Jedro

Ker je tožnica tožbeni zahtevek za plačilo pogodbene kazni zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi postavila pred pravnomočno odločitvijo v sporu, v katerem se je presojala zakonitost odpovedi, torej pred zapadlostjo pogodbene kazni v plačilo in pred nastankom zamude dolžnika, je treba šteti, da je tožena stranka v zamudi s plačilom šele od dneva pravnomočne odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je šele od takrat dalje upravičena do zakonskih zamudnih obresti, ne pa že od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v 1. odstavku izreka delno spremeni tako, da zakonske zamudne obresti od prisojenega zneska tečejo od 13. 10. 2010 do plačila, višji zahtevek za plačilo zakonskih zamudnih obresti za čas od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja do 12. 10. 2010 se zavrne.

V preostalem se pritožba zavrne in se v nespremenjenem delu potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 13,25 EUR v 15 dneh od prejema sodbe, po izteku tega roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da obstoji terjatev tožeče stranke do tožene stranke v višini 1.461,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2008 dalje do plačila (1. odstavek izreka). Odločilo je, da je tožena stranka dolžna povrniti tožeči stranki stroške postopka v višini 245,80 EUR v roku 15 dni od vročitve sodbe, do takrat brez obresti, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi od tega datuma dalje do plačila, pod izvršbo (2. odstavek izreka), svoje stroške postopka pa krije sama (3. odstavek izreka).

Zoper sodbo se pravočasno iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka pritožuje tožena stranka. Navaja, da izpodbijana sodba temelji na napačni domnevi oziroma ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je podana nezakonitost odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2008 in za tako domnevo ne ponudi nobenega dokaza. V postopku pod opr. št. Pd 3/2009, na katerega se sodba sklicuje, se namreč niso izvajali nobeni dokazi, saj je bil postopek zaradi stečaja prekinjen. Tako bi moralo sodišče prve stopnje v tem sporu ugotavljati nezakonitost odpovedi in to tudi ustrezno obrazložiti. Nesporna ugotovitev nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je izpodbijana sodba ne vsebuje, je pogoj za ugoditev tožbenemu zahtevku v tem sporu. Zaradi navedenega se izpodbijana sodba sploh ne da preizkusiti in je pritožba utemeljena.

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje v mejah uveljavljanih pritožbenih razlogov, pri čemer je po uradni dolžnosti pazilo na absolutne bistvene kršitve določb postopka iz 2. odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) in na pravilno uporabo materialnega prava. Ugotovilo je, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje tudi ni zagrešilo s pritožbo očitane kršitve postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj je sodba v celoti obrazložena tako, da se da razumeti in preizkusiti. Ima jasne razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi si med seboj niso v nasprotju. Sodišče prve stopnje je dejansko stanje ugotovilo pravilno in popolno, je pa delno nepravilno (glede teka zakonskih zamudnih obresti) uporabilo materialno pravo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožbeni zahtevek utemeljen, saj iz pravnomočno zaključene zadeve pod opr. št. Pd 3/2009 izhaja, da je odpoved pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2008 nezakonita in tožnici tako na podlagi 41. člena Kolektivne pogodbe za kemično in gumarsko industrijo Slovenije (v nadaljevanju: panožna kolektivna pogodba, Ur. l. RS, št. 37/2007) pripada pogodbena kazen v višini treh njenih povprečnih plač v zadnjih treh mesecih dela. Ugotovilo je tudi, da je tožena stranka tožbenemu zahtevku oporekala le po temelju in ne tudi po višini ter da je tožnica to terjatev prijavila v stečajnem postopku.

Pritožbeno sodišče se strinja z odločitvijo sodišča prve stopnje, da je tožnica upravičena do plačila pogodbene kazni po 41. členu panožne kolektivne pogodbe, saj je bilo s pravnomočno sodbo ugotovljeno, da je redna odpoved pogodbe o zaposlitvi iz poslovnega razloga, ki ji jo je podala tožena stranka, nezakonita. Neutemeljene so pritožbene navedbe, da odločitev sodišča prve stopnje temelji na domnevi, da je bila tožnici pogodba o zaposlitvi odpovedana nezakonito in da bi moralo sodišče samo izpeljati postopek v zvezi z zakonitostjo oziroma nezakonitostjo odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Sodba v zadevi opr. št. Pd 3/2009 z dne 25. 2. 2010 je bila potrjena s sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 461/2010 z dne 30. 9. 2010, tako da je o tej zadevi pravnomočno odločeno. Sodišče prve stopnje je vezano na pravnomočno odločitev in je ravnalo pravilno, ko jo je v tej zadevi upoštevalo.

Pritožbeno sodišče je ob obravnavanju pritožbe ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi o teku zakonskih zamudnih obresti napačno uporabilo materialno pravo. V 41. členu panožne kolektivne pogodbe rok za plačilo pogodbene kazni ni določen, zato se postavlja vprašanje, od kdaj je tožnica upravičena do zakonskih zamudnih obresti od pravilno dosojenega zneska pogodbene kazni. Ob upoštevanju 2. odstavka 299. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in nadalj.) je bila tožena stranka v zamudi s plačilom od predhodnega izvensodnega opomina tožnice oziroma od dneva vložitve tožbe. Tožnica tožene stranke na plačilo denarne kazni ni opomnila. Zahtevek za izplačilo je postavila na naroku dne 26. 3. 2009 še v zadevi opr. št. Pd 3/2009. Ta zahtevek je bil s sklepom na naroku dne 25. 2. 2010 izločen iz te zadeve in voden pod opr. št. Pd 21/2010. Po sodni praksi (npr. sodbi Vrhovnega sodišča RS opr. št. VIII Ips 232/99 z dne 18. 4. 2000 in sodba opr. št. VIII Ips 237/2005 z dne 20. 12. 2005) lahko delavec zahteva plačilo pogodbene kazni po pravnomočni odločbi o nezakonitem prenehanju delovnega razmerja. Ker je tožnica tožbeni zahtevek postavila pred pravnomočno odločitvijo v zadevi opr. št. Pd 3/2009, torej pred zapadlostjo pogodbene kazni v plačilo in pred nastankom zamude dolžnika, je tako tožena stranka v zamudi s plačilom šele od dneva pravnomočne odločitve o nezakonitosti odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Tožnica je šele od takrat dalje upravičena do zakonskih zamudnih obresti, ne pa že od dneva nezakonitega prenehanja delovnega razmerja na podlagi odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 16. 12. 2008, kot je zmotno odločilo sodišče prve stopnje.

Na podlagi navedenega je sodišče prve stopnje pritožbi tožene stranke delno ugodilo in delno spremenilo odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti tako, da te tečejo od dneva pravnomočnosti odločitve o nezakonitosti redne odpovedi pogodbe o zaposlitvi t.j. od 13. 10. 2010 dalje do plačila, višji zahtevek iz tega naslova pa je zavrnilo (1. odst. 351. člena v zvezi s 5. alineo 358. člena ZPP). V preostalem je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v nespremenjenem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožena stranka je tako deloma uspela s pritožbo. Pritožbeno sodišče je njen uspeh ocenilo na 10 %. Tako je na podlagi 154. člena ZPP v zvezi s 165. členom istega zakona tožnica dolžna toženi stranki povrniti 10 % stroškov za sestavo pritožbe in DDV, kar je 13,25 EUR.