Jedro

Ugotovitve o prejemkih iz naslova oddajanja poslovnih prostorov v najem družbi B. temeljijo na ugotovitvah inšpiciranja pravne osebe B., kar pa je tudi temelj za nadaljnje odločanje o dohodnini tožnika kot solastnika navedene firme, glede na dejstvo, da davčne postopkovne določbe ne pogojujejo pravnomočnosti odločbe o odmeri davka od dobička pravnih oseb, katere solatnik je tožnik.

Izrek

1.Tožba se zavrne.

2.Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.

Obrazložitev

Z izpodbijano prvostopno odločbo je pod točko 1 odločeno, da se davčnemu zavezancu A.A. (tožniku) za leto 1999 v ponovnem postopku odmeri dohodnina v znesku 68.460,95 EUR (16.405.983,00 SIT). Razlika med odmerjeno dohodnino in med letom plačanimi akontacijami znaša 31.824,37 EUR (7.626.393,00 SIT). Plačana dohodnina po odpravljeni odločbi, številka DT 419-13/2001-09-04 z dne 22. 5. 2006 znaša 32.730,86 EUR (7.843.625,00 SIT) in presega odmerjeno dohodnino za 906,49 EUR (217.232,00 SIT). Navedena razlaga se skupaj z zamudnimi obrestmi obračunanimi od dneva plačila 26. 3. 2001 do dneva vračila 30. 9. 2008 v višini 1.588,54 EUR zavezancu vrne v 30. dneh od vročitve odločbe. Pod 2. točko izreka je odločeno, da se zahtevi zavezanca A.A. za vračilo zneska 6.205.868,00 SIT (25.896,62 EUR) z zamudnimi obrestmi od dne 26. 3. 2001, ne ugodi. V obrazložitvi prvostopni davčni organ navaja, da gre za ponovni postopek odmere dohodnine za leto 1999 davčnega zavezanca A.A. V nadaljevanju navaja, da izdaja vseh odločb tako tožene stranke kot prvostopnega upravnega organa glede na vložena pravna sredstva davčnega zavezanca. V ponovnem postopku je odločba izdana na podlagi ugotovitev v postopku inšpiciranja davkov od dobička pravnih oseb za leto 1997, poslovnih knjig za leto 1999 in izdanih računov za leto 2000 pri pravni osebi B. d.o.o.. Izdana je bila odločba v postopku inšpiciranja, številka 00482-032/00-21-9483/429-VP-737/00 z dne 9. 4. 2001, pritožbi pa je bilo z odločbo šifra DT 416-2227/01 z dne 7. 12. 2005 delno ugodeno. V tej odločbi je ugotovljeno, da je pravna oseba B. d.o.o.. po najemni pogodbi izkazala stroške najemnine za poslovno stavbo v višini 17.583.278,28 SIT. Gre za plačilo najemnine v obliki vlaganj v poslovni objekt, katerega solastnika vsak do polovice sta A.A. in C.C. po kupni pogodbi z dne 22. 6. 1999, ki pa sta po 63. in 64. členu Zakona o dohodnini (Uradni list RS, številka 71/93, 2/94, 7/95 in 44/96, dalje ZDoh) zavezanca za davek od dohodkov iz premoženja. B. d.o.o. je izvršila vlaganja v poslovni objekt in po najemni pogodbi za obdobje 10. let nima več obveznosti za plačilo najemnine. Po 72. členu ZDoh se davek plača od celotne najemnine v letu, v katerem je najemnina prejeta, če je bila plačana za več let. Navaja še 75. člen ZDoh in 67. člen, ki določa normirane stroške v višini 40% od najemnine. Tako je bil obračunan davek od dohodkov iz premoženja v skupnem znesku 3.102.931,50 SIT, od tega za tožnika v znesku 1.551.465,75 SIT. Ta znesek je obravnavan v skladu s 13. členom ZDoh. Ker je najemno razmerje pričelo teči 1. 7. 1999, znesek 6 mesečne najemnine v višini 517.155,00 SIT z upoštevanjem normiranih stroškov v višini 260.862,00 SIT pa se upošteva pri izračunu odmerne osnove za leto 1999. Glede stroškov reklame in obveznosti je ugotovljeno, da so bili v letu 1999 fiktivno izkazani stroški in nepravilno knjižene obveznosti do športnega društva D. Znesek obveznosti v višini 50.420.000,00 SIT je bil predmet petih dogovor, za katero sta prevzela skupaj s C.C. obveznost za plačilo Športnemu društvu D., namesto plačila pravni osebi B. d.o.o. za kupljeno poslovno stavbo v kupoprodajni pogodbi z dne 22. 6. 1999. Izplačala sta le 15% tega zneska, 7.563.000,00 SIT. Nista plačala celotnega dogovorjenega zneska, nimata pa obveznosti do pravne osebe B. d.o.o. za kupljeno poslovno stavbo, razlika 42.857.000,00 SIT predstavlja drug prejemek po 4. alinei prvega odstavka 15. člena ZDoh. Osnova za davek od osebnih prejemkov je po 5. alinei prvega odstavka 16. člena ZDoh namreč vsak posamezen bruto prejemek po prejšnjem členu tega zakon, davek pa se obračunava po 25% stopnji kot to določa četrti odstavek 18. člena ZDoh. Znesek se razdeli na polovico na oba prejemnika, ker pravna oseba v knjigovodstvu ni ločeno evidentirala njunih prejetih posojil, niti niso ločeno izkazane obveznosti po sklenjenih dogovorih o prevzemu obveznosti, niti niso ločeno izkazani njuni zneski po blagajniških prejemkih in soudeležba vsakega do polovice, kar izhaja iz izjave direktorice na zapisniku o zaslišanju z dne 4. 12. 2000. Tako je bil med postopkom obračunan davek od osebnih prejemkov v skupnem znesku 11.249.952,00 SIT, od tega za A.A. v znesku 7.124.976,00 SIT. Na podlagi tega in določbe 6. člena ZDoh je ugotovljena osnova za dohodnino, ki je na podlagi 10. člena ZDoh zmanjšana za 328.683,00 SIT in na podlagi 9. člena tega zakona še za 236.000,00 SIT. Prizna se 259.869,00 SIT za vzdrževane družinske člane v višini 259.869,00 SIT. Osnova za dohodnino znaša 34.827.666,00 SIT, ki ga je odmerjena dohodnina določena v 12. členu zakona z upoštevanje Odredbe o valorizaciji zneskov za odmero dohodnine za leto 1999 v znesku 16.405.983 SIT. Upoštevajo se tudi odmerjeni oziroma obračunani davki o akontaciji dohodnine in razlika med plačano dohodnino in odmerjeno dohodnino znaša 217.232,00 SIT (906,49 EUR). Ta razlika pa se zavezancu vrne. Odločil je upravni organ tudi o vračilu dne 22. 3. 2006 vloženega zahtevka za vračilo plačanega zneska v višini 6.205.868,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2001 dalje do plačila. Navaja, da je bil znesek plačan na podlagi odločbe o odmeri dohodnine za leto 1999, številka 994774 z dne 5. 2. 2001, ki je bila odpravljena z odločbo Glavnega urada, številka 416-127/01 z dne 5. 7. 2001. Ker ni bila izdana nova odločba o odmeri dohodnine je mnenje, da je dne 5. 2. 2006 nastopilo relativno zastaranje. Zahteva vračilo že plačanega zneska dohodnine, navaja 58. in 59. člen ZDavP-1 ugotavlja, da je bila odločba organa druge stopnje z dne 5. 7. 2001 zavezančevi pooblaščenki vročena dne 2. 8. 2001. V ponovnem postopku odmere dohodnine za leto 1999 je bila odločba izdana dne 22. 5. 2006, zavezančevo stališče, da je relativno zastaranje nastopilo dne 5. 2. 2006 z dnevom izdaje drugostopenjske odločbe napačno, ker so vsi pravni učinki tečejo z dnevom vročitve pravnega akta. Je bila vročitev opravljena dne 2. 8. 2001, pomeni to uradno dejanje davčnega organa, ki je pretrgalo zastaranje. Tako zahtevku za vrnitev zneska v višini 6.205.868,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 26. 3. 2001 dalje in bilo ugodeno.

Navedeno odločitev je na podlagi istih dejanskih in pravnih razlogov potrdila s pritožbeno odločbo tožena stranka.

Tožnik v tožbi uveljavlja tožbene razloge nepravilne ugotovitve dejanskega stanja, bistveno kršitev določb postopka in nepravilno uporabo materialnega prava. Navaja celoten potek vseh postopkov od izdaje prve dohodninske odločbe z dne 12. 9. 2000, številka 20715/99 dalje, njene odprave in ponovne izdaje upravnih odločb. Postopkovna kršitev je v tem, da je davčni organ tožeči stranki odmeril dohodnino za leto 1999, vendar je šele z izpodbijano odločbo odločil, da se odločba z dne 12. 9. 2000 odpravi. Ta odločba je bila dokončna, kar pomeni, da se je vse do odločitve o pritožbi z dne 30. 12. 2008 nezakonito vodil postopek odmere dohodnine, glede na to, da je odpravljena odločitev po odločbi z dne 12. 9. 2000. Sporno je, ker se navezuje na odločbo in inšpiciranje pravne osebe B. d.o.o. za leto 1997, 1999 in 2000. Pojasnjuje, med katerim postopkom je bil obračunan davek od dohodka od premoženja v skupnem znesku 3.102.931,60 SIT, od česar odpade na tožnika 6.205.863 SIT. To isto osnovo je davčni organ potem vključil v osnovo za odmero dohodnine, v nadaljevanju je navedel, da je najemnino razmejil na 10 let in upošteval za leto 1999 znesek 6 mesečne najemnine v višini 206.862,00 SIT. Nepravilne so ugotovitve prvostopnega davčnega organa, ki se nanašajo na razmerje C.C., A.A., D. in B. d.o.o., pri čemer vztraja pri trditvah, ki jih je že navedel v pritožbi proti odločbi z dne 22. 5. 2006 in 15. 10. 2008. Stroški podjetja B. d.o.o. do športnega društva niso bili izkazani fiktivno. Pojasnjuje način izkazovanja stroškov reklame v družbi B. d.o.o. in navaja, da sklicevanje na fiktivnost posla ni pravno obrazloženo. Listine, ki so inšpicirane v družbi B. d.o.o. so enkrat obravnavane za verodostojne, drugič za fiktivne, in so nične. Tudi za reklamo porabljenih sredstev športnega društva ne more obravnavati v škodo pravne osebe. Že v pritožbenem postopku je tožeča stranka predložila dokazilo o utemeljenosti stroškov reklame. Davčni organ trdi, da so pogodbe med B. d.o.o. in športnim društvom za znesek 50.420.000 SIT fiktivne, v nadaljevanju pa jih priznava za 7.563.000,00 SIT. S tem davčni organ negira trditev fiktivnosti in pravne učinke fiktivnosti ter potrdi tudi asignacijsko pogodbo za celotno vrednost 50.420.000 SIT zato, da se razknjiži obveznost fizičnih oseb do B. d.o.o. po kupni pogodbi za poslovni objekt. Ne drži trditev davčnega organa, da niso bile izvršene obveznosti po asignacijskih pogodbah. Dve sta v celoti izvršeni, kar dokazujejo blagajniški prejemki, številka 213, 314, 377, 411 in 424 v skupnem znesku 50.420.000 SIT. V tej poravnavi je tudi sestavljen zapisnik o zaslišanju z dne 4. 12. 2000, ne gre za nobene nove dokaze zatrjuje davčni organ, kar je nepravilno. Od dne izdaje do vložitve tožbe še ni pravnomočno odločeno o ugotovitvah iz postopka inšpiciranja. Stališča davčnih strokovnjakov pa je nasprotno stališču davčnega organa. Medtem ko ima tožeča stranka obveznost do države, ima gotovo pravico do učinkovitega varstva svojih pravic. Potrebno bi bilo angažirati izvedenca davčne stroke, ki bi lahko po pregledu celotnega spisa, vključno z ugotovitvami postopka inšpiciranja pravne osebe odgovoril na ključno vprašanje, glede katerih imata stranki različni stališči. Tožena stranka se sklicuje na poslovne listine športnega društva, glede katerih pa se zavezanka, ki nima dostopa do njih, ne more izjasniti, in prvostopni davčni organ v istem pravnem in davčnem dogodku zavzema drugačno stališče in se ista dejanska in pravna situacija različno odraža v primeru pravne osebe in v primeru fizične osebe, kar je nevzdržno. Uveljavlja ugovor relativnega zastaranja postopka in vztraja, da je upravičena do vrnitve zneska že plačane dohodnine z zakonitimi zamudnimi obrestmi. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in vrne zadevo prvostopnemu organu v ponoven postopek, ter toženi stranki naloži plačilo stroškov postopka.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri dejanskih in pravnih razlogih navedenih v izpodbijani odločbi in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

K točki 1 izreka: Tožba ni utemeljena.

Neutemeljeni so tožnikovi ugovori procesne kršitve določb postopka, glede na to, da mu je davčni organ odmeril dohodnino za leto 1999, vendar je šele z izpodbijano odločbo tožene stranke odločil, da se odločba DU Celje, Izpostave Žalec, številka DT 99047740 z dne 12. 9. 2000, odpravi. Po trditvah tožnika je ta odločba dokončna, kar pomeni, da je tožena stranka vse do odločitve o pritožbi dne 30. 12. 2008, nezakonito vodila postopek odmere dohodnine, ker je bilo s sklepom odločeno z dne 9. 1. 2001, da se postopek odmere dohodnine za leto 1999 za zavezanca (tožnika) obnovi po uradni dolžnosti, pri čemer pa ni odpravljena odločitev po odločbi z dne 12. 9. 2000. Odločba Davčnega urada Celje, Izpostava Žalec, številka DT 99047740 z dne 12. 9. 2000, je bila sicer res odpravljena šele z odločbo tožene stranke (številka: DT-499-01-492/2008-2 z dne 30. 12. 2008), vendar je takšno procesno možnost imela tožena stranka po določbah Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP), ker prvostopna odločba glede na vloženo pravno sredstvo še ni postala dokončna (224. člena ZUP). Glede na to, da je tožena stranka ugotovila, da prvostopni davčni organ ni odpravil prvotne odločbe, je v skladu z 251. členom prvim odstavkom ZUP pravilno odpravila zgoraj omenjeno pomanjkljivost in dopolnila sporno procesno odločitev. Postopkovna kršitev tako ni bila storjena in tudi relativno zastaranje ni nastopilo, glede na to, da tožnik ugovor zastaranja dokazuje prav z zgoraj navedeno bistveno kršitvijo določb postopka (odprava prvostopne odločbe v obnovljenem postopku).

Ker je tožena stranka že v pritožbeni odločbi obširno odgovorila na vse pritožbene navedbe, ki so enake tožbenim razlogom, jih sodišče v izogib ponavljanju, ker jim v celoti sledi, ponovno ne navaja, prav tako tudi ponovno ne navaja dejanskih in pravnih razlogov odločitve obeh upravnih organov (drugi odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, številka 105/06, 62/10, dalje ZUS-1) ter še dodaja; V zadevi z enakim dejanskim in pravnim stanjem je Upravno sodišče RS že odločilo s sodbo U 80/2009 z dne 12. 1. 2010 in pri odločanju upoštevalo tudi pravnomočno sodbo sodišča U 267/2006-8 z dne 29. 1. 2008. V tem upravnem sporu so že bili presojeni tožbeni ugovori, ki se nanašajo na ugotovitve v zvezi z oddajanjem poslovnih prostorov v najem družbi B. d.o.o. in je sodišče potrdilo ugotovitev davčnega organa, da predstavlja znesek 42.857,00 SIT za tožnika in C.C. drugi prejemek po 4. alinei prvega odstavka 15. člena ZDoh, zato teh tožbenih ugovorov sodišče v tem postopku ne presoja. Te ugotovitve o prejemkih iz navedenih naslovov temeljijo namreč na ugotovitvah inšpiciranja pravne osebe B. d.o.o., kar pa je tudi temelj za nadaljnje odločanje o dohodnini tožnika, kot solastnika navedene firme, glede na dejstvo, da davčne postopkovne določbe ne pogojujejo pravnomočnosti odločbe o odmeri davka od dobička pravnih oseb, katere solastnik je tožnik.

Kot je sodišče že zgoraj navedlo, so bili vsi tožbeni ugovori, ki so vsebinske narave, in ki se nanašajo na inšpiciranje pri pravni osebi B. d.o.o. in v zvezi s tem naknadno izdane odločbe, že presojeni, zato jih sodišče vsebinsko zavrača in ugotavlja, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in na zakonu utemeljen.

Sodišče je tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi prvega odstavka 59. člena ZUS-1. K točki 2 izreka: Ker je bila tožba zavrnjena, sodišče ni ugodilo zahtevi za povrnitev stroškov postopka, ker po določbi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, v tem primeru vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.