Jedro

Upoštevajoč, da ZP-1 jasno in izrecno napotuje na uporabo določb ZKP glede štetja rokov, se ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da bi moralo sodišče kljub taki izrecni napotitvi na uporabo določb ZKP glede dopustnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje v obravnavani zadevi uporabljati določbe ZUP, ker ZP-1 napotuje na uporabo določb ZUP glede vročitve in s tem tudi omogoča nastop fikcije vročitve, ki pa po ZKP ni mogoča.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Storilec je dolžan plačati sodno takso v znesku 20,00 (dvajset 00/100) EUR v roku 15 dni od vročitve tega sklepa.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z uvodoma navedenim sklepom zavrglo storilčev predlog za vrnitev v prejšnje stanje ter mu naložilo plačilo sodne takse v znesku 30,00 EUR.

2. Zoper tak sklep se pritožuje storilčev zagovornik zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja, absolutnih bistvenih kršitev pravil postopka ter napačne uporabe materialnega prava (1. do 3. točka 154. člena Zakona o prekrških - ZP-1). V pritožbi navaja, da bi moralo sodišče kljub temu, da ZP-1 glede rednega sodnega postopka v postopku o prekršku resnično napotuje na uporabo določil Zakona o kazenskem postopku (ZKP) glede rokov, glede vrnitve v prejšnje stanje smiselno uporabiti določbe Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) na uporabo katerega ZP-1 napotuje glede vročanja pisanj. ZKP namreč pozna različne institute in predpisuje različne posledice nespoštovanja pogojev, določenih v odločbah, ki so v postopku o prekršku povsem neuporabljive, ker zamuda rokov v kazenskem postopku prinaša povsem drugačne posledice od zamude rokov v prekrškovnem postopku, še posebej v postopku odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja. Zato je potrebno izhajati iz namena zakona in upoštevati napotke za uporabo določb tudi v drugih procesnih zakonov. ZKP namreč ne pozna vročanja s fikcijo, zaradi česar tudi ne uzakonja instituta vrnitve v prejšnje stanje za takšne primere, kot je obravnavani, saj to ni potrebno. Ker ravno določila ZUP omogočajo nastanek fikcije vročitve, bi bilo potrebno glede vrnitve v prejšnje stanje uporabiti določbe ZUP in takšen predlog dopustiti. V kolikor bi ZP-1 ob dopustitvi nastanka fikcije vročitve zaradi napotka na uporabo ZUP stranki odrekel pravico do vrnitve v prejšnje stanje zaradi zamude rokov, s katerimi ni bil seznanjen, bi stranki bile kršene ustavno zagotovljene pravice do enakosti pred zakonom in učinkovitega pravnega sredstva.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja: (-) da je sodišče prve stopnje s sklepom z dne 20. 6. 2016 ugodilo storilčevemu predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja; (-) da je ta sklep bil storilcu vročen s fikcijo vročitve, ki se šteje za opravljeno z dnem 8. 7. 2016 in (-) da bi moral storilec najkasneje do 25. 7. 2016 sodišču predložiti dokazilo o vključitvi v ustrezen rehabilitacijski program. Iz spisovnega gradiva izhaja, da tega storilec ni storil, zaradi česar je sodišče 31. 8. 2016 izdalo sklep o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

5. Po vročitvi sklepa o preklicu odložitve izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja je storilčev zagovornik pri sodišču vložil vlogo, naslovljeno kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje, v kateri ni izpodbijal pravilnosti vročitve, temveč je nasprotno celo sam navajal, da je bila vročitev pravilna, da pa storilec sklepa sodišča o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja dejansko ni prejel in ni vedel, da mu je pričel teči rok za opravo kakšnega dejanja. Sodišče prve stopnje je v obrazložitvi izpodbijanega sklepa izrecno izpostavilo, da je glede na vsebino vloge in ugotovitve, da je storilcu bil sklep o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pravilno vročen s fikcijo vročitve, obravnavalo kot predlog za vrnitev v prejšnje stanje v zvezi s katerim je pravilno pojasnilo, da ni dopusten, saj je v skladu s 89. členom ZKP, na uporabo katerega napotuje 3. alineja prvega odstavka 67. člena ZP-1, možno predlog za vrnitev v prejšnje stanje vložiti le, če je storilec iz opravičenih razlogov zamudil rok za vložitev pravnega sredstva (pritožbe ali napovedi pritožbe), ne pa storilec, ki je zamudil rok za predložitev dokazil o vključitvi v program po Zakonu o voznikih, saj gre za rok, v katerem mora storilec izpolniti neko obveznost. 6. Slednje pomeni, da je sodišče prve stopnje zavzelo stališče, da je rok za predložitev dokazila o vključitvi v rehabilitacijski program materialnopravni rok in s takšnim stališčem pritožbeno sodišče v celoti soglaša in mu kot pravilnemu v celoti pritrjuje. Takšno stališče je namreč to pritožbeno sodišče zavzelo že v svojih sklepih EPVDp 46/2014 z dne 16. 5. 2014 in EPVDp 125/2015 z dne 23. 10. 2015, v katerih je svoje stališče utemeljevalo s sklicevanjem na teoretično pravna izhodišča, ki jih je izpostavila dr. Polonca Kovač v članku z naslovom Vrnitev v prejšnje stanje pri prenehanju veljavnosti vozniškega dovoljenja po ZP-1: z uporabo ZUP, materialnopravnega temelja ali instituta sui generis, ki je bil objavljen v Pravosodnem biltenu št. 1/2014. Vrnitev v prejšnje stanje tako v obravnavani zadevi ni dopustna že iz razloga, ker gre za materialnopravni rok.(1)

7. Upoštevajoč, da 3. alineja 67. člena ZP-1 jasno in izrecno napotuje na uporabo določb ZKP glede štetja rokov, se ni mogoče strinjati s pritožbenim stališčem, da bi moralo sodišče kljub taki izrecni napotitvi na uporabo določb ZKP glede dopustnosti predloga za vrnitev v prejšnje stanje, v obravnavani zadevi uporabljati določbe ZUP, ker ZP-1 napotuje na uporabo določb ZUP glede vročitve in s tem tudi omogoča nastop fikcije vročitve, ki pa po ZKP ni mogoča. Vrnitev v prejšnje stanje je procesni institut, ki zaradi dejstva, da posega v sicer dokončno stanje v postopku, zahteva, da se ga razlaga in uporablja s previdnostjo in se zato vrnitev v prejšnje stanje lahko dovoli le pod pogoji, ki jih določa zakon in le v primerih, za katere zakon predvideva, da je mogoče dovoliti vrnitev v prejšnje stanje. Izrecna napotitev na uporabo določb ZKP glede štetja rokov iz 3. alineje prvega odstavka 67. člena ZP-1 po mnenju pritožbenega sodišča jasno kaže na namen zakonodajalca, da se uporaba tega procesnega instituta omeji. Tolmačenje, za katerega se zavzema pritožnik, da bi zaradi posledic kljub izrecni napotitvi na smiselno uporabo določb ZKP glede rokov, v zvezi z institutom za vrnitev v prejšnje stanje moralo uporabiti smiselno določb ZUP, bi bilo tako v nasprotju z načelom omejene uporabe tega instituta, kot tudi v nasprotju z jasno izraženim namenom zakonodajalca. Sicer pa tudi v primeru, če bi bila dopustna smiselna uporaba določb ZUP glede instituta vrnitve v prejšnje stanje, predlog storilčevega zagovornika za vrnitev v prejšnje stanje v predmetni zadevi ne bi bila dovoljenja, saj tudi ZUP dopušča vrnitev v prejšnje stanje samo zaradi zamude procesnih rokov, ki so vezani na odločitev organa ali v primeru zamude oprave dejanja znotraj postopka do izdaje odločbe. Predložitev dokazila pa ne predstavlja procesno dejanje znotraj postopka, temveč izpolnitev ene izmed obveznosti, ki so storilcu naložene s sklepom o odložitvi izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, to dejanje pa se ne opravi znotraj postopka do izdaje odločbe, temveč po pravnomočnosti sklepa, s katerim sodišče ugodi predlogu za odložitev izvršitve prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja.

8. Glede na navedeno in v odsotnosti kršitev, na katere v skladu s 159. členom ZP-1 pazi po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo storilčevega zagovornika kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijani sklep prvostopenjskega sodišča potrdilo (tretji odstavek 163. člena ZP-1).

Ker storilčev zagovornik s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 147. člena ZP-1 ter tarifne številke 8407 Zakona o sodnih taksah (ZST-1) odločilo, da je storilec dolžan plačati stroške pritožbenega postopka - sodno takso v višini 20,00 EUR. K plačilu tako odmerjene sodne takse, ki jo je dolžan plačati v 15-ih dneh od vročitve tega sklepa, bo storilca pozvalo sodišče prve stopnje.

Op. št. (1): Imenovana avtorica je v navedenem članku izrecno navedla: „Med materialno pravne roke spadata predvsem rok za vložitev zahtevka (primarnega, ne poznejših vlog ali celo pravnih sredstev) in paricijski ali izpolnitveni rok. Glede prvega je sodna praksa ustaljena, medtem ko se konsistentnost za drugi rok še gradi. Toda upoštevaje, da gre za rok, ki v materialnem pomenu zadeve določa čas, do kdaj (najpozneje) mora zavezana stranka izpolniti obveznost, naloženo z oblastnim izvršilnim naslovom zaradi uresničitve razmerja v javnem interesu, rok vsebinsko določa obseg pravice ali obveznosti, se pravi materialno pravno kroji težo ukrepa. Zato je ta rok, kadar ga je treba po področnem predpisu ali naravi zadeve določiti v posamičnem aktu, obvezna sestavina izreka, ki postane izvršljiv in pravnomočen. Paricijski rok je torej nepodaljšljiv, če podaljšanja izrecno ne določi področni predpis.“.