Jedro

Rok iz petega odstavka 40. člena ZBPP je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Zato samo dejstvo, da so bile odvetniške storitve, za katere je bil tožnik pooblaščen na podlagi odločbe, opravljene, na odločitev ne more vplivati.

V napotnici je tožnik navedel, da je bila ustavna pritožba vložena 30. 8. 2011. Iz navedenih podatkov, ki jih je tožnik sam navedel v napotnici, je organ za BPP pravilno zaključil, da napotnice tožnik ni vrnil v roku 8 dni po opravljeni storitvi in da torej ni upravičen do plačila storitev BPP.

Izrek

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je organ za brezplačno pravno pomoč (v nadaljevanju BPP) zavrnil predlog tožnika kot odvetnika za izplačilo nagrade in potrebnih izdatkov za nudenje BPP na podlagi napotnice št. Bpp 2079/2011 z dne 29. 8. 2011. V obrazložitvi navaja, da je bila prosilcu z odločbo organa za BPP št. Bpp 2079/2011 z dne 29. 8. 2011 dodeljena posebna BPP v prvi fazi za pravno svetovanje, ki presega prvi pravni nasvet v zvezi z razumnostjo vložitve ustavne pritožbe v zvezi s postopkom priznanja tuje sodne odločbe in prenosa izvršitve kazni po sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani Ks 249/2008 z dne 7. 10. 2009, v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 1409/2009 z dne 16. 2. 2010, v zvezi s sklepom Vrhovnega sodišča RS Ips 79/2010 z dne 14. 7. 2011; v drugi fazi, po oceni in mnenju odvetnika, pa za vložitev ustavne pritožbe ter za pravno svetovanje in zastopanje pred Ustavnim sodiščem RS v zvezi z ustavno pritožbo ter kot oprostitev plačila stroškov postopka, razen plačila sodnih taks. Navaja, da je odvetnik dne 27. 9. 2011 organu za BPP vrnil originalno in popolno napotnico št. Bpp 2079/2011 z dne 29. 8. 2011 in predlagal, da se mu za opravljeno delo prizna nagrada po priglašenih postavkah ter materialni stroški v pavšalu, oboje povečano za 20% DDV. Organ za BPP je predlog odvetnika (tožnika) za izplačilo nagrade in potrebnih stroškov v celoti zavrnil na podlagi določbe petega odstavka 40. člena Zakona o brezplačni pravni pomoči (v nadaljevanju: ZBPP), ki določa, da če izvajalec brezplačne pravne pomoči ne vrne napotnice v roku 8 dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila storitev BPP. Ugotavlja, da je bila s strani odvetnika – tožnika zadnja storitev opravljena 30. 8. 2011, napotnico pa je vrnil 27. 9. 2011. Zaradi navedenega ni pravne podlage za priznanje nagrade in stroškov odvetniku za opravljene storitve BPP v predmetni zadevi, zato je njegov predlog zavrnil. Tožnik v tožbi navaja, da je zadnjo storitev opravil 7. 9. 2011, ko je vložil ustavno pritožbo na Ustavno sodišče RS. Poudarja, da je komunikacija med njim in upravičencem do BPP potekala pisno, in sicer iz razloga, ker se upravičenec nahaja v zaporu. Ker tožnik v roku 8 dni zaradi navedenih okoliščin po opravljeni storitvi ni utegnil pridobiti podpisa stranke, ki jo je na podlagi odločbe Bpp 2079/2011 z dne 29. 8. 2011 zastopal, je organu za BPP napotnico poslal takoj, ko jo je prejel podpisano s strani upravičenca, in sicer 26. 9. 2011 ter v njej specificiral odvetniške stroške. Izpostavlja tudi, da je opravil storitev, za katero je bil pooblaščen skladno z navedeno odločbo, zato je upravičen do izplačila nagrade ter potrebnih stroškov, ki jih je z opravo storitve imel, upoštevaje pri tem dejstvo, da tudi organ za BPP ne izplačuje priznanih nagrad v zakonskih rokih, s čimer je tožniku kršena ustavna pravica do enakosti iz 22. člena Ustave RS. Že na podlagi določb obligacijskega prava je upravičen zahtevati povračilo stroškov ter izdatkov, saj je nesporno, da je odvetniške storitve, ki so plačljive, opravil v mejah podeljenega mandata. Sodišču predlaga, da izvede tudi dokaz z zaslišanjem strank ter po izvedbi predlaganih dokazov tožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni ter odloči o sporni pravici, podrejeno pa sodišču predlaga, da izpodbijani sklep odpravi in zadevo vrne organu za BPP v ponovno odločanje. Predlaga tudi, da sodišče toženki naloži plačilo vseh njegovih stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Toženka v odgovoru na tožbo navaja, da bi odvetnik kot prava vešča oseba moral vedeti, da je treba na podlagi 40. člena ZBPP nagrado za opravljeno delo z vrnjeno in podpisano napotnico v 8-dnevnem roku priglasiti pristojnemu organu za BPP, ki je izdal odločbo o dodelitvi BPP. Glede tožbenih navedb pa poudarja, da bi odvetnik na vrnjeni napotnici moral sam navesti, kdaj je od upravičenca prejel podpisano napotnico in da se to šteje kot dan opravljene storitve, vendar tega na napotnici oziroma morebitnem spremnem dopisu ni navedel. Organ za BPP je utemeljeno štel, da je odvetnik sodišču vrnil napotnico prepozno. Navaja še, da odvetnik tudi v tožbi ni navedel točnega datuma, kdaj je s strani upravičenca prejel podpisano napotnico. Sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

V pripravljalni vlogi z dne 16. 1. 2012 je tožnik navedel, da že iz tožbe izhaja, kdaj je podpisano napotnico prejel, in sicer je bilo to istega dne, kot je napotnico na pošto tudi oddal. Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali je tožnik kot odvetnik – izvajalec BPP upravičen do plačila nagrade in potrebnih izdatkov za nudenje BPP.

V skladu z določbo prvega odstavka 40. člena ZBPP je dolžan izvajalec BPP napotnico po končani opravi storitve pravne pomoči predložiti strokovni službi za BPP, organizirani pri vsakem pristojnem sodišču. Peti odstavek istega člena pa določa, da če izvajalec BPP ne vrne napotnice v roku 8 dni po opravljeni storitvi, ni upravičen do plačila storitev BPP. Rok iz citiranega petega odstavka 40. člena ZBPP je materialni prekluzivni rok, ki ga ni mogoče podaljšati. Zato samo dejstvo, da so bile odvetniške storitve, za katere je bil tožnik pooblaščen na podlagi odločbe št. Bpp 2079/2011 z dne 29. 8. 2011, opravljene, na odločitev ne more vplivati. Bistveno za odločitev v tej zadevi je torej, ali je tožnik napotnico organu za BPP vrnil pravočasno, to je v roku 8 dni po opravljeni storitvi.

Iz upravnega spisa zadeve izhaja, da je odvetnik - tožnik napotnico pristojnemu organu za BPP poslal po pošti dne 26. 9. 2011, le-ta pa jo je prejel 27. 9. 2011. V napotnici je tožnik navedel, da je bila ustavna pritožba vložena 30. 8. 2011. Iz navedenih podatkov, ki jih je tožnik sam navedel v napotnici, je organ za BPP pravilno zaključil, da napotnice tožnik ni vrnil v roku 8 dni po opravljeni storitvi in da torej ni upravičen do plačila storitev BPP. Pri tem je treba poudariti, da je organ za BPP izhajal iz navedb samega tožnika v napotnici, v kateri je tožnik sam navedel datume opravljenih dejanj ter datum vrnitve napotnice. Tako tožbena navedba, da je bila zadnja storitev opravljena 7. 9. 2011, ko je bila vložena ustavna pritožba na Ustavno sodišče RS, kar tožnik dokazuje s kopijo dohodnega zaznamka Ustavnega sodišča RS (priloga A4), predstavlja nedopustno tožbeno novoto. V zvezi s tožbenim ugovorom, da je komunikacija med tožnikom in upravičencem do BPP potekala pisno, saj se je le-ta nahajal v zaporu ter da je tožnik napotnico organu za BPP poslal takoj, ko je podpisano prejel od upravičenca, v napotnici ni navedel, zato tudi ta navedba predstavlja tožbeno novoto. Tožbenih novot pa sodišče v skladu z določbo 52. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) ne more upoštevati. Tožnik namreč ni pojasnil, zakaj teh dejstev v postopku izdaje upravnega akta, to je v napotnici, ni navedel. Po povedanem je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1, saj je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega sklepa pravilen ter da je sklep pravilen in na zakonu utemeljen. Predlaganega dokaza z zaslišanjem strank sodišče ni izvedlo, saj pravno relevantna dejstva, pomembna za odločitev v zadevi (datum zadnjega opravljenega dejanja, navedenega v napotnici ter datum vrnitve napotnice) med strankama niti niso sporna.

Izrek o stroških postopka temelji na določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.