Jedro

Tožnik je v tem individualnem delovnem sporu uveljavljal ničnost določila o višini plače v (novi) pogodbi o zaposlitvi, ker naj bi bilo v nasprotju z določbo 134. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa, po kateri bi moral kot starejši delavec obdržati plačo v višini po prejšnji pogodbi o zaposlitvi ter plačilo razlike v plači po prejšnji pogodbi o zaposlitvi in novo pogodbo o zaposlitvi. Tožnik je novo pogodbo o zaposlitvi podpisal potem, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. V roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR pa ni izpodbijal utemeljenosti odpovednega razloga. Stališče tožnika je zmotno, saj 134. člen kolektivne pogodbe velja le za delavce starejše od 55 let (kar sicer velja tudi za tožnika), vendar le v primeru, da delavec ni več zdravstveno sposoben za opravljanje svojega dela, zato se mu zagotovi opravljanje ustreznega dela, pri tem pa obdrži plačo, ki jo je prej prejemal oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Ker v tožnikovem primeru ne gre za takšnem primer, tožbeni zahtevek za ugotovitev ničnosti pogodbenega določila v pogodbi o zaposlitvi in za izplačilo razlike v plači, ni utemeljen.

Sodba glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka, s katerim je tožnik uveljavljal razliko v plači zaradi nadomeščanja sodelavca, nima razlogov, zato ni možna presoja njene pravilnosti in zakonitosti. Zato je podana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani del sodbe razveljavi v II. točki izreka in v tem obsegu vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje.

II. V preostalem se pritožba zavrne in se potrdi nerazveljavljeni izpodbijani del (I. in IV. točka izreka) sodbe sodišča prve stopnje.

III. Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo primarni tožbeni zahtevek, ki se glasi: Pogodba o zaposlitvi, sklenjena dne 19. 12. 2012 med tožnikom in toženo stranko je v prvem odstavku VIII. točke neveljavna. Tožena stranka je dolžna tožniku priznati pravico do plače v višini 3.286,73 EUR bruto, od tega zneska odvesti prispevke za socialno varnost in davke ter neto razliko izplačati tožniku in sicer razliko v dejansko izplačani plači in plači, ki mu pripada v zneskih in z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneskov in datumov zapadlosti, razvidnimi iz I. točke izreka sodbe. Zavrnilo je tudi podredni tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati 1.289,92 EUR bruto, pri čemer je dolžna odvesti in plačati ustrezne davke in prispevke za socialno varnost, povečano za zakonske zamudne obresti od 16. 7. 2013 dalje do dejanskega plačila (II. točka izreka). Toženi stranki je naložilo, da je dolžna tožniku izplačati regres v višini 763,06 EUR bruto, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. 2012 dalje do plačila, v roku 15 dni. Kar je tožnik zahteval več ali drugače, je zavrnilo (III. točka izreka). Odločilo je, da vsaka stranka sama krije svoje stroške postopka (IV. točka izreka).

2. Zoper sodbo sodišča prve stopnje v I., II. in IV. točki izreka se pritožuje tožnik zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb postopka. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in ugodi primarnemu tožbenemu zahtevku ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka, podredno, da pritožbi ugodi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Navaja, da med strankama ni sporno, da je tožnik podpisal pogodbo o zaposlitvi z dne 19. 12. 2012 iz razloga reorganizacije delovnih mest v družbi, sporno pa je, da tožena stranka v novi pogodbi o zaposlitvi ni uporabila določbe 134. člena kolektivne pogodbe. Sodba o tem nima razlogov, zato je podana bistvena kršitev po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zmotno je stališče, da je tožnikova pogodba o zaposlitvi z dne 1. 7. 2010 individualna pogodba v smislu 72. člena ZDR, ker je njegov mandat vezan na mandat direktorja tožene stranke. Tožnik ni bil poslovodna oseba v smislu določb ZGD-1, saj ni bil zastopnik družbe, kot šef proizvodnje v A. je bil zgolj vodja ene od enot. Ob reorganizaciji je tožena stranka druge starejše delavce obravnavala v skladu z določilom 134. člena kolektivne pogodbe in sicer tako, da so delavci ohranili plačo, ki so jo prejemali na prejšnjem delovnem mestu, saj je bila ta višja od plače, kamor so bili zaradi reorganizacije prerazporejeni. Tožena stranka tega dejstva ni prerekala. Tožnik je bil v decembru 2012 star več kot 56 let in je tako nedvomno sodil v kategorijo starejših delavcev po 134. členu kolektivne pogodbe.

Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da gre pri spornem pogodbenem določilu o višini plače v pogodbi o zaposlitvi z dne 19. 12. 2012 za izpodbojno določilo v pogodbi, s katerim se je tožnik seznanil 22. 1. 2013, tožbo pa je vložil 28. 2. 2013, to je po izteku 30 dnevnega roka, zato naj bi bila tožba prepozna. Meni, da gre za nično določilo, ker je v nasprotju s 134. členom kolektivne pogodbe, sodišče prve stopnje pa se do navedb tožnika ne opredeli. Ker ne gre za izpodbojno, pač pa za nično določbo pogodbe o zaposlitvi, tožnik ni vezan na 30 dnevni subjektivni rok, pač pa na splošni zastaralni rok 5 let, ki ob vložitvi tožbe še ni pretekel. Da gre za denarno terjatev, ki jo tožnik lahko uveljavlja brez predhodnega postopka pri delodajalcu, izhaja tudi iz odločb pritožbenega in vrhovnega sodišča. Tožnik je kljub temu na toženo stranko 22. 1. 2013 poslal predlog, da se pogodbeno določilo sanira, dne 30. 1. 2013 pa je prejel negativni odgovor. Sodišče prve stopnje pri presoji o utemeljenosti tožnikovega zahtevka ni uporabilo določbe 134. člena kolektivne pogodbe, zato je zmotno uporabilo materialno pravo.

Navaja, da iz obrazložitve sodbe ni razvidno, zakaj je sodišče prve stopnje zavrnilo podredni zahtevek in s tem storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Zahtevek se je nanašal na nadomestilo plače za čas nadomeščanja koordinatorja B.B.. Tožena stranka je predpravdni zahtevek tožnika za izplačilo razlike zavrnila iz razloga, ker to ne dopušča „finančna situacija v skupini ..-“. Kršenje pravic delavcev ne more biti opravičljivo zgolj iz razloga, da ni denarja. Priglaša pritožbene stroške.

3. Pritožba je delno utemeljena.

4. Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje v mejah razlogov, ki jih uveljavlja pritožba in v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. list RS, št. 26/99 in naslednji) po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5. V tem individualnem delovnem sporu je tožnik uveljavljal ničnost prvega odstavka VIII. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 19. 12. 2012 ter plačilo razlike v plači po prejšnji pogodbi o zaposlitvi in novo pogodbo o zaposlitvi ter plačilo regresa za letni dopust za leto 2012. S podrednim zahtevkom je zahteval plačilo zneska 1.289,92 EUR bruto, kot razliko v plači za mesec julij 2013 zaradi nadomeščanja koordinatorja B.B..

6. Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenega dokaznega postopka zahtevek zavrnilo, razen zahtevka na plačilo regresa za letni dopust za leto 2012. Ugotovilo je, da je bil tožnik na podlagi pogodbe o zaposlitvi z dne 1. 7. 2010 zaposlen na delovnem mestu šef proizvodnje ter da je bil poslovodna oseba po 72. členu Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. list RS, št. 42/2002 in naslednji).

7. Tožnik je dne 19. 12. 2012 podpisal novo pogodbo o zaposlitvi, dne 28. 2. 2013 pa je s tožbo zahteval, da je pogodba o zaposlitvi z dne 19. 12. 2012 v prvem odstavku VIII. točke, kjer je določena višina plače, neveljavna. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da ne gre za denarno terjatev ter da 14. člen ZDR določa, da pravica zahtevati razveljavitev izpodbojne pogodbe preneha po preteku 30 dni od dneva, ko je upravičenec zvedel za razlog izpodbojnosti oziroma od prenehanja sile. Ocenilo je, da je najkasneje 22. 1. 2013 izvedel za izpodbojni razlog, zato bi moral tožbo vložiti v roku 30 dni.

8. Prvi odstavek 11. člena ZDR določa, da se glede sklepanja, veljavnosti, prenehanja in drugih vprašanj pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ni s tem ali z drugim zakonom drugače določeno. Po 12. členu ZDR se tudi pri določanju posledic ničnosti in izpodbojnosti pogodbe o zaposlitvi smiselno uporabljajo splošna pravila civilnega prava, če ta zakon ne določa drugače. Navedena pogodba o zaposlitvi po oceni pritožbenega sodišča ni nična, saj je pogodba nična le tedaj, če nasprotuje ustavi, prisilnim predpisom ali moralnim načelom, če namen kršenega pravila ne odkazuje na kakšno drugo sankcijo ali če zakon v posameznem primeru ne predpisuje kaj drugega, kot to določa prvi odstavek 86. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. list RS, št. 83/2001 in naslednji). Med strankama je sporna samo višina plače in sicer ob upoštevanju 134. člena Kolektivne pogodbe za dejavnost železniškega prometa (v nadaljevanju kolektivna pogodba), ki določa, da delavci starejši od 55 let in delavke, starejše od 50 let, uživajo posebno varstvo (prvi odstavek). Delodajalec je dolžan v okviru možnosti, starejšemu delavcu zagotoviti opravljanje ustreznega dela (drugi odstavek). Pred pričetkom opravljanja drugega ustreznega dela mora biti delavec napoten na zdravniški pregled (tretji odstavek). V primeru iz prejšnjega odstavka ima delavec pravico do plače, ki jo je prejemal na prejšnjem delovnem mestu oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša (četrti odstavek).

9. Tožnik je dne 19. 12. 2012 podpisal novo pogodbo o zaposlitvi potem, ko mu je tožena stranka podala odpoved pogodbe o zaposlitvi s ponudbo nove. Tožnik v roku iz tretjega odstavka 204. člena ZDR ni izpodbijal utemeljenosti odpovednega razloga, kot to pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje. Tožnik je 22. 1. 2013 na toženo stranko naslovil dopis, v katerem je navedel, da je novo pogodbo o zaposlitvi res podpisal, ne strinja pa se z višino plače, ker bi tožena stranka morala upoštevati določbo četrtega odstavka 134. člena Kolektivne pogodbe, da bi moral kot starejši delavec obdržati plačo v višini prejšnje pogodbe o zaposlitvi. Tožnik v tožbi ni uveljavljal, da je bila ob podpisu pogodbe o zaposlitvi njegova volja obremenjena bodisi z grožnjo (45. člen OZ), bodisi z bistveno zmoto (46. člen OZ), bodisi, da je pogodbo o zaposlitvi podpisal zaradi prevare (49. člen OZ), uveljavljal pa je ničnost prvega odstavka VIII. člena pogodbe o zaposlitvi, ker je v nasprotju z določbo 134. člena kolektivne pogodbe. Kot izhaja iz obrazložitve sodišča prve stopnje se je sodišče postavilo na stališče, da je bil tožnik s pogodbo o zaposlitvi z dne 1. 7. 2010 poslovodna oseba po 72. členu ZDR, ker je imel drugače dogovorjeno plačo in prenehanje pogodbe o zaposlitvi. Navedeno stališče sodišča prve stopnje v konkretni zadevi niti ni bistveno, saj je tožnik novo pogodbo o zaposlitvi podpisal in ni izpodbijal utemeljenosti odpovednega razloga. Stališče tožnika, da bi bil upravičen do plače po pogodbi z dne 1. 7. 2010, po določbi 134. člena kolektivne pogodbe ne temelji na pogodbenem določilu, saj le ta velja le za delavce starejše od 55 let (kar velja tudi za tožnika), vendar le v primeru, da delavec ni več zdravstveno sposoben za opravljanje svojega dela, zato se mu zagotovi opravljanje ustreznega dela, pri tem pa obdrži plačo, ki jo je prej prejemal oziroma plačo, ki je zanj ugodnejša. Glede na navedeno je odločitev sodišča prve stopnje sicer pravilna, vendar deloma iz drugih razlogov, kot jih navaja sodišče prve stopnje.

10. Pritožba utemeljeno uveljavlja, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Po navedeni zakonski določbi je bistvena kršitev določb pravdnega postopka vselej podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Sodba glede zavrnitve podrednega tožbenega zahtevka (II. točka izreka) nima razlogov, zato ni možna presoja njene pravilnosti in zakonitosti, saj pomeni o odločilnih dejstvih neobrazložena sodba, sodba s takšnimi pomanjkljivostmi, zaradi katerih govorimo o absolutno bistveni kršitvi določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pritožbeno sodišče je zato v skladu s 354. členom ZPP pritožbi tožnika v tem delu ugodilo ter razveljavilo izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje (II. točka izreka) ter jo v vrača sodišču prve stopnje v novo sojenje. Sodišče prve stopnje bo moralo v ponovljenem postopku odpraviti navedeno kršitev ter o zadevi ponovno odločiti.

11. Ker razen v zvezi z odločitvijo sodišča prve stopnje o podrednem tožbenem zahtevku (II. točka izreka) pritožba tožnika ni utemeljena, je pritožbeno sodišče v preostalem izpodbijanem delu (I. in IV. točka izreka) pritožbo zavrnilo in potrdilo nerazveljavljeni izpodbijani del sodbe sodišča prve stopnje, saj niso bili podani s pritožbo uveljavljeni razlogi in ne razlogi, na katere pazi pritožbeno sodišče po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka se pridrži za končno odločbo (tretji odstavek 165. člena ZPP).