Jedro

Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdi.

II.Udeleženki sami krijeta svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje nasprotni udeleženki naložilo, da v roku 24 ur za obdobje 6 mesecev prepusti predlagateljici celotno stanovanjsko hišo na naslovu A., ki stoji na nepremičnini ID znak: parcela X. 250/6 s pripadajočo parcelo ID znak: parcela X. 250/3, v izključno uporabo in da opusti vsa dejanja, ki bi utegnila otežiti ali ovirati takšno uporabo, razen v delu, ki v naravi predstavlja kozmetični salon, skupen hodnik, do katerega poteka dostop do kozmetičnega salona, in parkirno mesto za vozilo, s katerim se pripelje nasprotna udeleženka (I. točka izreka). Nasprotni udeleženki je za obdobje 6 mesecev prepovedalo: zadrževati in približevati se ali pošiljati tretje osebe, da se v imenu in za račun nasprotne udeleženke zadržujejo in približujejo krajem, kjer se predlagateljica običajno nahaja (zlasti kraju zaposlitve), in parcelam, ki so navedene v II. točki izreka, navezovati stike s predlagateljico na kakršenkoli način, vključno s sredstvi za komuniciranje na daljavo in tudi prek tretjih oseb; vzpostaviti vsakršno srečanje s predlagateljico. Prepovedi ne veljajo za dostop do dela nepremičnine, ki v naravi predstavlja kozmetični salon, skupen hodnik in parkirno mesto. V primeru kršitve obveznosti, opredeljenih v I. in II. točki izreka tega sklepa, se nasprotni udeleženki izreče denarna kazen v višini 500 EUR, za katero bo sodišče po uradni dolžnosti opravilo izvršbo na podlagi sklepa o izrečeni denarni kazni ter bo hkrati izdalo nov sklep, s katerim bo določilo novo, višjo denarno kazen za primer, če bo nasprotna udeleženka tudi v nadaljevanju kršila izrečene ukrepe (III. točka izreka). Kar je predlagateljica zahtevala več ali drugače (glede prepustitve poslovnega dela nepremičnine, razdalje prepovedi približevanja, uporabe videonadzornega sistema, višje denarne kazni, trajanja ukrepov), je sodišče zavrnilo (IV. točka izreka). Nasprotna udeleženka je dolžna predlagateljici povrniti stroške tega postopka. O njihovi višini in naložitvi v plačilo bo odločeno s posebnim sklepom po pravnomočnosti tega sklepa. Breme sodne takse za postopek nosi nasprotna udeleženka (V. točka izreka). Pritožba ne zadrži izvršitve tega sklepa (VI. točka izreka).

2.Zoper sklep je pritožbo in dopolnitev pritožbe (kar se šteje kot ena pritožba) vložila nasprotna udeleženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi z 42. členom Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP-1) in prvim odstavkom 22.f člena Zakona o preprečevanju nasilja v družini (v nadaljevanju ZPND). Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep v delu, v katerem je predlagateljici ugodilo, spremeni tako, da predlog predlagateljice za izrek ukrepov po ZPND v celoti zavrne s stroškovno posledico, podredno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Sodišče prve stopnje ne poda dovolj jasne, celovite in prepričljive obrazložitve, zakaj naj bi bila prav v času odločanja sodišča (17. 3. 2026) še vedno podana sedanja, konkretna in stopnjujoča se ogroženost predlagateljice. Niti ne opravi dovolj stroge ločitve med pravno relevantnim nasiljem po ZPND in dolgotrajnim družinskim in premoženjskim konfliktom. Sodišče na enem mestu pove, da je bil dogodek dne 1. 2. 2025 vzajemen, da predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, nato pa govori o stopnjevanju nasilja, hkrati pa ugotovi, da je bil dogodek 22. 3. 2025 enkraten in se ni več ponovil, vendar kljub temu izreče šestmesečno trajanje ukrepov in prepustitve hiše, v kateri je edini dom nasprotne udeleženke.

Nasprotna udeleženka je v svojih vlogah opozarjala, da je hiša njen edini dom, da tam opravlja delo v kozmetičnem salonu in da predlagani ukrepi nesorazmerno posegajo v njeno delo, bivanje in vsakodnevno življenje. Primarni cilj predlagateljice je, da postopek po ZPND uporablja za doseganje izselitvenih in premoženjskih učinkov. Takšno stanje traja že od leta 2020, ne gre za nov, akuten in izoliran zaščitni položaj, temveč za dolgotrajen konflikt, ki ga je treba reševati v drugih postopkih.

Sodišče je storilo bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče dogodka dne 1. 2. 2025 ne more uporabiti kot gradnika stopnjevanja nasilja na strani same udeleženke, če je bil konflikt vzajemen. Prav tako sodišču očita kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z zapisnikom I Kpd 000/2024. Sodišču očita neizvedbo vseh predlaganih dokazov nasprotne udeleženke in neopredelitev do bistvenih navedb nasprotne udeleženke.

Sodišču očita manjkajočo in selektivno dokazno oceno glede dogodka 22. 3. 2025, aktualna ogroženost ni bila/ni izkazana. Pri dogodku dne 22. 3. 2025 ni bil najden, zavarovan ali zasežen odpadli del likalne deske (čeprav naj bi šlo za sredstvo napada). Nikjer ni nikakršnega dokaza, da naj bi poškodbe nastale z njenim delom. Nasprotna udeleženka je opozarjala na možnost samopoškodbe predlagateljice, kar ne pomeni, da bi se predlagateljica zavestno in načrtno poškodovala, temveč tudi da je bila v takšnem stanju, ko se ne zaveda svojih vedenj. Izpodbijani sklep se do teh tez ni opredelil s potrebno skrbnostjo, ne tehtalo, niti obrazložilo. Izpodbija dokazno oceno sodišča prve stopnje, do česar se bo sodišče (kolikor je to potrebno) opredelilo v nadaljnji obrazložitvi sklepa, ko bo na očitke tudi odgovorilo.

Gre za dolgotrajen družinski in premoženjski konflikt, ne pa za tipičen ZPND položaj. Sodišče zmotno in enostransko obravnava predlagateljico kot žrtev ter prezrlo njene dokaze o njenem lastnem konfliktnem, nasilnem in nadzorstvenem ravnanju. Sodišču očita zmotno uporabo materialnega prava.

Ukrepi so nesorazmerni. Dogodek 22. 3. 2025 je bil enkraten. Iz sklepa ni razvidno, ali bi bilo mogoče predlagateljico zavarovati z milejšimi ukrepi, zakaj bi bila nujna prav prepustitev celotne hiše, in ne na primer ožje omejen ukrep ali drugačna ureditev stikov. Enako velja za 200 metrsko prepoved približevanja in popolno prepoved vsakršnih stikov, zakaj na vseh preostalih nepremičninah, ki niso hiša.

Denarna kazen ni primerno obrazložena, gre za visoko kazen, primerna kazen bi bila že 100 ali 200 EUR in bi se jo nato stopnjevalo. Denarno kazen bi bilo treba ustrezno znižati.

3.Predlagateljica je na pritožbo odgovorila in predlagala njeno zavrnitev.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Predlagateljica in nasprotna udeleženka sta mati in (odrasla) hči, ki živita v isti stanovanjski hiši. Predlagateljica je lastnica nepremičnine (pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani poteka spor glede ugotovitve obsega in deležev skupnega premoženja med predlagateljico in njenim bivšim možem). Sodišče je ugotovilo, da je med člani družine B. C. zgodovina medsebojnih nesoglasij in sporov. Odnos med predlagateljico in nasprotno udeleženko je že dolgo visoko konflikten, v njem pa je prihajalo tudi do glasnih prepirov in obmetavanj z žaljivkami. Udeleženki sta bili v prepirih druga do druge tudi fizično agresivni.

6.Namen sodnega postopka po Zakonu o preprečevanju nasilja v družini (ZPND) je zagotavljanje takojšnje, učinkovite in (praviloma) začasne zaščite žrtve nasilja. Zagotovitvi tega cilja so podrejena tako materialna kot procesna pravila. Predmet vsebinskega obravnavanja je tako osredotočen na ugotavljanje nasilja in potrebe po zaščitnih ukrepih, s postopkovnega vidika so uspešnemu zagotavljanju ciljev zakona namenjene zlasti določbe o nujni naravi postopkov, znižanem dokaznem standardu in možnosti izreka ukrepov brez predhodne izjave povzročitelja nasilja.

7.Izpodbijani sklep ni obremenjen s kršitvijo po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 in prvim odstavkom 22.a člena ZPND. Razlogi sodišča prve stopnje niso med seboj v nasprotju, v izpodbijanem sklepu so navedeni odločilni razlogi, razlogi so jasni in jih je mogoče preizkusiti.

8.Sodišče prve stopnje je glede dogodka 1. 2. 2025 ugotovilo, da sta nasilje ena nad drugo izvajali obe udeleženki postopka, da predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, zato je predlagateljici zaščito pred nasilno situacijo glede tega dogodka zavrnilo. To pa še ne pomeni, da nasprotna udeleženka do predlagateljice ni bila nasilna. Zaključki sodišča prve stopnje, da se nasilje nasprotne udeleženke stopnjuje, zato niso protislovni. Res ni vsako (nasilno) ravnanje predmet zaščite po ZPND1, to pa ne pomeni, da ne gre za nasilje (v splošnem pomenu besede). Šele ko gre za takšno raven nasilja, da je poseg države glede na okoliščine primera v zasebna razmerja nujen, sodišče izreče ukrep po ZPND.2 Sodišče prve stopnje je ravno pri presoji dogodkov dne 1. 2. 2025 in 22. 3. 2025 opravilo jasno ločnico med dolgotrajnim družinskim ter premoženjskim konfliktom in nasiljem po ZPND. Ni izključeno, da se konflikt, v katerega država še ne poseže (in ne sme poseči), kasneje razvije v odnos, ko pa je to nujno potrebno. Očitek sodišču prve stopnje, da ni opravilo stroge ločitve med nasiljem po ZPND in družinskim konfliktom, je zato neutemeljen.

9.Pritožnica smiselno uveljavlja kršitev po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Vendar zgolj pavšalno navaja, da med zapisniki o izvedbi dokazov in prepisov zvočnih posnetkov in ostalimi listinami v postopku izhaja nasprotje med tem, kar se navaja v izpodbijanem sklepu3, teh očitkov pa ne konkretizira. Pritožbeno sodišče se zato do teh (in drugih zgolj navrženih) očitkov ne opredeljuje. Očitek v zvezi s prepisom zvočnega posnetka I Kpd 000/2024 (priloga A50) ne predstavlja kršitve po 15. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, temveč se pritožba ne strinja z dokazno oceno sodišča prve stopnje, do česar se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

10.Postopki po ZPND so nujni in prednostni (četrti odstavek 22. a člena), kar sodišču nalaga, da mora biti še posebej pozorno na to, da udeleženci s kopičenjem dokaznih predlogov postopka ne obremenjujejo in zavlačujejo po nepotrebnem (kar je lahko še posebej v korist povzročitelju nasilja). Sodišče prve stopnje je pojasnilo (tč. 12), zakaj ni izvedlo določenih dokazov. Z razlogi se pritožbeno sodišče strinja. Kot nerelevantne (in nepotrebne) je pravilno zavrnilo dokazne predloge nasprotne udeleženke, ki izvirajo iz obdobja pred 23. 11. 2024. Iz razlogov sodišča izhaja, da je v preteklosti že prihajalo do medsebojnih konfliktnih situacij in da sta bili obe udeleženki druga do druge tudi fizično agresivni, se prepirali in obmetavali z žaljivkami, kar za obravnavanje konkretnega primera zadostuje. Za izrek ukrepov po ZPND je ključno dogajanje v zadnjih šestih mesecih pred vložitvijo predloga. Predhodni dogodki sicer lahko vplivajo na ovrednotenje tega dogajanja in oceno ogroženosti žrtve, ne morejo pa postati samostojna podlaga, na katero bi sodišče oprlo (ne)izrek ukrepov po ZPND. O čem naj bi izpovedala priča policist D. D. iz PP E., pritožnica ne pojasni. Zgolj splošna navedba, da naj bi izpovedal o dejanskem stanju na kraju dogodka ob prihodu policistov, ne zadostuje. Priča F. F. ob dogodku dne 22. 3. 2025 ni bila prisotna, zato tudi po mnenju pritožbenega sodišča o zadevi ne bi vedela nič relevantnega izpovedati. Izvedensko mnenje (prav tako ne zaslišanje priče G. G. - izvedenca v drugem postopku), ali se je predlagateljica sposobna samopoškodovati, ni relevantno. Postavitev izvedenca medicinske stroke, ki bi se opredelil do osebnosti predlagateljice (možnost samopoškodovanja), bi bila tudi v nasprotju z naravo postopka in njegovim namenom (hitrost odločanja), hkrati pa ta dokaz tudi ne bi prispeval k ugotavljanju za ta postopek ključnih dejstev. Tudi če bi bila predlagateljica dejansko kaj takšnega zmožna, še vedno ni (niti z verjetnostjo) izkazano, da je bilo tako tudi v konkretnem primeru. Nerazumljivi in nekonkretizirani so očitki pritožnice, zakaj bi sodišče moralo opraviti ogled kraja dogodka. Pritožbeno sodišče se s temi očitki niti ne more soočiti, zato nanje ne odgovarja. Zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje varnostnika je pravilna. Dejstvo, da je predlagateljica po 22. 3. 2025 uničila ključavnico za vstop v kozmetični salon, ni relevantno.

11.Prav tako ni utemeljen očitek, da je sodišče prve stopnje zagrešilo kršitev 8. člena ZPP, v zvezi z 42. členom ZNP-1. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih dokazov posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka, kot mu to nalaga 8. člen ZPP. Sodišču prve stopnje ni mogoče očitati, da je selektivno izvajalo dokaze. Nasprotna udeleženka je tista, ki v pritožbi izpostavlja le dele, ki so ji v korist. Do relevantnih trditev in dokazov nasprotne udeleženke se je sodišče prve stopnje opredelilo, ni pa se dolžno opredeljevati do vseh hipotetičnih (obrambnih) tez nasprotne udeleženke (kot npr. da fotografija ne izkazuje, da se je predlagateljici tresla roka, sicer bi bila fotografija drugačna; kako je predlagateljica ob vsem prerivanju uspela v roki zadržati telefon ipd.), prav tako se do teh navedb ne bo opredeljevalo pritožbeno sodišče.

12.Pritožbeni razlogi ne morejo vzbuditi dvoma v dokazno oceno sodišča prve stopnje glede dejstva, da je nasprotna udeleženka predlagateljico udarila z delom deske po glavi, zaradi česar je predlagateljica utrpela poškodbo glave (buško). Trditve nasprotne udeleženke, da se je predlagateljica samopoškodovala, je sodišče štelo za manj verjetne. V zvezi s tem se je opredelilo do uradnega zaznamka policista H. H. z dne 22. 9. 2023 in na izpovedbo dežurne zdravnice (vse to se nanaša na pretekli dogodek, izpred šestih mesecev) ter zaključilo, da ni dokazano, da bi se predlagateljica v preteklosti samopoškodovala in da je bilo tako tudi v obravnavanem primeru. Razlogi sodišča prve stopnje so prepričljivi. Ne drži torej pritožbeni očitek, da je sodišče razloge nasprotne udeleženke zavrnilo zgolj z enim stavkom, da je "manj verjetno". Pritožnica v pritožbi vztraja, da naj bi bila poškodba predlagateljici povzročena naknadno. Pri tem pa se ne sooči z razlogi sodišča prve stopnje (tč. 30), da je zdravstveno osebje predlagateljico že oskrbelo na domu, da je bila takrat že zaznana buška (priloga A10), in ne šele zvečer,4 kot trdi v pritožbi. Iz prvega izvida je razvidno, da je predlagateljica že takrat zatrjevala, da je bila z desko udarjena po glavi s strani hčerke. Tudi pri pregledu v E. (istega dne) je bila ugotovljena površinska poškodba skalpa (buška). Dejstvo, da predmet povzročitve ni bil najden, zasežen, zavarovan in forenzično obravnavan, ni odločilno. Ne gre za obravnavanje kaznivega dejanja, o katerem sodišče presoja preko vsakega dvoma, temveč dejansko stanje ugotavlja na podlagi standarda verjetnosti.5 Ta pa je bil po oceni pritožbenega sodišča izpolnjen. Sodišče je povzelo izpoved nasprotne udeleženke (tč.9), vendar je izpoved predlagateljice štelo za bolj prepričljivo. Pritožbeni očitek, da se sodišče do izpovedbe nasprotne udeleženke ni opredelilo, je torej neutemeljen. Videoposnetek dogodka z dne 22. 3. 2025 je kratek in ne dokumentira celotnega dogodka, še posebej ne ključnega trenutka, ko je I. C. zapustil kuhinjo in je predlagateljica odšla za njim, kar kaže na selektivno snemanje tistih delov, ki so nasprotni udeleženki (in očetu) v korist. Zakaj nasprotna udeleženka ni posnela celotnega dogodka (vse do odhoda očeta iz hiše), če v njem (kot pravi) ni aktivno sodelovala, nasprotna udeleženka razumno ne pojasni. Glede na to, da v času dogodka ni bilo prisotne nobene priče (tudi I. C. ne), še ne pomeni, da se dogodek ni zgodil. Da je likalnemu delu odpadel zeleni del, je sodišče zaključilo na podlagi fotografije (priloga A35), to pa je potrdila tudi predlagateljica. (Pavšalna) izpoved priče I. C., da likalni mizi ni nič manjkalo, ne more vzbuditi dvoma v dokazno oceno sodišča. Slednje velja tudi za pritožbeni očitek, da je predlagateljica v predlogu navajala, da se je pri samem dejanju pomokrila, v svoji izpovedbi pa tega ni omenjala.

13.Sodišče prve stopnje je verjelo predlagateljici, da se po dogodku, ko je bila izza hrbta napadena in udarjena po glavi, boji za svoje življenje, zaklepa se v sobo, kjer preživi večino časa, nima prižganega radia, da posluša in je pozorna, kdo ji bo stopil za hrbet. Ni razlogov, da pritožbeno sodišče tem zaključkom sodišča prve stopnje ne bi sledilo. Tudi če je bila predlagateljica po dogodku še sposobna oditi za bivšim možem, da bi ga slikala, kako odnaša likalno mizo, to še ne pomeni, da se samega dogodka ni ustrašila in da dogodek ni pustil nobenih posledic. Stresni odzivi na stresne situacije so lahko pri ljudeh različni, stresna reakcija pa (lahko) pride z zamudo.

14.Pritrditi je sodišču prve stopnje, da je obravnavani dogodek presegel siceršnjo napetost, konflikte in tudi občasna fizična obračunavanja med udeleženkama. Če pri prejšnjih dogodkih v razmerjih z nasprotno udeleženko predlagateljica ni bila v podrejenem položaju, to ne pomeni, da se to (ob stopnjevanju nasilja) ne more spremeniti. V konkretnem primeru je bil primarni konflikt med predlagateljico in bivšim možem, v katerega pa je (tokrat) brez razloga (saj ni bila sama z ničemer izzvana s strani predlagateljice) posegla nasprotna udeleženka in to celo z udarcem po glavi s trdim predmetom, izza hrbta, kar še posebej predstavlja obteževalno okoliščino. Dejstvo, da je ozadje celotnega spora v delitvi skupnega premoženja, uporabi hiše, rabi salona, stroških in vzajemno skrhanih družinskih odnosih, ne opravičuje konkretnega dejanja.

15.V konkretnem primeru je bila predlagateljici povzročena "le" lahka telesna poškodba (buška), lahko pa bi se zadeva končala tudi s hujšimi posledicami, kot izpostavlja sodišče prve stopnje. Nasprotna udeleženka očitno nima uvida v svoje ravnanje, ga zanika in posledice njenega ravnanja želi prevaliti na predlagateljico z domnevo, da se je samopoškodovala. Tudi morebitno predhodno ravnanje predlagateljice, ki naj bi nasprotno udeleženko po njenih besedah kontrolirala, jo žalila, fotografirala njene stranke, tega dejanja ne opravičuje. Sodišče se je do tega zadostno opredelilo, s tem ko je ugotovilo, da je njun odnos visoko konflikten in da sta bili druga do druge že fizično agresivni. Konkretno ravnanje nasprotne udeleženke pa tudi po mnenju pritožbenega sodišča terja zaščito predlagateljice kot žrtve fizičnega nasilja. Pritožnica se zgolj pavšalno sklicuje na splošna abstraktna izhodišča iz citiranih primerov,6 ne ponudi pa konkretne primerjave dejanskega stanja. Pritožbeno sodišče zato odgovarja le, da abstraktna izhodišča sicer držijo, vendar citirani primeri glede na dejanske okoliščine primera niso primerljivi s konkretnim primerom.7

16.Nasprotna udeleženka se sklicuje na pravico do doma. Dejstvo je, da prebiva v hiši, ki je last predlagateljice (oz. gre najmanj za skupno premoženje predlagateljice in njenega bivšega moža, o čemer še teče postopek), medtem ko nasprotna udeleženka na hiši nima nobenih stvarnopravnih upravičenj, je polnoletna (letnik 1993)8 in redno zaposlena. Pravica do doma ne pomeni absolutne (brezplačne) pravice bivanja v nepremičnini predlagateljice (staršev) za nedoločen čas, temveč je treba opraviti tehtanje z drugimi ustavnimi pravicami predlagateljice (gre za horizontalno razmerje). Na abstraktni ravni je tehtanje opravil že zakonodajalec, ko je v 21. členu ZPND kot enega izmed ukrepov predvidel prepustitev stanovanja v skupni uporabi. V konkretnem primeru pa je tudi po oceni pritožbenega sodišča poseg nujen za dosego cilja in sorazmeren s težo cilja.9 Predlagateljica ima ustavno pravico do osebnega dostojanstva in varnosti (34. člen Ustave) ter pravico do zasebne lastnine (33. člena Ustave). Ob trku teh ustavnih pravic je tudi po oceni pritožbenega sodišča treba dati prednost ustavnim pravicam predlagateljice.10

17.Dejstva, da po marcu 2025 ni bilo več takšnega dogodka, kot je obravnavani, ni mogoče pripisati ravnanju in uvidu nasprotne udeleženke o nesprejemljivosti njenega ravnanja, temveč temu, da se predlagateljica izogiba nasprotni udeleženki (zapira v sobo). To pa ne pomeni, da aktualna ogroženost ni (več) podana. Trditev pritožnice, da dejstvo, da predlagateljica ni odšla v varno hišo, kaže na to, da se predlagateljica ne boji nasprotne udeleženke, ne vzdrži resne pravne presoje.11 Po stališču nasprotne udeleženke se mora žrtev nasilja umakniti nasilnežu, sicer v postopku ne more uspeti, ker se očitno ne boji dovolj. Takšno (očitno napačno) stališče nasprotne udeleženke ne terja posebnega odgovora pritožbenega sodišča. Tudi varnostni načrt CSD za predlagateljico ni relevanten za presojo. Ocena ogroženosti odrasle žrtve nasilja ni povzetek dejanskih in preverjenih dogodkov s konkretnimi dokazi in dejstvi, temveč gre za subjektivno dojemanje realnosti s strani žrtve in njenega občutka ogroženosti ter nasilnih ravnanj, zato v postopku niti nima posebne teže. Načrt pomoči je torej namenjen žrtvi, ne pa temu, da se storilec seznani z načrtom pomoči. Tudi če bi bilo iz načrta razvidno, da je bil predlagateljici ponujen umik iz okolja, pa ga ta ni sprejela, to za presojo ni odločilno.

18.V skladu z določbo drugega odstavka 21. člena ZPND bi lahko sodišče prve stopnje izreklo ukrep prepustitve stanovanja v skupni rabi brez časovne omejitve, ker nasprotna udeleženka ni ne lastnica, solastnica ali skupna lastnica hiše (stanovanja) v skupni uporabi. Sodišče je izrečeni ukrep časovno omejilo. Šestmesečno obdobje je tudi po mnenju pritožbenega sodišča obdobje, ki je sorazmerno kršitvi. V tem času bo predlagateljica lahko v miru, brez strahu pred nasprotno udeleženko, poiskala trajno rešitev sama oziroma ob ustrezni podpori, nasprotna udeleženka pa bo imela tudi čas, da o nesprejemljivosti svojega ravnanja dobro razmisli, da s takšnimi ravnanji ne bo več posegala v zdravje in življenje predlagateljice (mame). Pri tem ne gre za kaznovanje nasprotne udeleženke za storjeno ravnanje, temveč za nujen poseg države, da se z nasilnimi dejanji, ki so se začela stopnjevati preko meje dopustnega in še sprejemljivega, preneha in da se žrtev zaščiti.

19.Pritožbene navedbe, da bi moralo sodišče presojati, ali bi bilo mogoče predlagateljico zavarovati z milejšimi ukrepi, niso konkretizirane. Pritožnica ne ponudi rešitve, kako bi bilo to v konkretnem primeru sploh mogoče. Sodišče je na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagalo, predlagane ukrepe sorazmerno omejilo glede na stopnjo ogroženosti žrtve in zaščito njenih koristi v skladu z določbo 5. člena ZPND in ustrezno upoštevalo načelo sorazmernosti (ukrep se ne razteza na kozmetični salon, skupen hodnik, do katerega poteka dostop do kozmetičnega salona, parkirno mesto, skrajšalo je razdaljo pri prepovedi približevanja, ni prepovedalo uporabe videonadzora, znižalo denarno kazen in trajanje ukrepa). Vsi izrečeni ukrepi so tudi po mnenju pritožbenega sodišča sorazmerni teži dejanja. Predlagateljico je treba zaščititi tako v hiši kot tudi v okolici domačije, po kateri se predlagateljica giblje in uživa svojo lastnino (nepremičnine, navedene v izreku izpodbijanega sklepa). Vstop v kozmetični salon je bil nasprotni udeleženki dovoljen zaradi opravljanja njenega dela. Predlagateljica torej lahko in mora računati, da na tem območju lahko pride do srečanja z nasprotno udeleženko (in temu prilagoditi svoje gibanje), kar pa ne more predstavljati argumenta, da se ji omeji varstvo tudi na preostalem delu domačije. V slednjem primeru bi se nesorazmerno omejile ustavne pravice predlagateljice do zasebne lastnine in varnosti.

20.V sklepu, s katerim sodišče izreče ukrep po tem zakonu, izreče tudi denarno kazen za primer, če povzročitelj nasilja ne bo ravnal v skladu s sklepom sodišča ali bo kršil dolžnost iz petega odstavka 21. člena ali dolžnost iz petega odstavka 22. člena tega zakona (22. č člen ZPND). Denarna kazen se izreče v skladu z določbami zakona, ki ureja izvršbo, o izvršbi glede obveznosti kaj storiti, dopustiti ali opustiti. V skladu z določbo tretjega odstavka 226. člena Zakona o izvršbi in zavarovanje (v nadaljevanju ZIZ) lahko sodišče izreče denarno kazen največ do 10.000 EUR (seštevek denarnih kazni v primeru kršitev ne sme preseči desetkratnega zneska).

21.Denarna kazen mora biti določena v višini, da ima odvračalni učinek (upošteva se pomen dejanja ter druge okoliščine primera12). Kazen v višini 500 EUR tudi po oceni pritožbenega sodišča ustreza temu namenu. Nasprotna udeleženka je zaposlena oseba (dostop do kozmetičnega salona, v katerem dela, ji ni oviran), torej prejema redne dohodke. Nasprotna udeleženka napačno izhaja iz izhodišča, da mora biti kazen takšna, da jo bo zmogla plačati v primeru kršitve (povedano drugače, da bi se ji kršitev splačala oz. je ne bi preveč prizadela), temveč jo mora od tega odvračati. Temu kriteriju je sledilo tudi sodišče prve stopnje.

22.Sodišče prve stopnje je o stroških postopka odločilo na podlagi osmega odstavka 22.a člena ZPND po prostem preudarku. Pravilno je sklenilo, da je stroške postopka dolžna predlagateljici v celoti povrniti nasprotna udeleženka. Predlagateljica je v pretežnem delu uspela, z delom, s katerim ni uspela, pa posebni stroški niti niso nastali.

23.Ker pritožba ni utemeljena, jo je pritožbeno sodišče ob odsotnosti po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev iz drugega odstavka 350. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1 zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi z 42. členom ZNP-1).

24.Na podlagi 8. točke 22. a člena ZPND je pritožbeno sodišče odločilo, da udeleženki krijeta svoje stroške pritožbenega postopka. Pri tem je upoštevalo neuspeh nasprotne udeleženke s pritožbo, naravo postopka in dejstvo, da predlagateljica z odgovorom na pritožbo ni prispevala k odločitvi pritožbenega sodišča (prvi odstavek 155. člena ZPP).

-------------------------------

Primerjaj Neža Miklič, "Če bi bilo res tako zelo hudo, bi že odšla!" Je res tako enostavno?, Revija odvetnik, številka in leto izdaje 1(124)/2026: "Izogibanje je obrambni mehanizem, pri katerem žrtev svoje vedenje ali ravnanje prilagaja določenim situacijam, ki so lahko sprožilec nasilnega ravnanja, z namenom, da bi preprečila ali onemogočila ponovno nasilje storilca nad njo ali drugimi osebami."12 Šesti odstavek 226. člena ZIZ.