Jedro

Sodišče je verjelo tožniku, da so v njegovo stanovanje vdirali hrup in kuhinjske vonjave, upoštevalo pa je, da gre za prostore v starem mestnem jedru, kjer se pogosto odvijajo razni družabni, pa tudi promocijski dogodki, kot so bili tudi konkretni, ki se lahko odvijajo tudi še ponoči in ki povzročajo določen hrup, da gre v tem območju za stare stavbe, ki nimajo vse betonskih plošč med posameznimi etažami (tudi ne stavba v kateri so sporni poslovni prostori in tožnikovo stanovanje), tako, da prehajanje zvokov in raznih vonjav v sosednje prostore (tudi zgornje ali spodnje) ni nekaj neobičajnega, da se je kuhalo za največ 12 ljudi in je torej šlo za kuhinjske vonjave, ki jih je mogoče primerjati z večjim gospodinjstvom, upravičeno pa tudi trajanje motenj in v posledici pravilno in zakonito odločilo, da glede na splošne okoliščine bivanja v starem mestnem jedru, pa tudi glede na konkretne okoliščine v spornem obdobju, ni šlo za prekomerne in s tem prepovedane imisije.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba v IV. točki izreka spremeni tako, da se znesek 10.035,38 EUR nadomesti z zneskom 5.029,56 EUR, v V. točki izreka pa tako, da se znesek 6.202,73 EUR nadomesti z zneskom 3.247,88 EUR.

II. Sicer se pritožba zavrne in sodba v preostalem nespremenjenem delu potrdi.

III. Pravdni stranki in stranski intervenient sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da so toženci dolžni tožniku plačati 83.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 3. 10. 2013 dalje, v roku 15 dni, in odločilo, da je tožnik dolžan prvemu tožencu povrniti 2.647,90 EUR pravdnih stroškov, drugemu do šestemu tožencu 10.035,38 EUR pravdnih stroškov in sedmemu tožencu 6.202,73 EUR, vsem v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje.

2. Zoper sodbo je tožnik vložil pravočasno pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi, podredno pa sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. Navaja, da je sodišče napačno ugotovilo, da dejavnost, ki se je odvijala v tako imenovani B. hiši v ..., ni bila gostinska dejavnost, zaradi česar ni bilo potrebno upoštevati predpisov, ki to dejavnost urejajo. Sodišče je ugotavljalo, kakšne so bile dejanske aktivnosti, ni pa obrazložilo, zakaj jih ni mogoče uvrstiti pod pojem gostinske dejavnosti. Poleg tega se sodišče sklicuje na Zakon o gostinski dejavnosti iz leta 1973, ki že od leta 1995, ko je bil sprejet Zakon o gostinstvu, ne velja več. Gostinska dejavnost obsega pripravo in strežbo jedi in pijač ter nastanitev gostov, edina izjema je določena v 3. členu (ki je ta zakon sicer ne ureja).(1) Ta v konkretnem primeru ne pride v poštev, saj ni šlo za izvedbo aktivnosti v lastnih prostorih. Dokazni postopek je brez dvoma pokazal, da je šlo v B. hiši za pripravo in strežbo jedi in pijač, sodišče pa je kljub temu ugotovilo, da ne gre za gostinsko dejavnost. Nato pritožba izpostavlja delne izpovedbe prič v zvezi s tem in sodišču očita, da teh izpovedb ni upoštevalo, s čimer je dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovilo, hkrati pa je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka, saj so razlogi sodbe tako pomanjkljivi, da se je ne da preizkusiti. Med vsemi solastniki stavbe je bilo dogovorjeno, da bodo v stavbi dopustili zgolj mirno gospodarsko dejavnost, pri čemer, ne glede na to, ali je šlo za gostinsko dejavnost ali ne, dejavnost zagotovo ni bila mirna. Sodišče tega dela dogovora pri svoji odločitvi ni upoštevalo, zaradi česar je zmotno uporabilo materialno pravo, zagrešilo pa je tudi že očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Sodišče je protipravnost postopanja tožencev med drugim ugotavljalo tudi na podlagi določil o prepovedanih imisijah. Ugotavljati bi moralo kakšna je narava in namen nepremičnin tožnika, kakšna je glede na krajevne razmere njihova običajna uporaba, ali sporna dejavnost tožencev uporabo nepremičnin od tožnika otežkoča preko mere, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere, običajna, ali dejavnost tožencev tožniku povzroča znatnejšo škodo. Sodišče ni ugotavljalo ničesar od navedenega. Ugotovitve, kakšen je hrup in smrad, ki ga povzročajo toženci, in kakšen hrup in smrad bi bila še dopustna, v izpodbijani sodbi ni, kakor tudi ne ugotovitev, kakšen je bil hrup in smrad v tožnikovem stanovanju ter ali je dejavnost tožencev tožniku povzročila znatnejšo škodo, s čimer je sodišče spet zagrešilo očitano absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Ni pojasnilo, kako intenzivna bi morala biti hrup in smrad, da bi presegla določen tolerančni prag, niti ni pojasnilo, kakšen je ta tolerančni prag. Več prič je izpovedalo, da je bil smrad neznosen, večina je potrdila tudi prekomeren hrup. Teh izpovedb sodišče ni omenilo. Pritožba nato izpostavlja izpovedbe nekaterih prič s tem v zvezi. Sodišče bi moralo dopustiti izvedbo dokaza z izvedencem gradbene stroke, ki bi potrdil, da je bilo odvajanje zraka iz spodnjih prostorov urejeno tako, da se je usmrajen zrak iz njih odvzemal, spuščal pa v tožnikovo stanovanje. Navedba, da se je v B. hiši uporabljala napa na filter, je bila dana prepozno, zato je sodišče ne bi smelo upoštevati. Poleg tega je priča Napotnik povedal, da ne ve, kakšna je bila konkretna napa, sodišče pa je zapisalo, da iz njegove izpovedi izhaja, da je bila to napa z vgrajenimi filtri. V skladu s 75. členom Stvarnopravnega zakonika gre za prepovedano imisijo tudi, če gre za vzroke, ki izvirajo iz nepremičnine in povzročajo znatnejšo škodo in v tem primeru ostalih predpostavk sploh ni potrebno ugotavljati. Navedeno je sodišče popolnoma spregledalo, zato v izpodbijani sodbi ni razlogov o odločilnih dejstvih – ali so imisije tožniku povzročile znatnejšo škodo. Poudarja, da ni vedel, da je trajanje aktivnosti v B. hiši vezano na trajanje E. Vse okoliščine so kazale na to, da gre za trajno aktivnost, povezava z E. ni bila vidna navzven, še zlasti ne njeno trajanje, tega mu ni nihče povedal, čeprav se je o tem skušal pozanimati. Solastnik poslovnega prostora F. mu je povedal zgolj, da so dobili novega najemnika z mirno dejavnostjo, iz česar ni mogoče sklepati, da gre za nekaj kratkotrajnega. Sicer pa trajanje protipravnega stanja ni predpostavka odškodninske odgovornosti, niti prepovedane imisije. Dejstvo, da se je povzročanje prepovedanih imisij končalo kmalu po tem, ko je tožniku že nastala škoda, tožencev ne odvezuje njihove odškodninske odgovornosti. Sodišče je v obrazložitvi navedlo, da ravnanje tožencev tožniku ni povzročilo take škode, ki bi bila pravno upoštevna, takšna ugotovitev je pavšalna in z ničemer obrazložena, predvsem pa napačna. Tožnik je v posledici ravnanja tožencev ostal brez najemnika in s tem brez dohodka iz naslova najemnin, ki ga je utemeljeno pričakoval. Najemnikov odstop je bil v celoti veljaven in v skladu z najemno pogodbo, odstop je sprejel, saj se je sam prepričal, da razmere v stanovanju niso omogočale njegove normalne uporabe. Napačna je tudi odločitev o stroških postopka. Sodišče ni z ničemer obrazložilo, zakaj je tožencem (razen prvemu tožencu) priznalo priglašene stroške dveh pravdnih postopkov. Toženka v zadevi P 1033/2015-III, sedaj sedma toženka, je že pred združitvijo pravd sodelovala kot stranski intervenient in je bila tako v celoti seznanjena s potekom pravde in vsemi vlogami. Zadevi sta se v celoti obravnavali skupno. Drugo do šesti toženci nikoli niso bili stranka v postopku P 1033/2015-III, zato niso upravičeni do povračila stroškov v tem postopku. Če bo sodišče prve stopnje pritožbi ugodilo, sodbo razveljavilo, in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožnik predlaga, da se zadeva dodeli drugemu sodniku. Sodnica je bila tožniku izrazito nenaklonjena (kar v nadaljevanju podrobneje obrazloži).

3. Toženci in stranski intervenient so na pritožbo odgovorili in predlagali njeno zavrnitev.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Tožnik je lastnik stanovanja v starem mestnem jedru ..., na naslovu ..., drugi do šesti toženec pa so solastniki poslovnega prostora na istem naslovu, ki se nahaja pod tožnikovim stanovanjem. V kupoprodajni pogodbi z dne 31. 5. 1999, so se prodajalci (navedeni toženci oziroma njihovi pravni predniki) in kupec (tožnik), med drugim v VII. točki dogovorili, da drug drugemu dovoljujejo spremembo namembnosti prostora „v poslovno namembnost, za opravljanje mirne gospodarske dejavnosti, vendar ne gostinske“ (VII. točka pogodbe, priloga A 25). V času ... prvenstva v ... leta 2013, ki je potekalo v Sloveniji, so drugi do šesti toženci poslovni prostor oddali v najem sedmi toženki, za obdobje od 1. 8. 2013 do vključno 30. 9. 2013, pri čemer je najemnik prostor najel „za namen predstavitvenega prostora za naročnika B.“ (pogodba o najemu poslovnega prostora, priloga B7). V času od 4. 9. do 22. 9. 2013 je v lokalu obratovala t.i. B. hiša – v razstavnem prostoru so si obiskovalci lahko ogledali gospodinjske aparate znamke B.(2), v popoldanskih in večernih urah so bile organizirane tudi kuharske delavnice, v času tekem pa so se pred TV ekranom (v zgornjem prostoru) tudi zbirali navijači. Prvi toženec je distributer B. in je bil organizator dogodka, sedmi toženec pa je bil izvajalec projekta. Dne 2. 9. 2013 je tožnik za stanovanje z najemnikom T. sklenil najemno pogodbo (priloga A28), za čas od 1. 9. 2013 do 1. 9. 2015, za mesečno najemnino 3.000,00 EUR, pri čemer je bilo dogovorjeno, da se najemnik v stanovanje vseli s 1. 10. 2013. V času priprav na vselitev, je najemnik dne 14.9. prišel v stanovanje (v katerem tožnik takrat ni več stalno prebival, temveč je vanj le občasno prihajal), v stanovanju zaznal kuhinjske vonjave in hrup, v posledici česar je od najemne pogodbe odstopil, tožnik pa je odstop sprejel. Tožnik od tožencev zahteva plačilo odškodnine iz naslova prepovedanih imisij (smrad in hrup sta presegla mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajen), od drugega do šestega toženca pa tudi plačilo odškodnine iz naslova poslovne odškodninske odgovornosti (kršili so določbo VII. člena kupoprodajne pogodbe in poslovni prostor oddali za potrebe gostinske dejavnosti in dejavnosti, ki je povzročala prekomeren hrup), skupaj 83.000,00 EUR (131. člen, 239. člen Obligacijskega zakonika – OZ, drugi odstavek 99. člena Stvarnopravnega zakonika – SPZ)(3). Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Odločitev je materialnopravno pravilna, v okviru trditvene in dokazne podlage pravdnih strank je sodišče prve stopnje pred tem tudi dejansko stanje pravilno in popolno ugotovilo, zagrešilo tudi ni očitanih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, niti ne tovrstnih kršitev, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP). Razloge sodišča prve stopnje za zavrnitev tožbenega zahtevka pritožbeno sodišče sprejema, glede na pritožbene navedbe pa še dodaja:

6. 73. člen SPZ lastnikom sosednjih ali prostorsko povezanih nepremičnin zapoveduje lastninsko pravico izvrševati tako, da se medsebojno ne vznemirjajo in da si ne povzročajo škode ter da morajo pravice, ki omejujejo lastninsko pravico lastnika sosednje ali prostorsko povezane nepremičnine izvrševati pošteno, v skladu s krajevnimi običaji in na način, ki najmanj obremenjuje lastnika nepremičnine, v 75. členu pa določa, da mora lastnik nepremičnine pri uporabi le-te opuščati dejanja in odpravljati vzroke, ki izvirajo iz njegove nepremičnine in otežujejo uporabo drugih nepremičnin čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali ki povzročajo znatnejšo škodo. Prepovedana imisija je torej tista, ki otežuje uporabo nepremičnine, na katero se razteza njen vpliv, čez mero, ki je glede na naravo in namen nepremičnine ter glede na krajevne razmere običajna ali povzroča znatnejšo škodo. Lastnik oziroma domnevni lastnik lahko prenehanje imisij zahtevata z negatorno tožbo po prvem odstavku 99. člena SPZ, poleg tega pa lahko lastnik nepremičnine, ki je zaradi imisij že pretrpel škodo, zahteva povrnitev le-te po splošnih pravilih o povrnitvi škode. Določila poglavja (sosedsko pravo), ki se nanašata na lastnika, se smiselno uporabljajo tudi za neposrednega posestnika (74. člen SPZ). Tožnik s tožbo zahteve (le) povrnitev škode. Na njem je torej bilo dokazno breme o tem, da so bile imisije, ki so izvirale iz nepremičnine v lasti drugega do šestega toženca prekomerne ali da so povzročile znatnejšo škodo, in da mu je zaradi njih nastala škoda.

7. Tožnik nikoli ni trdil, da je do odškodnine upravičen že iz razloga, ker mu je zaradi imisij nastala znatnejša škoda, niti škode v vtoževani višini 83.000,00 EUR, ni opredelil kot znatnejše škode(4). Sodišče prve stopnje zato ni zagrešilo nobenih kršitev, ker se do tega pogoja ni posebej opredelilo.

8. Tožnik trdi, da se je v B. hiši opravljala gostinska dejavnost, za kar prvi in sedmi toženec nista imela dovoljenja, kar (tudi) predstavlja njuno protipravno ravnanje, drugi do šesti toženci pa so s tem, ko so poslovni prostor oddali za izvrševanje takšne dejavnosti, kršili določbo VII. točke kupoprodajne pogodbe z dne 31. 5. 1999. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da dejavnosti, ki se je odvijala v spornih prostorih, ni mogoče opredeliti kot gostinske dejavnosti, o tem ima sodba tudi dovolj razlogov, da jo je tudi v tem obsegu mogoče preizkusiti (18. in 25. točka v zvezi z 19., 20. in delno 22. in 27. točko obrazložitve). Sodišče prve stopnje je sicer pri odločitvi uporabilo določbe Zakona o gostinski dejavnosti (Ur. list SRS, št. 43/1973), ki v času (domnevnega) škodnega dogodka ni več veljal, namesto Zakona o gostinstvu (Ur. list RS, št. 1/95), kar pa na pravilnost odločitve ni vplivalo, saj so določbe v relevantnem obsegu vsebinsko identične(5). Bistvena je tako ugotovitev, ali je šlo v konkretnem primeru za pripravo in strežbo jedi ter pijač v smislu opravljanja gostinske dejavnosti. Sodišče prve stopnje je po izvedenem dokaznem postopku, kot rečeno, utemeljeno zaključilo, da v konkretnem primeru ni šlo za takšno dejavnost. Lastniki blagovne znamke B. so želeli predstaviti posamezne proizvode te znamke (gospodinjske aparate), ki so bili v ta namen razstavljeni, organizirane pa so bile tudi kuharske delavnice, pri čemer je bil pretežni del hrane že vnaprej pripravljen drugje in na delavnice le prinešen, udeleženci pa so jedi dokončali (na primer spekli v pečici), hrano pa na koncu tudi použili. Hrana se torej ni pripravljala in ne stregla na gostinski način in se tudi ni prodajala. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča takšne dejavnosti ni mogoče šteti kot gostinske dejavnosti v smislu določbe drugega odstavka 1. člena Zakona o gostinstvu.

9. Tudi ne drži pritožbena navedba, da se sodišče prve stopnje ni opredelilo do dela določbe VII. točke kupoprodajne pogodbe z dne 31. 5. 1999, ki drugega do šestega toženca zavezujejo (tudi) k temu, da se namembnost prostorov lahko spremeni le za opravljanje mirne gospodarske dejavnosti. Tožnik se izrecno na ta del določbe ni skliceval, v zvezi s hrupom (in smradom) pa je izpostavljal le prekomeren hrup, torej hrup v okviru prepovedane imisije. Do takšnega hrupa pa se je sodišče prve stopnje nedvomno opredelilo. Tako v zvezi s hrupom kot v zvezi s smradom, je ugotavljalo, ali so bile tovrstne imisije, ki so izvirale iz poslovnih prostorov, prekomerne in torej glede na krajevne razmere neobičajne. Po izpeljanem dokaznem postopku je utemeljeno zaključilo, da temu ni bilo tako. Tudi ne drži, da ni ugotavljalo, kakšna sta bila hrup in smrad v tožnikovem stanovanju (23., 24., 25., delno 27. točka obrazložitve). Tudi ni bistveno, da ni navedlo, kakšen hrup in smrad bi bila še dopustna. Bistveno je, da je ugotavljalo, ali je sporna dejavnost uporabo nepremičnine tožnika odtežkočala preko mere, glede na njeno naravo in namen, ugotavljalo tudi običajne krajevne razmere v zvezi s tem in torej tudi kakšna je glede na krajevne razmere običajna uporaba tožnikove nepremičnine. Verjelo je tožniku, da so v njegovo stanovanje vdirali hrup in kuhinjske vonjave, upoštevalo pa je, da gre za prostore v starem mestnem jedru, kjer se pogosto odvijajo razni družabni, pa tudi promocijski dogodki, kot so bili tudi konkretni, ki se lahko odvijajo tudi še ponoči in ki povzročajo določen hrup, da gre v tem območju za stare stavbe, ki nimajo vse betonskih plošč med posameznimi etažami (tudi ne stavba v kateri so sporni poslovni prostori in tožnikovo stanovanje), tako, da prehajanje zvokov in raznih vonjav v sosednje prostore (tudi zgornje ali spodnje) ni nekaj neobičajnega, da se je kuhalo za največ 12 ljudi in je torej šlo za kuhinjske vonjave, ki jih je mogoče primerjati z večjim gospodinjstvom, upravičeno pa tudi trajanje motenj(6) in v posledici pravilno in zakonito odločilo, da glede na splošne okoliščine bivanja v starem mestnem jedru, pa tudi glede na konkretne okoliščine v spornem obdobju (obdobju E. in s tem povezanim dogajanjem v ...), ni šlo za prekomerne in s tem prepovedane imisije (73., 75. člen SPZ).

10. Pri tem ni bistveno ali je bila med dokončevanjem jedi vključena napa nad štedilnikom ali ne, glede na to, da je sodišče verjelo tožniku, da se je vonj po hrani širil v njegovo stanovanje. Glede na to tudi ni bilo potrebe po postavitvi izvedenca gradbene stroke, ki naj bi potrdil, da se je vonj širil predvsem po prezračevalni napravi.

11. Že iz navedenih razlogov je sodišče prve stopnje tožbeni zahtevek pravilno in zakonito zavrnilo. Poleg tega pa je ugotovilo tudi, da tožniku ni nastala škoda „ki bi bila pravno upoštevna“, pa tudi, da je tožniku za škodo lahko odgovoren le najemnik, ki je najemno pogodbo za stanovanje neutemeljeno odpovedal. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik uveljavlja pretežni del škode iz naslova izpada dveletnih najemnin, torej škodo, ki izvira iz poslovnega razmerja med njim kot najemodajalcem in T. kot najemnikom. Temu je tožnik v najemni pogodbi z dne 2. 9. 2013 zagotovil, da gre za mirno stanovanje, brez imisij (razen zmernega hrupa v poletnih mesecih), pogodba je bila sklenjena za čas od 1. 9. 2013 do 1. 9. 2015, dogovorjeno pa je bilo, da se najemnik v stanovanje vseli s 1. 10. 2013. ... prvenstvo se je končalo z dnem 22. 9. 2013, s tem pa tudi delovanje B. hiše, o čemer bi se najemnik kot tudi najemodajalec – tožnik, mogla in morala pozanimati(7) in je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da je krivda za izpad pričakovanega dohodka na strani najemnika, pa tudi na strani tožnika, ki je tak, neupravičen odstop sprejel. Nedvomno namreč hrupa in vonjav iz vtoževanega vira s 1. 10. 2013, ko je bil najemnik upravičen, da se vseli v stanovanje, ni bilo več, na ta dan je bilo stanovanje „v stanju primernem za normalno uporabo in v stanju za katerega sta se pogodbeni stranki posebej dogovorili“ (10. člen najemne pogodbe z dne 2. 9. 2013). Podlage za najemnikov odstop od pogodbe iz krivdnih razlogov, zato ni bilo. Tudi, če bi bilo v ravnanju tožencev kaj protipravnega (pa ni bilo), so ti izkazali, da za škodo iz naslova izpadlih najemnin niso krivi(8).

12. Delno pa je utemeljena pritožba v zvezi z odmero pravdnih stroškov drugega do šestega toženca in sedmega toženca. Ta postopek je sodišče prve stopnje vodilo pod opr. št. III P 2402/2013, postopek zoper sedmega toženca pa se je začel z vložitvijo tožbe dne 6. 5. 2015 in se je vodil pod opr. št. III P 1033/2015. S sklepom III P 2402/2013 z dne 5. 8. 2015 sta bili zadevi združeni v enotno obravnavanje, vodilni spis pa je postal III P 2402/2013. V nadaljevanju sta se torej zadevi enotno obravnavali. Drugo do šesti toženci niso bili stranka postopka III P 1033/2015, zato jim posebni stroški iz tega naslova ne gredo. Upravičeni so le do ene nagrade za postopek po tar. št. 3100 Zakona o odvetniški tarifi v višini 1.089,40 EUR, do nagrade za dodatno stranko 4 x po tar. št. 1200 v višini 1.005,60 EUR, do ene nagrade za narok po tar. št. 3102 v višini 1.005,60 EUR, do nagrade za dodatno stranko 4 x po tar. št. 1200 v višini 1.005,60 EUR, skupaj do 4.106,20 EUR, z 22 % DDV (903,36 EUR) pa do 5.009,56 EUR. Upravičeni so tudi do povrnitve pavšalnega zneska za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev po tar. št. 6002 v višini 20,00 EUR, skupaj torej do povrnitve pravdnih stroškov v višini 5.029,56 EUR. Postopek zoper sedmo toženko se je pričel z vložitvijo tožbe dne 6. 5. 2015, torej že v času veljavnosti nove odvetniške tarife, ki je stopila v veljavo z dnem 10. 1. 2015 (ponovna uvedba točkovnega sistema zaračunavanja odvetniških stroškov, pri čemer znaša višina odvetniške točke 0,459 EUR). Do združitve obeh zadev je sedmi toženec vložil odgovor na tožbo, za kar mu pripada 1200 odvetniških točk, torej 550,80 EUR. Po združitvi sta se kot rečeno, zadevi enotno obravnavali, vodilna pa je postala zadeva III P 2402/2013, po kateri se odvetniške storitve zaračunavajo po prej veljavni odvetniški tarifi. Tudi sedmi toženec je od združitve dalje upravičen le do ene nagrade za postopek v višini 1.089,40 EUR, do ene nagrade za narok v višini 1.005,60 EUR, skupaj (s stroški odgovora na tožbo) torej do 2.645,80 EUR, z 22 % DDV (582,08 EUR) pa do 3.227,88 EUR. Tožnik mu je dolžan povrniti tudi pavšalni znesek za poštne storitve v višini 20,00 EUR, skupaj tako 3.247,88 EUR.

13. V tem obsegu je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo in odločitev v stroškovnem delu delno spremenilo, sicer pa pritožbo zavrnilo in sodbo potrdilo (358., 353. člen ZPP).

14. Glede na to, da je tožnik s pritožbo uspel le glede stranske terjatve, ni upravičen do povrnitve pritožbenih pravdnih stroškov, temveč te stroške v celoti nosi sam (drugi odstavek 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče navedbe v odgovorih na pritožbo šteje za navedbe, ki k njegovi odločitvi niso pripomogle, zato je odločilo, da tudi toženci in stranski intervenient sami nosijo svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 155. člena ZPP).

Op. št. (1): Priprava in strežba. pijač ter nastanitev, ki jih pravne in fizične osebe ter društva organizirajo na nepridobitni podlagi in za lastne potrebe v svojih prostorih, se ne urejajo s tem zakonom; pogoje za opravljanje takšne dejavnosti določajo drugi predpisi.

Op. št. (2): ki je bil eden glavnih pokroviteljev prvenstva Op. št. (3): 72.000,00 EUR iz naslova izpadle najemnine, 6.000,00 EUR iz naslova plačane provizije nepremičninskemu posredniku, ki mu je našel najemnika, 5.000,00 EUR iz naslova beljenja in čiščenja stanovanja za potrebe odprave neprijetnega vonja.

Op. št. (4): Pri čemer bi moral tudi sicer opredelitev konkretizirati – na primer s svojimi premoženjskimi razmerami in morebitnimi drugimi okoliščinami primera.

Op. št. (5): Za gostinsko dejavnost po tem zakonu se šteje priprava hrane in pijače, strežba s hrano in pijačo ter sprejemanje gostov na prenočevanje (1. člen Zakona o gostinski dejavnosti). Gostinska dejavnost obsega pripravo in strežbo jedi in pijač ter nastanitev gostov (drugi odstavek 1. člena Zakona o gostinstvu).

Op. št. (6): Po mnenju teorije je predpostavka za uspešnost opustitvenega zahtevka imisijske tožbe ta, da imisije trajajo določen čas ali da se redoma ponavljajo in obstaja tudi nevarnost nadaljnjega ponavljanja nedopustnih vplivov, saj enkratni vplivi ali krajši čas trajajoči vplivi načeloma ne pomenijo imisij, ker ne presegajo krajevno običajne mere in jih morajo za to sosedje trpeti (primerjaj komentar k 75. členu SPZ, Stvarnopravni zakonik s komentarjem, GV Založba, Ljubljana 2004).

Op. št. (7): Tožnik bolj skrbno kot je to storil, glede na to, da je bila vezanost projekta na ... prvenstvo nedvomno vidna tudi navzven (glej na primer fotografiji A48, B19).

Op. št. (8): Poleg tega bi bilo po mnenju pritožbenega sodišča glede na ugotovljeno dejansko stanje možno zaključiti tudi, da med morebitnim protipravnim ravnanjem tožencev (ki sicer ni bilo ugotovljeno) in med tožniku nastalo tovrstno škodo ni adekvatne vzročne zveze. Škodni dogodek – odstop od najemne pogodbe za stanovanje za tožence ne bi bil objektivno predvidljiva posledica njihovega nedopustnega ravnanja.