Jedro

Mesečni dohodek, ki ga prejema tožnik, presega 60 odstotkov osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve, zato je bilo treba njegovo vlogo za odpis neupravičeno prejete denarne socialne pomoči zavrniti. Tožnik pa lahko še vedno predlaga obročno plačilo dolga.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Ministrstvo za delo, družino in socialne zadeve je predlog A.A., za odpis dolga za neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč v višini 453,60 EUR in zakonskih zamudnih obresti zavrnilo (1. točka izreka) in v 2. točki izreka ugotovilo, da v tem postopku stroški postopka niso nastali. Odločitev je utemeljilo z ugotovitvijo, da lahko na podlagi 41. člena Zakona o socialnem varstvu (ZSV), ministrstvo pristojno za socialno varstvo, na predlog upravičenca, po predhodnem mnenju centra za socialno delo odloči, da se dolg deloma ali v celoti odpiše, vendar največ do višine vrednosti predmetov in prejemkov, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe. Dolg se odpiše po kriterijih odpisa davčnega dolga, zato je pri izvajanju postopka odpisa dolga treba upoštevati 101. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2). Skladno z določbo četrtega odstavka 101. člena ZDavP-2 je podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila po tem členu določil minister, pristojen za finance, v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju Pravilnik). Ugotovljeno je bilo, da dolg A.A. izhaja iz odločbe CSD Slovenske Konjice št. 1222-2415/29 z dne 6. 1. 2010, s katero je CSD razveljavil odločbo št. 1222-1463/2009 z dne 25. 8. 2009 ter odpravil odločbo št. 1222-2415/2009 z dne 10. 12. 2009 ter odločil, da je A.A. dolžan vrniti neupravičeno prejeto denarno socialno pomoč v višini 453,60 EUR, v 30 dneh po dokončnosti odločbe, po tem roku pa z zakonitimi zamudnimi obrestmi. V predlogu za odpis dolga je A.A. pojasnil, da je trenutno sicer zaposlen, vendar prejema nizek osebni dohodek, ki je še nižji zaradi tega, ker je večinoma na bolniškem staležu. Prav tako ima sklenjeno delovno razmerje za določen čas, z možnostjo podaljševanja, kar pa mu ne zagotavlja nobene varnosti. CSD Slovenske Konjice je v svojem mnenju z dne 29. 4. 2011 navedel, da je tožnik težje zaposljiv zaradi zdravstvenih težav, da je trenutno zaposlen, da prejema nizek OD, ki zadostuje za pokritje mesečnih stroškov in preživetje in da nima drugega premoženja.

Na podlagi vseh teh ugotovitev je bilo ugotovljeno, da pogoji za odpis dolga niso izpolnjeni, saj dohodki dolžnika zadoščajo za poplačilo dolga, zoper njega pa bi bila uspešna tudi morebitna izvršba. Dolžnik mesečno prejme približno 630 EUR, kar presega z zakonom določen osnovni znesek minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo in le ta v skladu z drugim odstavkom 37. člena Pravilnika o izvajanju Zakona o davčnem postopku, ki določa merila za odpis dolga, predstavlja najvišjo dovoljeno mejo dohodka dolžnika, ko se mu še dolg lahko odpiše. Glede na navedeno tako vloga za odpis neupravičeno prejete denarne socialne pomoči ni bila utemeljena, odprta pa je še možnost obročnega poplačila dolga, o kateri pa bo treba skladno s četrtim odstavkom 41. člena ZSV odločiti na pristojnem CSD.

Tožnik v tožbi odločitvi tožene stranke oporeka in navaja, da je v času pridobitve denarne socialne pomoči CSD dostavil vsa dokazila potrebna za dodelitev pomoči, na podlagi katerih je pomoč prejel v tej višini. Po več kot letu dni mu je center izdal odločbo za povračilo teh sredstev, v zvezi s katero je predlagal odpis tega dolga. Res je, da je ministrstvo svojo obrazložitev utemeljilo z določbami ZDavP-2 in višino njegovega dohodka (630 EUR), ni pa navedlo, da so v tej višini šteti tudi stroški prehrane 3,70 EUR dnevno, kar mesečno znaša cca 80 EUR in je odvisno od delovnih dni. Na podlagi navedenega meni, da je tožena stranka napačno ocenila njegovo materialno stanje, ker njegov mesečni dohodek znaša le 550 EUR in ne 630 EUR, zato prosi sodišče, da odloči na podlagi resničnih dejstev. Smiselno predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožena stranka je sodišču poslala upravne spise in odgovor na tožbo, v katerem je ponovno pojasnila svojo odločitev in navedla, da navedbe tožnika šteje kot neutemeljene.

Tožba ni utemeljena.

Po v času odločanja veljavnem 41. členu ZSV, lahko Ministrstvo, pristojno za socialno varstvo, na predlog upravičenca, po predhodnem mnenju centra za socialno delo odloči, da se njegov dolg deloma ali v celoti odpiše, vendar največ do višine vrednosti predmetov in prejemkov, ki so po predpisih o izvršbi in zavarovanju izvzeti iz izvršbe. Vlogo za odpis oziroma delni odpis, ki mora vsebovati podatke o lastništvu premoženja, prihrankih in dohodkih upravičenca in njegovih družinskih članov, upravičenec vloži pri centru za socialno delo. Center za socialno delo na podlagi podatkov iz svojih evidenc in podatkov iz evidenc drugih organov ter predloženih dokazov upravičenca poda mnenje in ga skupaj z vlogo, v roku 20 dni od prejema popolne vloge, pošlje v odločitev ministrstvu, pristojnem za socialno varstvo. Dolg se odpiše po kriterijih za odpis davčnega dolga davčnim zavezancem - fizičnim osebam, ki jih določa 101. člen ZDavP-2. Slednji v četrtem odstavku določa, da podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila po tem členu ter obliko in podatke, ki jih mora davčni zavezanec navesti v vlogi, določi minister, pristojen za finance, upoštevaje raven zadovoljevanja minimalnih življenjskih potreb, ki omogočajo preživetje in so določene s predpisi na področju socialnega varstva. Pristojni minister je po pooblastilu iz navedene določbe sprejel Pravilnik, ki v sedmem delu ureja podrobnejše kriterije za odpis, delni odpis, obročno plačilo in odlog plačila davčnemu zavezancu - fizični osebi. Merila za odpis in delni odpis dolga izhajajo iz 37. člena Pravilnika. Po prvem odstavku 37. člena v času odločanja veljavnega Pravilnika lahko davčni organ delno odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom tega Pravilnika, ne presegajo 60 odstotkov minimalne plače po zakonu, ki ureja minimalno plačo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz dohodkov, premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov. Po drugem odstavku 37. člena v času odločanja veljavnega Pravilnika lahko davčni organ v celoti odpiše zapadlo davčno obveznost, če mesečni dohodki na družinskega člana, ugotovljeni v skladu s 30. do 32. členom tega Pravilnika ne presegajo osnovnega zneska minimalnega dohodka po zakonu, ki ureja socialno varstvo, in obveznosti ni mogoče delno ali v celoti plačati iz premoženja in prihrankov davčnega zavezanca in njegovih družinskih članov.

V obravnavanem primeru ni sporno, da je tožnik predlagal odpis dolga iz naslova neupravičeno prejete denarne socialne pomoči v višini 453,60 EUR. Tudi ni sporno, da je Center za socialno delo Slovenske Konjice, v zvezi z obravnavanim predlogom, v skladu z 41. členom ZSV, dne 29. 4. 2011 podal mnenje, iz katerega izhaja, da ima tožnik zdravstvene težave, zaradi katerih je težje zaposljiv in da je trenutno zaposlen za določen čas. Navedel je tudi, da prejema nizek dohodek, ki zadostuje za pokritje mesečnih stroškov in preživetje, drugih dohodkov in premoženja pa nima. Višino tožnikovega dohodka je tožena stranka presojala na podlagi predloženih plačilnih list za mesec november 2010 (619,29 EUR), mesec januar 2011 (647,82 EUR) in mesec februar 2011 ( 647,82 EUR). Ugotovila je, da navedena višina mesečnega dohodka, ki presega 60 odstotkov osnovnega zneska minimalnega dohodka, določenega z zakonom, ki ureja socialno varstvene storitve (459,04 EUR), ne utemeljuje tožnikove vloge za odpis neupravičeno prejete denarne socialne pomoči v višini 453,60 EUR. Tožnik pa lahko predlaga obročno plačilo dolga.

Sodišče se s prej navedeno ugotovitvijo tožene stranke, na kateri temelji izpodbijana odločitev strinja, saj jo potrjujejo listine priloženega upravnega spisa. Prav tako ugotavlja, da na odločitev v zadevi ne morejo vplivati tožbeni ugovori, da del teh dohodkov predstavlja izplačilo regresa za prehrano, zato je tožbo na podlagi določbe 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1), kot neutemeljeno zavrnilo.