Jedro

Tožnik v postopku zaradi splošne neverodostojnosti ni izkazal utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi razlogov iz navedene konvencije. Tožnik je navajal kontradiktorne in nekonsistentne izjave glede bistvenih subjektivnih okoliščin, zaradi česar v postopku ni izkazal zadovoljive stopnje verodostojnosti. S takšnimi izjavami pa je, kot je sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka, pravilno sklepalo, vnesel dvom tudi v resničnost vseh svojih ostalih navedb in trditev, zato jih ni bilo mogoče sprejeti za verodostojne.

Izrek

1. Pritožbi se zavrneta in se potrdi izpodbijana sodba. 2. Tožnik sam trpi svoje stroške pritožbenega postopka

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o azilu (ZAzil-UPB2, Uradni list RS, št. 51/2006 in 134/2006-odl. US RS) zavrnilo tožnikovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18.6.2007, s katero je ta zavrnila tožnikovo prošnjo za priznanje azila v Republiki Sloveniji (1. točka izreka) in odločila, da mora zapustiti Republiko Slovenijo nemudoma po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka ). S sklepom (2. točka izreka sodbe in sklepa) je sodišče prve stopnje tožnika oprostilo plačila sodnih taks.

V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje povzema ugotovitev tožene stranke, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev azila v Republiki Sloveniji, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil, in tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje subsidiarne zaščite v Republiki Sloveniji, določenih v 3. odstavku 1. člena ZAzil. Tožena stranka je odločila v ponovljenem postopku in v svoji obrazložitvi navedla, da je tožnik v svoji vlogi dne 20.5.2004 navedel, da je zapustil izvorno državo, ker je v času vojne njegov oče sodeloval s Srbi kot vohun, po vojni pa so Albanci grozili, da bodo zato tožnika ubili. Navedel je, da je bil sam osebno med vojno simpatizer OVK. Tožena stranka je sledila napotilom prvostopnega in pritožbenega sodišča ter tožnika ponovno zaslišala, mu predočila vsa v postopku pridobljena poročila, da se je o njih lahko izjavil, predočila pa mu je tudi ugotovljene kontradiktornosti v njegovih izjavah oziroma v njegovi prošnji za priznanje azila v Republiki Sloveniji. Tožnik je bil že ob sprejemanju prošnje za azil na predpisanem obrazcu in tudi kasneje v postopku opozorjen na svoje pravice in obveznosti (4. odstavek 29. člen ZAzil). Ne glede na to pa je tožnik glede ključnih dejstev, kako je živel v izvorni državi in posledično glede ključnih okoliščin, ki naj bi pomenile individualno preganjanje, podal nasprotujoče in neprepričljive izjave, ki jih tudi sodišče šteje za neverodostojne. Tudi po presoji sodišča so tudi na podlagi zaslišanja ostale izjave tožnika neskladne in nepovezane in vzbujajo dvom v njihovo verodostojnost. Tožnik ni na verodostojen način izkazal subjektivnega strahu pred preganjanjem v izvorni državi. Tožena stranka je v izpodbijani odločbi napravila pravilno in logično oceno navedb tožnika glede zatrjevanj, kako se je preživljal pred odhodom iz izvorne države, na kakšen način je pridobil potni list, kdaj ga je zapustila mati oziroma kdaj je začel živeti sam "na cesti", in kakšni so njegovi pravi rojstni podatki. Pravilno je ugotovila, da se izjave tožnika o različnem dogodku v različnih obdobjih med seboj razlikujejo. Po presoji sodišča tožena stranka s tem, ko je uporabila pojem splošne verodostojnosti iz 4(5) člena Direktive Sveta 2004/83/ES z dne 29.4.2004 o minimalnih standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, ki se jim prizna status begunca ali osebe, ki iz drugih razlogov potrebujejo mednarodno zaščito in o vsebini te zaščite (Direktiva) ni zagrešila očitane kršitve materialnega prava. Sklicujoč se na 2. odstavek 71. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS,št. 105/2006), se sodišče prve stopnje v celoti sklicuje na obrazložitev tožene stranke v izpodbijani odločbi. Kot neutemeljen zavrača tožnikov tožbeni ugovor glede zmotno ugotovljenega dejanskega stanja in njegov očitek toženi stranki, ko je ocenjevala splošno verodostojnost tožnikovih izjav. Tudi ni utemeljen očitek toženi stranki, da tožnik ni imel možnosti, da bi kontradiktornosti v svojih izjavah pojasnil. Iz podatkov spisa izhaja, da je tožena stranka tožnika zaslišala v skladu v napotilom Upravnega in Vrhovnega sodišča RS, postavljena so mu bila tudi dodatna vprašanja, da bi ugotovila resnično stanje stvari. Tudi po presoji sodišča pa so tudi na podlagi zaslišanja ostale izjave tožnika neskladne in nepovezane ter vzbujajo dvom v njegovo verodostojnost. Tožena stranka je pravilno ocenila, da tožnik svoje verodostojnosti ni izkazal, niti da bi bil v izvorni državi preganjan v smislu ZAzil. Sodišče je izpodbijano odločbo presodilo tudi z vidika 3. odstavka 1. člena ZAzil. Tožena stranka je sledila napotilu sodišča in pridobila aktualna vprašanja o stanju na Kosovu in v D. (mesto, iz katerega prihaja tožnik), in s poročili tudi seznanila tožnika. Na podlagi poročil (naštetih v obrazložitvi izpodbijane odločbe) je tožena stranka tudi po presoji sodišča lahko ocenila, da je objektivna situacija v tožnikovi izvorni državi takšna, da se tožnik vanjo lahko vrne in zato ne izpolnjuje pogojev za podelitev subsidiarne zaščite na podlagi 3. odstavka 1. čl ena ZAzil. Tožnik ni z ničemer izkazal, da bi mu ob vrnitvi v izvorno državo grozila resna škoda v smislu 8. alinee 1. odstavka 2. člena ZAzil. Sodišče je pri presoji upoštevalo dejstvo, da je bil tožnik sam osebno med vojno simpatizer OVK, zato lahko dvomi, da bi bil kot družinski član sodelavca Srbov preganjan ob vrnitvi v izvorno državo. Pravilna je ugotovitev tožene stranke, da tudi, če bi bilo to resnično, bi bil glede na pridobljena poročila o stanju v izvorni državi, deležen ustrezne zaščite. Glede na navedena poročila, v katerih verodostojnost tudi sodišče nima pomislekov, je tožena stranka lahko zaključila, da tožnikovo življenje ob vrnitvi na Kosovo ne bi bilo ogroženo, saj bi mu bila s strani mednarodnih organov nudena ustrezna zaščita, če bi jo poiskal. Sodišče se strinja s stališčem tožene stranke, da ob dejstvu, da je tožnik tekom postopka postal polnoleten, poročil glede vračanja mladoletnih otrok brez spremstva ni bilo treba pridobiti, saj na odločitev o zadevi ne bi mogla vplivati. Zato tudi ni utemeljen tožbeni ugovor, da je tožena stranka v ponovnem postopku odločala brez sodelovanja strokovnjaka pedopsihiatra in brez sodelovanja psihologa za mladoletnike. Dejstvom, da je tožnik mlajši polnoletnik, na navedeno ne vpliva, protispisna pa je trditev, da je tožnik vključen v procesa integracije in šolanja. Tudi ne drži, da subjektivna komponenta utemeljenega strahu pred preganjanjem ni pravno relevantna. Subjektivni strah mora biti objektivno utemeljen, da je podano preganjanje, vendar pa ta objektivna utemeljenost strahu ni vezana samo na objektivno stanje v državi. Takšno stališče tudi izhaja po splošni razlagi pojma utemeljenega strahu pred preganjanjem, kot ga pojasnjuje Priročnik o postopkih in kriterijih za določitev statusa begunca (UNHCR, Ženeva, 1992, odstavek 38). Sodišče še navaja, zakaj je odločilo na seji, brez glavne obravnave.

Tožnik je dne 27.11.2007 vložil pritožbo po pooblaščenem odvetniku, dne 29.11.2007, pa jo je vložil tudi sam. V pritožbah uveljavlja vse pritožbene razloge po 75. členu ZUS-1. Predlaga, da Vrhovno sodišče RS izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podrejeno, da samo opravi glavno obravnavo ter spremeni sodbo sodišča prve stopnje ter tožniku prizna azil po 2. odstavku 1. člena ZAzil ali subsidiarno zaščito iz razlogov po 3. odstavku 1. člena ZAzil. V pritožbi, vloženi po odvetniku, prijavlja tudi stroške postopka.

V pritožbi, ki jo je vložil po odvetniku navaja, da tožena stranka in sodišče prve stopnje nista na ustrezen način ugotovila odločilnih dejstev. Podrobno navaja okoliščine, na katere je opozarjal v dosedanjih vlogah, ki so po njegovem mnenju v nasprotju z zaključki tožene stranke in sodišča prve stopnje, zaradi katerih je izpodbijana sodba nezakonita ker temelji na kršitvah procesnih pravic tožnika. Sodišče prve stopnje kljub tožnikovi zahtevi ni izvedlo glavne obravnave in ga ni zaslišalo, sodišče pa tudi ni utemeljilo odločanja o tožbi samo na javni seji. S tem je bistveno kršilo določbe postopka v upravnem sporu. Tožena stranka in sodišče prve stopnje tožniku nista omogočila, da ga pregleda izvedenec medicinske stroke - psihiater. Zmotni so zaključki sodišča, ki se nanašajo na neverodostojnost v tožnikovih izjavah o njegovem začasnem delu, o pridobitvi potnega lista, in v zvezi z jezikom (albanskim), ki ga tožnik uporablja. Neobrazložena in nelogična je trditev tožene stranke in sodišča, da UNMIK na Kosovu s predpisi zagotavlja svobodo gibanja. Razlogovanje tožene stranke in sodišča prve stopnje, da se je kriminal na Kosovu zmanjšal in da se je zmanjšalo število napadov in kaznivih dejanj proti Srbom, Romom in drugim manjšinam na Kosovu, je pavšalno in z ničemer obrazloženo. Sodišče prve stopnje je nekritično sledilo odločbi tožene stranke.

V pritožbi, ki jo je tožnik vložil sam, obširno ponavlja tožbene navedbo in še navaja: Argumentacija v obrazložitvi izpodbijane sodbe o neposredni uporabi Direktive EU namesto razlage pojma preganjanja, je po njegovem mnenju nelogična, nejasna in notranje protislovna, kar pomeni bistveno kršitev pravil postopka po Zakonu o pravdnem postopku (ZPP). Zgrešeno je pojmovanje sodišča prve stopnje, ki med pravne vire za odločanje o azilu, poleg Ženevske konvencije in ZAzil, prišteva tudi eno izmed direktiv EU. Direktive EU zavezujejo le države članice, da njihovo vsebino v določenem roku vnesejo v svojo nacionalno zakonodajo in šele, ko to storijo, postanejo take določbe zavezujoče za meddržavne subjekte in to kot določbe zakona, ne pa kot določbe Direktive EU (razen v izjemnih primerih, v katerih fizične in pravne osebe lahko uveljavljajo svoje pravice nasproti državi neposredno na podlagi Direktive EU, če država direktive ni pravočasno implementirala v svojo zakonodajo). Napačna je uporaba materialnega prava z neposredno uporabo Direktive. Sodišče prve stopnje ni odgovorilo na večino tožbenih ugovorov. Pri večini ugovorov se je pavšalno sklicevalo na obrazložitev tožene stranke. Subsidiarna zadostna zaščita se utemeljuje z "nesklepčnimi argumenti". Trditev, da bi bil tožnik "deležen ustrezne zaščite glede na pridobljena poročila" kaže na to, da sodišče teh poročil ni resno proučilo.

Odgovori na pritožbo niso bili vloženi.

Ad 1) Pritožbi nista utemeljeni.

Po presoji pritožbenega sodišča je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in temelji na zakonu. Pritožbeno sodišče se strinja tudi z razlogi izpodbijane sodbe. Uveljavljani pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava ni podan.

Po določbi 1. alinee 1. odstavka 35. člena ZAzil, na kateri temelji odločitev tožene stranke, ki jo je sodišče prve stopnje potrdilo, se prošnja za azil kot neutemeljena zavrne, če pristojni organ ugotovi, da prosilec za azil ne izpolnjuje pogojev za azil in priznanje statusa begunca po 2. in 3. odstavku 1. člena tega zakona. ZAzil v 2. odstavku 1. člena določa, da daje Republika Slovenija zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito iz razlogov, določenih v Konvenciji o statusu beguncev in Protokolu o statusu beguncev (Ženevska konvencija). To pa je zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem, osnovanem na rasi, veri, narodnostni pripadnosti in pripadnosti določeni družbeni skupini ali pripadnosti določenemu političnemu prepričanju.

V upravnem postopku je bilo ugotovljeno, da A.A. ne izpolnjuje pogojev, določenih v 2. odstavku 1. člena ZAzil, torej pogojev za priznanje azila, določenih v Ženevski Konvenciji, saj v postopku zaradi splošne neverodostojnosti ni izkazal utemeljenega strahu, da bi bil v izvorni državi preganjan zaradi razlogov iz navedene konvencije. Tožnik je navajal kontradiktorne in nekonsistentne izjave glede bistvenih subjektivnih okoliščin (podrobno navedenimi v obrazložitvi izpodbijane sodbe), zaradi česar v postopku ni izkazal zadovoljive stopnje verodostojnosti. S takšnimi izjavami pa je, kot je sodišče prve stopnje in pred njim tožena stranka, pravilno sklepalo, vnesel dvom tudi v resničnost vseh svojih ostalih navedb in trditev, zato jih ni bilo mogoče sprejeti za verodostojne, ob tem, da iz podatkov predloženih spisov izhaja, da je bil seznanjen s svojimi pravicami in obveznostmi v tem postopku (da aktivno sodeluje z organom, da izčrpno predstavi in pojasni vsa dejstva in okoliščine, ki so mu znane in utegnejo biti pomembna za priznanje azila, da omogoči pristojnemu organu dostop do vseh razpoložljivih dokazov ter predloži vse listine in potrdila, ki jih ima in ki so pomembna za postopek, da mora podati verodostojne in prepričljivo obrazložene razloge, s katerimi utemeljuje svojo prošnjo za azil, če drugih dokazov o okoliščinah, zaradi katerih je zapustil izvorno državo nima), ki so določene v 24. členu in 3. odstavku 29. člena ZAzil .

Pritožnik meni, da je bila prošnja za azil nezakonito zavrnjena tudi iz razloga, ker je tožena stranka štela, da ni dokazal svoje splošne verodostojnosti. Kot navedeno, morajo prosilci za azil prepričljivo in verodostojno navesti vsa bistvena dejstva že v prošnji za azil (29. člen ZAzil). Pristojni organ mora v postopku med drugim ugotavljati resničnost, logičnost in skladnost navedb prosilca za azil, saj tudi na ta način ugotavlja relevantno dejansko stanje. Tožena stranka je, kot izhaja iz izpodbijane sodbe, pritožniku na zaslišanju predočila posamezne nejasnosti in razlike v samem njegovem zaslišanju ter izjavo, ki jo je podal pri podaji prošnje. Svoje ugotovitve in zaključke je obširno in natančno pojasnila, ter tudi na te oprla svojo odločitev. Prvostopno sodišče je sledilo zaključkom tožene stranke in ocenilo, da je odločitev pravilna. Glede na vsebinsko opredelitev pojma strahu pred preganjanjem, se je tožena stranka oprla na opredelitev pojmov v Ženevski konvenciji in Direktivi, ki sicer še ni bila implementirana v naš zakon, vendar pa jo je po presoji pritožbenega sodišča možno uporabiti kot razlagalni pripomoček.

Sodišče in tožena stranka sta pravilno uporabila tudi določbe ZAzil, ki se nanašajo na subsidiarno zaščito. Po 3. odstavku 1. člena ZAzil Republika Slovenija daje subsidiarno zaščito tujcem, ki zaprosijo za zaščito v Republiki Sloveniji in ne izpolnjujejo pogojev za pridobitev statusa begunca, če obstaja utemeljen razlog za prepričanje, da bi tujec ob vrnitvi v matično državo oziroma državo nekdanjega stalnega prebivališča, če gre za osebo brez državljanstva, soočen z utemeljenim tveganjem, da utrpi resno škodo. Po 8. alinei 1. odstavka 2. člena ZAzil resna škoda zajema (a) smrtno kazen ali usmrtitev; (b) mučenje ali nehumano ali ponižujoče ravnanje ali kazen prosilca v izvorni državi ali (c) resno in individualno grožnjo za življenje ali osebnost civilista zaradi samovoljnega nasilja v situacijah mednarodnega ali notranjega oboroženega spopada. Takih okoliščin, kot izhaja iz izpodbijane sodbe in podatkov v predloženih spisih, tožnik niti ni zatrjeval, niti takšno stanje v tožnikovi izvorni državi ne izhaja iz poročil, na katera je svojo odločitve pravilno oprla tožena stranka.

Pritožbeno sodišče se strinja z ugotovitvijo sodišča prve stopnje v obrazložitvi izpodbijane sodbe, da z dnem objave postane navedena Direktiva del notranjega prava članice, s potekom roka za nacionalno implementacijo pa postanejo tiste njene določbe, ki so tega sposobne, tudi neposredno uporabljive. Razlaga pojma preganjanje, kot jo poda 9. člen Direktive, ima tudi po mnenju pritožbenega sodišča torej obliko neposredno uporabljive pravne norme, zato sta tako tožena stranka kot državni organ, kot tudi sodišče, nanjo vezana, čeprav je ta pojem v kontekstu člena 1(a) (2) Ženevske konvencije brez dvoma mogoče razlagati tudi drugače. Takšno stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v sodbi, št. I Up 679/2007-2. Glede na navedeno pritožbeno sodišče meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožena stranka s tem, ko je neposredno uporabila pojem preganjanja in splošne verodostojnosti iz Direktive, ni zagrešila kršitve materialne zakonodaje, pravilna.

Pritožbeno sodišče zavrača pritožbeni razlog bistvene kršitve določb postopka v upravnem sporu, ki naj bi jo sodišče prve stopnje storilo s tem, da naj se ne bi opredelilo do vseh tožbenih navedb. Ni obveznost sodišča, da se opredeli do tistih navedb stranke, ki za odločitev o zadevi niso bistvene ali so očitno neutemeljene. Pri tem tudi ni nujno, da je opredelitev do navedbe stranke izrecna, ampak zadostuje, da odgovor smiselno izhaja iz obrazložitve. Prav tako prvostopno sodišče ni dolžno ponavljati materialnopravnih razlogov za odločitev, s katero se strinja, če je obrazložitev tožene stranke dovolj izčrpna in popolna. S tem ko je sodišče prve stopnje ocenilo odločitev tožene stranke kot pravilno in zakonito, je pritrdilo tudi njenim ugotovitvam in pojasnilom.

Po presoji pritožbenega sodišča okoliščina, da sodišče prve stopnje v tej zadevi tožnika ni zaslišalo, tudi ob upoštevanju ustavne zahteve za enako varstvo pravic, ni mogla vplivati na zakonitost in pravilnost izpodbijane sodbe. V obravnavanem upravnem sporu izdaja sodbe brez glavne obravnave ni ravnanje v nasprotju z določbami ZUS-1 (4. odstavek 75. člena ZUS-1. Glavna obravnava je namenjena izvajanju dokazov, ki so za odločitev pomembni (2. odstavek 51. člena ZUS-1). V skladu z določbo 2. odstavka 59. člena ZUS-1 je glavna obravnava namenjena izvajanju dokazov, kadar in kolikor je to potrebno za odločitev, pa ti dokazi niso bili že izvedeni ali če druga dejstva kažejo na to, da jih je treba drugače presoditi. Strankin predlog za izvajanje dokazov mora biti obrazložen, obstoj in pravna pomembnost predlaganih dokazov mora biti utemeljena s stopnjo verjetnosti, kar pomeni, da mora stranka navesti konkretne okoliščine, ki bi jih bilo z izvajanjem določenega dokaza ugotoviti in utemeljiti, v čem naj bi bile za odločitev Kot izhaja iz sodnega spisa, tožnik v tožbi, in sedaj v pritožbi zoper izpodbijano sodbo, ni navedel nobenih okoliščin ali dejstev oziroma ni predlagal nobenih drugih dokazov, ki naj bi jih sodišče na glavni obravnavi izvedlo in bi lahko vplivali na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, niti ni navedel v čem bi se njihovo zaslišanje na obravnavi razlikovalo od njene izjave v prošnji za azil oziroma na zaslišanju v upravnem postopku. Sodišče prve stopnje se je opredelilo tudi do sodelovanja psihologa v tem postopku. Ob takšni ugotovitvi je prvostopno sodišče po presoji pritožbenega sodišča utemeljeno odločilo na seji senata, kar pa ni vplivalo ali moglo vplivati na zakonitost in pravilnost sodbe. Protispisen je pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje ni obrazložilo, zakaj je odločalo na seji in ni opravilo glavne obravnave.

Na drugačno odločitev ne morejo vplivati pritožbeni ugovori, ki jih je tožnik uveljavljal že kot tožbene ugovore in jih je po presoji pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje pravilno presodilo.

Sodišče prve stopnje ni samo ugotavljalo dejanskega stanja, zato na podlagi 1. odstavka 73. člena ZUS-1 ni mogoče z uspehom uveljavljati pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

Pritožbeno sodišče ni ugodilo tožnikovemu predlogu, da samo opravi glavno obravnavo, ker niso izpolnjeni pogoji iz 1. odstavka 80. člena ZUS-1. Glede na to, da niso podani uveljavljani pritožbeni razlogi in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena ZUS-1 neutemeljeno pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Ad 2) Tožnik s pritožbo v upravnem sporu ni uspel, zato sam krije svoje stroške pritožbenega postopka (1. odstavek 165. člena in 1. odstavek 154. člena Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 1. odstavkom 22. člena ZUS-1).