano kršitev po četrti alineji drugega odstavka 38. člena ZZ.

34.Glede na povedano je sodišče tožbi ugodilo na podlagi 2., 3. in 4. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1) v zvezi s 64. a členom ZUS-1 ugotovilo, da je izpodbijani akt nezakonit.

35.Ker je sodišče tožbi ugodilo, je v skladu s tretjim odstavkom 25. člena ZUS-1 ugodilo tudi stroškovnemu zahtevku tožnika, ki je upravičen do povračila stroškov postopka v pavšalnem znesku po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. V skladu s tem pravilnikom je sodišče tožniku priznalo stroške v znesku 385,00 EUR, povečane za 22% DDV, torej skupaj 469,70 EUR, ker je bila zadeva rešena po opravljeni glavni obravnavi, tožnika pa je v postopku zastopal odvetnik. Stroške je toženka dolžna povrniti v roku 15 dni od vročitve te sodbe. Zakonske zamudne obresti od stroškov postopka tečejo od poteka roka za njihovo prostovoljno plačilo (prvi odstavek 299. člena Obligacijskega zakonika). Plačana sodna taksa za postopek bo vrnjena po uradni dolžnosti (opomba 6.1/c Taksne tarife Zakona o sodnih taksah).

-------------------------------

1Glej I U 916/2015 z dne 21. 12. 2016.

2Glej IV U 1/2014 z dne 11. 9. 2014, tč. 18.

3Glej X Ips 39/2017 z dne 5. 4. 2017, točka 10, Pdp 943/2015 z dne 12. 5. 2016, tč.13.

4Glej Pdp 423/2017 z dne 20. 7. 2017, točka 13.

5Glej VIII Ips 309/2017 z dne 20. 7. 2017, tč. 9.

6E. Kerševan, V. Androjina,Upravno procesno pravo, Upravni postopek in upravni spor, IUS SOFTWARE, GV Založba, Ljubljana 2017, stran 244-245.

7Pod kratico zakona pa je navajala ZArbit.

8

Po Pravilniku o vsebini in postopkih za pripravo in predložitev kadrovskih načrtov mora biti predlog kadrovskega načrta usklajen s predlogom proračuna, ki ga organ načrtuje za plače in druge prejemke zaposlenih (3. člen). Zbrane podatke za javne agencije, sklade, Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije, Zavod za pokojninsko in invalisko zavarovanje Slovenije, ZRSZ in Zavod Republike Slovenije za šolstvo pripravijo pristojna ministrstva, ki jih posredujejo ministrstvu za javno upravo, ki pripravi predlog zbirnega kadrovskega načrta, ki je podlaga za določitev posameznega kadrovskega načrta osebe javnega prava (20. člen).