Jedro

Verižna kompenzacija ni pobotanje po določilih Zakona o obligacijskem razmerju (ZOR) oz. sedaj po Obligacijskem zakoniku (OZ), ampak pomeni vrsto sporazumov o odpustu dolga. Vendar pa za zadevo, kakršna je obravnavana ni pomembno, katera stranka v verigi kompenzacije je drugi stranki odpustila dolg, oz. drugače: treba je upoštevati 1. odst. 125. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji, po katerem je predmet izpodbijanja vsako tisto pravno dejanje, ki ga je storil dolžnik v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, ki ima za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov. Takšno pravno dejanje pa predstavlja v obravnavanem primeru tudi sklenjena verižna kompenzacija.

Izrek

Pritožba tožene stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) ugotovilo, da nimata pravnega učinka nasproti stečajni masi pravni dejanji tožnika: izvršeno plačilo v korist toženca v znesku 62.258,72 SIT z dne 21.1.2005; sklenjena verižna kompenzacija št. 111 za znesek 100.000,00 SIT z dne 9.2.2005; II.) tožencu naložilo, da mora v roku 8 dni v stečajno maso tožnika plačati znesek 162.258,72 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.6.2006 dalje; III.) zavrnilo pobotni ugovor tožene stranke v znesku 71.350,00 SIT; IV.) toženi stranki naložilo, da mora v roku 8 dni povrniti tožeči stranki pravdne stroške v znesku 111.662,40 SIT, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 7.12.2006. Proti navedeni sodbi je tožena stranka po svojem pooblaščencu vložila pritožbo zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka ter predlagala njeno spremembo, torej zavrnitev tožbenega zahtevka. Navaja, da je v zvezi z izvršeno verižno kompenzacijo uveljavljala ugovor pomanjkanja pasivne legitimacije, ker je bila tožba vložena zoper napačno stranko te kompenzacije. Tožena stranka ni od tožeče stranke prejela nobenega plačila terjatve. Pravzaprav nobena od udeleženih strank v verižni kompenzaciji ni prejela plačila od druge stranke, ampak so ena drugi dolg odpustile. Stališče, da gre za odpust dolga, je zavzelo tudi Vrhovno sodišče RS v zadevi III Ips 59/2000. Pri odpustu dolga pa se ničesar ne plačuje, ampak kot že ime samo pove, se dolg odpušča. V primeru prenehanja obveznosti z odpustom dolga je lahko okoriščen samo dolžnik, ker mu ni treba izpolniti svoje obveznosti. V tem primeru stečajna masa ni mogla biti oškodovana, ampak se je premoženje stečajnega dolžnika lahko samo povečalo. Neutemeljen je zaključek sodišča, da je tožena stranka vedela oz. bi morala vedeti za slabo ekonomsko finančno stanje stečajnega dolžnika v zvezi s plačilom tožeče stranke na TRR v znesku 62.258,72 SIT. Sodišče se pri utemeljitvi svoje odločitve ves čas sklicuje na poslovne dogodke v letu 2004 in 2005 in jih primerja s poslovanjem tožeče stranke v letu 2003. Sodišče povzema trditve tožene stranke o višini kapitala in izgube na podlagi bilanc tožeče stranke, ki pa sploh niso bile sestavni del spisa. Iz listin, ki jih je predložila tožeča stranka nikjer ne izhaja zaključek o višini kapitala in izgubi v letu 2003 in 2004. Toženi stranki ni znano, od kod sodišču navedeni podatki, saj se v spisovnem gradivu prav gotovo ne nahajajo in jih nobena od strank ni predložila v spis. Tudi če je res, da je tožeča stranka v letu 2003 izkazovala 7.466.000,00 SIT izgube, glede na kapital, ki je takrat znašal 52.466.000,00 SIT še vedno ne predstavlja slabega ekonomskega stanja tožnika, saj v tem primeru podjetje ni podkapitalizirano niti prezadolženo, zato ni potrebno opraviti nobenih ukrepov po Zakonu o finančnem poslovanju podjetij. Kot merilo za ocenjevanje slabega ekonomskega stanja je treba upoštevati prav določila ZFPPod. Toženi stranki je bila v času, ko so bila izvršena izpodbijana dejanja na razpolago zgolj informacija o poslovnem letu 2003, ne pa tudi o poslovnem letu 2004 in 2005. Obrazložitev sodišča, ki podatke iz leta 2003 primerja s podatki iz let 2004 in 2005 je zavajajoča in pristranska. Prereka tudi tek zakonskih zamudnih obresti glede na stališče sodišča, da je terjatev nastala šele z izdajo sodbe. V takšnem primeru pred dnem izdaje sodbe obresti kot akcesorna terjatev niso mogle teči. Pritožba tožene stranke ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče ugotavlja, da pritožnica sicer pravilno povzema stališče iz sodbe Vrhovnega sodišča RS opr.št. III Ips 59/2000, po katerem verižna kompenzacija ni pobotanje po določilih Zakona o obligacijskem razmerju (ZOR) oz. sedaj po Obligacijskem zakoniku (OZ), ampak pomeni vrsto sporazumov o odpustu dolga. Vendar pa za zadevo, kakršna je obravnavana ni pomembno, katera stranka v verigi kompenzacije je drugi stranki odpustila dolg, oz. drugače: ne glede na to, s katero od strank v verigi je bila tožeča stranka dejansko v poslovnem razmerju, je treba upoštevati 1. odst. 125. čl. Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji (ZPPSL, Ur.l. RS, št. 67/93 s sprem.), po katerem je predmet izpodbijanja vsako tisto pravno dejanje, ki ga je storil dolžnik v zadnjem letu pred dnem začetka stečajnega postopka, ki ima za posledico neenakomerno ali zmanjšano poplačilo stečajnih upnikov. Takšno pravno dejanje pa predstavlja v obravnavanem primeru tudi sklenjena verižna kompenzacija, saj je prav na njeni podlagi do višine 100.000,00 SIT prenehala terjatev tožene stranke do tožeče stranke, ki jo je prvonavedena imela po računu št. 801/2004, kot je to ugotovilo že sodišče prve stopnje. Glede na to je pravilen njegov zaključek, da je prav tožena stranka tista oseba, v korist katere je bilo izpodbijano dejanje storjeno, zaradi česar mora v stečajno maso vrniti pridobljeno premoženjsko korist (2. odst. 130. čl. ZPPSL), po splošnih pravilih o vračanju neupravičeno pridobljenega. Navedena ureditev torej napotuje na pravila vračanja neupravičeno pridobljenega iz OZ, ki v 193. čl. določajo za primer, kakršen je obravnavani, plačilo zamudnih obresti od dneva vložitve zahtevka in tako je v izpodbijani sodbi odločilo tudi sodišče prve stopnje.

Ker je tožeča stranka svoje obveznosti plačevala z zamudami (tudi večmesečnimi) in ker je bilo po ugotovitvah sodišča prve stopnje ekonomsko - finančno stanje tožeče stranke slabo že vse od leta 2003 dalje, bi tudi po mnenju pritožbenega sodišča tožena stranka morala vedeti za slabo ekonomsko - finančno stanje tožeče stranke, čeprav v času, ko so bila storjena izpodbijana pravna dejanja, dolžnik AJPES-u še ni posredoval podatkov za leto 2004, saj je šlo za dlje časa trajajoče slabo ekonomsko - finančno stanje dolžnika, ki se je v letu 2004 napram letu 2003 le še poslabšalo. Iz obrazložitve izpodbijane sodbe je razvidno, da je bilance stanja in izkaze poslovnega izida tožeče stranke za leta 2003, 2004 in do 30.9.2005, sodišče prve stopnje vpogledalo iz stečajnega spisa za tožečo stranko (navedlo je, da so navedene listine priložene predlogu za začetek stečaja). Glede na to ni utemeljen pritožbeni očitek, češ da ni jasno, od kod sodišču navedeni podatki, predvsem pa tožena stranka ne zatrjuje, da iz stečajnega spisa povzeti podatki niso pravilni. Trditve v pritožbi, češ da v letu 2003 izkazana izguba tožeče stranke v znesku 7,466 mio SIT glede na kapital, ki je takrat znašal 52,466 mio SIT, ne predstavlja slabega ekonomskega stanja tožeče stranke, ker v tem primeru ne gre za podkapitaliziranost in niti za prezadolženost, predstavljajo pritožbene novote, ki ob izostanku pogojev iz 1. odst. 337. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), niso dopustne niti v rednem sporu, v obravnavani zadevi pa gre za spor majhne vrednosti. V takšnem sporu pa ni dopustno izpodbijati na prvi stopnji ugotovljenega dejanskega stanja (1. odst. 458. čl. v zvezi s 480. čl. ZPP).

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. ZPP, pritožbo tožene stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.