Jedro

Kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju prosilca in članov njegove družine se po ustaljeni upravnosodni praksi šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov, pri tem pa ni pomemben razlog, zaradi katerega je prosilec zamolčal podatke o svojem premoženju.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je tožena stranka, na podlagi določil 20. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (Uradni list RS, št. 96/04 in 23/08, v nadaljevanju ZBPP), zavrnila tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči in hkrati odločila, da tožnik šest mesecev od prejema te odločbe ne more ponovno zaprositi za brezplačno pravno pomoč. V svoji obrazložitvi navaja, da je tožnik dne 13. 6. 2011 vložil prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči za osebni stečaj. V svoji prošnji ni navedel, da je lastnik osebnega vozila. Iz uradnih poizvedb pri Upravni enoti Maribor pa je nasprotno razvidno, da je lastnik osebnega vozila Renault Megan. To pomeni, da je tožnik v svoji prošnji dal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju. Glede na neresnične podatke pa je bilo potrebno odločiti tako kot izhaja iz izreka te odločbe.

Tožnik v tožbi navaja, da ni kriv, da je navedel, da nima premoženjske vrednosti. Bil je pri svetovalki na sodišču v Mariboru in ji povedal, da ima osebni avto Renault Megan, ki mu je bil sodno zarubljen ter je svetovalko vprašal ali ga mora zato navesti kot premoženje v svoji prošnji, pa mu je zatrdila, da vozilo ni več njegovo, glede na to, da mu je bilo zarubljeno. K tožbi prilaga potrdilo o opravljenem vpisu rubeža. Tožena stranka je sodišču posredovala upravni spis, posebnega odgovora na tožbo pa ni podala.

Tožba ni utemeljena.

Predmet presoje v obravnavanem primeru je odločitev tožene stranke, s katero je le-ta tožnikovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči, na podlagi določil 20. člena ZBPP, zavrnila.

V 20. členu ZBPP je med drugim določeno, da se premoženjsko stanje prosilca in njegovih družinskih članov ugotavlja na podlagi pisne izjave prosilca o premoženjskem stanju, ki jo prosilec poda pod kazensko in premoženjsko odgovornostjo (1. odstavek 20. člena). Če je prosilec v zadevi navajal neresnične podatke o svojem premoženjskem stanju ali premoženjskem stanju svoje družine, pristojni organ za BPP o tem izda odločbo, prosilec pa nadaljnjih šest mesecev ne more ponovno zaprositi za BPP (5. odstavek 20. člena). Kot navajanje neresničnih podatkov o premoženjskem stanju se po upravnosodni praksi šteje tudi zamolčanje relevantnih podatkov.

Na podlagi podatkov v spisu je tožena stranka po presoji sodišča pravilno ugotovila, da je bil tožnik v času vložene prošnje še vedno lastnik osebnega avtomobila Renault Megan, ki pa ga v svoji prošnji ni navedel. Navedeno pa po mnenju sodišča potrjuje tudi pravilnost ugotovitve tožene stranke, da je tožnik v svoji prošnji navedel neresnične podatke. Pri tem ni pomemben razlog, zaradi katerega je tožnik zamolčal podatke o svojem premoženju. Tožnik bi bil moral osebno vozilo v svoji prošnji navesti in pri tem omeniti, da je bil avto sodno zarubljen. Šele potem bi (bila) tožena stranka lahko razčiščevala dejansko stanje v zvezi z avtomobilom. Ker tožnik vozila v svoji prošnji ni z ničemer omenil, tožena stranka ni mogla vedeti, da mu je bil avto zarubljen in je posledično utemeljeno štela, da je še vedno lastnik avtomobila. Zato je neupošteven tožbeni ugovor, da tožnik vozila ni navedel zato, ker je bilo sodno zarubljeno, zaradi česar ni več njegovo. Neupošteven je tudi povsem pavšalen tožbeni ugovor, da mu je tako svetovala uslužbenka na sodišču. Ker je tožena stranka utemeljeno štela, da je tožnik relevantne podatke za ugotovitev njegovega premoženjskega stanja neresnično navedel, glede na to, da v prošnji ni navedel osebnega avtomobila, je na podlagi neresničnih podatkov njegovo prošnjo za dodelitev brezplačne pravne pomoči na podlagi določil 20. člena ZBPP utemeljeno zavrnila in hkrati utemeljeno odločila, da tožnik v roku šestih mesecev od izdaje te odločbe ne more ponovno zaprositi za dodelitev brezplačne pravne pomoči. Ker je odločitev tožene stranke po presoji sodišča pravilna in zakonita, je sodišče tožbo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 62/10, v nadaljevanju ZUS-1) zavrnilo kot neutemeljeno.