Jedro

Prodaja tuje stvari, to je stvari, obremenjene s pravno napako, omogoča kupcu stvari razdrtje pogodbe in zahtevek za vrnitev kupnine.

Izrek

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje. Vsaka stranka sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Prvostopno sodišče je s sklepom in sodbo odločilo, da se zavrže tožba v delu, v katerem je tožeča stranka zahtevala, da se ugotovi, da je kupoprodajna pogodba za nakup osebnega avtomobila razvezana. Ugodilo pa je tožbenemu zahtevku za plačilo 1.236.207,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 22.4.1994 do plačila, tožeči stranki pa je hkrati naložilo tožencu vrniti osebni avtomobil. Nadalje je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek za plačilo zakonitih zamudnih obresti od zneska 1.236.207,00 SIT za čas od 9.12.1993 do 21.4.1994, toženi stranki pa je končno naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v zneskiu 113.620,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Zaradi toženčeve prodaje tujega (ukradenega) avtomobila (460. člen ZOR) in posledično zaradi prodaje stvari, obremenjene s pravno napako, je tožnik utemeljeno razdrl kupoprodajno pogodbo med strankama, zaradi česar je upravičen do vrnitve kupnine v prisojenem znesku in zakonitih zamudnih obresti, ki tečejo od dneva vložitve tožbe. Proti obsodilnemu delu sodbe se pritožuje tožena stranka in uveljavlja vse pritožbene razloge iz 1. odstavka 353. člena ZPP. V pritožbi navaja, da se ne strinja s sodbo, saj meni, da ni pasivno legitimirana za to pravdo. Toženec je bil le posestnik avtomobila, medtem ko je sporno vozilo tožniku prodala lastnica D.P.. Toženec vozila tudi pravno veljavno ne bi mogel prodati, saj ni bil formalni lastnik in le formalni lastnik lahko sklene pravno veljavno kupoprodajno pogodbo. Tožena stranka se je tudi protivila spremembi tožbenega zahtevka, zaradi česar takšne spremembe tožbenega zahtevka sodišče ne bi smelo zavrniti in je navedba sodišča prvestopnje, da ni šlo za spremembo tožbe v smislu 1. odstavka 191. člena ZPP ne vzdrži resne kritike. Sodiščeje pri svojem odločanju povsem spregledalo, da je tožnik vozilo vseskozi uporabljal in kot sam pravi, zelo veliko, saj sam navaja, da je z njim napravil veliko kilometrov in da veliko potuje zaradi službenih potreb. S samo vrnitvijo spornega osebnega avtomobila tožeča stranka ne bo vrnila v celoti tistega, kar je prejela, ampak bistveno manj, saj je vozilo zaradi uporabe in prevoženih kilometrov bistveno manj vredno. V kolikor bi takšno odločitev sodišča prve stopnje vzdržala, bi bil tožnik neupravičeno obogaten. V odgovoru na pritožbo tožeča stranka navaja, da so pritožbene trditve neutemeljene in poudarja, da je tožnik toženko že dva meseca po nakupu avtomobila opozoril, da želi kupnino nazaj in ji je bil pripravljen vozilo vrniti. Tožnik se z vozilom, ki ga je kupil, ni mogel voziti, vozilo je shranjeno pri tožeči stranki in ni v rabi. Pritožba ni utemeljena. Tožena stranka uveljavlja pritožbeni razlog bistvene kršitve določb pravdnega postopka in kot kršitev zatrjuje spremembo tožbe, ki ji je tožena stranka nasprotovala, prvostopno sodišče pa napačno trdi, da spremembe tožbe ni bilo. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je stališče prvostopnega sodišča pravilno, in razlogom izpodbijane sodbe pritrjuje. Tožnik je v tožbi prvotno zahteval plačilo zneska 16.400 DEM v tolarski protivrednosti po ustreznem tečaju, kasneje pa je preračunal znesek 16.400 DEM v tolarsko protivrednost po tečaju na dan 19.12.1993, kar znese 1.236.207,20 SIT in tako opredelil svoj tožbeni zahtevek. Pritrditi je, da ne gre za nobeno spremembo istovetnosti zahtevka in s tem ne za spremembo tožbe v smislu 1. odstavka 191. člena ZPP. V tem delu torej ni bilo nobene kršitve postopka, prav tako pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobene kršitve postopka iz 2. odstavka 354. člena ZPP, ki bi jo bilo treba upoštevati po uradni dolžnosti. Tožena stranka v pritožbi ponavlja trditev, da ni pasivno legitimirana za to pravdo, češ da toženec spornega avtomobila ni prodal tožniku. To stališče je zmotno in se pritožbeno sodišče v celoti strinja z razlogi izpodbijane sodbe, v katerih prvostopno sodišče pravilno ugotavlja, da je bila kupoprodajna pogodba za sporni avtomobil sklenjena med pravdnima strankama in da je zato tožnik svoj zahtevek utemeljeno uperil proti tožencu. Pritožbene trditve, češ da toženec vozila pravno veljavno ne bi mogel prodati, saj ni bil formalni lastnik, ne vzdržijo kot utemeljene, saj na premičnih stvareh ni formalnih in neformalnih lastnikov, lastninska pravica na premičnih stvareh pa se na podlagi pravnih poslov pridobi z izročitvijo stvari v posest pridobitelja (1. odstavek 34. člena ZTLR). Za toženca je prvostopno sodišče pravilno ugotovilo, da je sporni avtomobil pridobil v last na podlagi menjalne pogodbe z D.P. in ta avtomobil s prodajno pogodbo (A 2) kot lastnik izročil in s tem prodal tožniku. Dodati je še, da tudi prodaja tuje stvari veže pogodbenika (460. člen ZOR), tako da so dejanski in materialnopravni zaključki prvostopnega sodišča o tožniku kot kupcu in tožencu kot prodajalcu spornega avtomobila povsem pravilni. Izpodbijana sodba obširno utemeljuje, da je v obravnavanem primeru šlo za prodajo ukradene in torej tuje stvari in da je tožnikovo vozilo obremenjene s pravnimi napakami (508. člen ZOR), pri čemer je podrobno obrazloženo, da okoliščine, da ima vozilo prenarejeni tovarniški številki šasije in motorja in da je ukradeno, onemogočajo neovirano uporabo avtomobila po Sloveniji in po tujini. Ko sodišče ugotavlja, da so omejene tožnikove pravice uporabe avtomobila, smiselno zaključuje, da gre za pravne napake, čemur tožena stranka ne ugovarja. Nadalje na podlagi 460. člena ZOR, pravilneje pa na podlagi 2. odstavka 510. člena ZOR zaključuje, da je tožnik utemeljeno razdrl kupoprodajno pogodbo s tožencem. Posledica razdrtja kupoprodajne pogodbe je pravica vsake stranke do vrnitve tistega, kar je dala, kot spet pravilno ugotavlja prvostopno sodišče in čemur tožena stranka v pritožbi tudi ne ugovarja, pri čemer je po presoji pritožbenega sodišča podlaga za zahtevek tožeče stranke v 132. členu ZOR in manj v 210. členu ZOR, na katerega se je oprlo prvostopno sodišče. Zaradi razdrte pogodbe mora torej toženec tožniku vrniti kupnino, tožnik pa tožencu osebni avtomobil, kot je pravilno odločeno v izpodbijani sodbi in zato odločitev prvostopnega sodišča pomeni pravilno uporabo materialnega prava po pravilno ugotovljenem dejanskem stanju. Ko pa tožena stranka v pritožbi poudarja tožnikovo uporabo vozila in s tem manjšo vrednost tega vozila in tožnikovo neupravičeno obogatitev, prezre, da je šlo v tej pravdi za vrnitev tistega, kar je vsaka stranka dala drugi po pogodbi, ki je bila razdrta. Tožnik je plačal kupnino in je upravičen do vrnitve kupnine (2. odstavek 132. člena ZOR), kar mu je tudi prisojeno. Toženec je izročil tožniku avtomobil in mu mora tožnik ta avtomobil vrniti. V tej pravdi je nerelevantna morebitna manjša vrednost avtomobila, ki ga vrača tožnik tožencu. V kolikor je toženec morebiti prikrajšan, tožnik pa neupravičeno obogaten zaradi uporabe avtomobila, sme pač toženec tovrstni zahtevek uveljavljati v drugem postopku. Zaključiti je torej, da so vse pritožbene trditve neutemeljene in da ni podan nobeden izmed uveljavljanih pritožbenih razlogov. Zato je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in sodbo v izpodbijanem delu potrdilo (368. člen ZPP). Tožena stranka je s pritožbo propadla, tožeča stranka pa z odgovorom na pritožbo ni na noben način prispevala k odločitvi sodišča, zato stroškov te vloge ni mogoče šteti kot potrebnih. Glede na to je pritožbeno sodišče odločilo, da vsaka stranka sama trpi svoje pritožbene stroške.