Jedro

Sodišče prve stopnje dejstva, da je bila obtožnica modificirana, ni upoštevalo, temveč je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ po prvotni obtožbi. Pritožbi imata prav, ko navajata, da je sodišče prve stopnje s tem prekoračilo obtožbo in bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. ZKP v 354. členu določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (prvi odstavek), pri tem pa ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (drugi odstavek). Sodišče je torej vezano na dejanje, kot je opisano v obtožbi, in ne na historični dogodek, ki ga samo ugotovi, zato obtožbe ne sme spreminjati v obdolženčevo škodo in ga obsoditi za večjo količini kriminalnega ravnanja, kot mu očita obtožba, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru, ko je bilo potrebno pojem velike premoženjske škode in koristi presojati obdolžencu v korist in uporabiti milejši, sedaj veljaven zakon (KZ-1), ti pa v obravnavanem primeru nista podani, saj obtožnica obdolžencu očita povzročitev premoženjske škode oziroma pridobitev premoženjske koristi v skupnem znesku 31.857,64 EUR, torej znesek ne presega vrednosti, ki kaznivo dejanje opredeljuje kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku 240. člena KZ-1 (presegal pa ga ni niti znesek po prvotni obtožnici).

Obdolžencu očitano kaznivo dejanje bi bilo zato potrebno opredeliti kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let, kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje pa ni več dopusten, saj je od domnevne storitve navedenega kaznivega dejanja v septembru in oktobru 1993 poteklo deset let in je pravica do kazenskega pregona zastarala (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca (3. točka 372. člena ZKP), ki v času izreka sodbe sicer še ni obstajala, zaradi česar je glede na stanje stvari, kljub ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca na podlagi določila 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Izrek

Ob reševanju pritožb zagovornika obd. in pomočnice okrožnega državnega tožilca se sodba sodišča prve stopnje po uradni dolžnosti spremeni tako, da se na novo odloči: Obtožba zoper obd. (osebni podatki v prvostopenjski sodbi), ker je v septembru in oktobru 1993 v Mariboru z namenom, da si pridobi premoženjsko korist, kot direktor gospodarske družbe S.I. in kot večinski družbenik gospodarske družbe F.L, pri opravljanju gospodarske dejavnosti za navedeni gospodarski družbi, izrabil svoj položaj s tem, da si je iz sredstev gospodarske družbe S.I. preko gospodarske družbe F.L. in R.K. izplačal znesek 1,000.000,00 ATS, to pa je storil tako, da je kot direktor S.I., pristojen za odločanje o dodeljevanju posojil, sklenil s F.L. pogodbi o kratkoročnem posojilu, in to: - dne 20.9.1993 pogodbo št. 2/SL za znesek 500.000,00 ATS v protivrednosti 5,180.500,00 SIT, - dne 22.10.1993 pogodbo št. 4/SL za znesek 500.000,00 ATS v protivrednosti 5,299.000,00 SIT, po katerih je gospodarska družba S.I: gospodarski družbi F.L. posodila in nakazala na njen žiro račun navedene zneske denarja, nato pa kot direktor gospodarske družbe S.I. direktorici F.L. in delavki T.Ž. naročil, da sta za F.L. za navedena denarna sredstva z R.K. kot posojilojemalcem sklenili pogodbi o kratkoročnem posojilu z dne 23.9.1993 in z dne 22.10.1993, danemu na odpoklic, in še istega dne denar, dobljen od S.I. nakazali na bančni račun R.K., ta pa je denar dvignil in mu ga takoj izročil, vračila danih posojil pa od R.K. ni zahteval, s tem pa povzročil veliko premoženjsko škodo v skupnem znesku 7,634.363,70 SIT (v sedanji protivrednosti 31.857,64 EUR), in to S.I. škodo v višini 598.256,80 SIT (v sedanji protivrednosti 2.496,48 EUR), F.L. škodo v višini 7,036.106,90 SIT (v sedanji protivrednosti 29.361,15 EUR), sebi pa v navedeni višini pridobil veliko premoženjsko korist in mu je šlo za to, da si pridobi takšno premoženjsko korist, s tem pa naj bi storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ, se po določilu 4. točke 357. člena ZKP zavrne.

Stroški kazenskega postopka na prvi in drugi stopnji bremenijo proračun.

Po tretjem odstavku 105. člena ZKP se družba S.I. s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 119.479,54 EUR (28,632.076,84 SIT) napoti na pravdo.

Obrazložitev

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje spoznalo obd. za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku v zvezi s prvim odstavkom 244. člena Kazenskega zakonika (KZ) in mu po 50. členu istega zakona izreklo pogojno obsodbo, v njej pa mu po drugem odstavku 244. člena KZ ob uporabi 2. točke 42. člena in 2. točke 43. člena KZ določilo kazen šest mesecev zapora s preizkusno dobo dveh let, po prvem odstavku 49. člena KZ pa mu v tako določeno kazen vštelo čas, ki ga je prebil v priporu, in sicer od 4.3.2003 od 11.10 ure dalje do 16.6.2003 do 16.35 ure. Po drugem odstavku 95. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 96. člena KZ je obdolžencu odvzelo premoženjsko korist, doseženo s kaznivim dejanjem, in sicer 43.730,18 EUR (10,479.500,00 SIT), po četrtem odstavku 95. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) pa ga je oprostilo plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP, po prvem odstavku 97. člena ZKP pa odločilo, da obremenjujejo nagrada in potrebni izdatki zagovornika odvetnika , ki je bil obdolžencu postavljen po uradni dolžnosti, proračun. Po drugem odstavku 105. člena ZKP je družbo s premoženjskopravnim zahtevkom v višini 119.479,54 EUR (28,632.076,84 SIT) napotilo na pravdo.

Proti taki sodbi sta se pritožila zagovornik obdolženca iz vseh pritožbenih razlogov in pomočnica okrožnega državnega tožilca zaradi bistvene kršitve določb kazenskega postopka. Zagovornik obdolženca pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, pomočnica okrožnega državnega tožilca pa prav tako predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve v novo sojenje.

Pritožbeno sodišče je o seji pritožbenega senata obvestilo zagovornika obdolženca, ki je v pritožbi to predlagal, in višjega državnega tožilca. Pritožbene seje se je udeležil zagovornik obdolženca odvetnik iz Maribora, v skladu s četrtim odstavkom 378. člena ZKP pa je bila opravljena v odsotnosti višjega državnega tožilca, ki je bil o njej v redu obveščen.

Pregled zadeve na pritožbeni stopnji je pokazal naslednje: Zagovornik obdolženca in pomočnica okrožnega državnega tožilca v pritožbah upravičeno uveljavljata pritožbeni razlog bistvene kršitve določb kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, ki jo je sodišče prve stopnje zagrešilo s tem, ko je obdolženca spoznalo za krivega kaznivega dejanja po prvotni obtožnici, čeprav je bila ta kasneje spremenjena v njegovo korist. Zoper obd. (in soobdolženega) je Okrožno državno tožilstvo dne 18.4.2003 vložilo obtožnico št. I Kt, ki je obdolžencu očitala, da je povzročil veliko premoženjsko škodo v skupnem znesku 10,479.500,00 SIT, sebi pa v tej višini pridobil veliko premoženjsko korist, in mu je šlo za to, da si pridobi takšno premoženjsko korist, ter storil kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ. Takšno obtožbo je okrožna državna tožilka na glavni obravnavi dne 16.6.2003 spremenila obdolžencu v korist tako, da je znesek velike premoženjske škode oziroma koristi spremenila v znesek 7,634.363,70 SIT, in spremenila zneska, ki ta znesek sestavljata, kljub temu pa sodišče prve stopnje dejstva, da je bila obtožnica modificirana, ni upoštevalo, temveč je obdolženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic po drugem v zvezi s prvim odstavkom 244. člena KZ po prvotni obtožbi. Pritožbi imata prav, ko navajata, da je sodišče prve stopnje s tem prekoračilo obtožbo in bistveno kršilo določbe kazenskega postopka iz 9. točke prvega odstavka 371. člena ZKP. ZKP v 354. členu določa, da se sme sodba nanašati samo na osebo, ki je obtožena, in samo na dejanje, ki je predmet obtožbe, obsežene v vloženi oziroma na glavni obravnavi spremenjeni ali razširjeni obtožnici (prvi odstavek), pri tem pa ni vezano na predloge tožilca glede pravne presoje dejanja (drugi odstavek). Sodišče je torej vezano na dejanje, kot je opisano v obtožbi, in ne na historični dogodek, ki ga samo ugotovi, zato obtožbe ne sme spreminjati v obdolženčevo škodo in ga obsoditi za večjo količini kriminalnega ravnanja, kot mu očita obtožba, kot se je zgodilo v obravnavanem primeru.

Kljub ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, ki ima vselej za posledico razveljavitev prvostopenjske sodbe, pa je pritožbeno sodišče glede na stanje stvari izpodbijano sodbo spremenilo po uradni dolžnosti (prvi odstavek 394. člena ZKP) tako, da je obtožbo zoper obdolženca zavrnilo po 4. točki 357. člena ZKP.

Kazenski zakonik, ki je veljal v času, ko bi naj bilo obravnavano kaznivo dejanje storjeno, je za kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 244. člena KZ določal kazen do petih let zapora, če je bila pridobljena velika premoženjska korist ali povzročena velika premoženjska škoda in je storilcu šlo za to, da sebi ali komu drugemu pridobi tako premoženjsko korist ali drugemu povzroči tako premoženjsko škodo, pa je bila predpisana kazen zapora od enega do osmih let, za veliko premoženjsko korist ali veliko premoženjsko škodo pa se je štel znesek, ki je presegal petdeset povprečnih neto plač na zaposleno osebo. Novi Kazenski zakonik (KZ-1), ki velja od 1.11.2008 (Ur. l. RS, št. 55/2008, 66/2008) za navedeno kaznivo dejanje določa isti kazni, drugače pa določa pojem velike premoženjske koristi, škode ali vrednosti. Kot takšno premoženjsko korist šteje znesek med storitvijo kaznivega dejanja, ki presega 50.000,00 EUR (3. točka devetega odstavka 99. člena KZ-1), medtem ko isti zakon v prvem odstavku 7. člena določa, da se za storilca kaznivega dejanja uporablja zakon, ki je veljal ob storitvi kaznivega dejanja, v drugem odstavku 7. člena pa določa, da če se po storitvi kaznivega dejanja zakon spremeni (enkrat ali večkrat), se uporablja zakon, ki je milejši za storilca. Glede na navedeno je bilo potrebno pojem velike premoženjske škode in koristi presojati obdolžencu v korist in uporabiti milejši, sedaj veljaven zakon (KZ-1), ti pa v obravnavanem primeru nista podani, saj obtožnica obdolžencu očita povzročitev premoženjske škode oziroma pridobitev premoženjske koristi v skupnem znesku 31.857,64 EUR, torej znesek ne presega vrednosti, ki kaznivo dejanje opredeljuje kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po drugem odstavku 240. člena KZ-1 (presegal pa ga ni niti znesek po prvotni obtožnici). Obdolžencu očitano kaznivo dejanje bi bilo zato potrebno opredeliti kot kaznivo dejanje zlorabe položaja ali pravic po prvem odstavku 240. člena KZ-1, za katerega je predpisana kazen zapora do petih let, kazenski pregon za takšno kaznivo dejanje pa ni več dopusten, saj je od domnevne storitve navedenega kaznivega dejanja v septembru in oktobru 1993 poteklo deset let in je pravica do kazenskega pregona zastarala (4. točka prvega odstavka 90. člena KZ-1). Pritožbeno sodišče je tako ugotovilo kršitev kazenskega zakona v škodo obdolženca (3. točka 372. člena ZKP), ki v času izreka sodbe sicer še ni obstajala, zaradi česar je glede na stanje stvari, kljub ugotovljeni bistveni kršitvi določb kazenskega postopka, izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtožbo zoper obdolženca na podlagi določila 4. točke 357. člena ZKP zavrnilo (prvi odstavek 394. člena ZKP).

Določbi o stroških kazenskega postopka in o premoženjskopravnem zahtevku temeljita na določbah prvega odstavka 96. člena, prvega odstavka 98. člena in tretjega odstavka 105. člena ZKP.