Jedro

Ker tožnik ne prebiva v RS tri leta neprekinjeno na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje v RS, kar je poleg pogojev iz 2. odstavka 13. člena ZTuj tudi pogoj za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje po določbi 1. odstavka 16. člena ZTuj, je tožena stranka pravilno v skladu z navedeno določbo zavrnila tožnikovo vlogo za stalno prebivanje.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila tožnikovo pritožbo zoper odločbo Ministrstva za notranje zadeve RS z dne 16.8.1994, s katero je to zavrnilo tožnikovo vlogo za izdajo dovoljenja za stalno prebivanje v Republiki Sloveniji. Izpodbijana odločba v obrazložitvi navaja, da so za tožnika kot državljana prejšnje SFR Jugoslavije in hkrati državljana Republike Bosne in Hercegovine, kot tudi za druge državljane nekdanjih republik bivše SFRJ pred osamosvojitvijo Republike Slovenije veljali drugi predpisi, ki so urejali bivanje v Sloveniji, kot pa po sprejemu zakona o tujcih (v nadaljevanju: ZTuj, Uradni list RS št. 1/91). V 1. odstavku zakona o tujcih je določeno, da se lahko izda dovoljenje za stalno prebivanje tistemu tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije in sicer na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. Torej ne gre le za dejansko prebivanje, pač pa mora to prebivanje biti legalizirano, to je na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje. To legalnost si je tožnik pridobil šele 18.3.1992, ko mu je bil izdan delovni vizum, ki v smislu 4. odstavka 7. člena zakona o tujcih šteje za dovoljenje za začasno prebivanje na območju Republike Slovenije. Triletni rok iz 1. odstavka 16. člena navedenega zakona pa poteče 17.3.1995. Odločitev organa prve stopnje temelji torej na popolno ugotovljenem dejanskem stanju. Tožena stranka še pojasnjuje, da prijave začasnega prebivališča ne gre enačiti z dovoljenjem za začasno prebivanje na območju Republike Slovenije po določbah zakona o tujcih. Pri prijavi začasnega prebivališča gre le za izpolnjevanje obveznosti tujcev, podjetij in drugih organizacij po določilih 57. in 58. člena tega zakona. Zato samih prijav začasnega prebivališča po uveljavitvi zakona o tujcih ni mogoče upoštevati kot dovoljenj za prebivanje v Republiki Sloveniji.

Tožnik ponovno, kot že v pritožbi, poudarja, da živi v Republiki Sloveniji že od leta 1972, da je ves čas zaposlen pri SGP in da ves čas neprekinjeno biva v Sloveniji. Na podlagi tega je tudi dobil delovno dovoljenje za nedoločen čas. V času enotne države pred osamosvojitvijo Slovenije se evidenca bivanja ni vodila tako natančno, vendar je tožnik mnenja, da je upravičen do dovoljenja za stalno bivanje, ker je v Sloveniji že od 1972 leta, v istem kraju in v istem podjetju. Predlaga odpravo izpodbijane odločbe.

Tožba ni utemeljena.

Sodišče nima pomislekov, da sta tako organ prve stopnje kot tudi tožena stranka pravilno ugotovila dejansko stanje, da je tožnik pridobil delovno dovoljenje 18.3.1992, ki šteje za dovoljenje za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji (4. odstavek 7. člena zakona o tujcih), kar je glede na prej navedene določbe zakona o tujcih bilo pomembno za odločitev o tožnikovi vlogi za pridobitev dovoljenja za stalno prebivanje. Tožena stranka kot tudi že organ prve stopnje sta v svojih odločbah tožniku pravilno pojasnila vsebino določbe 1. odstavka 16. člena zakona o tujcih. Po tej določbi se dovoljenje za stalno prebivanje lahko izda tujcu, ki najmanj tri leta neprekinjeno prebiva na območju Republike Slovenije na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje in izpolnjuje pogoje iz 2. odstavka 13. člena ZTuj, ki opravičujejo stalno prebivanje na območju RS. Organ prve stopnje pa pogojev iz 2. odstavka 13. člena ZTuj ni ugotavljal, ker tožnik že pogoja neprekinjenega triletnega bivanja na podlagi dovoljenja za začasno prebivanje ni izpolnjeval, saj po navedbah organa prve stopnje tožnik nikoli ni imel prijavljenega stalnega prebivališča v Republiki Sloveniji.

Dejansko stanje, kot je opisano v obrazložitvi odločbe organa prve stopnje, ki ga je tožena stranka povzela, ni sporno. Na tako ugotovljeno dejansko stanje je tožena stranka kot že poprej organ prve stopnje, pravilno uporabila materialni zakon - prej navedene določbe ZTuj ter navedla pravilne razloge za svojo odločitev. Z opisanimi razlogi se sodišče strinja in je torej izpodbijana odločba pravilna in zakonita.

Po povedanem tožba ni utemeljena in jo je zato sodišče zavrnilo na podlagi 2. odstavka 42. člena zakona o upravnih sporih, ki se po določbi 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Uradni list RS, št. 1/91-I), smiselno uporablja kot predpis Republike Slovenije.