Jedro

Sicer je pri kaznivem dejanju razžalitve ugotavljanje okoliščine, ali so bile besede, ki so predmet zasebne tožbe, zapisane ali izrečene z namenom zaničevanja, predmet dokaznega postopka, vendar le, če so te objektivno žaljive.

Izrek

Pritožba pooblaščenca zasebnega tožilca ZK se zavrne kot neutemeljena.

Zasebni tožilec je dolžan plačati sodno takso.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedenima sklepoma je zunajobravnavni senat sodišča prve stopnje ugodil ugovoroma zagovornikov obd. BDC in obd. US zoper zasebno tožbo zasebnega tožilca ZK, ki je obd. BDC očitala storitev kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena Kazenskega zakonika (KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, obd. US pa kaznivega dejanja razžalitve po drugem v zvezi s prvim odstavkom 158. člena KZ-1 v zvezi s prvim odstavkom 166. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 20. člena KZ-1, ter odločil, da se zasebna tožba ne dopusti, kazenski postopek pa se na podlagi 1. točke prvega odstavka 277. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) ustavi. Po določilu tretjega (pravilno bi bilo drugega) odstavka 96. člena ZKP je zasebni tožilec ZK dolžan povrniti stroške kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP ter potrebne izdatke obeh obdolžencev in njunih zagovornikov, o njihovi višini pa bo izdan poseben sklep, ko bodo znani.

2. Proti takšnemu sklepu se je pritožil pooblaščenec zasebnega tožilca zaradi zmotne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijana sklepa „razveljavi ter vrne v ponovno odločanje“.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Sodišče prve stopnje je svojo odločitev, da v predmetni zadevi kazenskega postopka ne dopusti in ga ustavi, utemeljilo z oceno, da obdolžencema očitani ravnanji nista kaznivi dejanji, ker v članku zapisanih besedah „pa so se vedli kot sloni v trgovini s porcelanom“ ni mogoče zaslediti zaničljivega namena do zasebnega tožilca ZK, sicer pa gre za metaforo, ki izraža neustrezno vedenje in ne izraža podcenjevanja in nespoštovanja človeškega dostojanstva zasebnega tožilca, zaradi česar obdolženca ne moreta kazensko odgovarjati.

5. Pritožbeno sodišče se z razlogi prvostopenjskega sodišča, da zapisane besede niso objektivno žaljive, strinja. Sicer je pri kaznivem dejanju razžalitve ugotavljanje okoliščine, ali so bile besede, ki so predmet zasebne tožbe, zapisane ali izrečene z namenom zaničevanja, predmet dokaznega postopka, vendar le, če so te objektivno žaljive. Kaznivo dejanje razžalitve (158. člena KZ-1) je namreč mogoče storiti z izražanjem negativne ali podcenjujoče vrednostne sodbe o drugem, pri tem pa mora biti žaljivost objektivno podana, česar glede navedbe „pa so se vedli kot sloni v trgovini s porcelanom“ ni mogoče trditi. Če se zanemari ugotavljanje namena zaničevanja, ki pa mora biti v vsakem primeru podan pri osebi, ki se o kom žaljivo izrazi pri opravljanju časnikarskega poklica, sicer se ne kaznuje (tretji odstavek 158. člena KZ-1), je v obravnavani zadevi pomembno predvsem dejstvo, da zapisane besede pomenijo prispodobo za neprimerno, ne dovolj taktno ravnanje, ki je ni mogoče opredeliti kot negativno ali podcenjujočo vrednostno oceno osebe, na katero se nanaša, pri izrazih, ki niso objektivno žaljivi, pa namena zaničevanja ni mogoče ugotavljati. Zapisane besede, ki so predmet zasebne tožbe, torej objektivno niso žaljive, in zato pritožniku ni mogoče pritrditi, ko navaja, da so žaljive za zasebnega tožilca zaradi njegove javne funkcije, ki jo kot znan odvetnik v Mariboru opravlja, kot navaja v pritožbi, ker navedena metafora sama po sebi, torej v nobenem primeru, in ne glede na osebne okoliščine zasebnega tožilca, ni žaljiva. Glede pritožbene navedbe, da je žaljiv namen razviden tudi iz preostalega teksta članka, pa pritožbeno sodišče dodaja, da so pri zatrjevanju kaznivega dejanja razžalitve predmet ocene besede, ki so navedene v opisu kaznivega dejanja v zasebni tožbi, in ne vsebina preostalega teksta, saj je potrebno presojati objektivno žaljivost le tistih besed, ki so v opisu dejanja navedene.

6. Po obrazloženem je pritožbeno sodišče, ker sta izpodbijana sklepa pravilna in zakonita, odločilo tako, kot izhaja iz izreka tega sklepa (tretji odstavek 402. člena ZKP).

7. Sklep o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih prvega odstavka 98. člena in drugega odstavka 96. člena ZKP.