Jedro

Protispisnost je napaka tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, česa takšnega pa tožeča stranka ne zatrjuje. Nasprotno, zatrjuje protislovje, vendar ne zaradi napačnega prenosa podatkov iz spisa v sodbo, temveč protislovje, ki je rezultat sodnikovega sklepanja. To pa ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, temveč bi lahko predstavljalo zmotno dokazno oceno in izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa je v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog in na navedbe tožeče stranke v tej smeri ni treba odgovarjati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, da ji je tožena stranka dolžna plačati znesek 2.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 2.000,00 EUR od 16. 7. 2015 do dne plačila in ji povrniti stroške pravdnega postopka, z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka). Glede stroškov je še odločilo, da je tožeča stranka dolžna v korist proračuna RS povrniti 140,45 EUR pravdnih stroškov tožene stranke v roku 8 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka ter napačne uporabe materialnega prava, zaradi česar je ostalo nepopolno ugotovljeno dejansko stanje. Predlaga, da višje sodišče sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi, podredno, da sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v ponovno odločanje. Sodišču očita absolutno bistveno kršitev pravil postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP), saj je o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi listinami. Tožeča stranka se sklicuje na pisni dogovor med pravdnima strankama ter na prepis zvočnega posnetka naroka za glavno obravnavo dne 14. 9. 2016. Sodišče v obrazložitvi podaja zaključek, da naj bi tožeča stranka posojilo v višini 2.000,00 EUR toženi stranki posodila iz sredstev s.p., vendar iz navedenaga dogovora ne izhaja, da je tožeča stranka vtoževani znesek posodila kot samostojna podjetnica, temveč ga je posodila kot fizična oseba. Iz dogovora izhaja: „Potrjujem, da sem si pri gospe A. A. zavestno sposodil 2.000,00 EUR.“ To je potrdila tudi tožeča stranka ob svojem zaslišanju. Tožeča stranka je potrdila, da je znesek plačala z gotovino. Zaključki sodišča, da bi morala tožeča stranka svojo terjatev prikazati v poslovnih knjigah in da bi morala denar izročiti iz sredstev s.p., so neustrezni. Sodišče je s tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo, saj Zakon o davčnem postopku v 3. odstavku 37. člena v zvezi z 31. členom ne določa obveznosti samostojnim podjetnikom voditi in posledično tudi ne poslovati v sklopu ločenega poslovnega računa. Sodišče je nato zaključilo, da bi se, če bi do posojila prišlo, tožeča stranka glede tega izrekla v svojem odgovoru na odpoved z dne 16. 7. 2015, s katerim se je strinjala z odpovedjo pogodbe o zaposlitvi z dne 13. 7. 2015 in iz nje izhajajočim dogovorom, da stranki druga do druge nimata nobene obveznosti več. Temu ne gre slediti, saj tožeča stranka toženi stranki navedenega zneska ni posodila kot s.p., temveč kot fizična oseba. Sodišče je napačno povzelo vsebino trditev tožeče stranke in vsebino prepisa zvočnega posnetka glede zemljišča v Bosni in Hercegovini, saj tožeča stranka ni nikoli zatrjevala, da je tožena stranka zemljišče v Bosni prodajala, temveč le, da zemljišča ni uspela prodati. Protispisnost tožeča stranka sodišču očita tudi v zvezi z zaključki, da tožeča stranka ni izkazala izročitve denarja toženi stranki. Takšen zaključek je v nasprotju s pisnim dogovorom, iz katerega izhaja, da je tožena stranka denar prejela. Sodišče ni upoštevalo pisnega dogovora in je prišlo do nasprotja med tem, kaj ta listina vsebuje in tem, kar povzema sodišče. Protispisni so tudi zaključki sodišča v zvezi z namenom posojila. Tožeča stranka je v tožbi jasno navedla, kakšen razlog je tožena stranka navedla pri prošnji za posojilo, na nobeni točki ni dala povoda sodišču za zaključke, da ni logično z namenom posojila, da bi sin tožene stranke sam povrnil denar. Ni jasno, kaj je s tem sodišče želelo povedati. Sodišču gre glede na takšen zaključek očitati tudi kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP, razlogi o odločilnih dejstvih so nejasni in s seboj v nasprotju. Tožeča stranka izrecno izpostavlja, da je sodišče s tem, ko je napačno povzelo in ocenilo pisni dogovor in nato primerjalo izpovedbe pravdnih strank ter štelo izjave tožene stranke in soproge kot dovolj verodostojne, da izpodbijejo navedbe in predložene dokaze tožeče stranke, zagrešilo procesno kršitev, ki je zagotovo vplivala na pravilnost in zakonitost sodbe. Izjava priče B. B. ni bila pisana v slovenskem jeziku in je sodišče ne bi smelo upoštevati oziroma bi moralo pozvati toženo stranko na predložitev prevoda v slovenskem jeziku. Izjava je bila napisana leta 2014, postopek je tekel od leta 2015 dalje. Sodišču očita kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi v zvezi z dejstvom, da sodba glede materialnopravne podlage zahtevka ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih. Izrek nasprotuje razlogom sodbe, razlogi so nejasni, sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih. Sodba ne vsebuje jasnih razlogov, zakaj sodišče ni sledilo zatrjevanemu in dokazanemu dejstvu sklenitve pisnega dogovora. Sodišče pavšalno zaključi, da glede na trditve tožene stranke in njene soproge listine na prilogi A8 ne more šteti kot dokaz o sklenitvi posojilne pogodbe. Sodišče ni pojasnilo, zakaj so navedbe tožene stranke in B. B. tako verodostojne, da so izpodbile pisno sklenjeno posojilno pogodbo. Glede na kvaliteto dokazov sodišče ni moglo priti do spoznavne krize. Ni sledilo pravilu dokazne ocene in se dokazovanja odločilnega dejstva ni lotilo skozi prizmo vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj (8. člen ZPP). Ker je dokazna ocena površna in pomanjkljiva gre sodišču očitati kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožba sodišču očita tudi zmotno uporabo materialnega prava, na podlagi katerega je prišlo do nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Sodišče je pravilno navedlo določbo Obligacijskega zakonika (OZ), ki definira posojilno pogodbo, spregledalo pa je dejstvo, da za veljavno sklenitev posojilne pogodbe ni potrebna pisna oblika (51. člen OZ). Glede posojilne pogodbe OZ določbe o posebni obličnosti ne vsebuje. Pravila o materialnem dokaznem bremenu so pravila materialnega prava, njihova kršitev posledično predstavlja zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je spregledalo, da je tožena stranka priznala, da je dogovor podpisala oziroma, da je podpis njen, s tem je tožeča stranka v celoti izkazala vse predpostavke veljavno sklenjene posojilne pogodbe. Dejstvo je, da pisni dogovor vsebuje vse predpostavke posojilne pogodbe. Iz pogodbe izhaja tudi, da je tožeča stranka toženi stranka znesek v višini 2.000,00 EUR že izročila. Dokument ne izkazuje zgolj zavezovalnega pravnega posla, temveč potrjuje tudi razpolagalni pravni posel. Sodišče zato pri presoji dokaznega bremena ni uporabilo oziroma upoštevalo določb materialnega prava. Prav tako pa ne določbe splošnega dela, ne posebnega dela OZ, ki se nanašajo na posojilno pogodbo, ne določajo, da bi posojilna pogodba morala vsebovati datum njene sklenitve, kot tudi ne datum izročitve predmeta pogodbe. Vsi zaključki sodišča v tej smeri nasprotujejo materialnemu pravu, saj ne predstavljajo dejstev, katerih obstoj bi zahtevala pravna podlaga, s katero tožeča stranka utemeljuje svoj zahtevek. Tožeča stranka je sicer v tožbi navedla, da je do posojila prišlo po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi. Gre za dejstvo, ki ga tožeča stranka niti ni zatrjevala, temveč za dejstvo, glede katerega je vprašanje na glavni obravnavi postavilo šele sodišče. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. V konkretni zadevi gre za spor majhne vrednosti (1. odstavek 443. člena Zakona o pravdnem postopku, ZPP). Sodbo v sporu majhne vrednosti se sme izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odstavek 458. člena ZPP). Na pritožbene navedbe, s katerimi tožeča stranka uveljavlja relativno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, zato sodišču druge stopnje ni treba odgovarjati (npr. kršitev zaradi upoštevanja pisne izjave priče B. B., ki ni bila pisana v slovenskem jeziku, iz leta 2014 - iz same izjave je razvidno, da je na njej navedena napačna letnica izjave).

5. V pretežnem delu pritožbe tožeča stranka zatrjuje in pojasnjuje absolutno bistvene kršitve pravil pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava (ter posledično nepopolno ugotovljeno dejansko stanje), čeprav soglaša, da so pravilno materialno pravo določbe o posojilni pogodbi (569. - 577. člen OZ), torej materialno pravo, ki ga je uporabilo tudi sodišče prve stopnje. Z nekaterimi trditvami poskuša na ta način nedopustno izpodbiti s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje.

6. Tožeča stranka sodišču prve stopnje neutemeljeno očita več absolutno bistvenih kršitev določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Zatrjuje protispisnost, o odločilnih dejstvih naj bi obstajalo nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini listin in samimi temi listinami. Navedbe niso utemeljene. Protispisnost je napaka tehnične narave, gre za napačen postopek prenosa, pri katerem se sodišče ne opredeljuje, zlasti ne vrednostno, česa takšnega pa tožeča stranka ne zatrjuje. Nasprotno, zatrjuje protislovje, vendar ne zaradi napačnega prenosa podatkov iz spisa v sodbo, temveč protislovje, ki je rezultat sodnikovega sklepanja. To pa ne predstavlja zatrjevane bistvene kršitve določb postopka, temveč bi lahko predstavljalo zmotno dokazno oceno in izpodbijanje ugotovljenega dejanskega stanja, kar pa je v sporu majhne vrednosti nedopusten pritožbeni razlog in na navedbe tožeče stranke v tej smeri ni treba odgovarjati.

7. Protispisnost tožeča stranka neutemeljeno zatrjuje glede pisnega dogovora med pravdnima strankama o posojilu, ko je sodišče zaključilo, da je izpoved tožeče stranke, da je toženi stranki denar posodila iz osebnih sredstev (kot fizična oseba in ne kot s.p.) v nasprotju z zapisanim na listini, kar je sodišče tudi podrobneje pojasnilo. V navedeni listini je bilo namreč navedeno, da tožeča stranka v primeru nevračila posojila do 15. 7. 2015 posojeni znesek denarja pobota tako, da toženi stranki ne izplačuje neto plač do višine zneska 2.000,00 EUR, delodajalec tožene stranke pa je bila tožeča stranka kot s.p. Podobno velja tudi za zatrjevano nasprotje z zvočnim zapisom posnetka naroka za glavno obravnavo, na katerem je tožeča stranka izpovedala, da je vtoževani znesek plačala z gotovino in znesek posodila kot fizična oseba, temu ustrezno pa je sodišče izpoved tožeče stranke tudi povzelo (da je toženi stranki denar posodila iz osebnih sredstev), tako da zatrjevane kršitve določb postopka tudi v tem delu ni zaslediti. Enako velja tudi za ostale zatrjevane kršitve (v zvezi z zaključki, da tožeča stranka ni izkazala izročitve denarja toženi stranki, glede namena posojila), saj gre v vseh primerih za dokazno oceno sodišča prve stopnje in ne za zatrjevano protispisnost. 8. Dejstvo, ali je tožena stranka zemljišče v Bosni in Hercegovini prodajala, res ni odločilno, je pa tožeča stranka že v tožbi navedla, da je tožena stranka nameravala prodati zemljišče, ki ga ima v Bosni in iz prejete kupnine poravnati dolg do tožeče stranke, zato so tudi v tem delu očitki sodišča prve stopnje neutemeljeni.

9. Tudi pritožbene navedbe, da naj bi sodišče storilo kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ker naj bili razlogi o odločilnih dejstvih nejasni in med seboj v nasprotju, niso utemeljene, saj je bilo sodbo mogoče preizkusiti in razlogi sodišča glede namena posojila ne predstavljajo razlogov o odločilnih dejstvih, ki bi bili med seboj v nasprotju. Neutemeljeno pritožba sodišču očita kršitev iz 14. točke 2. odstavka 339. člena ZPP tudi s trditvijo, da sodba glede na materialnopravno podlago zahtevka (posojilo) ne vsebuje razlogov o odločilnih dejstvih, da so ti nejasni in v nasprotju z izrekom. Enako velja tudi za isto kršitev zaradi površne in pomanjkljive dokazne ocene. Sodišče prve stopnje je namreč navedlo razloge o odločilnih dejstvih, v katerih (pavšalno) zatrjevanega nasprotja ni zaslediti, tudi dokazna ocena je skladna z 8. členom ZPP in drugačne pritožbene navedbe niso utemeljene. Tudi skozi te kršitve poskuša tožeča stranka uveljaviti pritožbeni razlog zmotno ugotovljenega dejanskega stanja, kar je nedopustno. Sodišče prve stopnje je toženi stranki (tožencu) in njegovi ženi verjelo, da je tožeča stranka toženi stranki po sklenitvi pogodbe o zaposlitvi dala v podpis več praznih listov papirja, na katere se je podpisala, in o tem navedlo zadostne razloge. Tudi sicer je sodišče navedlo obširne razloge, zakaj je dvomilo v obstoj posojilne pogodbe in zakaj je štelo, da kljub temu, da je tožena stranka potrdila, da je na listini njen podpis, te listine ni štelo kot zadosten dokaz, da sta pravdni stranki sklenili posojilno pogodbo. Tožeča stranka torej dejstva obstoja posojilne pogodbe ni uspela dokazati, kar je bilo njeno dokazno breme in so zaključki sodišča prve stopnje tudi v zvezi s tem pravilni.

10. Neutemeljene so tudi pritožbene trditve o zmotni uporabi materialnega prava. Drži sicer, da za veljavno sklenitev posojilne pogodbe ni potrebna pisna oblika, neutemeljeno pa pritožba navaja, da je tožeča stranka s predloženim dogovorom, za katerega je tožena stranka priznala, da je podpis na njem njen, v celoti izkazala vse predpostavke veljavno sklenjene posojilne pogodbe. Sodišče je namreč toženi stranki verjelo, da je podpisala prazen list papirja in ne predmetne posojilne pogodbe. Navedeni dokument tako ob upoštevanju ostalih izvedenih dokazov ne dokazuje zavezovalnega in razpolagalnega pravnega posla, kot zmotno zatrjuje pritožba. Neutemeljena je navedba, da je sodišče sledilo pavšalnim navedbam tožene stranke, pri čemer tudi v tem delu tožeča stranka poskuša uveljaviti zmotno ugotovljeno dejansko stanje, kar je nedopustno. Sam datum posojilne pogodbe ni odločilen, kot tudi ne datum izročitve posojila. Drži, da je pogodba sklenjena, ko se stranki sporazumeta o njenih bistvenih sestavinah. Glede na že opisano naravo predloženega dogovora pa tožeča stranka zmotno zatrjuje, da je do takšnega sporazuma prišlo.

11. Glede na navedeno in ker sodišče druge stopnje ob preizkusu izpodbijane sodbe tudi ni ugotovilo kršitev določb postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (353. člen ZPP).

12. Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato nosi sama svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).