Jedro

Prvostopenjski upravni organ je imel za obravnavo poteka meje kot predhodnega vprašanja ustrezno pravno podlago v 1. odstavku 147. člena ZUP.

Ker Odlok o PUP nima določb o odmiku ograje od parcelne meje, bi bilo treba uporabiti določbo 2. točke 1. odstavka 20. člena Pravilnika, po kateri je treba v primeru odmika, manjšega od 0,5m, pred začetkom gradnje pridobiti pisno soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Ker je v obravnavni zadevi prvostopenjski upravni organ zaslišal tožečo stranko in izvajal dokaze, tožeči stranki pa je do določene faze postopka tudi omogočil, da se izjasni o ugotovljenih dejstvih in dokazih, nima nobene zakonske podlage, da bi se na pravila skrajšanega postopka skliceval zgolj glede posameznih procesnih dejanj.

Izrek

1.Tožbi se ugodi, odločba gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, št. 06122-416/2008 z dne 2. 2. 2009, se odpravi in se zadeva vrne organu, ki je to odločbo izdal, v ponoven postopek.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške tega postopka v znesku 350,00 EUR v roku 15 dni od prejema te sodbe, po preteku tega roka skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

Gradbeni inšpektor Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Ljubljana, je kot prvostopenjski upravni organ z izpodbijano odločbo tožeči stranki med drugim naložil, da mora takoj po vročitvi te odločbe ustaviti gradnjo opornega zidu dolžine 7,30m ter višine od 0,30m do 1,20m ter debeline 20cm na meji med zemljiščema s parc. št. 9 in 13/2 k.o. ..., v roku enega meseca po vročitvi odločbe pa mora opisani objekt odstraniti in vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje. Poleg tega je izrekel še prepoved prometa z objektom ali zemljiščem, na katerem objekt stoji. V obrazložitvi med drugim navaja, da je bila v obnovi postopka (pravilno: v ponovljenem postopku – opomba sodišča) ponovno izvršena izmera razdalje obravnavanega opornega zidu od sosednjih stanovanjskih objektov ter mejne črte med parcelama št. 9 in 13/2 k.o. ..., ker v naravi ni bilo mogoče locirati mejnika. Ugotovljeno je bilo, da se oporni zid nahaja na parc. št. 13/2 k.o. ..., oziroma ob upoštevanju možne napake pri meritvi, na meji med parcelama št. 9 in 13/2. Prvostopenjski organ meni, da bi morala tožeča stranka po določbah 3. točke 11. člena Uredbe o vrstah objektov glede na zahtevnost (Uradni list RS, št. 37/08, dalje Uredba) in Odloka občine Dol pri Ljubljani o prostorskih ureditvenih pogojih pridobiti gradbeno dovoljenje, v zvezi s tem pa tudi pisna soglasja lastnikov sosednjih parcel. Sklicuje se tudi na zapisnik s prilogami z dne 20. 1. 2009, fotografije prijavitelja v prijavi z dne 6. 2. 2008, zapisnik z dne 14. 2. 2008, zapisnik o zaslišanju tožeče stranke z dne 19. 3. 2008 in pisno obvestilo tožeče stranke z dne 9. 4. 2008. Ugotavlja, da iz navedenih razlogov niso izpolnjeni pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja in nato povzema zakonske določbe, na katere je oprl svojo odločitev. Navaja tudi določbo Občinskega odloka občine Dol pri Ljubljani, po kateri je ograje in oporne zidove možno graditi na podlagi splošnih pogojev Občinskega odloka o pomožnih objektih, sicer pa se nanaša na gradnjo ograj ob javnih cestah.

Ministrstvo za okolje in prostor je kot drugostopenjski upravni organ, s svojo odločbo št. 0612-256/2008-4 z dne 18. 6. 2009, spremenilo spremenilo izpodbijano odločbo tako, da se izrečena prepoved prometa nanaša zgolj na obravnavni objekt in ne tudi na zemljišče, na katerem stoji, v ostalem pa je pritožbo tožeče stranke zoper izpodbijano odločbo zavrnilo. V obrazložitvi med drugim navaja, da bi prvostopenjski upravni organ na podlagi določbe 114. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o graditvi objektov (Uradni list RS, št. 126/07, dalje ZGO-1B) pri odločitvi moral uporabiti besedilo Zakona o graditvi objektov, veljavno pred spremembami, uvedenimi z ZGO-1B, kar pa v ničemer ne spreminja odločitve. Po tem besedilu zakona je moral objekt, da je bila njegova gradnja dovoljena brez predhodne pridobitve gradbenega dovoljenja, ustrezati določbam Pravilnika o vrstah zahtevnih, manj zahtevnih in enostavnih objektov, o pogojih za gradnjo enostavnih objektov brez gradbenega dovoljenja in o vrstah del, ki so v zvezi z objekti in pripadajočimi zemljišči (Uradni list RS, št. 114/03 in 130/04, dalje Pravilnik). Pravilnik v 2. točki 20. člena za ograje, med katere spada tudi oporni zid, predpisuje takšen odmik od meje sosednjih zemljišč, kot je predpisan z izvedbenim prostorskim aktom, oziroma da mora biti ograja postavljena na mejo, če prostorski akt tako predpisuje. Če v prostorskem aktu odmik od meje sosednjih zemljišč ni predpisan, mora biti ograja od te meje oddaljena najmanj 0,5m, za manjši odmik pa je treba pred začetkom gradnje pridobiti pisno soglasje lastnika oziroma lastnikov sosednjih zemljišč. Tudi drugostopenjski organ nato navaja določbe 4. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B8 Beričevo, ki določa, da se lahko ograjo in oporni zid gradi 1,5m od utrjenega roba cestišča oziroma na meji s pločnikom, če je ta zgrajen, če pa je ta odmik manjši od 1,5m, mora biti podrobno utemeljen in proučen v lokacijski dokumentaciji, nanj pa mora biti pridobljeno tudi soglasje mejašev. V obravnavni zadevi tožeča stranka ni pridobila soglasja mejaša, kar pomeni, da pogoji za gradnjo brez gradbenega dovoljenja po določbah Pravilnika niso izpolnjeni. Dalje drugostopenjski organ navaja, da prvostopenjskemu organu kljub temu, da je v ponovljenem postopku izvajal nove dokaze, o tem ni bilo treba obvestiti tožeče stranke. Pri tem se sklicuje na 1. odstavek 164. člena ZGO-1, po katerem se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank. Tožeča stranka ima v skladu s 1. odstavkom 200. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 24/06 - uradno prečiščeno besedilo, 126/07 in 65/08, dalje ZUP) sicer pravico do navzočnosti pri ogledu, vendar s tem, ko je ni vabil na ta ogled, prvostopenjski organ ni kršil pravil postopka, saj se je tožeča stranka o dejstvih in okoliščinah lahko izjasnila v drugih, predhodnih delih postopka in njena udeležba na ogledu ne bi mogla pripeljati do drugačne odločitve. Po mnenju drugostopenjskega organa je neutemeljena tudi navedba tožeče stranke, da obstaja dvom, kako je inšpektor ugotavljal mejo, saj je to v obrazložitvi izpodbijane odločbe jasno navedeno. Drugostopenjski organ dodaja še, da je inšpektor pri tem uporabil podatke iz javnih evidenc, tožeča stranka pa bi glede na določbe prostorskega akta za gradnjo potrebovala soglasje soseda tudi v primeru, če bi bil oporni zid „na njeni strani“.

Tožeča stranka se s tako odločitvijo ne strinja in vlaga tožbo, v kateri med drugim navaja, da je gradbeni inšpektor po svoji stroki arhitekt, tako da mu izobrazba ne daje strokovnosti, delovno mesto pa ne pooblastil, da bi določal mejo med parcelama v naravi. Po 3. odstavku 6. člena Zakona o evidentiranju nepremičnin namreč označitev meje v naravi predstavlja geodetsko storitev, ki jo lahko izvajajo le geodetska podjetja. Poleg tega se tožena stranka zmotno sklicuje na določbe Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B8 Beričevo, ki določa, da se ograjo ali oporni zid lahko gradi 1,5m od utrjenega roba cestišča oziroma na meji s pločnikom. Tožeča stranka ni gradila opornega zidu na meji s cestiščem ali pločnikom, zato ji ni treba pridobiti soglasja upravljavca ceste in občine. Po določbah ZUP bi bilo treba v ponovljeni postopek, v katerem je upravni organ izvajal nove dokaze, pritegniti tudi stranke postopka. Ne gre za nujni ukrep v javnem interesu, tako da bi morala biti tožeča stranka v skladu z 200. členom ZUP na ta ogled vabljena, še posebej ker so bili na tem ogledu izvedeni novi dokazi, na katerih je prvostopenjski upravni organ utemeljil izpodbijano odločbo. Tožeča stranka zato sodišču predlaga, naj izpodbijani upravni akt odpravi, poleg tega pa naj odloči, da ji je tožena stranka dolžna povrniti stroške postopka.

Tožba je utemeljena.

Po določbi 1. odstavka 147. člena ZUP lahko organ, ki vodi postopek, ob pogojih iz tega zakona sam obravnava vprašanje, brez rešitve katerega ni mogoče rešiti zadeve, to vprašanje pa je samostojna pravna celota, ki spada v pristojnost sodišča ali kakšnega drugega organa (predhodno vprašanje). Rešitev takega vprašanja ima pravni učinek samo v zadevi, v kateri je bilo vprašanje rešeno (2. odstavek 147. člena ZUP). Po določbi 1. odstavka 148. člena ZUP mora organ, ki vodi postopek, ta postopek prekiniti, če se predhodno vprašanje nanaša na obstoj kaznivega dejanja, na obstoj zakonske zveze ali na ugotovitev očetovstva ali če zakon tako določa. Potek meje med dvema parcelama je brez dvoma samostojna pravna celota, tudi po navedbah tožeče stranke pa rešitev tega vprašanja ne spada v pristojnost gradbenega inšpektorja, temveč drugega organa. Gre torej za predhodno vprašanje, ob tem pa ne iz upravnih spisov, ne iz navedb tožeče stranke ne izhaja nobena od okoliščin, ki bi prvostopenjskemu upravnemu organu preprečevala obravnavo tega vprašanja za potrebe obravnavanega postopka oziroma ga zavezovala k prekinitvi tega postopka. Prvostopenjski upravni organ je torej imel za obravnavo poteka meje kot predhodnega vprašanja ustrezno pravno podlago v zgoraj navedenih zakonskih določbah, zato so po presoji sodišča tožbene navedbe v tej smeri neutemeljene.

Po določbi 1. odstavka 10.4. točke 4. člena Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za plansko celoto B8 Beričevo je možno graditi ograje in oporne zidove na podlagi splošnih pogojev občinskega odloka o pomožnih objektih. Ograjo in oporni zid se lahko gradi 1,5m od utrjenega roba cestišča oziroma na meji s pločnikom, če je le-ta zgrajen. Če je ta odmik manjši od 1,5m, mora biti podrobno utemeljen in proučen v lokacijski dokumentaciji, nanj pa mora biti pridobljeno tudi soglasje mejašev.

Sodišče se strinja s tožbenimi navedbami, da se ta določba, na katero se sklicuje tožena stranka, nanaša izključno na odmik opornega zidu od utrjenega roba cestišča oziroma pločnika, njeno besedilo pa ne daje nobene opore za interpretacijo, ki bi njeno uporabo širila na odmik opornih zidov od parcelnih meja nasploh. Vendar pa je hkrati treba ugotoviti, da navedeni Odlok nima nobenih drugih določb o odmiku ograje od parcelne meje, tako da bi bilo treba uporabiti zgoraj citirano odločbo 2. točke 1. odstavka 20. člena Pravilnika, po kateri je treba v primeru odmika, manjšega od 0,5m, pred začetkom gradnje pridobiti pisno soglasje lastnika sosednjega zemljišča. Ob dejanskih ugotovitvah, da je odmik opornega zidu manj kot 0,5m od parcelne meje in da tožeča stranka ni pridobila pisnega soglasja lastnika sosednjega zemljišča, bi bila zato ugotovitev, da obravnavani oporni zid ne izpolnjuje pogojev za gradijo objektov brez gradbenega dovoljenja po Pravilniku, pravilna in zakonita.

Po določbi 1. odstavka 146. člena ZGO-1 se vodenje inšpekcijskega postopka, izrekanje ukrepov in vročanje inšpekcijskih odločb šteje za nujne ukrepe v javnem interesu v smislu ZUP, zato se odločba lahko izda v skrajšanem postopku brez zaslišanja strank.

Kot je tukajšnje sodišče opozorilo že v vrsti svojih odločb, navedeno zakonsko besedilo sicer omogoča izdajo inšpekcijske odločbe s področja ZGO-1 v skrajšanem postopku (saj govori o tem, da se odločba „lahko“ izda v skrajšanem postopku), vendar pa inšpekcijskih organov k uporabi tega postopka ne zavezuje. To pomeni, da se mora inšpekcijski organ glede na nujnost zadeve odločiti, ali bo odločbo izdal v skrajšanem ali v rednem postopku, v primeru uporabe skrajšanega postopka pa mora svojo odločitev tudi obrazložiti. V obravnavni zadevi je prvostopenjski upravni organ zaslišal tožečo stranko in izvajal dokaze, tožeči stranki pa je do določene faze postopka tudi omogočil, da se izjasni o ugotovljenih dejstvih in dokazih; vse to glede na določbe 144. člena ZUP, ki ureja skrajšani ugotovitveni postopek, pomeni, da je prvostopenjski upravni organ v obravnavni zadevi odločal v rednem in ne v skrajšanem postopku. Zato po presoji sodišča nima nobene zakonske podlage, da bi se na pravila skrajšanega postopka skliceval zgolj glede posameznih procesnih dejanj.

Zakon o inšpekcijskem nadzoru (Uradni list RS, št. 56/02 in nadaljnji, dalje ZIN) sicer ureja izvajanje dejanj inšpekcijskega nadzora (torej tudi ogled) drugače od ogleda po 200. členu ZUP in to predvsem glede tega, da pravica zavezanca do navzočnosti na teh dejanjih ni absolutna. Vendar pa mora organ tako po splošnih določbah ZUP (1. odstavek 9. člena), kot tudi po posebnih določbah ZIN (4. odstavek 29. člena) v rednem ugotovitvenem postopku stranki dati možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. V obravnavni zadevi je ena od najpomembnejših okoliščin, na katerih sloni odločitev, potek meje, ki jo je prvostopenjski organ v ponovljenem postopku ugotavljal na ogledu. Ob tem tožeči stranki ni omogočil, da se izjasni o njegovih ugotovitvah (torej o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za odločitev), to pa je po določbi 3. točke 2. odstavka 237. člena ZUP kršitev pravil upravnega postopka, ki se v vsakem primeru šteje za bistveno.

Iz navedenih razlogov je sodišče tožbi ugodilo in v skladu z določbo 3. točke 1. odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, dalje ZUS-1) izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo v skladu z določbo 3. odstavka 64. člena ZUS-1 vrnilo organu, ki je ta upravni akt izdal, v ponoven postopek. V tem postopku bo organ moral pred odločitvijo seznaniti tožečo stranko z vsemi dejstvi in okoliščinami, pomembnimi za odločitev in ji omogočiti, da se o njih izreče. Po določbi 3. odstavka 25. člena ZUS-1 se tožeči stranki, če sodišče tožbi ugodi in upravni akt odpravi ali ugotovi njegovo nezakonitost, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu, prisodi pavšalni znesek povračila stroškov skladno s Pravilnikom, ki ga izda minister za pravosodje, prisojeni znesek pa plača toženec. Po določbi 2. odstavka 3. člena Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (Uradni list RS, št. 24/07) se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in ga je zastopal odvetnik, priznajo stroški v višini 350,00 EUR, zato je sodišče stroškovnemu zahtevku tožeče stranke ugodilo v tej višini.