Jedro

Zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike izvzete iz določbe drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP.

Zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožniku.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II. Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1. Z izpodbijanim sklepom je Finančna uprava Republike Slovenije (v nadaljevanju: FURS) v točki 1 izreka odločila, da se zoper tožnika opravi davčna izvršba dolgovanega zneska obveznosti, od katerega znaša na dan 6. 11. 2018 glavnica 6.205,97 EUR, zamudne obresti 2.918,19 EUR in stroški sklepa 10,00 EUR, kar znaša skupaj 9.134,16 EUR (1. točka izreka). V 2. točki izreka je odločila, da se davčna izvršba opravi z rubežem denarnih sredstev, ki jih ima tožnik pri banki A. d.d., ki je po 3. in 4. točki izreka dolžna opraviti rubež sredstev do višine davčnega dolga, pri čemer je dolžna zarubljena denarna sredstva prenesti na prehodni podračun MF FURS. Od označenih glavnic v tabeli iz točke 4 izreka izpodbijanega sklepa je dolžna obračunati in plačati nadaljnje zamudne obresti za obdobje od 7. 11. 2018 do vključno dneva plačila posamezne obveznosti. V 5. točki izreka je FURS banki prepovedala, da tožniku izplača denarna sredstva, tožniku pa je prepovedala razpolaganje z zarubljenimi sredstvi, dokler ne bo poravnan celoten dolg po sklepu o davčni izvršbi z zamudnimi obrestmi, do vključno dneva plačila dolga. Po 6. točki izreka plača vse stroške davčne izvršbe tožnik, po 7. točki pa pritožba ne zadrži začete davčne izvršbe.

2. V obrazložitvi izpodbijanega sklepa se FURS sklicuje na določbe Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2), ki urejajo davčno izvršbo, in na knjigovodske evidence, iz katerih izhaja, da tožnik v predpisanem roku ni poravnal obveznosti, ki so navedene v izreku sklepa. Zato je bila na podlagi 143. člena ZDavP-2 začeta davčna izvršba.

3. Zoper izpodbijani sklep je tožnik vložil pritožbo, ki jo je Ministrstvo za finance (v nadaljevanju: Ministrstvo) z odločbo zavrnilo. V obrazložitvi odločbe Ministrstvo ugotavlja, da so v tabeli iz 4. točke izreka izpodbijanega sklepa nekateri izvršilni naslovi navedeni napačno, kar pa po njegovem mnenju ne predstavlja razloga za odpravo, saj ugotovljene pomanjkljivosti ne vplivajo na pravilnost odmere davčne obveznosti. Zneski posameznih obveznosti in datumi izvršljivosti so namreč navedeni pravilno.

4. Ministrstvo v nadaljevanju citira določbe Zakona o finančnem poslovanju podjetij, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (v nadaljevanju: ZFPPIPP), na podlagi katerih ugotavlja, da odpust obveznosti tožnika v stečajnem postopku na podlagi sklepa z dne 13. 8. 2018 ne učinkuje na obveznosti iz naslova prispevkov za socialno varnost iz obdobja od maja leta 2011 do novembra leta 2012 ter na globo v znesku 800,00 EUR. Terjatve za plačilo prispevkov imajo namreč po določbi drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP status prednostnih terjatev in so v skladu z drugim odstavkom 408. člena ZFPPIPP izvzete iz odpusta obveznosti, kar velja tudi v primeru, ko se neplačani prispevki nanašajo na dolžnika kot zasebnika. Usodo glavnice pa delijo v skladu z določbo četrtega odstavka 3. člena Zakona o davčnem postopku (v nadaljevanju: ZDavP-2) tudi zamudne obresti od neplačanih prispevkov.

5. Na očitek tožnika, da je bila globa v višini 800,00 EUR v preteklosti poravnana, Ministrstvo odgovarja, da mora zavezanec za davek za svoje trditve v davčnem postopku po prvem odstavku 76. člena ZDavP-2 predložiti dokaze. Temu dokaznemu bremenu tožnik ni zadostil, saj glede zatrjevanega plačila ni predložil nobenih dokazil. Iz dokumentacije spisa pa izhaja, da sta bili tožniku izdani dve odločbi o prekršku s podobnima številkama, in sicer odločba št. DT 71011-1082/2012-3 (09-122-02) z dne 21. 11. 2012 ter odločba št. DT 71011-1082/2013-3 (09-122-02) z dne 21. 11. 2013. Z vsako izmed njih je bila tožniku izrečena globa v višini 800,00 EUR. Iz podatkov spisa izhaja, da je bilo plačilo globe v znesku 800,00 EUR dne 27. 3. 2014 knjiženo po odločbi z dne 21. 11. 2012. Da bi bila poravnana tudi globa po odločbi z dne 21. 11. 2013, ki je predmet izpodbijanega sklepa, iz spisa ni razvidno. Tožnik je v skladu s 152. členom ZDavP-2 dolžan poravnati tudi nastale stroške davčne izvršbe, ki po Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku za izdajo sklepa o davčni izvršbi na denarna sredstva pri bankah in hranilnicah znašajo 10,00 EUR.

6. Zoper sklep o davčni izvršbi je tožnik vložil tožbo v upravnem sporu, v kateri zatrjuje, da so obveznosti iz naslova neplačanih socialnih prispevkov za zasebnike, na katere se nanaša izpodbijani sklep, prenehale v postopku osebnega stečaja tožnika zaradi odpusta obveznosti dne 13. 8. 2018 na podlagi določbe drugega odstavka 408. člena v zvezi z drugim odstavkom 21. člena ZFPPIPP. Neplačani socialni prispevki se namreč ne nanašajo na zaposlene delavce, saj gre za prispevke, ki bi jih tožnik moral plačati zase osebno. Z neplačilom prispevkov je škoda nastala izključno njemu. Namen 408. člena ZFPPIPP je v zaščiti interesov delavcev stečajnega dolžnika, kar potrjuje tudi sodba Upravnega sodišča Republike Slovenije v zadevi opr. št. I U 1512/2015. Drugačno stališče bi pomenilo neenako obravnavo zasebnikov ter nosilcev pravnih oseb z omejeno odgovornostjo, ki po izbrisu družbe iz sodnega registra (za razliko od samostojnih podjetnikov) niso dolžni plačati ničesar več.

7. V posledici navedenega tožnik tudi ni dolžan plačati stroškov sklepa o izvršbi in zakonskih zamudnih obresti od neplačanih prispevkov. ZFPPIPP v 408. členu taksativno našteva vrste terjatev, na katere odpust obveznosti ne učinkuje, med katerimi pa pripadajoče obresti niso navedene. Te po mnenju tožnika predstavljajo navadno in ne prednostno terjatev, zaradi česar se po ZFPPIPP ne uvrščajo v varovano kategorijo terjatev, na katere odpust obveznosti nima učinka.

8. Glede globe v višini 800,00 EUR tožnik pojasnjuje, da mu je bila, kolikor mu je znano, naložena v plačilo le ena globa v višini 800,00 EUR in ne dve, kot to navaja toženka. Ker dokazila o plačilu nima, predlaga, da toženka predloži izpisek odprtih postavk iz tega naslova.

9. Ker so obveznosti iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike ugasnile s pravnomočnostjo sklepa o odpustu obveznosti, terjatev iz naslova globe pa je prenehala s plačilom, tožnik sodišču predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijani sklep odpravi ter vrne zadevo organu v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo stroškov postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

10. V odgovoru na tožbo toženka poudarja, da ZFPPIPP v drugem odstavku 21. člena ne razlikuje med prispevki za zasebnike in prispevki za zaposlene delavce, kar pomeni, da imajo terjatve iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike status prednostnih terjatev in so na podlagi drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP izvzete iz odpusta obveznosti. Takšno stališče je Upravno sodišče Republike Slovenije zavzelo v sodbi opr. št. II U 394/2017 z dne 11. 6. 2019, ki je bila izdana v vsebinsko primerljivi zadevi. Glede navedb tožnika v zvezi s plačilom globe pa toženka dodaja, da je iz vpogleda v knjigovodsko kartico razvidno, da je v času izdaje izpodbijanega sklepa tožnik iz naslova neplačane globe dolgoval 800,00 EUR. Ker sta bili izdani odločbi o prekršku tožniku tudi vročeni, toženka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

11. V obravnavani zadevi je senat tukajšnjega sodišča v skladu s tretjim odstavkom 13. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju: ZUS-1) na seji dne 12. 1. 2022 odločil in izdal sklep, da bo v skladu s 3. alinejo drugega odstavka 13. člena ZUS-1 v predmetnem upravnem sporu odločeno po sodnici posameznici.

12. Tožba ni utemeljena.

13. V obravnavani zadevi med strankama ni sporno, da je Okrožno sodišče v Mariboru v postopku tožnikovega osebnega stečaja št. St 2397/2016 dne 13. 8. 2018 izdalo sklep o odpustu obveznosti, s katerim je med drugim sklenilo, da se odpustijo obveznosti stečajnega dolžnika, ter da odpust učinkuje na vse terjatve upnikov do stečajnega dolžnika, ki so nastale do začetka postopka osebnega stečaja dne 23. 5. 2016, razen za terjatve iz drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP.

14. Med strankama pa je sporno, ali terjatve toženke do tožnika iznaslova neplačanih prispevkov za socialno varnost za zasebnike (to je za tožnika kot samostojnega podjetnika osebno) s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi predstavljajo terjatve, ki so na podlagi določb ZFPPIPP izvzete iz odpusta obveznosti. Prav tako je sporno, ali je bila z izpodbijanim sklepom davčna izvršba utemeljeno začeta zaradi neplačane globe, izrečene v postopku o prekršku.

15. Po mnenju toženke so terjatve iz naslova prispevkov za socialno varnost za zasebnike prednostne, kar pomeni, da nanje odpust obveznosti, do katerega je prišlo v postopku tožnikovega osebnega stečaja, v skladu z 408. členom ZFPPIPPne učinkuje. S tem stališčem se strinja tudi sodišče. ZFPPIPP namreč v drugem odstavku 408. člena med drugim določa, da odpust obveznosti ne učinkuje za prednostno terjatev iz drugega odstavka 21. člena tega zakona. Drugi odstavek 21. člena ZFPPIPP pa določa, da so v postopkih zaradi insolventnosti prednostne terjatve tudi nezavarovane terjatve za plačilo prispevkov, ki so nastale pred začetkom postopka zaradi insolventnosti. Citirana določba se nanaša na prispevke na splošno, saj zakon ne določa, da bi bile terjatve za plačilo prispevkov za zasebnike iz citirane določbe izvzete. Določba drugega odstavka 21. člena ZFPPIPP je po presoji sodišča jasna in ne dopušča razlage, za katero se zavzema tožnik, ki meni, da citirane zakonske določbe glede na njen namen ni mogoče uporabiti v primeru neplačanih prispevkov za socialno varnost zasebnikov. Da sklep o odpustu obveznosti v postopku stečaja ne učinkuje na neplačane prispevke, ne glede na to v čigavo korist bi morali biti plačani, potrjuje tudi ustaljena upravnosodna praksa.1

16. Neutemeljeno je tudi sklicevanje tožnika na neenako obravnavo zasebnikov in „nosilcev pravnih oseb z omejeno odgovornostjo“. Družbeniki kapitalskih družb namreč za obveznosti družbe že po samem zakonu (za razliko od zasebnikov - samostojnih podjetnikov) praviloma s svojim osebnim premoženjem ne odgovarjajo (7. člen Zakona o gospodarskih družbah; v nadaljevanju ZGD-1). Izjemo predstavlja spregled pravne osebnosti, ko tudi družbeniki pod določenimi pogoji za obveznosti družbe do upnikov, odgovarjajo s svojim osebnim premoženjem (8. člen ZGD-1 in prvi odstavek 442. člena ZFPPIPP). Ker po presoji sodišča položaj podjetnika posameznika in družbenika kapitalske družbe z vidika odgovornosti za nastale obveznosti ni primerljiv, se tožnik na neenako obravnavo ne more uspešno sklicevati.

17. Prav tako so neutemeljene navedbe glede učinkovanja sklepa o odpustu obveznosti na zakonske zamudne obresti, ki izhajajo iz neplačila prispevkov za socialno varnost. Tožnik v zvezi s tem navaja, da obresti ni mogoče šteti za prednostne terjatve, saj v 408. členu ZFPPIPP niso navedene. Po presoji sodišča se je pritožbeni organ v zvezi s tem pravilno skliceval na četrti odstavek 3. člena ZDavP-2, ki med drugim določa, da so obresti, ki jih odmerioziroma izreka davčni organ, pripadajoče dajatve, ki se štejejo za davek iz drugega odstavka tega člena, če ni s tem zakonom drugače določeno. To pomeni, da zamudne obresti kot pripadajoče dajatve delijo usodo glavnice, kar za obravnavani primer pomeni, da niso bile odpuščene s sklepom o odpustu obveznosti in jih je davčni organ utemeljeno naložil v plačilo tožniku. Četrti odstavek 3. člena ZDavP-2 je po presoji sodišča v razmerju do določb ZFPPIPP lex specialis, zato ni utemeljeno tožnikovo stališče, da zamudne obresti nisoprednostne terjatve, ker v 408. členu ZFPPIPP niso izrecno naštete. Takšno stališče potrjuje tudi upravnosodna praksa.2

18. Po izrecni določbi 3. točke drugega odstavka 408. člena ZFPPIPP odpust obveznosti v postopku osebnega stečaja ne učinkuje na terjatve iz naslova globe, izrečene v postopku o prekršku. Temu tožnik v tožbi ne oporeka, navaja pa, da je terjatev iz naslova globe, ki se izterjuje v postopku davčne izvršbe, plačal. Tožnik v upravnem postopku, niti v postopku upravnega spora, za svojo trditev ni predložil nobenega dokaza, čeprav je dokazno breme, kot na to pravilno opozarja pritožbeni organ, po določbi prvega odstavka 76. člena ZDavP-2 na njegovi strani. Pritožbeni organ je glede navedenega v obrazložitvi odločbe pojasnil, da sta bili tožniku v postopku o prekršku izrečeni dve globi, in da je po podatkih FURS plačal le eno globo, glede druge, neplačane, pa je pojasnil, da se nanaša na odločbo prekrškovnega organa z dne 21. 11. 2013, glede katere je bila z izpodbijanim sklepom tudi začeta davčna izvršba. Ker navedeno po ugotovitvi sodišča potrjujejo tudi listine upravnega spisa (odločbi o prekršku št. DT 71011-1082/2012-3 (09-122-02) z dne 21. 11. 2012 ter št. DT 71011-1082/2013-3 (09-122-02) z dne 21. 11. 2013 z dokaziloma o vročitvi ter dokazilo o knjižbi plačila globe v višini 800,00 EUR po odločbi št. DT 71011-1082/2012-3 (09-122-02) z dne 21. 11. 2012), je sodišče ugovor tožnika o neutemeljenosti začete izvršbe za znesek globe zavrnilo.

19. Ker je bil sklep o davčni izvršbi na tožnikova denarna sredstva pri banki izdan v skladu z zakonom, je neutemeljen tudi očitek, ki se nanaša na odmero stroškov postopka pred davčnim organom.

20. Glede na obrazloženo je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

21. O zadevi je odločilo izven glavne obravnave na podlagi pisnih vlog strank in predlaganih pisnih dokazov, saj sta se stranki izvedbi glavne obravnave na podlagi 279.a. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 v vlogah z dne 17. 1. 2022 odpovedali.

22. Odločitev o stroških temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1, po katerem v primeru, če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka.

1 Tako Upravno sodišče RS v sodbah opr. št. II U 120/2017 z dne 15. 5. 2019, I U 2505/2018 z dne 19. 11. 2019, II U 394/2017 z dne 11. 6. 2019, I U 1916/2019 z dne 30. 12. 2020, I U 913/2019 z dne 30. 3. 2021). 2 Tako Upravno sodišče RS v sodbah opr. št. I U 1584/2019 z dne 22. 9. 2020, I U 1633/2019 z dne 7. 10. 2020 ter I U 1585/2019 z dne 23. 2. 2021.