Jedro

V konkretnem primeru je iz pridobljenih računov in podatkov VIES razvidno, da je tožnik pridobival rabljena vozila iz držav članic znotraj EU. Na računih je navedeno, da DDV ni obračunan. Ker gre za dobavo znotraj EU, je potrebno upoštevati določila ZDDV-1, ki obravnavajo obdavčitev blaga znotraj EU.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski organ za mesec september 2008 dodatno odmeril davek na dodano vrednost (v nadaljevanju DDV) v višini 11.160,00 EUR s pripadajočimi obrestmi in davek na motorna vozila (v nadaljevanju DMV) v znesku 4.602,00 EUR s pripadajočimi obrestmi, ki mora biti plačan v 30 dneh od vročitve odločbe, po preteku tega roka pa bodo zaračunane zamudne obresti in začet postopek davčne izvršbe (točki I in II izreka). Vloga tožnika za povrnitev stroškov postopka se zavrne, pritožba ne zadrži izvršitve odločbe (točki III in IV izreka). Račun, ki ga je izdal tožnik in izkazal prodajo osebnega vozila Audi nazaj v državo EU, v Nemčijo in na podlagi katerega ni obračunal DDV od prodajne vrednosti vozila, izkazuje navidezen posel. To osebno vozilo je tožnik dejansko nabavil v Nemčiji in ga prodal v Sloveniji prvi lastnici tega vozila, A.A. Iz predložene dokumentacije je razvidno, da je tožnik dobil vozilo iz EU brez obračunanega DDV, saj je dobavitelju iz države članice EU s tem namenom predložil svojo ID številko. Iz pridobljenih računov in podatkov VIES je razvidno, da je tožnik pridobival rabljena vozila iz držav članic znotraj EU. Na računih je navedeno, da DDV ni obračunan. Ker gre za dobavo znotraj EU, je potrebno upoštevati določila Zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju ZDDV-1), ki obravnavajo obdavčitev blaga znotraj EU. V skladu z 2.a točko prvega odstavka 3. člena ZDDV-1 so predmet DDV tudi pridobitve blaga znotraj Skupnosti, ki jih na ozemlju Slovenije opravi za plačilo davčni zavezanec v okviru svoje ekonomske dejavnosti. Po prvem odstavku 33. člena ZDDV-1 nastane obdavčljiv dogodek in s tem obveznost obračuna DDV, ko je blago dobavljeno. V skladu s tretjim odstavkom 23. člena Pravilnika o izvajanju zakona o davku na dodano vrednost (v nadaljevanju PZDDV) se DDV obračuna in plačuje od rabljenega prevoznega sredstva, ki ga pridobi oseba identificirana za namene DDV v Sloveniji od prodajalca, ki je identificiran za namene DDV v drugi državi članici EU in je rabljeno prevozno sredstvo dobavil pod pogoji, ki so enaki pogojem iz 1. točke 48. člena ZDDV-1. Iz navedenega izhaja, da se od pridobitve rabljenih motornih vozil znotraj EU v skladu z 2.a točko prvega odstavka 3. člena in 34. členom ZDDV-1 v povezavi s tretjim odstavkom 23. člena PZDDV obračuna DDV, ki se na podlagi c) točke prvega odstavka 63. člena ZDDV-1 istočasno lahko prizna kot odbitek DDV. Davčna osnova je v skladu s prvim odstavkom 36. člena ZDDV-1 vse kar predstavlja plačilo. Po prvem odstavku 40. člena se DDV obračuna po stopnji, ki velja v trenutku nastanka obdavčljivega dogodka, ta pa je v skladu s prvim odstavkom 41. člena ZDDV-1 20 %. Tožnik pa ni izkazal prodaje osebnega vozila. Predmetno vozilo je dejansko nabavil v Nemčiji in prodal v Sloveniji prvi lastnici vozila A.A. Davčni organ je na podlagi 1. točke prvega odstavka 3. člena, prvega odstavka 33. člena, prvega odstavka 36. člena, prvega odstavka 40. člena in prvega odstavka 41. člena ZDDV-1 tako obračunal od prometa vozil 20 % DDV.

Račun 8 000076 z dne 13. 10. 2008, ki ga je tožnik izdal nemškemu podjetju B. je neverodostojen in ne izkazuje resničnega poslovnega dogodka: Tožnik zato ni izkazal prodaje predmetnega vozila v državo članico EU. Glede na navedeno, je bil tožnik dolžan pri nabavi predmetnega vozila od nabavne cene vozila obračunati DMV po stopnji, ki je določena v 6. členu Zakona o davku na motorna vozila (v nadaljevanju ZDMV). Po prejetem računu 200809300 z dne 22. 9. 2008 od C. v vrednosti 35.400,00 EUR brez obračunanega DDV je bil tožnik dolžan obračunati DMV po stopnji 13 % in ga izkazati v obračunu DDV za davčno obdobje september 2008. Pritožbeni organ je pritožbo zavrnil. Zavrnil je ugovor tožnika, da vozila Audi ni nikoli pripeljal v Slovenijo oziroma, da ga je že v Nemčiji prodal kupcu, nemškemu podjetju B., ker naj bi se na poti v Slovenijo pokvaril. Tožnik je vozilo Audi od nemškega dobavitelja kupil 22. 9. 2008 po računu 200809300, brez obračunanega DDV. Ta pridobitev vozila je izkazana tudi v podatkovni bazi VIES. Iz baze VIES za četrti kvartal 2008 pa ni evidentirane prodaja družbi B. Dne 13. 10. 2008 je sledila prodaja končnemu kupcu A.A. Davčni organ je ugotovil, da družba B. v sistem VIES ni evidentirala nabave vozila Audi od tožnika in da ni evidentirala prodaje tega vozila podjetju D. d.o.o. Pritožbeni organ se strinja z ugotovitvijo, da je bil tožnikov namen izogibanje plačila davka. Bistvena opravila je opravil tožnik sam, sam je pri nemškem dobavitelju pridobil vozilo in ga tudi prevzel. Vlogo za izvedbo postopka posamične odobritve vozila oziroma identifikacije in ocene tehničnega stanja vozil naj bi dala družba D. d.o.o., katere direktor je bil do 11. 7. 2008 tožnik. Pritožbeni organ je tudi zavrnil ugovor, da je A.A. šele po letu 2008 postala povezana s tožnikom, saj je mati otroka E.E., rojenega 2007. Gre za osebno povezavo. Tudi po mnenju pritožbenega organa je tožnik sam dobavil vozilo in ga prodal A.A. Družbi B. in D. d.o.o. pa sta le navidezno nastopali kot lastnika predmetnega vozila. Tako je tožnik vedel oz. bi moral vedeti, da sodeluje pri poslu, ki predstavlja zlorabo sistema DDV. Pri tem pa ni pomembno ali je imel dobiček od nadaljnje prodaje tega vozila.

Tožnik v tožbi ugovarja, da vozila Audi ni nikoli pripeljal v Slovenijo, saj se je med prevozom pokvarilo in ga je prodal že v Nemčiji. Davčni organ v postopku ni upošteval dejstev, ki jih v zvezi z razmerami z bivšo partnerko predstavlja tožnik. Prav tako tudi ni izkazal tožnikovega namena izogibanja davčni obveznosti. Zgolj podrejeno tožnik ugovarja tudi višini davčne osnove. Cena predmetnega vozila v znesku 55.000,00 EUR je absolutno previsoka. Tožnik prodaje vozila ni opravil na področju Slovenije, ampak je vozilo prodal preprodajalcu, ko se je nahajalo še v Nemčiji. Navaja 5. člen Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju ZDavP-2), po katerem mora davčni organ ugotoviti vsa dejstva. V letu 2008 A.A. ni bivala skupaj s tožnikom. Šele s 15. 3. 2010 se je zaposlila pri tožniku. V skladu s 3. členom ZDDV-1 so predmet DDV le dobave, ki jih je davčni zavezanec opravil v okviru opravljanja svoje ekonomske dejavnosti na ozemlju RS za plačilo. Ker je tožnik vozilo prodal in kupcu izročil na ozemlju Nemčije, promet ni bil opravljen. Davčni organ navaja, da vmesnih transakcij z vozilom ni bilo, kar naj bi izhajalo iz uradnih podatkov. Vendar temu ni tako. Dokument, ki je bil uporabljen pri prijavi vozila Audi naj bi bil ponarejen. Iz izjave A.A. izhaja, da je vozilo naročila in prejela s strani predstavnika družbe D. d.o.o. Res je navedena bivša partnerka tožnika, vendar z njim ne živi v skupnem gospodinjstvu, niti nista v izven-zakonski skupnosti. Tožnik ugovarja tudi višini davčnih obveznosti. Davčni organ bi moral upoštevati preračunano davčno stopnjo. Tožnik je davčni zavezanec. Verodostojni računu za predmetno vozilo je prejel s strani prodajalca C. Navedeno vozilo je kupil za 35.400,00 EUR. Znesek DMV je davčni organ odmeril v postopku v višini 4.602,00 EUR. Če bi torej vozilo po nabavni ceni prodal povezani osebi in od nakupne cene, povečane za znesek DMV, obračunal DDV, bi bil znesek tako obračunanega DDV 8.040,00 EUR, prodajna cena vozila z DDV pa bi znašala 48.002,40 EUR. Davčni organ je neupravičeno izhajal iz predpostavk, da davčna osnova za DDV predstavljal znesek, ki ga je plačal kupec in sicer 55.800,00 EUR in na ta znesek obračunal DDV po stopnji 20 %. Davčni organ je neupravičeno upošteval previsoko davčno osnovo. V nadaljevanju prikazuje več različnih izračunov DDV. Davčni organ se do zahteve tožnika, da naj upoštevan 45. člen PZDDV ni opredelil in ni uporabil pravilne davčne stopnje. Sklicuje se na sodbo Vrhovnega sodišča RS X Ips 460/2011 z dne 27. 11. 2012. Sodišču predlaga, da tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je tožnik sam dobavil vozilo Audi in ga prodal svoji partnerici A.A. Družbi B. in D. d.o.o. pa sta navidezno nastopali kot lastnici vozila. Tožnik je vedel ali bi vsaj moral vedeti, da sodeluje pri poslu, ki pomeni zlorabo sistema DDV.

Tožba ni utemeljena.

Med strankama je sporno ali je prvostopenjski organ pravilno in zakonito v zvezi z nakupom osebnega vozila Audi za mesec september 2008 tožniku dodatno odmeril DDV in DMV s pripadajočimi obrestmi. Tožnik ugovarja, da vozila Audi ni nikoli pripeljal v Slovenijo, saj se je med prevozom pokvarilo in ga je prodal že v Nemčiji, tako promet ni bil opravljen. Po presoji sodišča je tožnikov ugovor neutemeljen. Kot je tožniku pravilno pojasnil že prvostopenjski organ, tožnik navedenega ni izkazal z verodostojnimi listinami. Nasprotno, obstajajo dokumenti, da je bilo predmetno vozilo registrirano v Sloveniji in prodano slovenskemu kupcu. Iz potrdil, ki jih je davčni organ pridobil od organa za homologacijo izhaja, da je šlo za novo vozilo. Iz vloge za homologacijo je razviden datum prve registracije 13. 8. 2008. Tudi sicer bi tožnik v primeru, če bi se novo vozilo dejansko na poti v Slovenijo pokvarilo, lahko uveljavljal garancijo, česar pa ni storil. Iz listin izhaja, da račun, ki ga je izdal tožnik in izkazal prodajo osebnega vozila Audi nazaj v državo EU, v Nemčijo, in na podlagi katerega ni obračunal DDV od prodajne nevrednosti vozila, izkazuje navidezen posel. Tudi po mnenju sodišča je tožnik osebno vozilo Audi dejansko nabavil v Nemčiji in ga prodal v Sloveniji prvi lastnici tega vozila, A.A. Tožnik je v zvezi z nakupom osebnega vozila Audi predložil račun 200809300 z dne 23. 9. 2008, ki ga je izdala družba C. in zaračunala dobavo vozila Audi v vrednosti 35.400,00 EUR, brez obračunanega DDV. Na računu 8000076 z dne 13. 10. 2008 o prodaji tega vozila podjetju B. za 27.300,00 EUR, ki ga je predložil tožnik je navedeno, da je vozilo rabljeno in poškodovano. Predložil je tudi blagajniški prejemek 39/2008 z dne 9. 10. 2008 o prejemu 27.300,00 EUR gotovine. Iz računa 874 z dne 6. 10. 2008 pa izhaja, da nemška družba B. zaračunava vozilo Audi družbi D. d.o.o. v višini 44.400,00 EUR. Račun 874 ni bil evidentiran v poslovni dokumentaciji družbe B. Iz podatkovne baze VIES (VAT Information Exchange System) in sicer iz poročila za tretji kvartal leta 2008, izhaja pridobitev vozila Audi od podjetja C. v vrednosti 35.400,00 EUR. To se ujema z računom za nabavo osebnega vozila Audi, ki ga je predložil tožnik. Ni pa evidentirane dobave po računu 7 000076 v vrednosti 27.300,00 EUR z dne 13. 10. 2008, ki ga je izdal tožnik.

Iz podatkovne baze VIES je tudi po mnenju sodišča razvidno, da družba D. d.o.o. ni evidentirala nabave osebnega vozila Audi od družbe B. in da nemška družba ni evidentirala prodaje tega vozila. Račun od družbe B. za osebno vozilo Audi, ki je bil naslovljen na D. d.o.o. v vrednosti 44.400,00 EUR, je tudi po presoji sodišča ponarejen. Vozilo Audi je tožniku dejansko prodala družba C., kar je bila tudi edina transakcija v zvezi z navedenim vozilom. Tožnik je pridobil vozilo Audi od nemškega dobavitelja 22. 9. 2008 po računu 200809300, brez obračunanega DDV, kar je izkazano tudi v podatkovni bazi VIES. Družba B. ni nikoli razpolagala s tem vozilom, kar pomeni, da dejansko tožnik vozila Audi ni prodal družbi B.. Izdani račun 8 000076 z dne 13. 10. 2008 je zato tudi po presoji sodišča navidezen. Prva lastnica navedenega vozila je bila A.A., ki ga je kupila za 55.800,00 EUR. Vozilo pa je lahko kupila samo od tožnika, saj vmesnih transakcij, kot je razvidno iz uradnih podatkov in kot je pravilno ugotovil že prvostopenjski organ, ni bilo. Tudi po presoji sodišča družba B. ni razpolagala z osebnim vozilom Audi in ga tako tudi ni mogla prodati podjetju D. d.o.o., niti ga ni kupila od tožnika. Iz navedenega tudi po mnenju sodišča izhaja, da je osebno vozilo Audi nabavilo podjetje H.H. s.p. po računu 200809300 z dne 22. 9. 2008 od C. v vrednosti 35.400,00 EUR brez obračunanega DDV. Iz registra vozil in prometnih listin pa je razvidno, da je bila prva lastnica osebnega vozila Audi A.A., ki je mati otroka tožnika. Prvostopenjski organ je na podlagi predhodno navedenega pravilno ugotovil, da je predmetno vozilo A.A. lahko prodal samo tožnik. Davčni organ je na podlagi ugotovljenega pravilno odločil, da neverodostojen račun ne upošteva.

Sodišče se strinja z ugotovitvami davčnega organa, da so vsi posli v zvezi z nabavo in prodajo predmetnega vozila Audi potekali med osebami, ki so ali v sorodstvenem razmerju ali v poslovnem razmerju. A.A. je bila prva lastnica osebnega vozila Audi in mati tožnikovega otroka. Predmetno vozilo je kasneje prodala F.F., ki je oče tožnika. Tožnik je bil ustanovitelj družbe D. d.o.o. in njen direktor. Pred tem je bila direktorica njegova mama G.G. Od 1. 1. 2006 do 30. 9. 2007 je bil tožnik v družbi D. d.o.o. tudi zaposlen. Tudi po presoji sodišča gre za posle med osebno oz. poslovno povezanimi osebami, s čimer se riziko poslovanja zmanjša. Tudi po mnenju sodišča tožnik take posle v nasprotnem primeru ne bi sklepal. Končni kupec predmetnega vozila je bila tudi po mnenju sodišča tožnikova partnerka A.A., mati tožnikovega otroka, E.E., rojenega 2007. Slednja je izjavila, da je vozilo Audi plačala z gotovino v višini 55.800,00 EUR, računa pa ni našla. A.A. je bila od 21. 11. 2003 do 14. 3. 2010 nezaposlena, od 14. 1. 2007 do 13. 1. 2008 pa je je prejemala porodniško nadomestilo. Ugovor tožnika, da v letu 2008 A.A. ni bivala skupaj s tožnikom in bila šele od 15. 3. 2010 dalje zaposlena pri tožniku, na odločitev ne vpliva.

Neutemeljen pa je tudi ugovor tožnika, da davčni organ ni uporabil pravilne davčne stopnje. Po prvem odstavku 36. člena ZDDV-1 je davčna osnova pri dobavah blaga ali storitev vse, kar predstavlja plačilo. Davčna osnova za obračun DDV v konkretnem primeru je plačilo, ki ga je tožnik dejansko prejel od A.A., to pa je po podani izjavi A.A. nesporno 55.800,00 EUR. Tožnik sicer navaja, da je za predmetno vozilo prejel bistveno manjšo kupnino, ker je bilo poškodovano, vendar za te navedbe ni predložil dokazov. Ugovor, da bi moral davčni organ upoštevati preračunano davčno stopnjo, ker naj bi bil v konkretnem primeru DDV že vključen v ceno predmetnega vozila, pa tudi po presoji sodišča nima podlage v ZDDV-1. Davčno osnovo namreč določa prvi odstavek 36. člena ZDDV-1, ki opredeljuje, da je za obračun DDV merodajno plačilo, ki ga je tožnik dejansko prejel, to pa je v predmetni zadevi znesek 55.800,00 EUR.

Ker je po povedanem izpodbijana odločba pravilna in zakonita, tožbeni ugovori pa neutemeljeni, je sodišče tožbo na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo.

Sodišče je na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1 odločalo brez glavne obravnave, ker relevantne okoliščine, ki so pomembne za odločitev, niso sporne.

Izrek o stroških temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.