Jedro

Iz opisa dejanja izhaja, da sta bili obdolžencu kot dejanskemu direktorju družbe R. d.o.o. s strani lastnice družbe S. d.o.o. izročeni v uporabo, na podlagi pogodb o finančnem leasingu med družbo S. in družbo R. d.o.o., v imenu katere je pogodbe tudi podpisal, dve vozili. V nadaljevanju opisa je navedeno, da obdolženec, kljub odpovedi pogodb o finančnem leasingu in večkratnim pozivom lastnice vozil na vrnitev vozil, ni vrnil in si ju je na njeno škodo protipravno prilastil. Takšen opis, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. V njem so namreč v zadostni meri konkretizirane tudi okoliščine iz katerih izhaja, da si je obdolženec predmete leasinga, to je vozili protipravno prisvojil.

Izrek

I. Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Obdolženca se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

1. Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi ugodenega predloga za vrnitev v prejšnje stanje oškodovani družbi S. d.o.o. razveljavilo sodbo Okrajnega sodišča v Žalcu I K 37127/2015 z dne 15. 2. 2016, nato pa na podlagi sprejetega priznanja krivde obdolženega E. R. spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1 ter mu zanj izreklo kazen šest mesecev zapora, ki se bo izvršila s 360 urami dela v splošno korist, ki jih mora obdolženec opraviti v roku dveh let od izvršljivosti sodbe. Izvrševanje dela v splošno korist bo pripravila, vodila in nadzorovala Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota Koper. Obdolžencu je določilo še varstveno nadzorstvo za čas dveh let od izvršljivosti sodbe, ki vključuje z zakonom določeno pomoč, nadzor ali varstvo, ki opravlja svetovalec, ki ga določi Uprava Republike Slovenije za probacijo, Probacijska enota Koper. Na podlagi drugega odstavka 105. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) je oškodovano družbo S. d.o.o. s priglašenim premoženjskopravnim zahtevkom napotilo na pravdo. Po četrtem odstavku 95. člena ZKP je bil obdolženec oproščen plačila stroškov kazenskega postopka iz 1. do 6. točke drugega odstavka 92. člena ZKP. V plačilo pa so mu bili naloženi potrebni izdatki oškodovane gospodarske družbe ter nagrada in potrebni izdatki pooblaščenca oškodovane gospodarske družbe.

2. Zoper sodbo se pritožuje zagovornik zaradi kršitve kazenskega zakona. Predlaga naj sodišče druge stopnje njegovi pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obdolženca na podlagi 1. točke 358. člena ZKP obtožbe v celoti oprosti.

3. Na pritožbo zagovornika je odgovoril okrajni državni tožilec J. J., ki meni, da pritožba zagovornika ni utemeljena. Pritožbenemu sodišču predlaga naj jo zato kot takšno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu izpodbijane sodbe v smeri pritožbenih navedb zagovornika in navedb državnega tožilca v odgovoru na pritožbo sodišče druge stopnje ugotavlja, da v pritožbi zatrjevana kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana.

6. Kršitev kazenskega zakona po 1. točki 372. člena ZKP je podana, če je zakonski zakon prekršen v vprašanju ali je dejanje, zaradi katerega se preganja obdolženec, kaznivo dejanje. Za tako kršitev med drugim gre, če dejanje zaradi katerega se obdolženec preganja nima vseh zakonskih znakov kaznivega dejanja.

7. Zagovornik tudi v vloženi pritožbi, sklicujoč se na sodbo Vrhovnega sodišča RS I Ips 53767/2013 z dne 20. 6. 2019, ostaja na stališču, da v opisu dejanja očitanega obdolžencu zakonski znak kaznivega dejanja zatajitve, konkretno prilastitev tuje premične stvari ni konkretiziran in da je zato temu nasprotna opredelitev sodišča prve stopnje v 9. točki obrazložitve izpodbijane sodbe napačna. Sprejemljivo državni tožilec v odgovoru na pritožbo navaja, da zagovornikovemu stališču ni mogoče pritrditi.

8. V sodbi na katero se pritožbeno ponovljeno sklicuje zagovornik je Vrhovno sodišče RS poudarilo, da je bistvo kaznivega dejanja zatajitve, da ima storilec predmet, ki ni njegova last, na podlagi veljavnega pravnega posla v posesti, med izvajanjem pravnega posla pa si to stvar v nasprotju z voljo lastnika, prilasti in jo obdrži kot svojo lastnino. Iz opisa dejanja v prvostopenjski sodbi izhaja, da sta bili obdolžencu kot dejanskemu direktorju družbe R. d.o.o. s strani lastnice družbe S. d.o.o. izročeni v uporabo, na podlagi pogodb o finančnem leasingu med družbo S. in družbo R. d.o.o., v imenu katere je pogodbe tudi podpisal, dve vozili. V nadaljevanju opisa je navedeno, da obdolženec, kljub odpovedi pogodb o finančnem leasingu in večkratnim pozivom lastnice vozil na vrnitev vozil, ni vrnil in si ju je na njeno škodo protipravno prilastil. Takšen opis, kot je pravilno presodilo sodišče prve stopnje, vsebuje vse zakonske znake kaznivega dejanja zatajitve po prvem odstavku 208. člena KZ-1. V njem so namreč v zadostni meri konkretizirane tudi okoliščine iz katerih izhaja, da si je obdolženec predmete leasinga, to je vozili protipravno prisvojil. 9. Abstrakten del opisa kaznivega dejanja, da si je obdolženec prilastil vozili, ki sta mu bili s strani lastnice izročeni v uporabo na podlagi pogodb o finančnem leasingu, je v zadostni meri konkretiziran z navedbo, da ju kljub odpovedi pogodb o finančnem leasingu in večkratnim pozivom lastnice vozil na vrnitev, ni vrnil. Z odpovedjo pogodb o finančnem leasingu ni bilo več pravne podlage za nadaljnjo uporabo in posest predmetov leasinga. Nadaljnja v opisu navedena okoliščina in sicer, da obdolženec kljub večkratnim pozivom lastnice vozil na vrnitev teh ni vrnil, pa dovolj določno opredeljuje, da ni ravnal po večkratni zahtevi lastnice naj ji vrne vozili, ki nista njegova last, torej da si ju je v nasprotju z voljo lastnice prilastil in ju obdržal kot svojo lastnino.

10. Drugačne presoje, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje zagovornik ne more doseči s primerjanjem opisa predmetnega kaznivega dejanja z opisom dejanja v že citirani sodbi Vrhovnega sodišča RS. Zagovornikovo videnje, da je v obeh opisih kaznivega dejanja navedeno, da je šlo za odpoved pogodb o finančnem leasingu in da je lastnik vozila večkrat zahteval vrnitev stvari ne drži. Takšnih okoliščin v opisu dejanja v že citirani sodbi Vrhovnega sodišča RS namreč ni. Na taki podlagi zagovornik zato ne more uspeti, ko trdi, da dejstva na katera se sklicuje sodišče prve stopnje, torej odpoved pogodbe o finančnem leasingu in pozivi na vrnitev vozila ne morejo biti tista, ki bi zadoščala ustrezni konkretizaciji zakonskih znakov kaznivega dejanja oziroma, da ne konkretizirajo, kako naj bi si obdolženi predmete leasinga prisvojil. 11. Ker kršitev kazenskega zakona iz 1. točke 372. člena ZKP ni podana, pa s tem ni bila kršena tudi obdolženčeva pravica do enakosti pred zakonom iz 22. člena Ustave RS, ki jo zagovornik zatrjuje kot posledico odstopa sodišča prve stopnje od sodne prakse Vrhovnega sodišča RS, ki je bila sodišču znana in predstavljena in za katero, da prvostopenjsko sodišče ni navedlo razumnega razloga, zaradi česar ga obramba šteje za arbitrarnega.

12. Zagovornik se v vloženi pritožbi odločbe o kazenski sankciji, ki jo je izreklo sodišče prve stopnje obdolžencu ne dotika. Ta je bila glede na uveljavljeni pritožbeni razlog kršitve kazenskega zakona zato preizkušena na podlagi določbe 386. člena ZKP. Preizkus je pokazal, da je sodišče prve stopnje glede na težo obdolženčevega kaznivega dejanja, stopnjo krivde in ugotovljene olajševalne in obteževalne okoliščine z izrekom kazni šest mesecev zapora izreklo obdolžencu primerno in pravično kazensko sankcijo. Zato niso podani razlogi za spremembo izpodbijane sodbe tudi v tem delu obdolžencu v korist. 13. Glede na obrazloženo in ker pri uradnem preizkusu izpodbijane sodbe kršitev zakona iz prvega odstavka 383. člena ZKP ni ugotovilo, je sodišče druge stopnje pritožbo zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

14. Zagovornik s pritožbo ni uspel, zato bi moral obdolženec plačati kot strošek nastal s pritožbo sodno takso. Iz enakih razlogov kot je sodišče prve stopnje obdolženca oprostilo povrnitve vseh stroškov kazenskega postopka, je tudi sodišče druge stopnje presodilo, da bi lahko bilo s plačilom sodne takse ogroženo preživljanje obdolženca, zato ga je iz tega razloga plačila sodne takse v zvezi s pritožbo oprostilo.