15. 3. 2007

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., na seji senata 23. februarja 2007 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 236/2001 z dne 22. 10. 2004 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.Pritožnik je bil obsojen za kaznivo dejanje pomoči h kaznivemu dejanju zlorabe položaja in pravic po prvem in drugem odstavku 244. člena v zvezi s 27. členom Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju KZ). Zoper sodbo Vrhovnega sodišča, ki jo je izreklo v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti, je vložil ustavno pritožbo. V njej navaja, da so mu bile z njo kršene pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave, načelo zakonitosti kazenskega prava iz 28. člena Ustave, pravica do sodnega varstva človekovih pravic in pravica do odprave posledic njihove kršitve iz četrtega odstavka 15. člena Ustave ter pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave.

2.Pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena s tem, ker naj bi bil obsojen na nesorazmerno visoko kazen in povprečnino v primerjavi s soobsojencem P. Z. Ta je bil kot storilec obsojen na pogojno kazen enega leta in osmih mesecev zapora s preizkusno dobo petih let, pritožnik pa kot pomagač na pogojno kazen enega leta in desetih mesecev zapora s preizkusno dobo petih let. Pritožnik je v zahtevi za varstvo zakonitosti uveljavljal kršitev zakona zaradi tako izrečene kazenske sankcije, Vrhovno sodišče naj bi nepravilno štelo, da je pritožnik s tem uveljavljal nestrinjanje z izrečeno sankcijo. Po mnenju pritožnika nobena izmed sodb, izdanih v kazenskem postopku zoper njega, ni obrazložila, zakaj je bil P. Z. kaznovan z nižjo kaznijo. Nadalje pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče P. Z. naložilo povprečnino v višini 220.000 SIT, soobsojencu V. F. v višini 200.000 SIT, njemu pa višini 400.000 SIT, pri čemer naj Vrhovno sodišče te razlike ne bi obrazložilo.

3.Pravica iz 28. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena s tem, da je sodišče pri sojenju uporabilo KZ, ne pa Kazenski zakon Republike Slovenije (Uradni list SRS, št. 12/77 in nasl. – v nadaljevanju KZ/77) v zvezi s Kazenskim zakonom SFRJ (Uradni list SFRJ, št. 44/76 in nasl. – KZ SFRJ), ki sta veljala v času storitve kaznivega dejanja, čeprav naj bi KZ ne bil milejši. Pritožnik s tem v zvezi obširno pojasnjuje, da začetna pravna kvalifikacija državnega tožilca, ki je pritožnika obtožil po drugem odstavku 133. člena KZ/77, ni bila pravilna, saj soobsojenčevo ravnanje ni bilo protipravno in bi bilo zato dejanje treba pravno opredeliti po prvem odstavku 133. člena KZ/77. Državni tožilec je pozneje očitek o protipravnosti iz obtožnice umaknil in ga nadomestil z očitkom, da je soobsojenec ravnal v nasprotju z interesi pravne osebe. Kljub temu prvostopenjsko sodišče ni uporabilo določbe prvega odstavka 133. člena KZ/77, temveč določbe 244. člena KZ, ki pa za storilca po pritožnikovem mnenju ni milejši. Takšno, po pritožnikovem mnenju napačno pravno opredelitev je sprejelo tudi Vrhovno sodišče v izpodbijani sodbi.

4.Pravica do sodnega varstva človekovih pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena s tem, da se Vrhovno sodišče ni opredelilo do njegove trditve, da njegov namen ni bil pridobiti si protipravno premoženjsko korist, temveč pomagati soobsojencu, da skladno s sklepom registrskega sodišča pride na položaj direktorja, s tem pa svojemu podjetju pomaga do zaslužka.

5.Pravna jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave naj bi bila pritožniku kršena s tem, da je Vrhovno sodišče sprejelo stališče, po katerem je mogoče napako prvostopenjskega sodišča, ki pritožnika ni opozorilo, da se glavna obravnava začenja znova, sanirati s tem, da sodišče opravi vsa druga dejanja, ki so potrebna ob začetku glavne obravnave. Pritožnik se s tem ne strinja in meni, da v primeru, če bi sprejeli takšno stališče Vrhovnega sodišča, pravilo v Zakonu o kazenskem postopku (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – v nadaljevanju ZKP), ki zahteva, da je treba naznaniti, da se glavna obravnava začenja znova, ne bi bilo potrebno.

6.Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj ustavno pritožbo sprejme v obravnavo, izpodbijano sodbo razveljavi in vrne zadevo v novo sojenje.

B. – I.

7.Pritožnik Vrhovnemu sodišču očita, da je napačno presodilo pritožnikove navedbe v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo in da mu je odmerilo nesorazmerno visoko povprečnino. Ustavno sodišče ni instanca Vrhovnemu sodišču in ne presoja samih po sebi pravilnosti stališč, ki jih je to sprejelo ob odločanju o izrednih pravnih sredstvih. Stališče Vrhovnega sodišča je lahko predmet presoje le tedaj, kadar je z njim kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

8.Po pritožnikovem mnenju mu je bila s stališčem Vrhovnega stališča kršena pravica do enakosti pred zakonom iz 14. člena Ustave. Navedena pravica se v sodnih postopkih izraža predvsem skozi pravico do enakega varstva pravic, ki jo zagotavlja 22. člen Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji bi Vrhovno sodišče s svojim stališčem prekršilo pravico do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave tedaj, če bi bilo to stališče arbitrarno oziroma brez razumne pravne obrazložitve.

9.Pritožnik je v zahtevi za varstvo zakonitosti v zvezi z izrečeno kazensko sankcijo navedel, da je bil obsojen na strožjo kazen kot soobsojenca, čeprav sta onadva storila dve približno enakovredni kaznivi dejanji, sam pa le enega. Ob tem se je skliceval na načela enakosti pred zakonom, humanosti in zakonitosti ter na sorazmernost med kaznivim dejanjem in kaznijo. Vrhovno sodišče mu je odgovorilo, da s tem izraža nestrinjanje z izrečeno kaznijo, ne uveljavlja pa kršitve kazenskega zakona, saj ne trdi, da bi nižji sodišči z odločbo o sankciji prekoračili zakonsko pravico (5. točka 372. člena ZKP). Zato pritožnikovih navedb Vrhovno sodišče ni presojalo.

10.Stališče Vrhovnega sodišča, ki ga izpodbija pritožnik, je obrazloženo, obrazložitev pa temelji na zakonu in uveljavljenih pravnih argumentih, zato mu ni mogoče očitati arbitrarnosti.

11.Prav tako ni mogoče očitati arbitrarnosti načinu, s katerim je Vrhovno sodišče pritožniku določilo povprečnino v postopku z zahtevo za varstvo zakonitosti. V nasprotju s pritožnikovimi navedbami je Vrhovno sodišče pojasnilo, na podlagi česa je odmerilo povprečnino, saj je obrazložilo, da je pri tem upoštevalo trajanje in zamotanost postopka ter premoženjske razmere obsojenca. Obenem je v zvezi s pritožnikovim očitkom, da je Vrhovno sodišče soobsojencema odmerilo nižjo povprečnino, Ustavno sodišče ugotovilo, da je Vrhovno sodišče o njunih zahtevah za varstvo zakonitosti odločilo v skupnem postopku s skupno sodbo, o pritožnikovi zahtevi za varstvo zakonitosti pa v posebnem postopku.

12.Glede na navedeno je očitno, da Vrhovno sodišče s stališčem glede odmere sankcije in z odmerjeno povprečnino ni kršilo pritožnikove pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

B. – II.

13.Pritožnik navaja, da je Vrhovno sodišče, enako kot pred njim prvostopenjsko in drugostopenjsko sodišče, napačno pravno opredelilo njegovo ravnanje, zato napačno ugotovilo, da je novi KZ zanj milejši in ga posledično napačno obsodilo po določbah prvega in drugega odstavka 244. člena KZ.

14.Iz izpodbijane sodbe Vrhovnega sodišča izhaja, da je to na straneh 3–5 izpodbijane sodbe obrazložilo, zakaj je bilo treba soobsojenčevo ravnanje (in posledično ravnanje pritožnika kot pomagača) pravno opredeliti po drugem odstavku 133. člena KZ/77 in ne po prvem odstavku 133. člena KZ/77. V zvezi z dejstvom, da v 244. členu KZ protipravnost ni več izrecno določena kot znak kaznivega dejanja, je Vrhovno sodišče pojasnilo, da je protipravnost element vsakega kaznivega dejanja in da zato kopičenje tega izraza v opisu ni potrebno. Vrhovno sodišče je v obrazložitvi tudi opozorilo na več drugih odločb, v katerih je pojasnilo razmerje med drugim odstavkom 133. člena KZ/77 in 244. členom KZ.

15.V zvezi s pritožnikovim očitkom, da so navedena stališča Vrhovnega sodišča glede pravne kvalifikacije dejanja napačna, Ustavno sodišče pojasnjuje, da ni instanca Vrhovnemu sodišču in ne presoja samih po sebi pravilnosti stališč o uporabi materialnega prava. Stališče Vrhovnega sodišča je lahko predmet presoje le tedaj, kadar je z njim kršena kakšna človekova pravica ali temeljna svoboščina.

16.Po pritožnikovem mnenju so mu bile s takšno uporabo materialnega prava kršene pravice, ki mu jih zagotavlja načelo zakonitosti kazenskega prava iz 28. člena Ustave. Ustavno sodišče opozarja, da morebitna napaka pri razlagi kazenskega materialnega prava sama po sebi še ne pomeni kršitve načela zakonitosti iz 28. člena Ustave. Po ustaljeni ustavnosodni presoji bi sodna odločba kršila načelo zakonitosti kazenskega prava iz 28. člena Ustave tedaj, kadar bi sodišče, ki jo je izdalo:

– obdolženca spoznalo za krivega dejanja, ki ni določeno kot kaznivo z zakonom, oziroma da bi ga obsodilo na kazen ali drugo kazensko sankcijo, ki ni določena z zakonom (nullum crimen, nulla poena sine lege scripta);

– pri ugotavljanju obstoja kaznivih dejanj in izrekanju kazni uporabilo analogijo (nullum crimen, nulla poena sine lege stricta);

– obdolženca spoznalo za krivega dejanja, za katerega na podlagi kazenskopravnega predpisa ni mogel vedeti, ali je kaznivo ali ne (nullum crimen, nulla poena sine lege certa);

– kazenski zakon uporabilo retroaktivno, razen če je novejši zakon za storilca milejši (nullum crimen, nulla poena sine lege praevia).

17.Pritožnik predvsem izpodbija stališče Vrhovnega sodišča, da je pri očitanem dejanju v času njegove storitve šlo za kaznivo dejanje iz drugega odstavka 133. člena KZ/77, ki je določal kvalificirano obliko kaznivega dejanja zlorabe položaja ali pravic odgovorne osebe. Sam meni, da bi Vrhovno sodišče moralo uporabiti prvi odstavek 133. člena KZ/77, ki je določal temeljno obliko tega kaznivega dejanja. Navedena razlika tudi povzroča razliko med stališčem Vrhovnega sodišča, ki je odločilo, da je za pritožnika KZ milejši, in mnenjem pritožnika, ki šteje, da je zanj milejši KZ/77.

18.Pritožnik pri tem zatrjuje, da je Vrhovno sodišče kršilo načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave, saj je uporabilo zakon, ki ni veljal v času storitve dejanja, hkrati pa ta zakon po njegovem prepričanju ni milejši. Ker pa pritožnik tega, da zanj novejši zakon ni milejši, s trditvami v ustavni pritožbi ni izkazal, je očitno, da z izpodbijano sodbo ni bilo kršeno načelo zakonitosti iz 28. člena Ustave.

B. – III.

19.Pritožnik tudi navaja, da Vrhovno sodišče ni sprejelo stališča o njegovi trditvi, da sodbi Okrožnega in Višjega sodišča nista ugotovili namena pridobiti protipravno premoženjsko korist. S tem naj bi bila kršena pravica do sodnega varstva človekovih pravic iz četrtega odstavka 15. člena Ustave ter pravica do pritožbe iz 25. člena Ustave.

20.Pritožnik ne pojasni, zakaj naj bi domnevna opustitev odgovora Vrhovnega sodišča na njegove navedbe kršila njegovo pravico iz četrtega odstavka 15. člena Ustave. Glede njegove trditve, da naj bi mu Vrhovno sodišče kršilo pravico do pritožbe iz 25. člena Ustave, pa Ustavno sodišče pojasnjuje, da po ustaljeni ustavnosodni presoji pravica do pravnega sredstva iz 25. člena Ustave ne zagotavlja več od dvostopenjskega sojenja (kar v kazenskem postopku pomeni pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo). Zato se jamstva, ki izhajajo iz 25. člena Ustave, vključno z dolžnostjo sodišča odgovoriti na vse strankine navedbe v pravnem sredstvu, ne raztezajo tudi na zahtevo za varstvo zakonitosti kot izredno pravno sredstvo v kazenskem postopku.

21.To pa še ne pomeni, da Vrhovno sodišče, kadar odloča o izrednem pravnem sredstvu, nima dolžnosti opredeliti se do strankinih navedb. Skladno s prvim odstavkom 424. člena ZKP prav strankine navedbe glede relevantnih kršitev (te so naštete v prvem odstavku 420. člena ZKP) predstavljajo okvir presoje Vrhovnega sodišča. Morebitna neopredelitev Vrhovnega sodišča bi lahko pomenila kršitev procesnega prava, ki po ustaljeni ustavnosodni presoji v določenih primerih predstavlja kršitev pravice do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave (enako že v sklepu št. Up-351/04 dne 22. 12. 2005, sklep je priložen).

22.Ustavno sodišče ugotavlja, da pritožnik v zahtevi za varstvo zakonitosti ni izrecno uveljavljal, da nižji sodišči nista ugotovili namena pridobiti si protipravno premoženjsko korist. Namesto tega je uveljavljal le nasprotje med izrekom sodbe in obrazložitvijo ter pri tem navajal različna dejstva, iz katerih naj bi bilo razvidno, da je bilo njegovo ravnanje in ravnanje soobsojencev v interesu vseh vpletenih (torej tudi v interesu oškodovane pravne osebe), pa tudi zakonito. V zvezi s tem mu je Vrhovno sodišče odgovorilo (str. 5 obrazložitve izpodbijane sodbe), da pritožnik s tem izpodbija pravilnost ugotovitve dejanskega stanja, čemur pa postopek z zahtevo za varstvo zakonitosti skladno z drugim odstavkom 420. člena ZKP ni namenjen. Tako ne drži pritožnikov očitek, da mu Vrhovno sodišče sploh ni odgovorilo, odgovoru Vrhovnega sodišča pa arbitrarnosti ni mogoče očitati. Glede na navedeno je očitno, da niti v tem smislu ni bila kršena pritožnikova pravica do enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave.

B. – IV.

23.Pritožnik sodbi Vrhovnega sodišča očita še stališče, da je bila napaka prvostopenjskega sodišča, ki pritožnika ni izrecno obvestilo, da se glavna obravnava začenja znova, sanirana s tem, da je prvostopenjsko sodišče izvedlo vsa druga dejanja, iz katerih je bilo jasno razvidno, da se glavna obravnava začenja znova. Takšno stališče Vrhovnega sodišča naj bi kršilo pritožnikova jamstva v kazenskem postopku iz 29. člena Ustave.

24.Prva alineja 29. člena Ustave obdolžencu zagotavlja pravico, da ima primeren čas in možnosti za pripravo svoje obrambe. Če naj ima obdolženec primerne možnosti za pripravo obrambe, mora imeti v vsakem trenutku možnost vedeti, v kateri fazi kazenskega postopka se nahaja njegova zadeva in katera procesna dejanja lahko opravi. Če tega ne more vedeti, je kršena njegova pravica iz prve alineje 29. člena Ustave.

25.Ustavno sodišče je vpogledalo zapisnik glavne obravnave, ki je bila opravljena 17. 9. 1999. Iz njega izhaja, da predsednica senata pritožnika in soobtožencev ni izrecno obvestila, da se glavna obravnava začenja znova, česar pa, v nasprotju s pritožnikovimi trditvami, ne zahteva niti ZKP. Iz zapisnika sporne glavne obravnave je tudi razvidno, da je predsednica senata glavno obravnavo začela z ugotavljanjem navzočnosti vabljenih in s preverjanjem istovetnosti obdolžencev, čemur je sledil pouk o pravicah skladno s 320. členom ZKP ter branje obtožnice skladno s 321. členom ZKP. Vsi obdolženci, med njimi tudi pritožnik, so izjavili, da obtožnico razumejo, branili pa so se z zagovorniki, ki so bili na sporni glavni obravnavi tudi navzoči. Temu je sledil zagovor obdolžencev in dokazovanje.

26.Glede na takšen potek glavne obravnave in glede na dejstvo, da je obdolženca zastopala zagovornica, ki je bila navzoča, je očitno, da je bilo obrambi jasno, da se glavna obravnava začenja znova, predsednica senata pa je pritožnika tudi obvestila, kakšne pravice mu gredo in katera dejanja lahko opravi. Ta pouk je pritožnik po lastni izjavi tudi razumel. Zato je očitno, da z izpodbijanim stališčem Vrhovnega sodišča ni bila kršena pritožnikova pravica iz prve alineje 29. člena Ustave.

27.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic ali temeljnih svoboščin, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

28.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Janez Čebulj in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča, razen sodniku Jožetu Tratniku, ki je bil v zadevi izločen. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer