Jedro

Za pravilno uporabo 19. člena ZJC-B je treba v razlastitvenem postopku ugotoviti, da je po nepremičnini potekala javna cesta že 19. 10. 2005, da je ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej potekal promet v skladu z definicijo iz 2. člena ZJC in da je bila javna cesta kategorizirana z občinskim odlokom z veljavnostjo pred 19. 10. 2005, ki je kategorizacijo izvedel skladno z merili iz Uredbe, kar je potrdila s svojim mnenjem tudi Direkcija.

Izrek

I.Tožbi se ugodi, odločba Upravne enote Trebnje št. 352-3/2021-6253-19 z dne18. 10. 2021, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

II.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki povrniti stroške v višini 469,70 EUR v petnajstih dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne po poteku paricijskega roka do prenehanja obveznosti.

Obrazložitev

Potek upravnega postopka

1.Z izpodbijano odločbo je prvostopenjski upravni organ v korist razlastitvene upravičenke A. (v tem upravnem sporu stranke z interesom) odločil, da se razlasti nepremičnina parc. št. 657/5 (ID ...) v izmeri 75 m2, k. o. ..., v lasti tožnikov, za vsakega v deležu do 1/3 od celote (1. točka izreka), da o višini odškodnine za razlaščeno nepremičnino odloči sodišče na podlagi predloga razlastitvenih zavezancev v nepravdnem postopku, ki se lahko vloži v dveh mesecih po pozivu upravnega organa na sklenitev sporazuma oziroma nadomestila (2. točka izreka), da se po pravnomočnosti te odločbe v Zemljiški knjigi po uradni dolžnosti izbriše zaznamba razlastitvenega postopka in vknjiži lastninska pravica na navedeni nepremični v korist razlastitvene upravičenke A. (3. točka izreka), da se po pravnomočnosti te odločbe pri navedeni nepremičnini izbriše vknjižena hipoteka z oznako ID ... po uradni dolžnosti (4. točka izreka), in da bo stroški postopka odločeno s posebnim sklepom (5. točka izreka).

2.V obrazložitvi med drugim navaja, da je A. (stranka z interesom) vložila zahtevo za razlastitev nepremičnine s parc. št. 657/5, k.o. ... v izmeri 75 m², kjer je vknjižena solastninska pravica za A. A. in B. B., za vsakega v idealnem deležu do 1/3. Gre za razlastitev po petem odstavku 194. člena Zakona o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-2), ki je določal, da je javna korist za prevzem nepremičnin iz prve alineje prvega odstavka 193. člena zakona izkazana pri že zgrajenih objektih in omrežjih gospodarske javne infrastrukture ali njihovih delih, ki so evidentirani v katastru gospodarske javne infrastrukture. Upravni organ je ugotovil, da je sporna nepremičnina opredeljena kot javna občinska cestna infrastruktura in po kateri poteka promet v skladu s prvim odstavkom 3. člena Zakona o cestah (v nadaljevanju ZCes-1), zato je javna korist izkazana. Upravni organ je odločitev o razlastitvi oprl tudi na 19. člen Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o javnih cestah (v nadaljevanju ZJC-B). Po nepremičnini s parc. št. 657/5, k. o. ... poteka promet, kar naj bi tožnika priznala v vlogi z dne 28. 9. 2021, hkrati je bila javna cesta JP ... po predmetni nepremičnini kategorizirana že z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Trebn iz leta 1999. Torej je nepremičnina s parc. št. 657/5, k. o. ... že del občinske ceste in ne more biti v lasti fizične osebe po 3. členu ZCes-1. Izkazana je tudi sorazmernost javne koristi razlastitvenega namena s posegom v zasebno lastnino, saj po nepremični cesta že poteka in gre torej le za odpravo nepravilnosti in se bo premoženjskopravno ter zemljiškoknjižno uredil ta odsek občinske ceste. Ureditev ceste po drugi nepremičnini pa bi bil za stransko z interesom povezan s preveliki stroški, saj bi bilo treba poseči v brežino in izgraditi škarpo. Z drugo nepremičnino tudi ne bi mogel biti dosežen eden izmed ciljev razlastitve, ki je v ureditvi premoženjskopravnega stanja. Poleg tega ima Akt o kategorizaciji javne ceste konstitutiven učinek za razlastitvenega zavezanca in pomeni dejansko razlastitev, to pa pomeni, da ne more utemeljeno ugovarjati predlagani razlastitvi.

3.Drugostopenjski organ je pritožbo tožnikov zavrnil.

Povzetek bistvenih navedb strank v upravnem sporu

4.Tožnika se z izpodbijano odločbo ne strinjata in zoper njo vlagajo tožbo iz razlogov nepravilne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev pravil postopka. V njej trdita, da je A. kot razlastitvena upravičenka svojo zahtevo opira na Odlok o kategorizaciji občinskih cest v Občini Trebnje iz leta 2008, ki je določil potek javne poti JP ... mimo njune hiše. Po njunem mnenju je bila kategorizacija javne poti že ob sprejemu odloka nezakonita, ker je bila javna pot kategorizirana po zemljišču, ki v tistem času ni bilo v javnem dobru oziroma v lasti občine. Ker odlok zahteva, da se trasa javne poti v naravi določi z geodetsko odmero po sprejemu odloka, bi moral biti postopek najprej zakonito izveden in zemljišče razlaščeno ali pridobljeno v javno dobro, česar občina ni storila. Samo sklicevanje na občinski odlok po njunem mnenju ne more nadomestiti razlastitvenega postopka po ZUreP-2. V zvezi s potekom in širino poti tožnika izpodbijata ugotovitve upravnih organov, da je potrebna širina javne poti 2,5 m in da ta v celoti poteka po njuni parceli. Trdita, da bi morebitno ureditev prometnega režima in varnosti občina lahko zagotovila znotraj obstoječega javnega dobra, brez posega v njuno parcelo oziroma vsaj v manjšem obsegu. Opozarjata, da organi niso predložili ustreznih strokovnih dokazov (npr. geodetske odmere, prometno-tehničnih podlag), ki bi utemeljevali zahtevano širino in traso poti. Tožnika uveljavljata tudi več bistvenih kršitev pravil postopka. Upravni organ naj bi kršil načelo zaslišanja strank, ker ju na ustni obravnavi ni konkretno seznanil z vsemi dejanskimi in pravnimi podlagami, na katerih temelji odločitev, niti ni izvedel dokazov, ki sta jih predlagala (npr. dokaz z izvedencem geodetske stroke, podrobnejši ogled na kraju samem). Obrazložitev odločbe naj bi bila pomanjkljiva, nekonsistentna in se ne bi opredelila do bistvenih navedb tožnikov, zlasti glede obstoja javnega interesa, poteka in širine poti ter alternativnih možnosti ureditve. Sodišču predlagata, naj tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi in zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Priglašata stroške postopka.

5.Toženka na tožbo ni odgovorila, poslala pa je upravni spis zadeve.

6.Stranka z interesom v odgovoru na tožbo navaja, da sta tožnika šele v tožbi prvič podala navedbe o nepravilni uporabi splošnih aktov. Nadalje naj ne bi bilo res, da stranka z interesom ni izkazala, da je promet po javni poti potekal že v času uveljavitve 19. člena ZJC-B (od 19. 10. 2005 dalje). Tožnik B. B. naj bi na ustni obravnavi priznal, da od leta 1999 do 2021 ni bilo interesa za ureditev javne poti, ki v določenem delu poteka po njegovem zemljišču. Izpostavlja, da je bil del ceste, ki poteka po zemljišču, ki je predmet razlastitve, kategoriziran kot javna pot že z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest v Občini Trebnje iz leta 1999. S tem naj bi bila izkazana več kot 22 letna dejanska uporaba javne poti. Poudarja, da je bila parcelacija izvedena tam, kjer meja ceste seka obstoječe parcele in s tem zavrača, da naj bi bila trasa javne poti le projektirana. Cesta poteka po celotni površini parcele, ki je v lastni tožnikov. Pojasnjuje, da je ji je uspelo v upravnem postopku izkazati, da je nepremičnina k. o. ..., parc. št. 657/5 bila kategorizirana že v letu 2005 in da je tudi v naravi javna cesta, kjer je potekal in še poteka javni promet. Ta nepremičnina je evidentirana tudi v katastru gospodarske javne infrastrukture, kot v celoti javna cestna infrastruktura, kar pomeni, da so izpolnjeni pogoji za razlastitev. Gre za usklajevanje pravnega stanja z dejanskim stanjem. Stranka z interesom želi le pridobiti vse nepremičnine, ki so že vključene v javne ceste. Navaja še, da nima drugega primernega zemljišča za izgradnjo cesto, poleg tega bi bil premik ceste neekonomičen in neracionalen. Hkrati je že 1/3 lastnica sporne nepremičnine. Drugih nepremičnin na katerih bi se lahko zgradila javna cesta pa nima. Sodišču predlaga naj tožbo zavrne. Priglaša stroške postopka.

7.Sodišče je stranke z dopisom z dne 15. 12. 2025 v okviru materialno-procesnega vodstva na stališča Vrhovnega sodišča iz sklepa X Ips 11/2022 o uporabi 19. člena ZJC-B, ki so neposredno uporabna tudi v tej zadevi. Za pravilno uporabo te določbe je treba v razlastitvenem postopku ugotoviti, da je javna cesta po nepremičnini potekala že 19. 10. 2005, da je bil ob vložitvi zahteve po njej dejansko omogočen promet ter da je bila cesta pred tem datumom pravilno kategorizirana z občinskim odlokom (ob potrditvi Direkcije RS za ceste). Hkrati se v postopku uporabljajo tudi določbe ZUreP-2 (192.-215. člen), ker 19. člen ZJC-B ne ureja vseh vprašanj drugače. To pomeni, da razlastitev ni dopustna, če občina ali država razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za isti namen, saj poenostavitev postopka ne sme zmanjšati varstva lastninske pravice pred nepotrebnim posegom. Dejstvo, da je cesta na zasebnem zemljišču že zgrajena in bi gradnja nove povzročila dodatne stroške, samo po sebi še ne izključuje možnosti, da so druga zemljišča občine ali države ustrezna za dosego cilja.

8.Stranka z interesom je na poziv sodišča odgovorila s pripravljalno vlogi v kateri je podala dodatne navedbe in poudarila, da sodna praksa, na katero opozarja sodišče, ni formalen obvezen pravni vir, ter da je sodišče vezano na pravočasne in substancirane trditve ter dokaze strank. Navedla je še, da je po tožnikovi nepremičnini že ob uveljavitvi 19. člena ZJC-B potekala javna pot, ki je bila kot takšna kategorizirana z občinskim odlokom (ob pozitivnih mnenjih Direkcije RS za ceste), zato je odlok pravna podlaga za razlastitveni postopek. V zvezi z možnostjo "druge ustrezne nepremičnine” je zatrjevala, da bi delna ali celotna prestavitev javne poti iz obstoječega koridorja v nov koridor pomenila nove nesorazmerne stroške (razlastitev/odkup, gradnja nove poti, oporni ukrepi) in se zato ne strinja z razumevanjem, da ti stroški nimajo vpliva na presojo. Izpostavila je, da je treba standard ustreznosti presojati tudi z vidika vsakdanjih potreb uporabnikov javne poti ter obremenitve občinskega proračuna, sicer bi razlastitve po 19. členu ZJC-B v povezavi s 192. členom ZUreP-2 v praksi postale neizvedljive. V dokaz je predlagala listine in fotografije (izpis GURS, prikaz lege poti in nepremičnin) ter tudi zaslišanja predlaganih oseb.

9.Sodišče je 6. 3. 2026 opravilo javno glavno obravnavo. Obravnave so se udeležili tožnika in stranka z interesom. Na glavni obravnavi je sodišče izvedlo dokaze z vpogledom v listine, ki so priloga tožbe na list. št. A 1 do A 10 in v listine, ki so priloga odgovora na tožbo in pripravljalne vloge stranke z interesom na list. št. C 1 do C 16.

10.Sodišče je na glavni obravnavi zavrnilo dokaz po zaslišanju strank, ki sta ga predlagali tožeči stranki. Dokazni predlog je informativne narave, saj v ničemer ni pojasnjeno katero dejstvo, naj bi se dokazovalo. Zavrnilo je tudi dokaz stranke z interesom po zaslišanju C. C. oziroma županje D. D.. Dokaz je nerelevanten, saj se nanaša na ugotavljanje dejstva na katerega upravni organ ni oprl svoje odločbe.

K I. točki izreka

11.Tožba je utemeljena.

12.Predmet presoje v tem upravnem sporu je zakonitost razlastitve nepremičnine s parc. št. 657/5, k.o. ....

13.Upravni organ je z izpodbijano odločbo odločil o razlastitvi nepremičnine s parc. št. 657/5, k.o. ..., ker je ta nepremičnina evidentirana v katastru gospodarske javne infrastrukture kot javna občinska cestna infrastruktura. Takšen status pa je pridobila s kategorizacijo javne poti sprva z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest iz leta 1999 in nato tudi z Odlokom o kategorizaciji občinskih cest iz leta 2008. Navedeno pa omogoča razlastitev na podlagi 19. člena ZJC-B skupaj s petim odstavkom 194. člena ZUreP-2.

14.Sodišče uvodoma ugotavlja, da iz izpodbijane odločbe ni jasno, katero pravno podlago je upravni organ izbral za zadevno razlastitev, saj se razlogi zanjo neprenehoma izmenjujejo in medsebojno dopolnjujejo. Čeprav upravni organ v izpodbijani odločbi pravne podlage ne opredeli povsem jasno, iz razlogov odločbe izhaja, da vpis nepremičnine s parc. št. 657/5, k.o. ... v kataster javne infrastrukture temelji na kategorizaciji javne ceste, ki poteka po navedeni nepremičnini, z občinskimi odloki, zato je treba sporno razlastitev presojati po 19. členu ZJC-B. Posledično bo sodišče v nadaljevanju najprej pojasnilo pogoje uporabe 19. člena ZJC-B za izkazovanje javne koristi v postopkih razlastitve, kot jih je v svoji sodni praksi obrazložilo Vrhovno sodišče s sklepom X Ips 11/2022 z dne 13. 7. 2022.

15.Namen 19. člena ZJC-B je poenostavitev razlastitvenih postopkov v primerih, ko je bila cesta že kategorizirana kot javna cesta, ne da bi bila zemljišča za cesto pred tem pridobljena bodisi s pravnim poslom bodisi z razlastitvijo. Primarno je bistveno, da se 19. člen ZJC-B lahko uporabi za postopke razlastitve nepremičnin, po katerih je že ob njegovi uveljavitvi (19. 10. 2005) potekala obstoječa javna cesta. Navedeno pomeni, da Odlok o kategorizaciji občinskih cest iz leta 2008 v nobenem primeru ne more predstavljati podlage za izkazovanje javne koristi v postopku razlastitve, saj ob uveljavitvi ZJC-B še ni veljal. Ustavno sodišče pa je večkrat poudarilo (npr. v odločbi U-I-387/02 z dne 20. 5. 2004), da kategorizacija javnih cest na zemljiščih v zasebni lasti sama po sebi ne more biti podlaga za prenos lastninske pravice na teh zemljiščih. Kategorizacija ceste, ki poteka po zemljišču v zasebni lasti, je torej neustavna. To pomeni, da okoliščina že kategorizirane ceste samostojno ne more utemeljiti javnega interesa za razlastitev nepremičnine s parc. št. 657/5, k.o. .... Nasprotno stališče bi namreč pomenilo, da bi bil javni interes utemeljen le s stanjem, ki je neustavno. Posledično so v celoti zmotne trditve upravnega organa na str. 8 izpodbijane odločbe, da tožnika že iz razloga lastništva zemljišča, ki je kategoriziran kot javna cesta z občinskim odlokom (ni navedeno sicer, s katerim odlokom, iz leta 1999 ali 2008), ne moreta utemeljeno ugovarjati predlagani razlastitvi.

16.V primeru uporabe Odloka o kategorizaciji občinskih cest iz leta 1999 kot pravne podlage za uporabo ZJC-B pa bi moralo biti ugotovljeno, da je že 19. 10. 2005 na nepremičnini s parc. št. 657/5, k.o. ... potekala javna cesta in da je ob vložitvi zahteve za razlastitev po obstoječi cesti potekal cestni promet v skladu s prvim odstavkom 2. člena ZJC (tretji odstavek 19. člena ZJC-B). Prvi odstavek 2. člena ZJC je kot javne ceste opredeljeval prometne površine splošnega pomena za cestni promet, ki jih lahko vsak prosto uporablja na način in pod pogoji, določenimi s predpisi, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih. Tudi sedaj veljavni ZCes-1 v prvem odstavku 3. člena opredeljuje enako. V primerih iz 19. člena ZJC-B je torej javna korist izkazana, če so glede že kategorizirane ceste izpolnjeni pogoji iz prvega odstavka 2. člena ZJC oziroma prvega odstavka 3. člena ZCes-1.

17.Nadalje mora biti ugotovljeno, da je bila kategorizacija javne ceste izvedena skladno z Uredbo o merilih za kategorizacijo javnih cest (v nadaljevanju Uredba), ki je veljala v času sprejema občinskega odloka. Kot je Ustavno sodišče pojasnilo že v odločbi U-I-387/02, je Vlada v 17. in 18. členu Uredbe skrb za enotno oziroma pravilno uporabo teh meril naložila Direkciji Republike Slovenije za ceste (v nadaljevanju Direkcija). Ustavno sodišče je z navedeno odločbo ugotovilo neustavnost izpodbijanega odloka, ker postopek ni bil izpeljan v skladu z Uredbo, saj Direkcija ni preverila, ali je občina pravilno uporabila predpisana merila. To pomeni, da je upoštevaje prej navedena stališča Ustavnega sodišča in predpise, ki urejajo javne ceste in varnost prometa na njih, treba pri ugotavljanju javnega interesa za razlastitev konkretnega zemljišča najprej ugotoviti, ali cesta sploh izpolnjuje merila za obstoječo kategorizacijo. Ta presoja pa je mogoča le, če je bil postopek preverjanja pravilne uporabe meril za kategorizacijo te ceste izpeljan v skladu z Uredbo. Če ni, je tak odlok neustaven iz tega razloga in ga ni mogoče uporabiti kot podlago za razlastitveni postopek po 19. členu ZJC-B, saj ne izpolnjuje pogoja skladnosti kategorizacije ceste s predpisi, zapovedanega v 2. členu ZJC oziroma 3. členu ZCes-1.

18.Skrajšano, za pravilno uporabo 19. člena ZJC-B je treba v razlastitvenem postopku ugotoviti, da je po nepremičnini potekala javna cesta že 19. 10. 2005, da je ob vložitvi zahteve za razlastitev po njej potekal promet v skladu z definicijo iz 2. člena ZJC in da je bila javna cesta kategorizirana z občinskim odlokom z veljavnostjo pred 19. 10. 2005, ki je kategorizacijo izvedel skladno z merili iz Uredbe, kar je potrdila s svojim mnenjem tudi Direkcija.

19.Upravni organ je v izpodbijani odločbi ugotovil, da je cesta potekala po nepremičnini s parc. št. 657/5, k.o. ... že 19. 10. 2005, prav tako je ugotovil, da je ob podaji zahteve za razlastitev po njej potekal javni promet v skladu z 2. členom ZJC oziroma 3. členom ZCes-1.1 Pravilnosti izvedene kategorizacije javne poti z oznako JP ... sicer ni ugotavljal, je pa iz Odloka o kategorizaciji občinskih cest iz leta 1999 razvidno, da je bilo za izvedene kategorizacije javnih cest (tudi za zadevno javno pot) pridobljeno pozitivno mnenje Direkcije Republike Slovenije za ceste št. 347-06-144/98-03/Brank z dne 2. 6. 1998 (6. člen Odloka).2

20.Ob ugotovitvi upravnega organa, da je po nepremičnini tožnikov v času vložitve zahteve za razlastitev promet resnično potekal, lahko sodišče zaključi, da je upravni organ pravilno ugotovil obstoj javne koristi za nameravano razlastitev. Še vedno pa je treba za zakonito razlastitev ugotoviti, da je razlastitev konkretne nepremičnine za dosego javne koristi nujno potrebna in da je ta javna korist v sorazmerju s posegom v zasebno lastnino (192. člen ZUreP-2). V postopku razlastitve je treba nadalje še preveriti, ali občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena. Tudi za poseben postopek razlastitve po 19. členu ZJC-B se namreč uporabljajo določbe 192. do 215. člena ZUreP-2, kolikor s tem členom ZJC-B posamezna vprašanja razlastitve niso določena drugače. Tretji odstavek 192. člena ZUreP-2 določa, da razlastitev ni dopustna, če država oziroma občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za dosego istega namena, 19. člen ZJC-B pa ne določa drugače.

21.Uporabo te določbe narekuje tudi presoja dopustnosti posega v lastninsko pravico. Kot je Ustavno sodišče pojasnilo (npr. v odločbi U-I-224/00), prekomerni posegi države namreč niso dopustni niti, ko se z njimi zasleduje ustavno dopusten cilj. Prekomernost posega se presoja s t. i. testom sorazmernosti, ki med drugim obsega tudi test, ali so izbrana sredstva za dosego cilja nujna oziroma potrebna. To pomeni, da je treba odgovoriti na vprašanje, ali je poseg (tj. v konkretnem primeru razlastitev nepremičnine tožnikov) nujen (potreben) v tem smislu, da cilja ni mogoče doseči brez tega posega s kakšnim drugim sredstvom ali ukrepom, ki je po svoji naravi blažji. Prav na ta del testa sorazmernosti se nanaša določba tretjega odstavka 192. člena ZUreP-2, ki ne dopušča razlastitve v primerih, ko imata država oziroma občina ustrezno nepremičnino za dosego istega cilja.

22.Namen razlastitvenega postopka je pridobitev zemljišča za javno cesto, tj. za prometno površino, ki je splošnega pomena za promet. To pomeni, da je odgovor na vprašanje, ali država oziroma občina razpolagata z ustreznimi nepremičninami za dosego istega cilja, odvisen od tega, ali gre za nepremičnine, ki lahko zagotavljajo potrebno javno cesto, tj. potrebno prometno povezavo v določenem prostoru, ki je splošnega pomena za promet.

23.To, da je na zasebnem zemljišču cesta že zgrajena, samo po sebi ne pomeni, da zemljišča v lasti države oziroma občine že iz tega razloga niso ustrezna za dosego istega cilja. Cilj razlastitve v postopku po 19. členu ZJC-B je namreč enak cilju razlastitve zaradi gradnje javne ceste. Poenostavitev razlastitvenega postopka, kot ga ureja navedena določba ZJC-B, pa ne spreminja in ne sme spreminjati osnovnih zahtev varstva pred prekomernim, v primerih iz tretjega odstavka 192. člena ZUreP-2 celo nepotrebnim, poseganjem v lastninsko pravico. To pomeni, da ugotovitev (ne)obstoja druge ustrezne nepremičnine ne more biti odvisna od stanja že zgrajene ceste oziroma od dejstva, da na drugih nepremičninah ni ceste v enakem stanju. Še manj je mogoče tako ugotovitev utemeljiti s stroški gradnje nove ceste. Drugačno stališče bi namreč pomenilo, da je lahko predhodno izveden poseg v zasebno lastnino z gradnjo in kategorizacijo ceste podlaga za legalizacijo tega posega tudi v primerih, ko sicer razlastitev za gradnjo ceste ne bi bila dopustna iz razloga po tretjem odstavku 192. člena ZUreP-2.

24.Upravni organ je v izpodbijani odločbi navedel le, da po nepremičnini s parc. št. 657/5, k.o. ... že poteka javna cesta in da iz tega razloga občina ne razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino (str. 8 izpodbijane odločbe). Doda še, da ima občinski akt o kategorizaciji konstitutiven učinek za razlastitvenega zavezanca, ki zato ne more utemeljeno ugovarjati predlagani razlastitvi. Takšna razlastitev pa naj bi bila tudi edini način za premoženjskopravno ureditev stanja.

25.Opisano stališče je po presoji sodišča v direktnem nasprotju s citirano prakso Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča. Obstoječa cesta, kategorizirana z občinskim aktom na zasebnih zemljiščih, ne more samostojno predstavljati razloga, da ureditev ceste drugje (na drugih zemljiščih) ni mogoča oziroma ni smiselna. Kot je zapisalo že Vrhovno sodišče v sklepu X Ips 11/2022, predhodni (neustavni) poseg v zasebno lastnino ne more upravičiti nadaljnjega posega v zasebno lastnino. Upravni organ bi moral upoštevati podane navedbe tožnikov (razlastitvenih zavezancev) in resno presoditi možnosti zagotoviti cestne povezave na drugih zemljiščih v lasti občine. Zgolj navedba, da bi bila prestavitev ceste povezana s stroški, hkrati pa že obstoji zgrajena cesta, ne zadošča. Prav tako ne zadošča niti navedba, da se lahko le z razlastitvijo nepremičnine v lasti tožnikov uredi premoženjskopravna razmerja, ker javna cesta ne more potekati po zasebnih zemljiščih. Takšna ugotovitev nima nobene vsebinske vrednosti, saj ne more razlastitev sama sebi predstavljati upravičenega cilja.

26.Tožnika pa imata prav tudi, da je upravni organ nepravilno zavrnil njun dokazni predlog ogleda na kraju samem, s katerim sta želela dokazati, da po njuni nepremičnini promet ne poteka. Upravni organ je v izpodbijani odločbi na več mestih navedel, da je bilo nesporno ugotovljeno, da promet po nepremičnini v lasti tožnikov poteka že vse od leta 1999. To naj bi tožnika priznala v svojih predhodnih izjavah, vendar sta kasneje svoje izjave spremenila. Iz opisanega izhaja, da ugotovitev o obstoju prometa po zadevni nepremičnini vendarle ni nesporna. Upravni organ bi sicer lahko svojo ugotovitev oprl na predhodne izjave tožnikov, vendar bi moral tožnika z njunimi predhodnimi izjavami vsaj soočiti in jima dati možnost, da se o spremembi izjav izjasnita.

27.Prav tako je nepravilno hkrati očitati tožnikoma, da nista podala nobenega dokaznega predloga, da promet po njuni nepremičnini ne poteka in nato zavrniti njun dokazni predlog ogleda na kraju samem, ker naj bi bilo dejstvo obstoja prometa že nesporno ugotovljeno, in še hkrati zahtevati, da bi morala predlagati postavitev izvedenca, ki bi ugotovil obstoj prometa.

28.Sodišče še odgovarja na trditve, ki jih je stranka z interesom podala v svoji pripravljalni vlogi z dne 15. 1. 2026. Ustaljena sodna praksa sodišča je,3 da pomanjkljive obrazložitve izpodbijane odločbe ni mogoče nadomestiti z obrazložitvijo oziroma pojasnili v odgovoru na tožbo (ali pripravljalnih vlogah), saj morajo biti razlogi za sprejeto odločitev navedeni v obrazložitvi izpodbijane odločbe, ki je tudi predmet presoje v upravnem sporu. Obrazložitev mora namreč v prvi vrsti zagotoviti stranki možnost vložitve učinkovitega pravnega sredstva, kar je brez navedbe jasnih in popolnih razlogov za odločitev smiselno nemogoče. Odgovor na tožbo je tako namenjen zgolj izjasnitvi toženke oziroma stranke z interesom o tožbenih navedbah oziroma podrobnejšemu pojasnjevanju stališč, ki so že zavzeta in obrazložena v izpodbijani odločbi, ne pa saniranju pomanjkljivosti oziroma nezakonitosti te odločbe. Zato (ne glede na morebitno utemeljenost) dodatnih razlogov za upravičenost sporne razlastitve, ki jih stranka z interesom navaja šele v svoji pripravljalni vlogi, v izpodbijani odločbi pa ne obstojijo, sodišče pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe ni moglo upoštevati. Sodišče na tem mestu vendarle še pojasnjuje, da presoja o ustreznosti drugih zemljišč ne pomeni, da je vsako drugo zemljišče primerno za gradnjo javne ceste, ne glede na obseg gradbenih del, ki bi jih izgradnja ceste zahtevala.

29.Na podlagi navedenega je sodišče iz razloga zmotne uporabe materialnega prava, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, na podlagi 2. in 4. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugodilo, izpodbijano odločbo odpravilo in v skladu s četrtim odstavkom istega člena ZUS-1 zadevo vrnilo prvostopenjskemu organu v ponovni postopek. V ponovljenem postopku bo moral upravni organ jasno opredeliti pravno podlago za morebitno razlastitev in skladno z njo ugotoviti vsa relevantna dejstva (tudi obstoj prometa na kategorizirani javni poti, ki poteka po nepremičnini s parc. št. 657/5, k.o. ... in upoštevanje določb Uredbe pri kategorizaciji javne poti). V vsakem primeru pa mora spoštovati določbo tretjega odstavka 192. člena ZUreP-2 in vsebinsko presoditi, ali občina razpolaga z drugo ustrezno nepremičnino za ureditev javne poti. Na to presojo pa dejstvo, da je na nepremičnini v lasti tožnikov že zgrajena javna pot, ne sme neposredno vplivati.

K II. točki izreka

30.Tožečima strankama je sodišče priznalo povračilo stroškov po Pravilniku o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (tretji odstavek 25. člena ZUS-1; v nadaljevanju: Pravilnik4). Ti znašajo 385,00 EUR, ob upoštevanju 22% davka na dodano vrednost pa v skupni višini 469,70 EUR (prvi odstavek 2. člena in četrti odstavek 3. člena Pravilnika).

------------------------------- 1 Sodišče pojasnjuje, da na tem mestu upošteva (domnevno nesporno) ugotovitev upravnega organa, da je obstoj prometa ob vložitvi zahteve za razlastitev po zadevni javni poti izkazan, četudi tožnika temu ugovarjata, pri čemer pa takšno ugotovitev zaradi pomanjkljivosti dokaznega postopka ne šteje za nesporno in jo bo treba v ponovljenem postopku ustrezno preveriti. 2 Iz tega člena sicer ne izhaja, ali je Direkcija izvedla postopek skladno z Uredbo, kar bo prav tako treba preveriti v ponovljenem postopku. 3 Glej npr. odločbe v zadevah II U 221/2021 z dne 24. 11. 2021, I U 1755/2018 z dne 22. 1. 2020, I U 637/2016 z dne 18. 10. 2016. 4 Objavljen v Uradnih listih Republike Slovenije, številki: 24/2007 z dne 20. 3. 2007 in 107/2013 z dne 20. 12. 2013.