Jedro

Presoja utemeljenosti suma nezakonitega prehajanja tujcev po ozemlju Republike Slovenije ter presoja pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti.

Izrek

Pritožba se zavrne kot neutemeljena.

Obrazložitev

1.Z izpodbijanim sklepom je Okrožno sodišče v Celju zoper obdolženo A. A. ob vložitvi (neposredne) obtožnice podaljšalo pripor iz pripornih razlogov begosumnosti in ponovitvene nevarnosti, tj. po 1. in 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP).

2.Zoper sklep se je brez izrecne navedbe pritožbenih razlogov pritožila zagovornica ter predlagala, da se pripor odpravi in obdolženko izpusti na prostost.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Sodišče prve stopnje je navedlo vse potrebne in tehtne razloge za podaljšanje pripora ob vložitvi obtožnice. Obrazložilo je, iz katerih dejstev in okoliščin izhaja utemeljenost suma, da je obdolženka izvršila očitano ji kaznivo dejanje (točka 6 sklepa), pri čemer se je oprlo na podatke, zbrane v predkazenskem postopku in v fazi nujnih preiskovalnih dejanj, ko so bili zaslišani vsi štirje ilegalni migranti. Utemeljilo je obstoj pripornih razlogov begosumnosti (točka 9) in ponovitvene nevarnosti (točka 8) ter se opredelilo v smeri nujnosti, neogibne potrebnosti in sorazmernosti pripora kot edinega ukrepa, ki (z)more anulirati priporna razloga, podana v sferi obdolženke (točka 10). Navedenim razlogom pritožbeno sodišče v ključnih delih pritrjuje in se jim v izogib ponavljanju pridružuje, pri čemer jih izvajanja pritožbe v predmetni procesni fazi ne morejo omajati.

5.Zaključek o obstoju utemeljenega suma, da je obdolženka kot članica hudodelske združbe z namenom pridobitve premoženjske koristi nezakonito prevažala tujce po ozemlju Republike Slovenije, je sodišče prve stopnje v bistvenem gradilo na izpovedbah štirih državljanov Sirije, ki so opisovali svoje migracije iz Sirije prek balkanskih držav do Slovenije in dalje proti Nemčiji oziroma Nizozemski, kamor so bili namenjeni. Opisali so vloge članov hudodelske združbe, ki so sodelovali pri organiziranem tihotapljenju ljudi na omenjeni relaciji, vključno z načinom plačevanja za pot, ki se je odrazilo v deponiranju sredstev v t. i. tihotapski pisarni v izvorni državi, nato pa so se sredstva "sproščala" oziroma se izplačevala članom hudodelske združbe glede na uspešnost "etap" na poti, ki so jih naredili migranti.

6.Po prihodu vseh štirih v Slovenijo, natančneje v Azilni dom na Viču v Ljubljani, so tujci od neidentificiranega člana združbe po imenu B. B. v aplikaciji Whatsup prejeli podatke o lokaciji (parkirišče Dolgi most), kjer jih bo pričakalo vozilo, ter tudi fotografijo in registrsko številko vozila Toyota Avensis v lasti obdolženke, ki jih je dočakala in sprejela v vozilo ter nato prevažala po avtocesti v smeri Maribora oziroma Republike Avstrije in Nemčije, vendar je bila s štirimi tujci v vozilu ustavljena na počivališču Zima. Trije tujci so obdolženo v razpravni dvorani jasno prepoznali kot voznico, le C. C. o tem ni bil prepričan (ker je v vozilo prispel zadnji in v naglici), že sicer pa je dejstvo, da je svoje vozilo upravljala obdolženka, nedvomno in pritožbeno neproblematizirano.

7.Docela razumni in sprejemljivi so razlogi izpodbijanega sklepa, da je na stopnji utemeljenosti suma dopustno sklepati, da je obdolženka delovala kot članica hudodelske združbe in bila v kontaktih z organizatorji ilegalnih migracij, saj sicer član združbe B. B. tujcem ne bi bil mogel posredovati fotografije njenega vozila in registrske številke ter jih napotiti na lokacijo, kjer jih je po logičnem predhodnem dogovoru čakala obdolženka. V drugem odstavku na strani 7 je prvo sodišče vlogo obdolženke v smislu prevoza tujcev na vnaprej dogovorjeni relaciji (Slovenija - Nemčija) razumno umestilo v organiziran kriminalni načrt združbe, delujoče na območju več držav. Z zanikanjem vpletenosti obdolženke v delovanje hudodelske združbe, zanikanjem poznanstva s posameznimi člani združbe in z zanikanjem dogovarjanja o relaciji potovanja prebežnikov v tej fazi postopka pritožbeno ne bo moč uspeti. Tujci so kritičnega dne na obdolženo kot voznico na eni od "etap" njihove poti in eno od vpletenih oseb v ustroj hudodelske združbe očitno naleteli prvič, zato je logično, da iz njihovih izpovedb védenje o konkretnih povezavah s člani združbe ne izhaja (z obdolženko se niti niso pogovarjali), kar pa ne pomeni, da teh povezav ni. V hudodelskih združbah, ki jih zaznamuje delitev dela, seveda ni treba, da bi moral vsak udeleženec poznati ali biti celo v kontaktih z vsemi protagonisti na celotni migracijski poti. Enako prezentno je sklepanje, da obdolženka prevoza tujcev gotovo ni opravljala pro bono in brez (pričakovanega) plačila za svoje ravnanje, saj gre za tvegano početje, ki se mu ne bi bilo življenjsko izpostavljati brez koristoljubnih motivov, zlasti še upoštevaje okoliščino, da ima obdolženka evidentirano začasno prebivališče v Republiki Latviji in se v Slovenijo nedvomno ni pripeljala brez pričakovanja ustrezne nagrade (tako tudi točki 8 in 10 izpodbijanega sklepa). Gre za razumno sklepanje, ne glede na to, da zaradi konspirativnega načina delovanja tihotapskih združb in očitnega dejstva, da je bila obdolženka pri kaznivem dejanju zalotena, de facto prejem plačila ni potrjen z otipljivim dokazom, saj tujci še niso prispeli na končno lokacijo, ko naj bi se v ta namen deponirana sredstva "sprostila". Nasprotna pritožbena izvajanja, torej da obdolženka ne bi prejela nobenega plačila, se trenutno kažejo kot neupoštevna, pri čemer se obdolženki ne očita, da naj bi plačilo prejela neposredno od tujcev, ki jih je bila prevažala. Tujci so izpovedali, da so sredstva deponirali v izvorni državi in jih niso bili dolžni dati obdolženki. Neupoštevna je tudi deklaracija, da obdolženka ne bi želela ustvarjati dobička iz nesreč drugih oseb, ki so v podobni begunski situaciji, kot je sama. Pritožba nato zatrjuje, da obdolženki niso znane težke življenjske in socialne razmere prebežnikov, kar je notranja kontradikcija.

8.Zgodba, ki jo kot novoto (obdolženka se doslej ni zagovarjala) napleta pritožba, zaključkov o obstoju utemeljenega suma ne more spodnesti in je lahko kvečjemu stvar dokazne ocene zagovora na glavni obravnavi. Kot je razumeti, naj bi bila obdolženka opravila prevoz oseb kot protiuslugo za evakuacijo ostarele matere iz Rusije, kjer je kot Ukrajinka zadrževana kot talka, ponudba za tak dogovor pa naj bi prišla od neznane osebe na Facebook strani, namenjene Ukrajincem v Latviji. Zgodba je neživljenjska in neprepričljiva, pri čemer naj bi obdolženka v Sloveniji pobrala "legalne" gradbene delavce, istočasno pa niti vedela, kam naj bi te osebe peljala. Posledično je očitno, da uspeha s táko pritožbeno naracijo ne bo mogoče doseči. Na ravni golega zagovora ostaja zanikanje, da je obdolženka vedela, da tujci nimajo dokumentov, saj da je menila, da gre za "legalen prevoz", kot jih je bila opravljala v Latviji. Če se v policijskem postopku ni upirala, seveda ne more pomeniti, da utemeljen sum izvršitve očitanega ji kaznivega dejanja ni podan, enako pa velja za sklicevanje na njeno domnevno "naivnost".

9.Brezpredmetne so pritožbene navedbe, da obdolženka ni pridobila nesorazmerne premoženjske koristi, da ni priskrbela brezpravne delovne sile ter da nikogar ni izpostavila nevarnosti za življenje in zdravje. Gre za alternativno določene znake kvalificirane oblike kaznivega dejanja po šestem odstavku 308. člena KZ-1, ki pa se obdolženki sploh ne očitajo. Pravna opredelitev po šestem v zvezi s tretjim odstavkom 308. člena KZ-1 je na mestu iz razloga, ker se obdolženki očita, da je delovala kot članica hudodelske združbe, utemeljen sum v tej smeri pa je podan.

10.Pritožbeno sodišče soglaša z razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje utemeljilo obstoj objektivnih in subjektivnih okoliščin, ki kažejo na realno in konkretno nevarnost, da bo obdolženka v primeru izpustitve na prostost nadaljevala s svojo kriminalno dejavnostjo, torej obstoj pripornega razloga ponovitvene nevarnosti. Dejstvo, da je bilo v predkazenskem postopku obdolženki zaseženo osebno vozilo Toyota Avensis, seveda ne more pomeniti, da ponovitvene nevarnosti ni, saj je kaznivo dejanje po 308. členu KZ-1 nedvomno mogoče izvršiti tudi s prevoznimi sredstvi, ki niso v osebni lasti obdolženca, navsezadnje pa na številne izvršitvene načine. Prav tako je prvo sodišče razumno sklepalo, da si obdolženka, ki je brez zaposlitve in konsekventno brez rednih dohodkov, sredstva za preživljanje očitno pridobiva s kriminalno dejavnostjo oziroma z obravnavanim kaznivim dejanjem. Tega zaključka okoliščina, da je njena kazenska evidenca doslej "brezmadežna", ne more izpodbiti. Neprepričljiva so tudi pritožbena izvajanja, da si obdolženka sredstva za življenje služi z delom, zato naj ne bi bilo potrebno, da bi se vpletala v kriminalno dejavnost. Sama pritožnica navaja, da je bilo zaseženo osebno vozilo obdolženkino "praktično edino premoženje", novega vozila si ne more kupiti, vsa sredstva, ki jih zasluži v Latviji, pa porabi za preživetje in pomoč ostareli materi. To kvečjemu nakazuje, da dohodkovno in premoženjsko stanje obdolženke niti zdaleč ni v tolikšni meri rožnato, kot skuša prikazati pritožba, koristoljubni motiv za izvrševanje predmetnih kaznivih dejanj pa je posledično okrepljen, ne omajan. Glede na navedeno zbledi pomen pritožbenih izvajanj, da naj bi bila obdolženka brez zaposlitve zgolj 14 dni, v Latviji pa naj bi jo čakala nova zaposlitev, kar naj bi šele dokazala (očitno v nadaljevanju postopka).

11.V ključnih potezah so neoporečni tudi razlogi, s katerimi je sodišče prve stopnje argumentiralo, da je v sferi obdolženke, ki je državljanka Ukrajine z začasnim prebivališčem v Latviji, na Slovenijo pa je ne veže nobena navezna okoliščina, podan priporni razlog begosumnosti. Dovolj razumno je sklepanje, da v ustroju hudodelskih združb obstaja interes, da se s preprečevanjem razkritja udeležencev pomaga drugim članom pri skrivanju in izognitvi kazenskemu postopku, česar pritožbeno vztrajanje, da obdolženka ni članica združbe, niti v tem delu ne more izpodbiti. Trditev, da se obdolženka "nima kam skriti", preprosto ne more držati, ne glede na to, da trenutno začasno prebiva v državi članici EU, kar ni zagotovilo, da se kazenskemu postopku ne bi skušala izogniti z begom, niti ni zagotovilo, da namerava v Latviji tudi ostati. Kot navaja pritožba, se obdolžena svobodno giblje (tudi, a ne izključno) v državah EU. V sodni praksi je bilo večkrat podano stališče, da nahajanje obdolženca na ozemlju EU samo po sebi ne negira begosumnosti. To toliko bolj velja v primeru nekonsistentnosti same pritožbe, ki napoveduje celo možnost razpisa tiralice zoper obdolženko pri Europolu, s čimer pač ne more prepričati, da razloga begosumnosti pri obdolženi ni, prej nasprotno. Kam meri pritožba z navedbo, da je obdolženka "do sedaj v celoti sodelovala v postopku", ni razumljivo, saj ji je bila že na avtocestnem počivališču Zima odvzeta prostost in druge možnosti pač ni imela. Obljube, da želi v postopku sodelovati vse do konca, ostajajo na ravni deklaracij in vpliva na utemeljen zaključek o realni in konkretni nevarnosti pobega ne morejo imeti. Na nedvomen obstoj razloga begosumnosti nima vpliva niti (sicer res nespretna) opredelitev sodišča prve stopnje v točki 9 izpodbijanega sklepa, tj. da naj bi obdolženka kriminalno aktivnost izvajala na območju več držav. Na stopnji utemeljenosti suma je izkazana "le" vpletenost v kriminalno dejavnost na ozemlju Republike Slovenije (gotovo pa na območju večih držav delujejo organizirane tihotapske hudodelske združbe), vendar to v kontekstu presoje izpodbijanega sklepa ni bistveno, kot tudi ni relevantno, kdaj se je obdolženka nazadnje nahajala v Ukrajini.

12.Obrazloženih zaključkov prvega sodišča o neogibni potrebnosti in sorazmernosti pripora zoper obdolženko pritožba ne more izpodbiti s posplošenim naziranjem, da pripor ni nujen, neogiben, sorazmeren in primeren ukrep za zagotovitev tako uspešnega poteka kazenskega postopka kot preprečitev ponovitvene nevarnosti. Sodišče prve stopnje se je razumno opredelilo, da teža obravnavanega kaznivega dejanja, ki ga je obdolženka na ravni utemeljenega suma izvršila iz koristoljubnih motivov ter ki izpodjeda varnost migrantov pred ekonomskim izkoriščanjem in migracijskimi razmerami, po drugi strani pa interes za izvedbo tega kazenskega postopka, odtehtata poseg v pravico obdolženke do osebne svobode, kar pomeni, da gre tako za neogiben kot sorazmeren ukrep, pri čemer je obdolženka v priporu mesec dni. Takega zaključka pa pritožbeno ponujene okoliščine, glede katerih se je pritožbeno sodišče že opredelilo v gornji obrazložitvi, v ničemer ne omajejo.

13.Pritožbeni razlogi niso podani, izpodbijani sklep pa je pravilen in zakonit. Zato je pritožbeno sodišče, tj. ob izostanku uradoma preizkušanih kršitev (peti odstavek 402. člena ZKP), pritožbo zagovornice kot neutemeljeno zavrnilo (tretji odstavek 402. člena ZKP).

Zveza:

Kazenski zakonik (2008) - KZ-1 - člen 308, 308/3, 308/6 Zakon o kazenskem postopku (1994) - ZKP - člen 201, 201/1, 201/1-1, 201/1-3, 272, 272/2

Pridruženi dokumenti:*

*Zadeve, v katerih je sodišče sprejelo vsebinsko enako stališče o procesnih oz. materialnopravnih vprašanjih.