Jedro

Če zatrjevana izpolnitev ni v skladu z izvršilnim naslovom, je ni mogoče upoštevati.

Z delnim plačilom je delno izpolnjena tista preživninska terjatev, ki je prva zapadla v plačilo, v kolikor dolžnik ne izjavi, za katero obdobje naj se plačilo vračuna.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje glede dovolitve izvršbe v izterjavo terjatve v skupnem znesku 1,235.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi razveljavi za znesek 45.000,00 SIT in za zakonite zamudne obresti od tega zneska za čas do 14.8.1999 dalje ter se v tem delu izvršba ustavi.

Sicer pa se pritožba zavrne kot neutemeljena in se v izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Nadaljnji stroški izvršilnega postopka mld. upnikov v zvezi z odgovorom na ugovor se odmerijo na 9.806,00 SIT.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje dovolilo predlagano izvršbo ter stroške upnikov odmerilo na 25.098,00 SIT.

Proti sklepu dolžnik ugovarja, saj meni, da je sklep o izvršbi izdan preuranjeno. Sklep o izvršbi lahko izda sodišče na podlagi izvršljive sodne odločbe, pri čemer pa dolžnik ni prejel ob vročitvi sklepa tudi izvršilnega naslova, na podlagi katerega se izvršba zahteva. Nadalje meni, da sam izvršilni naslov nima vseh pogojev za to, da se izvršba dovoli, saj ne vsebuje klavzule o izvršljivosti. Prav tako so v letu 1999 mld. upniki preživeli večji del počitnic pri dolžniku ter jim je na račun preživnine dal nekaj denarja, pri čemer poudarja, da jim je izročil bianco čeke, kar bi bilo potrebno odšteti od njegove preživninske obveznosti ter za ta del utesniti izvršbo. Zaradi slabeg finančnega stanja pa predlaga tudi odlog izvršbe.

Upniki so na ugovor odgovorili, pri čemer poudarjajo, da se terjatev, ki jo sedaj izvršujejo nanaša na drugo obdobje kot tisto, za katero dolžnik pojasnjuje, da so bili mld. upniki pri njem na počitnicah.

Pri dolžniku so bili le od 10.8. do 14.8.1999 in jim je dolžnik v tem času izročil tri bianco čeke za skupno 45.000,00 SIT in denar za železniško vozovnico, kar bo vse upoštevano pri terjatvi preživnine za leto 1999. V nadaljevanju pa upniki ugovarjajo dolžnikovemu zatrjevanemu slabemu finančnemu stanju in predlagajo zavrnitev odloga izvršbe. Sicer pa predlagajo zavrnitev ugovora kot neutemeljenega in potrditev izpodbijanega sklepa sodišča prve stopnje.

Pritožbeno sodišče je odločalo o ugovoru dolžnika zoper sklep o izvršbi kot o pritožbi, ker ga je sodišče prve stopnje štelo za neutemeljenega (tretji odst. 58. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju, v nadaljevanju besedila ZIZ).

Pritožba je delno utemeljena.

Pritožnik sicer nima prav, ko zatrjuje, da je izpodbijani sklep izdan preuranjeno, češ da izvršilni naslov ne vsebuje klavzule o njegovi izvršljivosti. Na prvi strani priloženega izvoda sodbe Okrožnega sodišča v Ljubljani pod opr. št. I P 156/96 z dne 17.9.1996, ki v obravnavanem primeru predstavlja izvršilni naslov, se namreč nahaja potrdilo pristojnega delavca sodišča, da je odločba postala delno pravnomočna dne 19.10.1996 in v celoti pravnomočna dne 4.12.1996. To potrdilo predstavlja tako imenovano klavzulo o pravnomočnosti odločbe. Navedeno pomeni, da je citirana odločba izvršljiva po prvem odst. 19. čl. ZIZ, ker je postala pravnomočna in ker je rok za prostovoljno izpolnitev dolžnikove preživninske obveznosti za obdobje od marca 1996 do septembra 1997 ob vložitvi predloga za izvršbo septembra 1999 seveda že potekel. Glede na to pa, da je bil v obravnavanem primeru predlog za izvršbo vložen pri Okrajnemu sodišču v Krškem, ki o terjatvi ni odločalo na prvi stopnji, pritožbeno sodišče v zvezi s prvim odst. 42. čl. ZIZ ugotavlja, da so upniki predložili izvršilni naslov v predpisani obliki, saj se na zadnji strani odločbe nahaja potrdilo pristojnega delavca sodišča, da je prepis odločbe soglasen z izvirnikom. Predloženi izvršilni naslov torej v nasprotju z zatrjevanjem pritožnika vsebuje potrdilo o izvršljivost, zaradi česar je sodišče prve stopnje ravnalo pravilno, ko je po čl. 17 ZIZ na podlagi izvršljive sodbe dovolilo izvršbo.

Nadaljnje zatrjevano dejstvo pa, da dolžnik ob vročitvi sklepa ni prejel tudi izvršilnega naslova, je seveda neupoštevno, ker izvršilno sodišče dolžniku ni dolžno ponovno vročati izvršljivega izvršilnega naslova, pač pa le na njegovi podlagi dovoliti predlagano izvršbo.

Uveljavljani pritožbeni razlog bistvene kršitve pravil postopka torej ni podan.

Z nadaljnjo pritožbeno navedbo pa, da so mld. upniki preživeli večji del počitnic leta 1999 pri dolžniku ter da jim je na račun preživnine izročil bianco čeke, pa pritožnik uveljavlja pritožbeni (ugovorni) razlog po 8. tč. 55. čl. ZIZ, torej delno prenehanje terjatve zaradi njene delne izpolnitve. Kar se tiče preživljanja počitnic pri preživninskem zavezancu, je le-temu potrebno pojasniti, da tudi če bi otroci dejansko večji del počitnic preživeli pri njem, kar sicer upniki v odgovoru na ugovor zanikajo, dolžnik s takšno trditvijo ne more uspeti, tudi če bi bila resnična, ker je dolžnik po izvršilnem naslovu zavezan za preživljanje mld. upnikov plačevati mesečno preživnino v denarju, kar pomeni, da dolžnikova obveznost iz izvršilnega naslova ne bi bila izpolnjena, ker ni skladna z izvršilnim naslovom.

Utemeljeno pa se dolžnik pritožuje zoper odločitev prvostopnega sodišča le v tistem delu, za katerega sicer premalo obrazloženo zatrjuje, da jim je med počitnicami na račun preživnine izročil "bianco čeke", kar pa mld. upniki v odgovoru na ugovor priznavajo in pojasnjujejo, da je šlo za tri bianco čeke za skupno 45.000,00 SIT, izročene ob odhodu domov 14.8.1999. Izkazano je torej prenehanje terjatve zaradi izpolnitve v znesku 45.000,00 SIT, pri čemer pritožbeno sodišče po drugem odst. 312. čl. Zakona o obligacijskih razmerjih šteje, da je z navedenim plačilom delno izpolnjena preživninska terjatev iz marca 1996, katera je prva zapadla v izpolnitev, saj dolžnik v ugovoru ni izjavil, za katero obdobje naj se plačilo vračuna. Zato pritožbeno sodišče ni moglo upoštevati predloga upnikov, naj se plačilo 45.000,00 SIT upošteva pri preživninski terjatvi upnikov za leto 1999, za katero bodo naknadno predlagali izvršbo.

Ker je torej v navedenem delu sodišče prve stopnje materialno pravo zmotno uporabilo, je pritožbeno sodišče v navedenem delu sklep o izvršbi razveljavilo za 45.000,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in v tem delu izvršbo ustavilo (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ). V ostalem izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu pa je potrdilo pravilno odločitev izpodbijanega sklepa (2. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s čl. 15 ZIZ).

Ker pa pritožbeno sodišče ni pristojno odločati o predlaganem odlogu izvršbe, se z njim ni ukvarjalo, pač pa bi moralo prvostopno sodišče v nadaljevanju odločiti glede predlaganega odloga.

Izrek o pritožbenih stroških upnikov za odgovor na ugovor je utemeljen v petem odst. 38. čl. ZIZ, saj so bili stroški upnikov za izvršbo potrebni. V obravnavanem primeru je ravno odgovor upnikov doprinesel k dolžnikovemu zgolj delnemu uspehu v tem izvršilnem postopku s tem, da so oni navedli koliko čekov in v katerem obdobju so jim bili izročeni, zaradi česar je sicer ne dovolj obrazložen ugovor dolžnika v obravnavanem delu postal popolnoma obrazložen in s tem utemeljen.

Pritožbeno sodišče je odmerilo stroške odgovora na ugovor na podlagi specificiranega stroškovnika upnikov v skladu z Odvetniško tarifo, pri čemer je odmera razvidna iz stroškovnika v spisu.