Jedro

Dejstvo, da se menična izjava sklicuje na Zakon o menici, ne izključuje možnosti, da je v njej vsebovana tudi poroštvena izjava.

Zastaranje porokove obveznosti je urejeno v 1019. členu ZOR.

Proti poroku se zastaranje pretrga le, če je bilo pretrgano zastaranje zoper glavnega dolžnika zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika.

Izrek

Pritožbi prvega toženca (B. D.) se delno ugodi in se izpodbijana sodba delno spremeni tako, da se tožbeni zahtevek zoper prvega toženca delno in sicer za znesek 20,674.144,00 SIT in za zakonske zamudne obresti od zneskov - 3,094.897,27 SIT od 29.1.1998 do plačila - 8,274.089,07 SIT od 2.2.1998 do plačila - 1,818.269,30 SIT od 10.2.1998 do plačila - 2,447.522,10 SIT od 25.2.1998 do plačila - 1,195.915,60 SIT od 16.3.1998 do plačila - 3,843.450,70 SIT od 14.4.1998 do plačila zavrne in je tožeča stranka dolžna povrniti prvemu tožencu 439.659,00 SIT pravdnih stroškov, v 15 dneh; V preostalem delu pa se pritožba prvega toženca in v celoti pritožba druge toženke zavrne in se v preostalem, nespremenjenem delu (to je glede prvega toženca za znesek 3,312.128,20 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.8.1998 dalje do plačila in glede druge toženke glede celotnega tožbenega zahtevka ter glede izreka o povrnitvi pravdnih stroškov tožeči stranki) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožeča stranka je dolžna povrniti prvemu tožencu (B. D.) 299.213,00 SIT pritožbenih stroškov, v 15 dneh.

Toženi stranki pa sta dolžni solidarno povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo v znesku 329.579,00 SIT, v 15 dneh.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo naložilo toženi stranki (obema tožencema), da morata solidarno plačati tožeči stranki znesek

23.986.272,24 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od delnih zneskov te glavnice (zneskov po posamičnih vtoževanih računih) od različnih datumov, (od datumov zapadlosti posameznega računa) dalje do plačila in ji povrniti pravdne stroške v znesku 1.253.210,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti sodbi sta toženca vložila pritožbo, v kateri uveljavljata vse tri pritožbene razloge iz 1. odst. 338. člena ZPP. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Tožeča stranka je vložila odgovor na pritožbo.

Pritožba prvega toženca je deloma utemeljena, pritožba druge toženke pa ni utemeljena.

K pritožbi prvega toženca (B. D.); V pritožbi trdi, da je sodišče prve stopnje storilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker ni upoštevalo navedb podanih v pripravljalni vlogi z dne 17.4.2003. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da ta pritožbeno uveljavljeni razlog ni utemeljen. Prvi narok v tej zadevi je bil opravljen dne 28.11.2002. Na ta narok je sodišče prve stopnje povabilo pooblaščenca obeh tožencev, t.j. odvetnika P..

Pooblaščenec je vabilo za glavno obravnavo prejel dne 18.11.2002 (glej povratnico v spisu pri list. št. 26). Kadar stranko zastopa pooblaščenec, se vabila vročajo pooblaščencu (glej 1. odst. 137. člena ZPP). Pooblaščenec odvetnik P. je vabilo prejel, sodišču prve stopnje pa je dne 27.11.2002 dostavil obvestilo, da je pooblastilno razmerje med pooblaščencem in tožencema prenehalo. Obvestilo o prenehanju pooblastilnega razmerja je pooblaščenec sodišču poslal potem, ko je že prejel vabilo za narok za glavno obravnavo za dne

28.11.2002. Iz navedenih dejstev izhaja, da sta bila toženca pravilno vabljena na narok dne 28.11.2002. Sodišče prve stopnje namreč ni bilo dolžno potem, ko je dne 27.11.2002 prejelo obvestilo odvetnika P., da je pooblastilno razmerje prenehalo, vabiti tožencev neposredno, saj v času, ko je strankam pošiljalo vabilo za prvi narok za glavno obravnavo, z okoliščino o prenehanju pooblastilnega razmerja ni bilo seznanjeno (prim. 2. odst. 99. člena ZPP). Po odpovedi pooblastila je pooblaščenec dolžan še en mesec opravljati dejanja za tistega, ki mu je dal pooblastilo (prim. 4. odst. 99. člena ZPP). Pooblaščenec tožencev odvetnik P. pa v obvestilu, ki ga je sodišču prve stopnje poslal dne 27.11.2002 tudi ni predlagal, naj sodišče prve stopnje narok, določen za dne 28.11.2002, preloži. V ZPP tudi ni nobene določbe, po kateri bi sodišče moralo stranko, ki ima pooblaščenca poučevati o zakonitih posledicah izostanka prvega naroka. ZPP niti za primere, ko stranka nima pooblaščenca, ne določa, da bi sodišče moralo stranko opozarjati na posledice izostanka s prvega naroka za glavno obravnavo. Poseben pouk o posledicah izostanka s prvega naroka je v ZPP predpisan le za spore majhne vrednosti (456. člen ZPP).

Priči O. in zakoniti zastopnik tožeče stranke pa sta bila zaslišana na naroku dne 13.2.2002. Vabili za ta narok sta bili vročeni tako prvemu tožencu B. D. kot družbi Ž. d.o.o., obema neposredno. Toženca se naroka dne 13.2.2002 nista udeležila. Kakšno posebno opozorilo oziroma pravni pouk o posledicah izostanka z naroka v ZPP ni predpisano. Zato toženca neutemeljeno trdita, da jima ni bila dana možnost sodelovanja na naroku, kjer sta bila zaslišani prej navedeni priča in direktor tožeče stranke. V pripravljalni vlogi, ki sta jo toženca vložila dne 17.4.2003 in v kateri sta spremenila svojo dotedanjo trditveno podlago, toženca nista navedla nobenih okoliščin, na podlagi katerih bi bilo mogoče zaključiti, da dejstev, ki sta jih navedla v tej pripravljalni vlogi nista mogli navesti že prej. Zato pritožnik neutemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje kršilo določbe pravdnega postopka in sicer določbo 286. člena ZPP, ker navedb v pripravljalni vlogi, podani dne 17.4.2003, ni upoštevalo. Sodišče druge stopnje tako zaključuje, da ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 286. člena ZPP in tudi ne smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 8. točke 2. odst. 339. člena ZPP.

Sodišče druge stopnje nadalje ugotavlja, da je pritožba prvega toženca, kolikor se nanaša na vprašanje obstoja njegove poroštvene zaveze za obveznosti druge toženke, prav tako neutemeljena. Sodišče druge stopnje ugotavlja, da potrditvah pravdnih strank, podanih do konca prvega naroka za glavno obravnavo, med pravdnima strankama ni bilo sporno, da sta bili bianco menica (pril. A 8/1) in menična izjava (priloga A8) izdani za zavarovanje obveznosti druge toženke (ŽERJAV) do tožeče stranke, ki so predmet te pravde. Do prvega naroka za glavno obravnavo v tej zadevi tudi ni bilo kot sporno izpostavljeno dejstvo, kdo je izdajatelj bianco menice (pril. A8/1) in menične izjave z dne 11.10.1999 (pril. A8). Tožeča stranka je v tožbi trdila, da ju je izdal prvi toženec (B. D.). Druga toženka (ŽERJAV d.o.o.) se o teh trditvah tožeče stranke v odgovoru na tožbo ni izjavila (ni trdila, da ju je izdala družba Ž. d.o.o.). Iz trditev prvega toženca (B. D.) pa zlasti iz 3. točke njegovega odgovora na tožbo izhaja, da prvi toženec ni zanikal trditev tožeče stranke, da je bil on izdajatelj bianco menice in menične izjave. Svoje ravnanje pa je prvi toženec v odgovoru na tožbo sam pravno opredelil kot poroštvo prvega toženca za obveznosti druge toženke do tožeče stranke. Ob takih trditvah pravdnih strank sodišču prve stopnje o tem dejstvu (kdo je izdal bianco menico in menično izjavo) niti ne bi bilo potrebno izvajati dokazov (1. odst. 214. člena ZPP), saj bi bila že v neprerekanih trditvah tožeče stranke podlaga za ugotovitev tega dejstva. Vendar pa je sodišče prve stopnje kljub temu izvajalo dokaze glede tega vprašanja in je na podlagi ocene izvedenih dokazov prišlo do enakega zaključka, t.j. do zaključka, da je bianco menico in menično izjavo podpisal B. D. in da ju ni podpisal kot zastopnik družbe Ž. d.o.o.. Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je B. D., ko je bil zaslišan v postopku kot stranka, sicer izpovedal, da je bianco menico in menično izjavo podpisal kot direktor družbe Ž. d.o.o. in ne kot fizična oseba. V zvezi s to njegovo izpovedbo je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi navedlo, da je ne upošteva, ker do tedaj take trditvene podlage ni bilo in se je pri tem sklicevalo na 7. člen ZPP. Iz takega zapisa v sodbi na prvi pogled izgleda, da sodišče prve stopnje ni presojalo pomena dejstva, da je B. D., ko je bil zaslišan kot stranka izpovedal drugače, kot je prej navajal po svojem pooblaščencu v odgovoru na tožbo. Toda temu ni tako, sodišče prve stopnje je namreč v nadaljevanju dokazno ocenjevalo njegovo izpoved, saj je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je B.D. izpovedal, da je ob izdaji bianco menice (menična izjava je bila podpisana istočasno) vedel, da podpisuje menico in ugotovilo, da ob nobenem njegovih podpisov na listini ni oznake, da se podpisuje kot direktor družbe Ž. d.o.o.. Ob upoštevanju načel menične formalnosti in strogosti in ob upoštevanju izpovedi ostalih zaslišanih in sicer priče Orešnika in direktorja tožeče stranke K:, ki sta opisala okoliščine, v katerih je bila izdana bianco menica in menična izjava in na podlagi katerih je ugotovilo, da je tožeča stranka zahtevala osebno jamstvo B. D. za obveznosti družbe Ž. d.o.o., je dokazno ocenilo, da se je na bianco menici in s tem tudi na menični izjavi podpisal B. D. kot fizična oseba. S tem, ko je sodišče prve stopnje ocenilo vse ugotovljene okoliščine primera in sicer dejstvo, da je prvi toženec šele v pripravljalni vlogi, ki jo je vložil šele na tretjem naroku za glavno obravnavo, začel trditi, da je bianco menico in menično izjavo podpisal kot direktor druge toženke, torej v imenu družbe in ko je upoštevalo izpovedi zaslišanih oseb in izpoved B.D., da je vedel, da podpisuje menico in da ob nobenem svojem podpisu ni zapisal imena družbe Ž: d.o.o. - (ime družbe se lahko zapiše tudi z besedo in ne le s štampiljko), je sodišče prve stopnje postopalo tako, kot je to določeno v 2. odst. 214. člena ZPP in je zato pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni postopalo po 2. odst. 93. člena ZPP oziroma s tem po 2. odst. 214. člena ZPP neutemeljen. Sodišče prve stopnje je s tehtanjem vseh okoliščin primera ugotovilo, da je bianco menico in menično izjavo izdal prvi toženec B.D. kot fizična oseba in da jih ni izdal kot zastopnik družbe Ž. d.o.o.. Sodišče druge se s takšno dokazno oceno sodišča prve stopnje strinja, vsebina menične izjave takšni dejanski oceni sodišča prve stopnje ne nasprotuje, saj posamezni izrazi v njej, na katere se je prvi toženec začel sklicevati šele v pripravljalni vlogi dne 17.4.2003 in na katere se sklicuje tudi v pritožbi, ne pomenijo oziroma ne izključujejo možnosti, da menične izjave in bianco menice ne bi mogel izdati B. D. v svojem imenu. Ugotovitev sodišča prve stopnje, da je bianco menico in menično izjavo izdal B. D. je po mnenju pritožbenega sodišča torej pravilna.

Pritožnik v pritožbi tudi neutemeljeno trdi, da vsebina menične izjave ne nudi opore za zaključek, da je med pravdnima strankama prišlo do poroštvene pogodbe in neutemeljeno trdi, da je iz njene vsebine mogoče zaključiti le to, da gre lahko le za vrsto menične izjave in za ničesar drugega. Takšno pritožbeno naziranje je zmotno.

Poroštvo nastane s poroštveno pogodbo (997. člen ZOR). Poroštvena pogodba zavezuje poroka, če je poroštvena izjava pisna (998. člen ZOR). Iz teh dveh določb izhaja, da mora le izjava poroka biti pisna, zato pritožbena trditev, da pri prej navedenih listinah ne more iti za poroštveno pogodbo že zato, ker na nobeni listini ni podpisa tožeče stranke, ni utemeljena. Odločilno je, ali je na listinah podpis poroka. Trditev, da menična izjava ne more predstavljati poroštvene izjave zato, ker se sama izjava sklicuje na Zakon o menici, pa tudi ne izključuje možnosti, da je v njej vsebovana tudi poroštvena izjava. Zaradi tega, ker je v menični izjavi naveden Zakon o menici, menične izjave ni mogoče opredeliti zgolj kot pooblastilo za izpolnitev menice. Poroštvo je namreč tipična oblika zavarovanja obveznosti. Kavza poroštva je zagotoviti varnost upniku, torej utrditi dolžnikovo obveznost do upnika. Beseda v menični izjavi, da se bianco menica izdaja v zavarovanje obveznosti družbe Ž. d.o.o. do tožeče stranke, obsega ne samo pooblastilo za izpolnitev menice, kot to zmotno trdi prvi toženec, pač pa tudi poroštveno izjavo prvega toženca, da prevzema poroštvo za obveznosti druge tožene stranke do tožeče stranke. Po vsebini je menična izjava tudi izraz volje prvega toženca da osebno jamči za obveznosti družbe Ž. d.o.o. do tožeče stranke, torej predstavlja poroštveno izjavo prvega toženca za obveznosti druge toženke do tožeče stranke.

Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje dejansko stanje ugotovilo pravilno in na podlagi tega sprejelo pravilen materialnopravni zaključek, ko je zaključilo, da je prvi toženec dne 11.10.1999 s podpisom bianco menice in menične izjave prevzel poroštvo za v tej pravdi vtoževane obveznosti tožeče stranke do drugega toženca. Drugačne pritožbene trditve so neutemeljene.

Pač pa prvi toženec utemeljeno trdi, da je sodišče prve stopnje materialno pravo nepravilno uporabilo, ko je presojalo ugovor zastaranja, ki ga je podal prvi toženec.

Poroštvena obveznost je po svoji naravi akcesorna obveznost. Vprašanje zastaranja porokove obveznosti je v ZOR posebej urejeno in sicer v določilu 1019. člena. Po 1. odst. prej navedene določbe z zastaranjem obveznosti glavnega dolžnika, t.j. s pretekom z zakonom določenega časa, v katerem bi bil upnik lahko zahteval izpolnitev obveznosti od glavnega dolžnika (2. odst. 360. člena ZOR) zastara tudi obveznost poroka. 1019. člen ZOR pa določa tudi, kdaj in v katerih primerih se zastaranje zoper poroka pretrga. V 3. odst. te določbe je določeno, da pretrganje zastaranja proti glavnemu dolžniku ne učinkuje proti poroku oziroma učinkuje le v primeru, če bi bilo zastaraje proti glavnemu dolžniku pretrgano zaradi kakšnega upnikovega ravnanja pred sodiščem zoper glavnega dolžnika. Zoper poroka učinkuje le tisto pretrganje zastaranja, kot je opredeljeno v

1019. členu ZOR, saj bi sicer lahko prišlo do situacije, ko bi bila porokova obveznost večja od obveznosti glavnega dolžnika, kar pa je v nasprotju s temeljnim principom poroštvene obveznosti (1. odst. 1022. člena ZOR). Sodišče prve stopnje je torej materialno pravo nepravilno uporabilo, ker je zaključilo, da je bilo z izdajo bianco menice in poroštvene izjave pretrgano zastaranje zoper poroka B. D. in da je s tem dnem začel zoper njega znova teči triletni zastaralni rok in da do vložitve tožbe terjatev zoper B. D. ni bila zastarana za noben vtoževani račun. Sodišče prve stopnje bi moralo uporabiti določilo

1019. člena ZOR, ki pa ga očitno ni uporabilo. Je pa sodišče prve stopnje ugotovilo vsa odločilna dejstva za uporabo te določbe oz. za presojo, ali je ugovor zastaranja utemeljen. Ugotovilo je, da bi bila glede na datum zapadlosti obveznosti do glavnega dolžnika ob vložitvi tožbe zastarane vse obveznosti, razen obveznosti po zadnjem vtoževanem računu, ki je zapadel v plačilo dne 4.8.1998 v znesku 3,312.128,20 SIT. Zoper poroka bi bilo zastaranje pretrgano le, če bi tožeča stranka pretrganje zastaranja zoper glavnega dolžnika dosegla na način, določen v 3. odst. 1019. člena ZOR. Da bi bilo zastaranje zoper glavnega dolžnika doseženo na prej navedeni način, pa tožeča stranka v postopku ni niti zatrjevala, zato bi sodišče prve stopnje moralo ob uporabi 1., 2. in 3. odst. 1019. člena ZOR tožbeni zahtevek zoper B. D., razen za znesek 3,312.128,20 SIT s pripadajočimi obrestmi, zavrniti.

Sodišče druge stopnje je zato pritožbi prvega toženca B. D. deloma ugodilo in izpodbijano sodbo deloma spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek zoper prvega toženca glede zneska 20,674.166,00 SIT z obrestmi zavrnilo (4. točka 358. člena ZPP). V preostalem delu pa je njegovo pritožbo zavrnilo in je sodbo, kolikor je bilo ugodeno zahtevku za znesek 3,312.128,20 SIT z obrestmi potrdilo (358. člen ZPP), ker v tem delu pritožbeni razlogi, kot je bilo povedano, niso bili utemeljeni.

K pritožbi druge toženke Ž. d.o.o.: Tudi druga toženka je smiselno uveljavljala pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka, zaradi tega, ker sodišče ni upoštevalo navedb v pripravljalni vlogi z dne 17.4.2003. Glede teh pritožbenih trditev se sodišče druge stopnje sklicuje na razloge, ki jih je v zvezi s to trditvijo navedlo ob obravnavanju pritožbe prvega toženca B. D..

Glede pritožbeno uveljavljanega razloga zmotne ugotovitve dejanskega stanja v zvezi s pretrganjem zastaranja in pritožbeno uveljavljanega razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP pa sodišče druge stopnje ugotavlja, da tudi nista utemeljena.

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi ugotovilo, da je tožeča stranka z drugo toženko Ž. d.o.o. prekinila poslovanje in da so bili po zapadlosti zadnjega od v tej pravdi vtoževanih računov (4.8.1998) medsebojni stiki in kontakti strank usmerjeni le v reševanje problema teh neplačanih in zapadlih računov. Na podlagi izpovedi prič je ugotovilo, da višina dolga med strankama ni bila sporna, glede vprašanja pripoznave dolga s strani družbe Ž. d.o.o. pa je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo tako na izpovedi prič, kot tudi na listinsko dokumentacijo in na dejstvo, da drugo toženka ni prerekala trditev tožeče stranke, da je toženka ves čas priznavala obstoj dolga. V tej luči je sodišče prve stopnje utemeljeno ocenilo, da se korespondenca pravdnih strank, pri tem je v izpodbijani sodbi tudi zapisalo, katere dopise šteje kot odločilne (priloga A18 - A24) lahko nanaša le na vtoževane terjatve, saj tožeča stranka do družbe Ž.

d.o.o. v obdobju od avgusta 1998 do junija 1999, ko so bili navedeni dopisi pošiljani tožeči stranki, drugih terjatev, po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ni imela. Pritožba sicer utemeljeno trdi, da vsi dopisi niso sestavljeni s strani druge toženke in da je nekaj dopisov posredovala tudi družba S. (le-ta pa je kapitalsko in lastniško povezana z družbo Ž.). Toda to dejstvo nima vpliva na odločitev, saj so v spisu trije dopisi, ki jih je tožeči stranki poslala druga toženka Ž. (priloga A21, 22 in 24), glede katerih pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v njem mogoče razbrati izjavo oziroma voljo druge toženke, da prizna dolg do tožeče stranke.

Ni pa tudi nepomembno dejstvo, ki ga je sodišče prve stopnje prav tako upoštevalo, da tožena stranka Ž. ni prerekala trditev tožeče stranke, ko je predložila zgoraj navedene listine in trdila, da je tožena stranka Ž. dolg pripoznala. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sodbo glede pretrganja zastaranja obrazložilo tako, da jo je mogoče preizkusiti in zato ni podana zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke 2. odst. 339. člena ZPP. Dejansko stanje pa je tudi ugotovilo pravilno in na tako ugotovljeno dejansko stanje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je zaključilo, da tožbeni zahtevek zoper drugotoženko t.j. Ž. d.o.o. ni zastaran.

Zato je pritožbeno sodišče pritožbo druge toženke zavrnilo in na podlagi 353. člena ZPP potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Delna sprememba izpodbijane sodbe pa vpliva tudi na stroškovno odločitev sodišča prve stopnje.

Po spremembi sodbe je uspeh tožeče stranke zoper prvega toženca samo delen in sicer je tožeča stranka zoper tega toženca uspela le s 14% tožbenega zahtevka. Glede na doseženi uspeh v pravdi mora zato tožeča stranka povrniti prvemu tožencu 86% njemu nastalih pravdnih stroškov (2. odst. 154. člena ZPP v zvezi s 161. členom ZPP).

Oba toženca sta v tem postopku bila zastopana po enem pooblaščencu.

Odgovor na tožbo sta vložila vsak s svojo samostojno vlogo. Prvemu tožencu so zato nastali stroški odgovora na tožbo, ki ga je vložil kot samostojno vlogo, v višini 1300 točk in sodna taksa za odgovor na tožbo v znesku 239.862,00 SIT. Nadaljnja pravdna opravila (od vložitve odgovora na tožbo) pa je pooblaščenec tožencev opravljal hkrati za oba toženca in je zaradi tega v stroškovniku priglasil povišano nagrado po 9. členu Odvetniške tarife. Sodišče druge stopnje je zato, da bi lahko odločilo, kolikšen del od teh stroškov odpade na prvotoženo stranko, odmerilo te nadaljnje pravdne stroške za obe stranki skupaj. Pri tem za sestavo pripravljalne vloge z dne

17.4.2003 stroškov toženima strankama ni priznalo (155. člen ZPP), ker so navedbe v tej vlogi bile prepozne. Za zastopanje na naroku dne

17.4.2003 sta toženki priglasili nagrado v višini 1300 točk. Ker pa je bil v tej zadevi to tretji narok za glavno obravnavo, znaša nagrada za zastopanje na tem naroku 50% nagrade po tarifni št. 18 ( glej 2. točko 20. tarifne številke Odvetniške tarife), oziroma 650 točk in ne 1300 točk kot sta toženki priglasili. Upravičeni sta tudi do povrnitve stroškov za porabljeni čas med glavno obravnavo v višini 50 točk in za odsotnost iz pisarne v višini 40 točk ter do kilometrine v znesku 2.800,00 SIT. Stroški zastopanja na naroku dne

17.4.2003 znašajo skupaj 740 točk in 2.800,00 SIT. Od drugih še priglašenih stroškov (prejem in pregled odločbe, ugotovitev pravnomočnosti in izvršljivosti, obvestilo stranki), je upravičena zahteva le glede nagrade za obvestilo stranki v višini 10 točk. Toženi stranki sta priglasili še 2% materialne stroške. Do povrnitve teh stroškov sta upravičeni in znašajo (od odmerjene nagrade 750) točk 15 točk. Skupaj torej znašajo nadaljnji (od vložitve odgovora na tožbo dalje) nastali pravdni stroški obeh toženih strank 765 točk, kar z upoštevanjem 10% povišaja po 9. členu Odvetniške tarife znese 842 točk oziroma 92.620,00 SIT, kar pa z 20% DDV znese 111.144,00 SIT in 2.800 SIT za kilometrino. Stroški toženih strank, nastali od vložitve odgovora na tožbo dalje do konca glavne obravnave znašajo skupaj 113.944,00 SIT. Od teh stroškov odpade polovica na vsako toženo stranko. Prvemu tožencu je torej iz tega naslova nastalo

56.977,00 SIT pravdnih stroškov. Upoštevaje še stroške odgovora na tožbo in sodno takso za odgovor na tožbo znašajo nanj odpadli stroški

439.659,00 SIT. Od tako nastalih pravdnih stroškov mu je tožeča stranka dolžna glede na doseženi uspeh povrniti 86% oziroma

378.106,00 SIT pravdnih stroškov.

Delna sprememba sodbe (glede ene toženke) ne vpliva na odločitev sodišča prve stopnje glede dolžnosti povrnitve tožeči stranki nastalih pravdnih stroškov. Tožeča stranka je že zaradi popolnega uspeha zoper eno toženo stranko upravičena do povrnitve njej nastalih stroškov, saj delni neuspeh nima vpliva na nastanek in višino nastalih stroškov tožeče stranke. Sodišče druge stopnje je zato izpodbijano sodbo v stroškovnem izreku spremenilo le tako, da je tožeči stranki naložilo, da mora povrniti pvemu tožencu 378.106,00 SIT pravdnih stroškov.

Po enakem principu pa je treba odločiti tudi o povrnitvi pritožbenih stroškov. Prvi toženec je bil s pritožbo uspešen v 86%, druga toženka pa ni bila uspešna. Od priglašenih pritožbenih stroškov je sodišče priznalo nagrado za sestavo pritožbe v višini 1625 točk in 10 točk za končno poročilo stranki, vse z 20% DDV in poštne stroške ter sodno takso za pritožbo v znesku 479.724,00 SIT. Pritožbeni stroški tako znašajo 695.844,00 SIT in od tega odpade na prvega toženca 347.922,00 SIT. Glede na doseženi uspeh s pritožbo pa mu je tožeča stranka dolžna povrniti 299.213,00 SIT pritožbenih stroškov. V preostalem delu pritožnici sami nosita svoje pritožbene stroške in sta dolžni povrniti tožeči stranki stroške odgovora na pritožbo, ki predstavljajo nagrado za sestavo odgovora na pritožbo v višini 1625 točk, sodno takso za odgovor na pritožbo v višini 119.931,00 SIT, priglašene 2% materialne stroške. Stroški odgovora na pritožbo skupaj znašajo 329.579,00 SIT.