Jedro

V postopku pred sodiščem prve stopnje dokazni predlog z zaslišanjem inšpektorja za delo ni bil substanciran. Že to je zadosten razlog, da dokaz ni bil izveden.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je zavrnjen zahtevek za plačilo 11.389,80 EUR, uperjen solidarno zoper oba toženca. Glede pravdnih stroškov je odločeno, da jih je tožeča stranka dolžna povrniti prvo toženi stranki v višini 1.073,96 EUR in drugo toženi stranki v višini 1.064,45 EUR.

2. Pritožuje se tožeča stranka. Uveljavlja vse tri, s prvim odstavkom 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) predvidene pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe tako, da bo zahtevku ugodeno, podredno pa njeno razveljavitev in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbenega postopka. Opozarja, da je dokaz z zaslišanjem inšpektorja za delo prvostopenjsko sodišče zavrnilo. Tudi dokaz s postavitvijo izvedenca ni bil izveden. Navaja svoje mnenje, da gradbeni oder ni bil postavljen skladno z uredbo, ki obveznosti nalaga vsem akterjem v postopku graditve objektov. Opozarja na inšpekcijski zapisnik, v katerem je navedena odgovorna oseba M.Z. in da bi zaradi nestrokovno opremljenega in uporabljenega premičnega gradbenega odra moral ukrepati skupinovodja B.R., ki je bil fizično prisoten na gradbišču. Sprašuje se, zakaj je sploh prišlo do nezgode, če je bil oder postavljen skladno s predpisi. Citira vsebino dopisa prvo tožene stranke z dne 4.3.2011. Navaja, da mora delodajalec delavce ne samo seznaniti z ukrepi za varno delo, ampak mora izvajanje teh ukrepov tudi nadzirati in sankcionirati, predvsem pa mora z vsem svojim ravnanjem na tem področju pri delavcih vzpodbujati in utrjevati zavest o njihovi pomembnosti. Tudi če je delavec morebiti ravnal narobe, to ne pomeni, da je vzročna zveza med opustitvami tožene stranke in nastalo škodo pretrgana. Dolžnost delodajalca, da delavca usposobi za varno opravljeno delo, se ne izčrpa zgolj s seznanitvijo delavca s splošnimi navodili za varno opravljanje dela. Potrebno je kontretizirano in neprestano opozarjanje na nevarnosti in škodljivosti delovnega procesa in seznanjanje delavcev z ukrepi za odpravo in preprečitev škode. Razen tega se delodajalec odgovornosti iz 87. čl. Zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (v nadaljevanju ZZVZZ) ne more razbremeniti niti v primeru, če dokaže, da je delavec ravnal povsem samovoljno in v nasprotju s pravili. Sklicuje se na sodno prakso – odločbe VSL I Cpg 476/2000, VSL I Cpg 519/2000, VSL II Cpg 223/2010. Zatrjuje nepravilno uporabo 86. in 87. čl. ZZVZZ. Meni, da je pod pojmom delodajalec treba šteti tako osebo, pri kateri je delavec v delovnem razmerju, kot tudi osebo, ki delo organizira in izvaja. Enako kot formalni delodajalec, odgovarja tudi dejanski delodajalec. Opozarja, da sodišče ni upoštevalo izjave delavca S. K., ki je krivdo za nastalo nezgodo prevzel nase. Meni, da bi bilo nujno zaslišati še pričo B.R., saj iz dokumentacije ni razvidno, ali je tekom delovnega procesa nadziral uporabo odra in ali so delavci do takrat sploh kdaj že prej uporabljali premični oder. Zatrjuje nepravilno ugotovitev dejanskega stanja. Zatrjuje kršitev 14. točke drugega odstavka 339. čl. ZPP, je pa ne obrazloži. 3. Pritožba ni utemeljena.

4. Do povrnitve nadomestila plače, izplačane delavcu S.K. in do povrnitve stroškov njegovega zdravljenja bi bila tožeča stranka upravičena, če bi dokazala, da je poškodba, ki jo je K. utrpel v delovni nesreči dne 12.6.2008, posledica delodajalčeve kršitve predpisov o varstvu pri delu (87. čl. ZZVZZ). Tožeča stranka je na prvega toženca naslovila očitek, da ni poskrbel, da bi delavec opravil predpisan zdravstveni pregled, na oba toženca pa očitek, da nista izvedla predpisanih ukrepov varstva pri delu, ker je delavec opravljal delo na premičnem gradbenem odru brez bočnih stabilizatorjev odra in brez namestitve daljšega dela varovalne ograje na zgornjem delu odra. Pomanjkljivega nadzora nad izvajanjem dela tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni zatrjevala.

5. Prvi očitek – da delavec ni opravil zdravstvenega pregleda – je sodišče prve stopnje zavrnilo z argumentom, da ta kršitev pravil o varnosti in zdravju pri delu ni v vzročni zvezi z nastalo delovno nezgodo. Vzročne zveze tožeča stranka niti zatrjevala ni. V pritožbi ugotovitvi o odsotnosti vzročne zveze med kršitvijo varstvene zakonodaje in nastalo delovno nesrečo sicer nasprotuje, vendar tudi na tem mestu ne pojasni svojega stališča, da je vzročna zveza med kršitvijo in nastalo škodo podana.

6. Drugi očitek je sodišče prve stopnje zavrnilo z ugotovitvijo, da se oder ni prevrnil zaradi njegove nepravilne sestavljenosti ali tehnične neizpravnosti, ampak zaradi ravnanja delavca, ki pri premikanju odra iz odra ni sestopil, ampak se je skupaj z odrom na kolesih potegnil ob robu kanala. Pa tudi, da je delavec oder sestavljal sam. Niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi tožeča stranka ne zatrjuje, da bi bil oder stabilnejši, če bi bili na njem nameščeni tudi bočni stabilizatorji. Tudi trditve, da bi delavec iz odra padel zaradi odsotnosti varovalne ograje na zgornjem delu odra, tožeča stranka ni podala. Vprašanj, ki bi jih bilo treba razčiščevati s pomočjo stroke varstva pri delu zato ni. Pritožbeno sodišče soglaša s prvostopenjskim, da potrebe po angažiranju izvedenca za varnost pri delu ni.

7. Sodišče prve stopnje se je zadovoljilo z branjem pisnih izjav prič S.K. in B.R.. Nobena od strank tega načina dokazovanja ni označila za nezadostnega in po branju izjav ni predlagala neposrednega zaslišanja prič (šesti odstavek 236.a. čl. ZPP). V pritožbi tožeča stranka potrebnost zaslišanja B.R. utemeljuje s trditvijo, da iz ostale dokumentacije ni razvidno, ali je nadziral uporabo premičnega odra in ali so delavci do takrat že kdaj prej uporabljali premični oder. Teh okoliščin sodišču prve stopnje ni bilo treba raziskovati, ker dejstva, da je K. na obravnavnem odru delal že mesec in pol pred škodnim dogodkom (trditev obeh tožencev v odgovoru na tožbo), tožeča stranka ni zanikala (drugi odstavek 214. čl. ZPP). Glede nadzora uporabe odra v kritičnem času pa je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da zahteva po stalni prisotnosti nadzornika presega delodajalčeve obveznosti nadzora nad pravilno uporabo delovne opreme, ki sicer je delodajalčeva naloga.

8. Pritožnik zgolj opozarja, da inšpektor za delo ni bil zaslišan, ne pojasni pa, katera dejstva bi bila z njegovim zaslišanjem ugotovljena. Tudi v postopku pred sodiščem prve stopnje ta dokazni predlog ni bil substanciran. Že to je zadosten razlog, da dokaz ni bil izveden. Tožeča stranka dokaznega predloga z zaslišanjem priče ni substancirala niti potem, ko se je priča na vabilo za zaslišanje pisno odzvala, da se podrobnosti zaradi odmaknjenosti dogodka ne spominja in da k pisnemu poročilu nima kaj dodati, zaradi upokojitve pa dostopa do inšpekcijskega spisa nima.

9. V pritožbi tožeča stranka pravilno navaja, da mora delodajalec delavce ne samo seznaniti z ukrepi za varno delo, pač pa mora izvajanje varnostnih ukrepov tudi nadzirati in sankcionirati. Gre zgolj za teoretično opredeljevanje o delodajalčevi dolžnosti zagotavljanja pogojev za varno delo, saj očitka, da delavec ne bi bil seznanjen z nevarnostmi dela in ne bi bil usposobljen za varno delo, tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje ni podala. Tega tudi v pritožbi ne zatrjuje. Niti v postopku pred sodiščem prve stopnje niti v pritožbi na toženca ne naslavlja konkretnega očitka o ukrepih oz. opozorilih, ki naj bi jih toženca opustila. Ob ugotovitvi – da je do škodnega dogodka prišlo, ker je delavec, stoječ na gradbenem odru, le tega nedopustno premikal tako, da iz njega ni sestopil, ampak se je skupaj z odrom, držeč se za kanal potegnil naprej – je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da stalnega nadzora nad delavčevo uporabo opreme delodajalec ne more zagotavljati; tega od njega ni mogoče zahtevati. Temu zaključku pritožnik ne oporeka, opozarja zgolj na delodajalčevo dolžnost upoštevati pravila o varnem delu in zagotavljati varno delovno okolje.

10. Sodišče zahtevka ni zavrnilo zaradi ugotovitve, da kateri od tožencev ne bi odgovarjal za posledice nesreče, ki se je zgodila na gradbišču. Pritožbeno povzemanje pravne teorije o odgovornosti tako dejanskega delodajalca kot tudi osebe, ki delo organizira in izvaja, je zato nepotrebno. Sodba je razumljiva, vsebuje logične razloge o odločilnih dejstvih, na osnovi katerih so sprejeti logični in razumljivi zaključki in ugotovitve. Materialno pravo je pravilno uporabljeno.

11. Ker niti pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere sodišče pazi po uradni dolžnosti, niso podani, je na osnovi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku pritožba zavrnjena. Zavrnitev pritožbe vsebuje tudi zavrnitev priglašenih stroškov pritožbenega postopka (1. odstavek 165. čl. v zvezi s 1. odstavkom 154. čl. ZPP).