Jedro

Izvedenca ne navajata, da bi proučevala in zbirala dodatno dokumentacijo. Kljub temu sta v stroškovniku priglasila nagrado za zbiranje in študij dodatne dokumentacije. Ker ta nagrada skladno z 49. členom Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih pripada izvedencu oziroma izvedenskemu organu le, če je izkazano, da je bilo potrebno zbirati in proučevati dodatno dokumentacijo, kar pa v sporni zadevi ni bilo izkazano, izvedenski organ do nagrade iz tega naslova ni upravičen.

Izrek

Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijani sklep v I. točki izreka spremeni tako, da se znesek „1.038,45 EUR zniža na znesek „946,45 EUR“, znesek „228,46 EUR“ na znesek „208,22 EUR“. V I. in II. točki izreka pa se znesek „1.266,91 EUR“ zniža na znesek „1.154,67 EUR“.

V ostalem se pritožba zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom Komisiji za fakultetna izvedenska mnenja pri fakulteti A. Univerze v B. za izvedensko mnenje z dne 3. 6. 2014 priznalo nagrado in nadomestilo za stroške v višini 1.038,45 EUR in 22 % DDV v višini 228,46 EUR, kar skupaj znaša 1.266,91 EUR (I. točka izreka). Priznani znesek „1.266,91 EUR“ se nakaže na podračun izvedenskega organa, ki je zavezanec za plačilo DDV (II. točka izreka). Plačilo nagrade in stroškov je naložilo toženi stranki (III. točka izreka).

Zoper I. in II. točko izreka je pritožbo vložila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov. V pritožbi navaja, da sklep izpodbija glede priznane nagrade za proučevanje dodatne dokumentacije in priznanih materialnih stroškov v višini 7,5 % od odmerjene nagrade. Po mnenju tožene stranke je sodišče izvedenskemu organu neutemeljeno priznalo nagrado za proučevanje dodatne dokumentacije po 49. členu Pravilnika o sodnih izvedencih in sodnih cenilcih (Pravilnik, Ur. l. RS, št. 88/2010 s spremembami). Sodišče je izvedenskemu organu, kot to izhaja tudi iz sklepa o postavitvi izvedenskega organa, priložilo sodni spis, upravni spis in zdravstveni karton tožnice. Izvedenski organ tako ni zbiral dodatne dokumentacije, saj je zdravstveni karton za izvedenski organ pridobilo že sodišče. To pomeni, da izvedenskemu organu nagrada po 49. členu Pravilnika ne pripada. Odločitev sodišča odstopa tudi že od ustaljene sodne prakse kot na primer Psp 215/2014 z dne 22. 5. 2014, Psp 619/2005 z dne 14. 12. 2005. Nadalje tožena stranka še navaja, da je sodišče v zvezi s priznanjem materialnih stroškov v višini 7,5 % od priznane nagrade, kar predstavlja 72,45 EUR, zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP, saj se izpodbijani sklep v tem delu ne da preizkusiti. Sodišče ni pojasnilo, zakaj in na podlagi česa je izvedenskemu organu priznalo nagrado v zahtevani višini. Odločitev odstopa od ustaljene sodne prakse v podobnih primerih, ko sodišča priznavajo materialne stroške v višini 5 % od priznane nagrade. Predmetna zadeva ne odstopa od povprečnega standarda. Materialni stroški v višini 7,5 % od odmerjene nagrade bi se lahko priznali le v primeru, ko bi bile potrebne dodatne preiskave, analize, posvetovanje s strokovnjaki s tujine in podobno. Za takšen primer pa v konkretni zadevi ne gre. Izvedenskemu organu so tako nastali le materialni stroški za poštnino, uporabo računalniške opreme, papir, toner in ostali potrošni material. Po mnenju tožene stranke bi bilo tako mogoče izvedenskemu organu priznati največ 5 % od odmerjene nagrade, torej znesek v višini 43,70 EUR. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sklep v izpodbijanem delu spremeni tako, da višino nagrade in stroškov ustrezno zmanjša in sicer na največ 917,70 EUR in posledično 22 % DDV na največ 201,89 EUR, skupen znesek pa na 1.119,59 EUR oziroma podredno, da sklep v izpodbijanem delu razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Pritožba je delno utemeljena.

Po preizkusu zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo kršitev, na katere pritožbeno sodišče na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami) pazi po uradni dolžnosti. Četudi sodišče prve stopnje ni podrobneje pojasnilo razlogov za posamezno odločitev glede višine priznanih stroškov, je izpodbijani sklep mogoče preizkusiti, saj se sklicuje na določbe Pravilnika. Zatrjevana absolutna bistvena kršitev določb postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP zato ni podana.

Utemeljen pa je pritožbeni očitek, da ni pogojev za priznanje nagrade za zbiranje in proučevanje dodatne medicinske dokumentacije. Sodišče je s sklepom št. III Ps 415/2012 z dne 18. 4. 2014 izdelavo izvedenskega mnenja naložilo izvedenskemu organu. Iz I. točke sklepa izhaja, da je bilo organu naloženo, da izvedensko mnenje poda po proučitvi razpoložljive medicinske dokumentacije, ki se nahaja v sodnem in upravnem spisu ter v zdravstvenem kartonu ter po osebnem pregledu tožnice. Izvedenskemu organu je bil poleg sodnega spisa predložen tudi upravni spis in pa zdravstveni karton tožnice. Niti iz izvedenskega mnenja, niti iz stroškovnika za opravljeno izvedensko delo ne izhaja, da bi izvedenski organ zbiral in proučeval dodatno dokumentacijo. Tako iz izvedenskega mnenja izrecno izhaja, da sta izvedenca pregledala celoten sodni spis ter zdravstveni karton tožnice in pa tožnico osebno pregledala. Izvedenca torej niti ne navajata, da bi proučevala in zbirala dodatno dokumentacijo. Kljub temu pa sta v stroškovniku priglasila vsak po 46,00 EUR za zbiranje in študij dodatne dokumentacije. Ker ta nagrada skladno z 49. členom pripada izvedencu oziroma izvedenskemu organu le, če je izkazano, da je bilo potrebno zbirati in proučevati dodatno dokumentacijo, kar pa v sporni zadevi ni bilo izkazano, pritožbeno sodišče ugotavlja, da izvedenski organ do nagrade v skupnem znesku 92,00 EUR, ni upravičen.

Neutemeljeno pa pritožba uveljavlja, da bi lahko sodišče materialne stroške priznalo največ v višini 5 % od odmerjene nagrade, ne pa v višini 7,5 % od odmerjene nagrade. Pravilnik v tretjem odstavku 45. člena določa, da se ostali materialni stroški ovrednotijo največ do višine 15 % od odmerjene nagrade. Izvedenca sta v tej višini tudi priglasila materialne stroške, vendar pa jih je sodišče znižalo za polovico. Ker Pravilnik posebej ne določa, kaj je potrebno upoštevati pri ovrednotenju materialnih stroškov, temveč je višina materialnih stroškov določena v razponu do največ 15 % od odmerjene nagrade, pritožbeno sodišče ugotavlja, da materialni stroški, kot jih je priznalo sodišče prve stopnje, ne odstopajo od primerljivih primerov, ko je izvedenski organ podal izvedensko mnenje o invalidnosti.

Zaradi navedenega je bilo potrebno ob pravilni uporabi materialnega prava pritožbi tožene stranke delno ugoditi in ob uporabi 3. točke 365. člena ZPP izpodbijani sklep sodišča prve stopnje spremeniti tako, da se nagrada zmanjša za znesek 92,00 EUR in posledično tudi 22 % odmerjeni DDV. Skupna višina nagrade pa vpliva tudi na višino materialnih stroškov. Upoštevaje vse navedeno je pritožbeno sodišče nagrado znižalo na znesek 946,45 EUR, DDV na znesek 208,22 EUR. Skupen znesek, ki ga je tožena stranka dolžna plačati izvedenskemu organu tako namesto „1.266,91 EUR“ znašal „1.154,67 EUR“.

V ostalem je sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo.