Jedro

Pri preizkusu napadene sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker je kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ v škodo obdolženega in oškodovanca pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje, čeprav gre za osebnostno kaznivo dejanje in je obd. s svojim ravnanjem opisanim pod točko 1 prvostopnega izreka, dejansko izvršil dve kaznivi dejanji grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, in sicer eno zoper obd., drugo pa zoper oškodovanca.

Vendar brez pritožbe upravičenega tožilca, pritožbeno sodišče ne more odpraviti kršitve kazenskega zakona, ki je bila storjena v korist obd., zato jo v tej sodni odločbi zgolj ugotavlja.

Izrek

Pritožba zagovornika obd. se zavrne kot neutemeljena in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obd. je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka, in sicer povprečnino v znesku 130.000,00 (sto trideset tisoč 00/100) SIT.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje obd.

spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena Kazenskega zakonika (KZ) in kaznivega dejanja poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ in mu po 50. členu KZ izreklo pogojno obsodbo, v kateri mu je za vsako od kaznivih dejanj določilo kazen en mesec zapora, nato pa mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen en mesec in 15 dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Obd. pa je prvostopno sodišče spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja lahke telesne poškodbe po drugem v zvezi s prvim odstavkom 133. člena KZ in kaznivega dejanja grdega ravnanja po prvem odstakvu 146. člena KZ in mu po 50. členu KZ prav tako izreklo pogojno obdsodbo, v kateri mu je za prvo kaznivo dejanje določilo kazen dva meseca zapora, za drugo kaznivo dejanje pa en mesec zapora, nato pa mu je po 2. točki drugega odstavka 47. člena KZ določilo enotno kazen dva meseca in 15 dni zapora s preizkusno dobo enega leta. Po prvem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je prvostopno sodišče odločilo, da sta obdolženca dolžna nerazdelno povrniti stroške kazenskega postopka ter plačati vsak na

60.000,00 SIT odmerjeno povprečnino.

Proti taki sodbi se je pritožil zagovornik obd. zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka in zmotne ter nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obd. oprosti obtožbe oziroma podrejeno, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno razsojo.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal, da pritožba zagovornika obd. ni utemeljena.

Po mnenju obdolženčevega zagovornika je podana bistvena kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ker obstaja precejšnje nasprotje o odločilnih dejstvih, med tem, kar se navaja v razlogih sodbe o vsebini zapisnikov o izpovedbah v postopku. "Obd. namreč v svojem zagovoru ni povedal, da ga je pritožnik s pestjo udaril v obraz in da je pritožnik brcal njegovega sina", zato sodišče prve stopnje na podlagi takšnega zagovora obd. ne more zaključiti in imeti za dokazano, da je pritožnik s pestjo udaril soobdolženca v obraz, in da je oškodovanca brcnil v nogo. Iz takšnih pritožbenih izvajanj zagovornika obd. pa izhaja, da zagovornik dejansko graja zaključke sodišča prve stopnje, ki je delno sledilo zagovoru obd.. Graja zaključkov oziroma dokazne ocene sodišča prve stopnje pa ne pomeni uveljavljanje pritožbenega razloga bistvene kršitve določb kazenskega postopka ampak uveljavljanje pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožba zagovornika obd. iz pritožbenega razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka je tako brez vsakršne podlage, prav tako pa tudi pritožbeno sodišče pri uradnem preizkusu napadene sodbe (1. točka prvega odstavka 383. člena ZKP) ni ugotovilo bistvenih kršitev določb kazenskega postopka.

Pritožba zagovornika obd. pa neutemeljeno graja tudi pravilnost in popolnost na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja. Prvostopno sodišče je namreč razjasnilo vsa odločilna dejstva, izvedene dokaze in zagovor obeh obdolžencev pravilno ocenilo, na tej osnovi pa zanesljivo zaključilo, da je obd. storil očitana mu kazniva dejanja. Tak svoj zaključek je v napadeni sodbi tudi sprejemljivo obrazložilo, zato pritožbeno sodišče v celoti soglaša z dejanskimi ugotovitvami in pravnimi zaključki prvostopne sodbe, v zvezi s pritožbenimi izvajanji zagovornika obd. pa le še dodaja: Bistvo pritožbenih navedb zagovornika obd. je v ponavljanju zagovora obd. in izpovedbe oškodovanca ter v podaji lastne dokazne ocene izpovedb obeh navedenih, iz katere izhaja, da obd. ni storil očitanih mu kaznivih dejanj. Takšnim pritožbenim navedbam pa ni mogoče pritrditi, ker nimajo podlage v podatkih kazenskega spisa in izvedenem dokaznem postopku. Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje povsem pravilno ugotovilo, da je obd. s pestjo večkrat udaril v obraz soobdolženega, saj navedeno izhaja iz izpovedbe priče in oškodovanca, prav tako pa tudi iz izvedenskega mnenja izvedenca medicinske stroke dr., v katerega strokovnost in objektivnost pritožbeno sodišče nima nobenih pomislekov. Prav tako pa je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je obd. storil tudi kaznivo dejanje poškodovanja tuje stvari po prvem odstavku 224. člena KZ, saj je nelogično in življenjsko nesprejemljivo, da bi obd. sam poškodoval svoj lastni traktor.

Po obrazloženem se pokaže, da pritožba zagovornika obd.

ne more omajati pravilnosti prvostopnega krivdnega izreka.

Pri preizkusu napadene sodbe po prvem odstavku 383. člena ZKP je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje kršilo kazenski zakon, ker je kaznivo dejanje grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ v škodo obdolženega in oškodovanca pravno opredelilo kot eno kaznivo dejanje, čeprav gre za osebnostno kaznivo dejanje in je obd. s svojim ravnanjem opisanim pod točko 1 prvostopnega izreka, dejansko izvršil dve kaznivi dejanji grdega ravnanja po prvem odstavku 146. člena KZ, in sicer eno zoper obd., drugo pa zoper oškodovanca.

Vendar brez pritožbe upravičenega tožilca, pritožbeno sodišče ne more odpraviti kršitve kazenskega zakona, ki je bila storjena v korist obd., zato jo v tej sodni odločbi zgolj ugotavlja. Bistvenih kršitev določb kazenskega postopka in kršitev kazenskega zakona v škodo obdolžencev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti, pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

Zoper prvostopno odločbo o kazenski sankciji za obd. se zagovornik ne pritožuje, njen preizkus pa je pritožbeno sodišče opravilo glede na uveljavljani pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter določbo 386. člena ZKP. Pri tem je ugotovilo, da ni nobenih utemeljenih razlogov za spremembo obdolžencu izrečene kazenske sankcije njemu v korist. Prvostopno sodišče je namreč pravilno ugotovilo težo obravnavanih kaznivih dejanj, stopnjo obdolženčeve krivde in vse ostale okoliščine, ki so pomembne za izbiro in odmero kazenske sankcije, obdolžencu pa izreklo kazensko sankcijo zgolj opozorilne narave ter mu z njo določilo ustrezno dolgo enotno zaporno kazen in primerno preizkusno dobo.

Izrek o stroških pritožbenega postopka temelji na določbah prvega odstavka 95. člena in prvega odstavka

98. člena ZKP, povprečnina pa je bila obd. odmerjena v skladu s kriteriji iz tretjega odstavka 92. člena istega zakona.