Jedro

Ob ugotovitvi, da je po spornih zemljiščih že zgrajena avtocesta (oziroma prometna površina), po kateri poteka promet, in da se zemljišče še vedno nahaja v lasti tožnika, je prvostopni organ imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanimi točkami izreka odločbe je prvostopni organ razlastil v korist Republike Slovenije kot razlastitvene upravičenke nepremičnine s parc. št. 1423/232, 1423/234, 1423/187, 1423/233, 1423/235, 1423/289, 329/4, 329/3 in 889/1, vse k.o. ..., ter parc. št. 1414/66, 1414/72, 1414/80 in 1414/81, vse k.o. ..., vse v lasti tožnika, do celote (I. točka izreka), odločil, da je dokončnost te odločbe podlaga za izbris zaznambe uvedbe razlastitvenega postopka in za vpis lastninske pravice na nepremičninah, navedenih v točki I izreka te odločbe, pri pristojnem zemljiškoknjižnem sodišču, v korist razlastitvene upravičenke Republike Slovenije (III. točka izreka) in, da dosedanji lastnik nepremičnin iz tč. II te odločbe, ki se razlastijo, lahko, pod pogoji, določenimi v sedmem odstavku 19. člena ZJC-B, po pravnomočnosti razlastitvene odločbe zahteva plačilo odškodnine ali nadomestne nepremičnine (IV. točka izreka). Z izpodbijanim sklepom je prvostopni organ citirano odločbo popravil tako, da se v IV. točki izreka navedena ''tč. II'' pravilno glasi ''tč. I''.

2. V obrazložitvi prvostopne odločbe je organ navedel, da je predlagateljica razlastitvenega postopka Republika Slovenija vložila zahtevo za razlastitev navedenih nepremičnin zaradi izgradnje avtocestnega omrežja na podlagi Zakona o družbi za avtoceste v RS. Izgradnja avtoceste na odseku Malence – Šentjakob je bila določena z Uredbo o lokacijskem načrtu za vzhodno avtocesto od Malenc do Šentjakoba in je bila izvedena v letih 1995 – 1999. Svojo zahtevo je, ker novo zgrajena avtocesta še vedno deloma poteka po nepremičninah, ki so v lasti drugih oseb, predlagateljica utemeljevala na podlagi 19. člena Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B). Organ je po opravljeni ustni obravnavi ter preučitvi listin v spisu ugotovil, da so pogoji za razlastitev nepremičnin, navedenih v tč. I izreka, podani. Po vpogledu v ortofoto posnetke, uradne evidence ter potrdilo Direkcije RS za ceste z dne 30. 7. 2014 je organ zaključil, da te nepremičnine predstavljajo del ceste, ki je označena kot državna cesta. Po nepremičninah poteka promet. Ker se je postopek vodil po 19. členu ZJC-B, ni možno upoštevati ugovorov tožnika o zamudi roka za vložitev zahteve iz 95. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1) in o zamudi roka iz 97. člena ZUreP-1. Sicer se je pa 95. člen z uveljavitvijo Zakona o prostorskem načrtovanju prenehal uporabljati. Rok iz 97. člena pa je določen kot minimalni in maksimalni ter je zato tej določbi zadoščeno. Ogleda tudi ni treba opraviti glede na posnetke v spisu. Tožnik bi pa tudi lahko zahteval odkup preostalih nepremičnin po 99. členu ZUreP-1, česar pa kljub pozivu ni storil. 3. V obrazložitvi sklepa pa je prvostopni organ ugotovil, da je v tč. IV napravil napako glede označbe točke izreka odločbe, kar je s tem sklepom na podlagi 223. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) tudi popravil. 4. Drugostopni organ je z odločitvijo v 1. in 3. točki izreka odločbe zavrnil pritožbi tožnika zoper citirano odločbo in sklep.

5. Tožnik je v tožbi navedel, da je organ zmotno uporabil materialno pravo. V konkretnem primeru namreč ZJC-B ne more biti pravna podlaga za začetek razlastitvenega postopka, saj mora biti potek državne ceste določen v veljavnih prostorskih aktih, pri čemer je bil prostorski akt, v katerem parcel, ki so predmet tega postopka, ni navedenih, sprejet pred dvajsetimi leti in je jasno, da če država ni pred gradnjo pridobila pravice do gradnje na tujem zemljišču, da gre za črno gradnjo, ki je razlastitev ne more sanirati. Sicer pa tudi 19. člen ZJC-B ne more zadoščati za razlastitev v smislu ugotovitve, ali po delu nepremičnin, ki so v lasti tožnika, dejansko potekajo javne ceste, na katerih se odvija promet. V tem primeru bi bilo namreč mogoče v celoti obiti določbe, ki določajo razlastitev po ZUreP-1, kar pomeni, da bi država v takih primerih, brez izpeljanega postopka, ki bi omogočal razlastitev, te zakonske določbe preprosto obšla tako, da bi zgolj sanirala nezakonito stanje z uporabo 19. člena ZJC-B. To pa gotovo ni bil namen zakonodajalca in s tem ravnanjem so kršene določbe 14., 22. in 33. člena Ustave RS. Razlastitvena upravičenka bi morala zahtevo za razlastitev vložiti tudi najkasneje v roku 4 let po uveljavitvi prostorskega akta (95. člen ZUreP-1). Prostorski akt, na katerega se upravičenka sklicuje, je bil sprejet 1995. Kot že povedano, iz prostorskega akta je razvidno, da ne vsebuje velikega dela parcel, za katerega je toženka potrdila upravičenost razlastitve. Tudi če gre za državo, ne more posegati v zasebno lastnino brez pravnega naslova. Da pa lahko govorimo o javnih cestah, pa morajo biti te zgrajene v skladu z zakonom o javnih cestah. Dejstvo je, da je bila gradnja, vsaj v delu cestišča, zgrajena v nasprotju z določbami zakona in ustreznimi prostorskimi predpisi. Iz predloženih posnetkov Urbinfo pa tudi ni mogoče ugotoviti, da so obravnavana zemljišča del javne ceste, saj mora po teh nepremičninah potekati tudi promet, kar pa je v nasprotju z ugotovitvijo toženke, da naj bi šlo tudi za prometne površine zunaj vozišča, po katerih promet nedvomno ne poteka. Toženka pa pri svoji odločitvi tudi ni upoštevala 69. člena Ustave RS. Tožnik je zato predlagal, da sodišče tožbi ugodi, prvostopno odločbo v I., III. in IV. točki izreka ter sklep z dne 4. 3. 2015 v zvezi s 1. in 3. točko drugostopne odločbe odpravi, toženki pa naloži povrnitev njegovih stroškov postopka, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka paricijskega roka dalje do plačila.

6. Toženka je poslala upravne spise, na tožbo pa ni odgovorila.

7. Stranka z interesom Republika Slovenija na tožbo v danem roku ni odgovorila.

8. Tožba ni utemeljena.

9. V obravnavanem primeru je sporna odločitev prvostopnega organa o razlastitvi zemljišč s parc. št. 1423/232, 1423/234, 1423/187, 1423/233, 1423/235, 1423/289, 329/4, 329/3 in 889/1, vse k.o. ..., ter parc. št. 1414/66, 1414/72, 1414/80 in 1414/81, vse k.o. ..., last tožnika in v korist Republike Slovenije.

10. Po presoji sodišča je bila odločitev prvostopnega organa pravilna in zakonita. Ob ugotovitvi, da je po navedenih zemljiščih že zgrajena avtocesta (oziroma prometna površina), po kateri poteka promet, in da se zemljišče še vedno nahaja v lasti tožnika, je prvostopni organ imel podlago za zaključek, da so v obravnavanem primeru izpolnjeni pogoji iz 19. člena ZJC-B (Uradni list RS, št. 92/05), ter ugodil zahtevi razlastitvene upravičenke Republike Slovenije za razlastitev obravnavanih zemljišč. 19. člen ZJC-B namreč predpisuje poseben postopek odvzema ali omejitve lastninske pravice proti odškodnini ali nadomestilu v naravi v primerih, ko po nepremičninah javna cesta že poteka, vendar pa so te nepremičnine (še) v lasti drugih oseb (torej ne države ali občine), kar pomeni, da premoženjskopravno stanje teh nepremičnin še ni urejeno. Za tak primer pa tudi gre v obravnavani zadevi.

11. Tožnik ugovarja, da ZJC-B ne more biti pravna podlaga za razlastitev, temveč, da mora biti potek državne ceste določen v veljavnih prostorskih aktih, v prostorskem aktu, ki je bil podlaga za gradnjo te ceste, pa ni navedenih parcel, ki se razlaščajo. Kot že povedano, gre v obravnavanem primeru za poseben postopek odvzema lastninske pravice na zemljiščih tožnika, po 19. členu ZJC-B. Po tej določbi se ne glede na določbo tretjega odstavka 93. člena ZUreP-1 šteje, da je javna korist za razlastitev nepremičnin, po katerih poteka obstoječa javna cesta, ugotovljena, če ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej poteka cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena tega zakona. Za vložitev zahteve razlastitveni upravičenec ni vezan na rok iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1 (prvi odstavek). Ne glede na 98. člen ZUreP-1 je treba zahtevi za razlastitev po tem členu predložiti le seznam nepremičnin, predlaganih za razlastitev, z njihovimi podatki iz zemljiškega katastra oziroma katastra stavb in zemljiške knjige in ponudbo iz drugega odstavka 97. člena ZUreP-1 (drugi odstavek). Že iz citiranih določb izhaja, da pogoja, kot ga postavlja tožnik, v takih primerih zakon ne predpisuje. Zakonodajalec s citirano ureditvijo ni namreč želel le urediti lastninskega stanja javnih cest, temveč in predvsem priznati ustrezno kompenzacijo tistim lastnikom, ki so zaradi poteka javne ceste po njihovih nepremičninah oškodovani. Zaradi posebne ureditve v (le) tovrstnih primerih pa tudi ne gre za obid določb ZUreP-1 in s tem za kršitev 14., 22. in 33. člena Ustave RS, saj morajo biti za pozitivno rešitev zahteve za razlastitev v takih primerih izpolnjeni vsi pogoji iz navedene specialne določbe ZJC-B. 12. Ti pogoji pa so v obravnavanem primeru izpolnjeni. Iz podatkov spisa (potrdilo Direkcije RS za ceste, ortofoto posnetki, Urbinfo Mestne občine Ljubljana) namreč nedvomno izhaja, da po obravnavanih nepremičninah poteka cestni promet oziroma da so obravnavane nepremičnine del avtoceste. Po 2. členu ZCes-1 je namreč avtocesta državna cesta, ki je namenjena daljinskemu prometu motornih vozil in je označena s predpisano prometno signalizacijo, njen sestavni del pa so tudi priključki nanjo in servisne prometne površine (1. točka). To pa tudi pomeni, da je šteti nepremičnine, ki predstavljajo servisne prometne površine (in po katerih promet v dejanskem smislu ne poteka), za del avtoceste, torej za del javne ceste. Tožnik tako nima prav, da podatki spisa ne potrjujejo poteka prometa oziroma obstoja javne ceste na vseh obravnavanih nepremičninah.

13. Kot pa je tožniku pravilno pojasnil že prvostopni organ, pogoj, da je treba vložiti zahtevo za razlastitev v roku iz drugega odstavka 95. člena ZUreP-1, v takem primeru ne velja (prvi odstavek 19. člena ZJC-B).

14. Glede na povedano organ zato tudi ni kršil 69. člena Ustave (ta določa, da se lastninska pravica na nepremičnini v javno korist lahko odvzame ali omeji proti nadomestilu v naravi ali proti odškodnini pod pogoji, ki jih določa zakon), saj bo tožnik lahko zahteval plačilo odškodnine ali nadomestne nepremičnine po pravnomočnosti odločbe (sedmi odstavek 19. člena ZJC-B).

15. Na drugačno odločitev v zadevi pa tudi ne more vplivati tožnikov ugovor (ki sicer ni konkretiziran), da gradnja avtoceste vsaj v delu ni potekala v skladu z ZJC in ustreznimi prostorskimi predpisi. V tem upravnem sporu sodišče namreč presoja zakonitost odločbe o razlastitvi, ne pa morebitno nezakonitost izdanega gradbenega dovoljenja.

16. Tožnik s tožbo tudi izpodbija in predlaga odpravo sklepa o popravi pomote, št. 352-35/2014-30 z dne 4. 3. 2015, vendar ne navaja nobenih konkretnih tožbenih ugovorov, ki bi se nanašali na navedeni sklep, sodišče pa v okviru preizkusa po uradni dolžnosti ni našlo kršitev, ki bi terjale morebitno odpravo sklepa.

17. Sodišče tako ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe in sklepa pravilen in zakonit, odločba in sklep pa sta pravilna in na zakonu utemeljena, zaradi česar je tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

18. Odločitev o zavrnitvi stroškovnega zahtevka tožnika temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.