Jedro

Sodišče prve stopnje je zmotno zaključilo, da se pri ugotavljanju dohodka na posameznega družinskega člana v zvezi z upravičenostjo do otroškega dodatka kot tožničino premoženje upošteva lastninski delež tožnice v podjetju, kot je vpisan v sodni register oziroma je razviden iz potrdila DURS-a. V Pravilniku kot podzakonskem aktu, ki bi moral določati podrobnejši način določanja vrednosti premoženja, v konkretnem primeru lastninskih deležev gospodarskih družb (tretji odstavek 17. člena ZUPJS), ni določeno, kateri podatek o višini lastninskega deleža družbe se upošteva iz registra, v registru pa je praviloma naveden le ustanovni kapital. Sodišče prve stopnje ni ugotovilo, ali ustanovni kapital ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti premoženja oziroma v konkretnem primeru lastninskega deleža, kot je določen v tretjem odstavku 17. člena ZUPJS. Pomemben je kapital posamezne družbe na določen datum in ne osnovni kapital. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek.

Izrek

I. Pritožbi se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. Stroški pritožbe so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožničin tožbeni zahtevek na odpravo odločb tožene stranke št. ... z dne 15. 10. 2012 in št. ... z dne 19. 3. 2012 ter priznanje otroškega dodatka v višjem znesku ter podredni tožbeni zahtevek na odpravo odločb in vrnitev zadeve toženi stranki v ponovno odločanje. Obenem je odločilo, da tožeča stranka sama nosi svoje stroške postopka.

2. Zoper sodbo je pritožbo vložila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je v predmetnem sporu med pravdnima strankama predvsem sporno vprašanje vrednotenja lastniških deležev v družbah z omejeno odgovornostjo. Tako upravni organ kot sodišče sta kot vrednost poslovnega deleža družbe z omejeno odgovornostjo upoštevala njen osnovni kapital. Sklicuje se na 7. člen Pravilnika o načinu ugotavljanja premoženja in njegove vrednosti pri dodeljevanju pravic iz javnih sredstev ter o razlogih za zmanjševanje v postopku dodelitve denarne socialne pomoči (Ur. l. RS, št. 8/2012, v nadaljevanju: Pravilnik), ki določa, da se vrednost gospodarske družbe ugotavlja na podlagi potrdila pristojnega davčnega organa o kapitalskih naložbah ali iz izpisa iz sodnega registra. S takšnim ugotavljanjem vrednosti njenega poslovnega deleža se ne strinja, saj je v nasprotju z Zakonom o uveljavljanju pravic iz javnih sredstev (Ur. l. RS, št. 62/2010, v nadaljevanju: ZUPJS), pa tudi s področnimi predpisi. Citira prvi odstavek 17. člena ZUPJS, ki določa, kaj se šteje v premoženje osebe ter na tretji in četrti odstavek te določbe, ki med drugim določa, da se kot vrednost lastninskega deleža gospodarskih družb upošteva primerljiva tržna vrednost istovrstnega premoženja. Navaja, da osnovni kapital družbe predstavlja njen ustanovitveni kapital, ki pa ne ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti poslovnega deleža. Vsaka družba ima v različnih obdobjih različno veliko premoženje oziroma kapital. Vse poslovne dohodke se v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah obravnava v obliki knjigovodskih evidenc. Knjiženja se izvajajo v skladu s Slovenskimi računovodskimi standardi (SRS), ki so avtonomen pravni vir. Navedena vira kot premoženja družbe opredeljujeta njen kapital, ne njenega osnovnega kapitala. Kapital družbe je tako tista postavka, ki odraža vrednost družbinega premoženja, s tem pa tudi vrednost poslovnega deleža. Pravilnik, ki kot vrednost družbinega premoženja opredeljuje njen ustanovitveni kapital, je v nasprotju z ZUPJS, Zakonom o gospodarskih družbah in računovodskimi standardi. ZUPJS namreč zahteva vrednotenje po primerljivi tržni vrednosti, to pa je v skladu z Zakonom o gospodarskih družbah in SRS, bilančni kapital. Meni, da je izračun, ki temelji na vrednosti osnovnega kapitala napačen in da vsakdo lahko iz bilance ugotovi, kakšen je bil kapital posamezne družbe na presečni datum. Tožnica je relevantne listine vložila na naroku. Nadalje navaja, da se sodišče do navedb glede vrednotenja premoženja sploh ni opredelilo. Poleg tega pa je kršilo pravila o dokaznem bremenu. Navaja, da se je sklicevala na tri predpise, od teh na dva zakona, toženec pa na nobeno od njenih navedb sploh ni vsebinsko odgovoril, niti tega, ali je ugotavljanje premoženja družbe z omejeno odgovornostjo z upoštevanjem ustanovitvenega kapitala namesto bilančnega kapitala, ustrezno. Ker toženec ni nikoli postavil takšne trditve, je tudi ni mogel utemeljiti. Izpodbijana odločba je tako tudi arbitrarna. Predlaga ugoditev pritožbi, priglaša pa tudi stroške pritožbe.

3. Pritožba je utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju: ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi nepravilno uporabljenega materialnega prava, nepopolno ugotovilo dejansko stanje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu na podlagi določbe 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju: ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe tožene stranke št. ... z dne 15. 10. 2012 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 19. 3. 2012, s katero je Republika Slovenija, Center za socialno delo A. odločbo Centra za socialno delo št. ... z dne 22. 6. 2011 razveljavil s 1. 1. 2012 in odločil, da je tožnica upravičena do otroškega dodatka od 1. 1. 2012 do 31. 12. 2012 v skupni višini 505,67 EUR mesečno za otroke B.B., C.C., D.D., E.E., F.F. in G.G.. Sporno pa je vprašanje vrednotenja lastninskega deleža v družbi z omejeno odgovornostjo ter posledično izračun dohodka družine in višina otroškega dodatka.

6. V izpodbijanih odločbah, ki ju je sodišče prve stopnje štelo za pravilni in zakoniti, je toženec upošteval lastninski delež tožnice v podjetju v višini 31.614,00 EUR kot je vpisan v sodni register oziroma je razviden iz potrdila DURS-a. Lastninski delež v takšni višini predstavlja višino ustanovitvenega kapitala.

7. Pravna podlaga za rešitev te zadeve je ZUPJS in Zakon o starševskem varstvu in družinskih prejemkih (Ur. l. RS, št. 110/06 - uradno prečiščeno besedilo in 10/08, v nadaljevanju: ZSDP). V skladu s 65. členom ZSDP se višina otroškega dodatka določi glede na uvrstitev družine v dohodkovni razred. Dohodkovne razrede določa drugi odstavek 22. člena ZUPJS. Dohodek družine, na podlagi katerega se določi otroški dodatek, se določi na podlagi 13., 14., 15. in 16. člena ZUPJS v skladu z 10. členom, ki določa ugotavljanje dohodka glede na število oseb v družini ter izračuna povprečnega mesečnega dohodka na osebo na podlagi 20. člena ZUPJS. Premoženje se upošteva na podlagi 16., 17. in 19. člena ZUPJS, pri izračunu fiktivnega dohodka se upošteva letna obrestna mera. 16. člen ZUPJS med drugim določa, da se dohodek ugotovljen po prejšnjih členih poveča za fiktivno ugotovljen dohodek v višini fiktivno določenega dohodka zaradi upoštevanja premoženja skladno z 19. členom tega zakona. Med premoženje, ki se upošteva po 17. členu ZUPJS šteje med drugim nepremično premoženje, lastniški deleži gospodarskih družb ter denarna sredstva na računih, kadar ne predstavljajo dohodka skladno s prvim odstavkom 12. člena. Po izrecni določbi tretjega odstavka 17. člena se podatki o lastnikih premoženja iz prvega odstavka tega člena, razen premoženja iz 6. in 7. točke, pridobivajo iz javnih zbirk podatkov in dokazil, ki jih predloži oseba. Kot vrednost premoženja iz 1., 3., 4. in 5. točke prejšnjega odstavka se upošteva primerljiva tržna vrednost istovrstnega premoženja. Vrednost tega premoženja se ugotavlja na način, kot ga podrobneje predpiše minister, pristojen za socialno varstvo.

8. Pomeni, da citirana določba tretjega odstavka 17. člena ZUPJS pooblašča pristojnega ministra za socialno varstvo, da podrobneje določi način, kako se ugotavlja vrednost tega premoženja. Na podlagi tretjega odstavka 17. člena je minister izdal Pravilnik. Ta v tretjem odstavku določa, da premoženje med drugim predstavlja tudi lastninske deleže gospodarskih družb. Po drugem odstavku 7. člena pa je izrecno določeno, da se vrednost lastniških deležev gospodarskih družb ali zadrug ugotavlja iz potrdila pristojnega davčnega organa o kapitalskih naložbah ali iz izpisa iz sodnega registra.

9. Ker v citirani določbi pravilnika kot podzakonskega akta, ki bi moral določati podrobnejši način določanja vrednosti tega premoženja (tretji odstavek 17. člena ZUPJS), ni niti določeno, kateri podatek o višini lastninskega deleža družbe, se iz registra upošteva, v registru pa je praviloma naveden le ustanovni kapital, je sodišče prve stopnje preuranjeno tožničin tožbeni zahtevek zavrnilo. Ni namreč ugotovilo ali ustanovni kapital ustreza realni oziroma primerljivi tržni vrednosti premoženja oziroma v konkretnem primeru lastninskega deleža, kot je določen v tretjem odstavku 17. člena ZUPJS.

10. Pritožba pravilno opozarja na to, da je pomemben kapital posamezne družbe na določen datum in ne osnovni kapital. Ker ustanovni oziroma osnovni kapital tudi po mnenju pritožbenega sodišča, ni nujno odraz realne oziroma primerljive tržne vrednosti premoženja, ki bi predstavljala podlago za ugotovitev dohodka na posameznega družinskega člana, bo sodišče prve stopnje v ponovljenem postopku v skladu z določbo tretjega odstavka 17. člena ZUPJS, torej na podlagi določbe zakona in na podlagi predložene dokumentacije, razčistilo to vprašanje in ugotovilo lastninski delež oziroma realno oziroma primerljivo tržno vrednost kapitala v relevantnem obdobju, ki bo predstavljal podlago za ugotovitev dohodka družine in priznanje otroškega dodatka. Ko bo sodišče sporno vprašanje razčistilo na ustrezen način z dodatno izvedenim dokazom, bo ponovno presodilo pravilnost in zakonitost izpodbijanih odločb in odločilo o tožničinem tožbenem zahtevku.

11. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožničini pritožbi ugodilo in izpodbijano sodbo v skladu z določbo 355. člena ZPP razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek. Obenem je v skladu z določbo tretjega odstavka 165. člena ZPP odločilo, da so stroški pritožbe nadaljnji stroški postopka oziroma je odločitev o stroških postopka pridržalo za končno odločbo.