Jedro

Pravna podlaga za odločanje o pritožbi ne more biti Pravilnik, ki je podzakonski predpis. Določbo Pravilnika, ki omogoča zahtevek za preveritev utemeljenosti iz sklepa o izboru oziroma pritožbo, je mogoče uporabiti le v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Izpodbijana odločba bi lahko bila iz tega vidika zakonita le, če bi bila tožeči stranki s prvim sklepom dana ta možnost. Če pomenita oba sklepa odločitev, sprejeto v enotnem postopku, ne gre za primer iz 4. točke 35. člena ZUP in s tem kršitev po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP niti uresničitev določil Pravilnika, pač pa za uresničitev 138. člena ZUP.

Upravni organ je dejansko stanje popolno in pravilno ugotovil in ga tudi argumentirano obrazložil. Iz obrazložitve jasno izhaja katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do financiranja upoštevana in katera dejstva so bila pri tem odločilna ter kolikšno število točk je bilo pri tem glede na maksimalno možno število točk tožniku dodeljenih. Upravni organ je s svojo odločbo tožečo stranko seznanil z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je odločil o financiranju.

Izrek

I. Tožba se zavrne.

II.Vsaka stranka nosi svoje stroške upravnega spora.

Obrazložitev

Z izpodbijanim sklepom je Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport vlogo prijaviteljice - tožeče stranke na Javni razpis za sofinanciranje projektov razvoja e-storitev in mobilnih aplikacij za javne in zasebne neprofitne organizacije za 2012 – 2013 (v nadaljevanju Javni razpis) za sofinanciranje projekta A., zavrnilo. V obrazložitvi pojasnjuje, da je prijavitelj na sporni Javni razpis posredoval vlogo, ki jo je strokovna komisija ocenila za pravočasno, pravilno označeno in formalno popolno. Hkrati izpolnjuje tudi vse pogoje iz 4. točke Javnega razpisa. V nadaljevanju je vlogo ocenila ocenjevalna komisija v skladu s 7. točko Javnega razpisa. Zaradi omejene višine proračunskih sredstev in velikega števila pozitivno ocenjenih vlog (prag je bil 60 točk), je bil prag za izbor vlog za sofinanciranje v skladu z določili Javnega razpisa postavljen na 85 točk. Vloga prijavitelja je v ocenjevalnem postopku prejela skupno 72 točk, od tega pri kriteriju Relevantnost predlaganega projekta 22 točk in pri kriteriju Kakovost predlaganega projekta 50 točk. Ker tako praga za izbor pozitivno ocenjenih vlog za sofinanciranje vloga tožeče stranke ni dosegla, je bila zavrnjena.

Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je s svojim sklepom z dne 28. 1. 2013, št. 021-27/2013/3 pritožbo prijaviteljice kot neutemeljeno zavrnilo. Sklicuje se na 247. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) ter Pravilnik o postopkih za izvrševanje proračuna Republike Slovenije (v nadaljevanju Pravilnik). Meni, da dejstva v obrazložitvi izpodbijanega sklepa res niso dovolj jasno opisana in tudi ni mogoče ugotoviti, ali je bilo dejansko stanje pravilno ugotovljeno. Zato na podlagi prvega odstavka 251. člena ZUP pritožbeni organ to napako odpravlja s svojo dopolnitvijo postopka, pri čemer ugotavlja naslednje. Pri točki 7.1 Javnega razpisa „Merila za ocenjevanje vlog“ je določeno, da mora vloga pri prvem merilu Relevantnost predlaganega projekta doseči vsaj 18 točk od 30 možnih. Pri merilu 2 Kakovost predlaganega projekta pa mora doseči vsaj 42 točk od vseh možnih 70. Vloga pritožnice je v ocenjevalnem postopku prejela 22 točk pri merilu 1 in 50 točk pri merilu 2, zato je bila ocenjena pozitivno. Prvostopni organ res ni obrazložil posameznih ocen, kot tudi posameznih skupin meril, oziroma izpodbijanemu sklepu ni priložil ocenjevalnega lista za ocenjevanje prijav na Javni razpis pritožnice iz katerega jasno izhaja, koliko točk je pritožnica pri posameznih skupnih merilih prejela vloga pritožnice. Glede na navedeno je ministrstvo dopolnilo postopek tako, da iz v odločbi povzetega ocenjevalnega lista za ocenjevanje prijav na Javni razpis pritožnice jasno izhaja koliko točk je dosegla pri posameznem merilu oziroma pri vsaki skupini meril, kot tudi, da je vsaka skupina meril primerno in zadostno obrazložena s strani obeh dveh ocenjevalcev. Javni razpis določa, da ocenjevalci za posamezno vlogo podajo eno skupno oceno, obrazloženo po merilih iz 7.1 točke Javnega razpisa, kot je določeno v ocenjevalnem listu. Ocene morajo biti kvantitativno ocenjene, to je, točkovane po posameznih skupinah meril in utemeljene s komentarjem. Vlogo pritožnice sta ocenila dva ocenjevalca, ki sta skladno z določili razpisa podala skupno oceno. To sta tudi obrazložila ter zraven navedla število točk (za vsako skupino meril).

Glede navedb pritožnice, da prvostopni organ ni zadostno pojasnil, kako je prišel do praga 85 točk za izbor vlog za sofinanciranje Ministrstvo pojasnjuje, da je v skladu z že prej omenjenim razpisnim pogojem določeno, da se je zaradi velikega števila pozitivno ocenjenih vlog in omejene razpisne vrednosti na 3.000.000,00 EUR, prag za izbor vlog za sofinanciranje moral zvišati na način, da se je razpisna vrednost ocenjenih vlog nižala oziroma odštevala tako, da se je doseženi prag ustavil na 85 točkah. Pri tem Ministrstvo pojasnjuje, da je vrednotenje vlog prepuščeno ocenjevalcem. Ti so vezani na strokovnost in nepristranost. Ministrstvo lahko presoja le na kakšen način in v kakšnem obsegu je odločitev obrazložena. Po mnenju tožene stranke je bila vloga pritožnice ocenjena v celoti, kar izhaja tudi iz ocenjevalnega lista. Prav tako je vsaka ocena tudi primerno in zadostno obrazložena. Ministrstvo še poudarja, da se je pritožnica s takšnim postopkom ob prijavi na razpis tudi strinjala, s tem ko je vlogi priložila podpisano izjavo o strinjanju z razpisnimi pogoji. Po dopolnjenem postopku je bilo dejansko stanje v postopku na prvi stopnji pravilno ugotovljeno, bistvene kršitve določb postopka pa odpravljene.

Tožeča stranka vlaga tožbo v tem upravnem sporu, saj meni, da so bile tako v postopku na prvi kot na drugi stopnji zagrešene bistvene kršitve pravil postopka. Kot navaja je te že temeljito obrazložila v svoji pritožbi zoper izpodbijani prvostopni sklep, ki naj ga sodišče šteje kot del trditvene podlage tožbe. Poudarja, da tožena stranka v obrazložitvi svoje odločbe sicer povzema ocenjevalni list tožeče stranke, vendar iz njega ni razvidno, prav tako pa tudi ne iz obrazložitve izpodbijane odločbe, pod katerimi pogoji lahko posamezni prijavitelj (v konkretnem primeru tožeča stranka) doseže maksimalno število točk po posameznih kriterijih ocenjevalcev oziroma katere konkretne okoliščine privedejo do maksimalnega števila točk. Tožena stranka ocenjevalcev ne poimenuje poimensko, niti ne pojasni katere stroke so in kakšne so njihove reference. Njihove strokovnosti in nepristranskosti se tako ne da ugotoviti in preveriti. Iz ocenjevalnega lista tudi ne izhaja, kolikšno je število maksimalnih točk, ki jih lahko posamezni prijavitelj doseže po posameznih postavkah ocenjevanja znotraj posameznega kriterija. Prav tako ni jasno zakaj je bilo tožeči stranki pri posameznih kriterijih dodeljeno različno število točk, med tem ko je obrazložitev teh kriterijev povsem enaka. To velja predvsem za kriterij potni stroški pri merilu 2, kjer je tožeča stranka dosegla 1 točko, med tem ko je pri kriteriju razvoj e-storitev in mobilnih aplikacij prejela 2 točki z enako obrazložitvijo. Iz ocenjevalnega lista oziroma njegove obrazložitve tudi ne izhaja na podlagi katerih meril so ocenjevalci posamezne projekte oziroma projekt tožeče stranke ocenjevali, oziroma na podlagi česa so ocenjevalci dodeli konkretno število točk, pod katerimi pogoji se lahko dodeli določeno število točk in kaj konkretno je doprineslo k dodelitvi konkretnega števila točk. Odločitve tožene stranke se po njenem tako ne da preizkusiti. Pri tem opozarja tudi na prazen ocenjevalni list, ki ga je prejela skupaj s prejetjem odločitve na prvi stopnji. Nepravilno je bil uporabljen tudi 251. člen ZUP. Tožena stranka z izsledki drugostopnega organa ni bila seznanjena, prav tako ne z ocenjevalnim listom. Tožeči stranki bi zato moralo biti omogočeno, da se o ugotovitvah dopolnjenega postopka, predvsem pa o ocenjevalnem listu tožeče stranke izjasni. Jasno tudi ni kako je lahko prijaviteljica B. za projekt e-čebelar prejela maksimalno število točk v delu kriterija Potreba po rešitvi. Enako velja tudi za nekatere druge projekte drugih prijaviteljev. Tudi ni jasno v kakšnem smislu naj bi bili njihovi projekti namenjeni uporabi širše javnosti. Tožeča stranka te druge prijavitelje tudi poimensko navede. Meni, da velja enako tudi za kriterij Primernost rešitve. Kot izhaja iz projektne dokumentacije projekta tožeče stranke A., je po mnenju tožeče stranke edini pravilni zaključek, da je glede na rešitev, ki jo ponuja tožeča stranka, ta projekt nujen, da je rešitev v javnem interesu, kot tudi, da je namenjen za uporabo širši javnosti, pri čemer se tudi problem rešuje na najbolj učinkovit način. Zato bi moralo biti tožeči stranki pri merilu I dodeljeno maksimalno število točk, to je 30. Maksimalno število točk pa bi moralo biti tožeči stranki dodeljeno tudi pri kriteriju Tehnološka inovativnost, saj rešitev predvideva uporabo tistih tehnologij, ki jih predvidevajo rešitve tudi ostalih prijaviteljic. Maksimalno število točk bi moralo biti tožnici dodeljeno tudi pri kriterijih Delo in Razvoj e-storitev in mobilnih aplikacij. Tožeča stranka je bila več kot očitno neenako obravnavana s tistimi prijavitelji, ki so bili izbrani za sofinanciranje. Tožeča stranka pa je tudi zmotno uporabila materialno pravo. Tudi točko 7.2 Javnega razpisa je potrebno razumeti tako, da vloga, ki je pozitivno ocenjena, tudi prejme sredstva Javnega razpisa. V Javnem razpisu namreč ni določeno, da lahko tožena stranka določi prag na 85 točk. Tudi s tem posledično tožeča stranka ni soglašala. Določitev omenjenega praga je v nasprotju z Javnim razpisom in tako v nasprotju z materialnim pravom. Postopanje je samovoljno, arbitrarno ter v končni posledici tudi diskriminatorno.

Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo v zvezi z odločbo pritožbenega organa odpravi, tožena stranka pa tožeči povrne nastale stroške upravnega spora, skupaj s pripadki vred.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo navaja, da je iz ocenjevalnega lista jasno razvidno, pod rubriko Maksimalno število točk, to je drugi stolpec v tabeli, koliko vseh možnih točk je mogoče doseči pri posameznem merilu oziroma kriteriju ali podkriteriju. Zato zavrača trditve tožeče stranke, da je poleg sklepa o neizbiri prejela tudi prazen ocenjevalni list. Izpodbijani sklep ni vseboval nobene priloge, kar izhaja tudi iz samega sklepa. Ocenjevalni list pa je del razpisne dokumentacije in ga je mogoče dobiti na spletni strani tožene stranke. Minister je v skladu s točko 7.2 Javnega razpisa izdal odločbo o imenovanju komisije za vodenje postopka in komisije za ocenjevanje vlog na Javni razpis, ki je tudi del upravnega spisa. Konkretno iz ocenjevalnega lista izhaja katera ocenjevalca sta ocenila vlogo tožeče stranke, kot tudi, da sta strokovnjaka na svojem področju in da sta nepristranska ter neodvisna pri svojem delu. Tožeča stranka pa zahteve, da se ji ocenjevalni list posreduje, kot so to storili preostali prijavitelji, ni podala. Vsi ki so bili imenovani v komisijo za ocenjevanje, so morali ravnati v skladu z določbo tretjega, četrtega in petega odstavka 218. člena Pravilnika. Oba ocenjevalca, ki sta ocenjevala vlogo tožeče stranke, imata ustrezno strokovno izobrazbo ter večletne izkušnje na področju e-storitev, predavanja na konferencah, ocenjevanja projektov, kot tudi skrbniških projektov informacijskih tehnologij. Pravilno sta sledila namenu in ciljem razpisa, ustrezno tolmačila določbe razpisne dokumentacije in z dodatno obrazložitvijo tudi utemeljila razloge za predlagano oceno. Vrednotenje vlog je prepuščeno izključno ocenjevalcem, pri čemer je iz ocenjevalnega lista razvidno, da je vsaka ocena primerna in zadostno obrazložena.

Glede nestrinjanja tožeče stranke z dodeljeno oceno tožena stranka dodatno še pojasnjuje razloge, zakaj so tožbene navedbe tožnice neutemeljene. Pri kriteriju relevantnost predlaganega projekta – potreba po rešitvi, je tožeča stranka prejela 3 točke od možnih 6, ker je prijavljena rešitev ozko usmerjena v predstavljanje nogometa in nogometnih rezultatov. Tudi iz obrazložitve drugostopnega sklepa, kjer je povzet ocenjevalni list, ni mogoče trditi, da prijavljena rešitev rešuje problematiko, ki doprinaša k razvoju družbe. Tožeča stranka je pri posameznih kriterijih prejela manjše število točk od maksimalnih iz razloga, ker rešitev sicer je v javnem interesu, ni pa namenjena za uporabo širše javnosti, saj je ozko usmerjena le na ljubitelje nogometa. Da bi pri kriteriju Relevantnost predlaganega projekta – primernost rešitve prejela največje število točk, bi morala tožnica uporabiti napredne rešitve, kar pomeni ponuditi uporabnikom več interaktivnosti in možnosti, pri čemer pa prijavljena rešitev v največji meri le ponuja uporabnikom vpoglede v vsebine, ki so do neke mere upravičeni na tem Javnem razpisu, a je cilj in namen Javnega razpisa e-storitve in ne e-vsebine. Prijavljen projekt tožnice tako ne rešuje problemov na dober način in mu tako ni mogoče dodeliti maksimalnega števila točk. Pri kriteriju Kakovost in izvedljivost predlaganega projekta – delo, je tožeča stranka prejela 6 od možnih 10 točk. Finančni načrt je glede stroškov dela primeren, finančna konstrukcija je pregledna in celovita. Stroški so skladni in potrebni za izvedbo aktivnosti iz faz projekta. Dodatne štiri točke pa bi tožnica prejela, če bi bili stroški realno načrtovani in ocenjeni in bi bil finančni načrt ekonomičen. Poleg tega naj bi vse aktivnosti izvedel zunanji izvajalec in bi tožeča stranka le vodila in koordinirala projekt. Pri drugem kriteriju kakovost in izvedljivost predlaganega projekta – Razvoj e-storitve in mobilnih aplikacij je tožeča stranka prejela 6 od možnih 10 točk. Štiri dodatne točke bi prejela, če bi bili stroški realno načrtovani in ocenjeni in bi bil finančni načrt ekonomičen. Tako je razmerje med vzpostavitvijo e-storitve, ki je cilj in namen tega Javnega razpisa in preostalih aktivnosti, ki so skupaj vrednoteni na 140.688,00 EUR, v nesorazmerju. Tožena stranka glede na navedbe tožeče stranke zakaj je pri drugem kriteriju Kakovost in izvedljivost predlaganega projekta – Potni stroški prejela vse možne točke odgovarja, da zato, ker pri tem kriteriju tožnica ni uveljavljala pri tej vrsti stroškov nobenih stroškov. Pri drugem kriteriju Kakovost in izvedljivost predlaganega projekta – Tehnološka inovativnost/zahtevnost, je prejela 4 točke od 8 možnih. Predlagani projekt namreč predvideva uporabo obstoječih tehnologij in neuporabo inovativnih naprednih tehnologij, za kar bi tožnica prejela vseh možnih 8 točk. V bistvu gre predvsem za e-vsebine in ne e-storitve. Vse morebitne dileme in nejasnosti bi tožeča stranka lahko razčistila z nosilcem razpisa, to je s toženo stranko, ki je svoje odgovore na zastavljena vprašanja objavljala na svojih spletnih straneh. V zvezi z II. kriterijem Kakovost in izvedljivost predlaganega projekta – Trajnostni razvoj pa pojasnjuje, da tožeča stranka pri tem kriteriju ni prejela točk, saj projekt ne naslavlja problematike trajnostnega razvoja. Tožena stranka si tudi težko predstavlja, da želi tožeča stranka, da bi projekt predstavljal zmanjšanje porabe energije ali zmanjšanje ogljičnega odtisa, saj jih lahko spremljajo v živo preko aplikacije. Eden od prednostnih nalog tožeče stranke je namreč ravno privabiti čim več navijačev na nogometne tekme. Glede na navedeno projekt tožnice ne naslavlja vplivov na dejansko skrb za trajnostni razvoj, vpliv na okolje nizkoogljične družbe.

Tožeča stranka izpostavlja primerjavo z nekaterimi izbranimi prijavitelji, ki so sofinancirani. Ocenjevalci so bili zbrani kot strokovnjaki na razpisnih področjih. Tožena stranka nima pristojnosti, da posega v strokovno mnenje ocenjevalne komisije. Ocenjevalci so sledili kriterijem za ocenjevanje in pojasnili razloge za podane ocene. V vlogah ostalih prijaviteljev na Javni razpis in v njihovih ocenjevalnih listih ni dejstev in dokazov, ki bi lahko potrjevali, da dejansko stanje v konkretnem primeru ni bilo pravilno ugotovljeno, saj se je dejansko stanje za vsako posamezno vlogo ugotavljalo iz dokumentov v tej vlogi. Tožnik v skladu z ustaljeno sodno prakso v tem upravnem sporu tudi ne more izpodbijati akta, ki se nanj ne nanaša, saj ni nosilec pravic in obveznosti akta, ki se nanaša na izbrane prijavitelje. Tožena stranka zato tožbene navedbe, ki se nanašajo na morebiten dvom o nezakonitosti sklepa izbranih prijaviteljev ali diskriminatorni obravnavi drugih prijaviteljev, zavrača kot neutemeljene. Tožena stranka je tudi podpisala izjavo o sprejemanju razpisnih pogojev na razpisnem obrazcu 4, s katerim se je strinjala in je sprejela vse pogoje, ki so navedeni v Javnem razpisu in razpisni dokumentaciji. Odločitev v izpodbijanem sklepu je v skladu z določbami Javnega razpisa in veljavno zakonodajo, zato je izpodbijani sklep pravilen in zakonit. Glede na navedeno tožena stranka sodišču predlaga, naj tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožeča stranka v nadaljnji pripravljalni vlogi navaja, da tožena stranka v večjem delu svojega odgovora odgovarja na navedbe, ki jih tožeča stranka dejansko ni podala oziroma jih je tožena stranka zmotno interpretirala. Iz ocenjevalnega lista za tožečo stranko oziroma razpisne dokumentacije ne izhaja, kakšen je ključ dodeljevanja točk in kaj mora posameznik izpolniti, da doseže določeno število točk. Dodeljevanje točk je tako v večji meri subjektivno in odvisno od volje in razpoloženja ocenjevalcev. Lastnosti, kot so nepristranost, neodvisnost in strokovnost posameznega ocenjevalca, nikakor ne izhajajo zgolj iz njegovega podpisa ali navedbe njegovega imena. Ker sta bila postavljena s strani tožene stranke po postopku in merilih določenih s strani tožene stranke, o nepristranosti in neodvisnosti, ki naj bi bili pogoj pri ocenjevanju per se, nikakor ne moremo govoriti. V nadaljevanju vztraja na stališču, da njena vloga ni bila pravilno ocenjena ter da bi pri posameznih kriterijih morala dobiti večje število točk. Komentira tudi vprašanja in odgovore prijaviteljev v zvezi s spornim Javnim razpisom, objavljene na spletnih straneh Ministrstva. Vztraja na tem, da tožena stranka ni pravilno presodila, ali je komisija svojo oceno ustrezno utemeljila in tudi ni presodila, ali je komisija pri tem upoštevala vsa ključna dejstva in dokaze. Drži, da je tožeča stranka podpisala izjavo o sprejemanju razpisnih pogojev, vendar razpisni pogoji, ki jih je tožeča stranka sprejela, ne določajo praga za sofinanciranje 85 točk, kot tudi ne določajo, da se kakršenkoli prag za izbor vlog sploh določi. Postopek za določitev praga za sprejem vlog za sofinanciranje je tudi nejasen, tožena stranka pa o njem tudi ni bila obveščena. Glede na vse navedeno tožeča stranka na svoji tožbi vztraja.

Tožena stranka v svoji nadaljnji pripravljalni vlogi prav tako vztraja na svojem stališču in meni, da ni nobenih razlogov za ugoditev tožbi.

Sodišče v zadevi ni opravilo glavne obravnave, saj dejansko stanje, ki je bilo podlaga za izdajo upravnega akta med tožnikom in tožencem ni bilo sporno (prvi odstavek 59. člena Zakona o upravnem sporu -v nadaljevanju ZUS-1).

Tožba ni utemeljena.

Za razpisni postopek, kot je obravnavani, je po mnenju sodišča potrebno upoštevati, da gre za javnopravno stvar, ne pa za odločanje o pravici tožeče stranke, kar je sicer značilnost upravne zadeve. Upravni organ je namreč v postopku ocenjeval popolnost vlog prijaviteljev na razpis, pri čemer je odločal enostransko oziroma v skladu s pogoji razpisa, ki jih je sam pripravil. To pa ne pomeni, da bo na razpisu vsak od prijavljenih s svojim projektom tudi uspel, saj ne gre za pravico, ki bi bila prijavitelju vnaprej zagotovljena. Sodna presoja je zato v teh primerih zadržana.

Pri presoji zakonitosti izpodbijane odločbe sodišče najprej ugotavlja, da je tako na prvi kot na drugi stopnji odločal isti organ. V drugem odstavku 230. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) je zoper odločbo, ki jo izda na prvi stopnji ministrstvo, pritožba dovoljena samo takrat, kadar je to določeno z zakonom. Določitev pravnega sredstva zoper odločitev ministrstva s podzakonskim predpisom tako ni mogoča, saj morajo biti podzakonski predpisi v skladu z zakonom, kot to določa tretji odstavek 153. člena Ustave. Pravna podlaga za odločanje o pritožbi tako ne more biti Pravilnik, ki je podzakonski predpis. Dejstvo pa je, da načelo zaslišanja stranke iz 9. člena ZUP zahteva, da je pred izdajo odločbe potrebno dati stranki možnost, da se izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Določbo Pravilnika, ki omogoča zahtevek za preveritev utemeljenosti iz sklepa o izboru oziroma pritožbo, je mogoče zato uporabiti le v smislu zagotavljanja pravice stranke, da se izjavi o odločilnih dejstvih in okoliščinah. Izpodbijana odločba bi torej lahko bila iz tega vidika zakonita le, če bi bila tožeči stranki s prvim sklepom dana ta možnost. Če pomenita oba sklepa odločitev, sprejeto v enotnem postopku, ne gre za primer iz 4. točke 35. člena ZUP in s tem kršitev po 6. točki drugega odstavka 237. člena ZUP niti uresničitev določil Pravilnika, pač pa za uresničitev 138. člena ZUP.

O stvari sami pa sodišče ugotavlja naslednje: Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport je v Uradnem listu RS, št. 53/12 objavilo Javni razpis za sofinanciranje projektov, razvoja e-storitev in mobilnih aplikacij za javne in zasebne neprofitne organizacije 2012 – 2013, na katerega je kandidirala tudi tožeča stranka s svojim projektom A. Ker tožeča stranka s svojim projektom ni uspela, ostaja med strankama sporno ali je bil projekt tožeče stranke ocenjen v skladu z razpisnimi merili ter ustavnopravnimi načeli, predvsem načelom transparentnosti in enakopravnosti subjektov. Iz točke 7 spornega javnega razpisa izhajajo merila za ocenjevanje projektov, ki so objektivno navedena v Javnem razpisu in enako veljajo za vse kandidate, ki so se prijavili na omenjeni javni razpis. V točki 7.1 Merila za ocenjevanje vlog je navedeno, da bo pravočasno prispele in formalno popolne vloge ocenila ocenjevalna komisija na podlagi izpolnjevanja dveh meril, in sicer Relevantnosti predlaganega projekta – prispevek k doseganju ciljev ter Kakovost predlaganega projekta, pri čemer je skupno število možnih vseh točk 100. Način ocenjevanja posameznih meril pa je podrobneje opredeljen v ocenjevalnem listu, ki je del razpisne dokumentacije. V točki 7.2 je nato naveden postopek izbora. Med drugim je v točki 7.2 tudi navedeno, da je vloga pozitivno ocenjena, če doseže vsaj 60 možnih točk, pri čemer mora pri kriteriju Kakovost predlaganega projekta, doseči vsaj 42 točk. Kolikor bo zaprošena višina sofinanciranja pozitivno ocenjenih vlog višja, kot je na Javnem razpisu razpoložljivih sredstev, pa bodo projekti zbrani glede na višino doseženih točk, pri čemer imajo prednost projekti z višjim številom točk. Pri postopku Javnega razpisa gre po mnenju sodišča za poseben postopek, kjer je ključnega pomena, da so vsi, ki so se na razpis prijavili tudi enako obravnavani. Prijavljenim na razpis je namreč zagotovljena pravica, da pod enakimi pogoji sodelujejo v postopku Javnega razpisa in se potegujejo za dodelitev razpoložljivih sredstev skladno s pogoji razpisa. Uspeh na razpisu pa je za vsakega prijavitelja odvisen zlasti od tega kako je posamezni projekt vrednoten glede na v razpisu vnaprej določene kriterije. Po navedenem se lahko enako obravnavanje vseh prijavljenih na razpisu doseže zgolj tako, da se vsem prijavljenim kot izhodišče za oceno zagotovi enakovredno obravnavanje ob prijavi. Upravni organ je zato po presoji sodišča dejansko stanje popolno in pravilno ugotovil in ga tudi argumentirano obrazložil. Iz obrazložitve jasno izhaja katera merila so bila pri ugotavljanju upravičenosti do financiranja upoštevana in katera dejstva so bila pri tem odločilna ter kolikšno število točk je bilo pri tem glede na maksimalno možno število točk tožniku dodeljenih. Upravni organ je po mnenju sodišča s svojo odločbo tožečo stranko seznanil z dejstvi in okoliščinami, na podlagi katerih je odločil o financiranju. Glede ugovora tožnika, da je bilo točkovanje njegove vloge neustrezno, sodišče pripominja naslednje. Projekt tožnika je ocenjevala strokovna komisija, ki je bila sestavljena in je delovala v skladu z določili Pravilnika. Pri ocenjevanju je po mnenju sodišča tudi pravilno upoštevala kriterije in merila, navedena v spornem Javnem razpisu. Gre za merila, ki so bila znana vnaprej in na katere je tožeča stranka takrat, ko se je na razpis prijavila, tudi pristala. Pristala je torej tudi na Cilje in namene razpisa, objavljene v točki 3 Javnega razpisa, kjer je navedeno, da želi ministrstvo s tem javnim razpisom vzpodbuditi razvoj in večjo ponudbo e-storitev in mobilnih aplikacij na različnih področjih informacijske družbe ter uveljaviti nove tehnološko razvojne koncepte, ki bodo pripomogli k prehodu v moderno in učinkovito družbo zanje. Javni razpis vzpodbuja vzpostavitev takšnih rešitev storitev in aplikacij tehnologij, ki bodo primerne za uporabo najširšemu krogu uporabnikov in bodo omogočale večjo kvaliteto življenja. Namen Javnega razpisa namreč je povečati razpoložljivost e-storitev in mobilnih aplikacij javnih in zasebnih neprofitnih organizacij, ki bodo omogočale njihovo uporabo čim širši populaciji. Pri tem mora prijavljeni projekt predstavljati nove delujoče in javno dostopne ter za uporabo brezplačne inovativne storitve in mobilne aplikacije. Cilj ministrstva je namreč vzpodbuditi raznolikost e-storitev in mobilnih aplikacij, zato bo dodelilo ministrstvo sredstva le tistim projektom, ki bodo to raznolikost zagotavljali. V točki 3.2 Predmet javnega razpisa je nadalje navedeno, da bo iz tehničnega vidika prednostno upoštevana uporabniška izkušnja, prednost pa bo dana razvojnim projektom, ki vključujejo razvoj e-storitev in mobilnih aplikacij, uporabo IPV6 senzorskih omrežij interneta stvari, prednostni interneta in omrežje naslednje generacije. Javni razpis je osredotočen na razvoj e-storitev in mobilnih aplikacij s poudarkom na trajnostnem razvoju. Prednost pri izbiri in sofinanciranju bodo imele inovativno mobilne aplikacije in e-storitve s področij kot na primer e-storitve pametnih zgradb, pametnih mest e-storitve in mobilne aplikacije v oblaku, smartgrid omrežja in podobne visokotehnološke rešitve. Z vsebinskega vidika bodo imeli prednost projekti razvoja e-storitev in mobilnih aplikacij s področja trajnostnega razvoja. V razpisu je razjasnjen tudi pojem trajnostni razvoj, ki je način uporabe razpoložljivih virov, katerega cilj je zadovoljevanje človeških potreb ob hkratni ustrezni skrbi za ohranjanje okolja. Nanaša se ne le na okolje in gospodarstvo, temveč ima tudi enako pomembno družbeno politično razsežnost. V kontekstu Javnega razpisa pomeni učinkovito rabo energije, varstvo okolja, zelene informacijske in komunikacijske tehnologije, opravljanje prometa, pametna mesta, pametne stavbe in pametna omrežja. Ni sporno, kar izhaja tudi iz ocenjevalnega lista, da tožnik pri kriteriju II Kakovost in izvedljivost predlaganega projekta pri trajnostnem razvoju (dejanska skrb za trajnostni razvoj, vpliv na okolje – nizkoogljična družba) od 8 možnih točk ni prejel nobene z utemeljitvijo, da rešitev nima vpliva na trajnostni razvoj kot tudi, da je pri kriteriju Tehnološka inovativnost oziroma zahtevnost od 8 možnih točk prejel le 4 iz razloge, ker rešitev predvideva uporabo obstoječih tehnologij. Tudi po mnenju sodišča tožnik ciljem Javnega razpisa ni zadostil, vsaj ne v zadostni meri, da bi bil upravičen do financiranja. Nasprotnega od slednjega niti ni dokazal, pri čemer sodišče pripominja, da je ocenjevanje posameznih vlog naloga vnaprej določene strokovne komisije in ne sodišča. Zato je sodna presoja v teh primerih zadržana.

Z navajanjem drugih prijaviteljev, ki so na razpisu uspeli, tožnik ugovora, da bi bil glede na druge prijavitelje neenakopravno oziroma netransparentno obravnavan, ni izkazal. Dejstvo, da je bil projekt tožnika v postopku ocenjevanja ocenjen drugače kot drugi projekti, ki so kandidirali na razpis, ugovora enakopravnega obravnavanja oziroma enakosti pred zakonom in transparentnosti še ne predstavlja, niti ne pomeni, da je bilo v danem primeru pravo za tožnika uporabljeno arbitrarno. Sodišče se tudi strinja s stališčem tožene stranke, da se v konkretnem primeru presoja pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe, izdane tožniku in ne odločbe, izdane drugim prijaviteljem iz Javnega razpisa. Zato je presoja pravilnosti in zakonitosti izpodbijane odločbe možna le glede sklepa, ki se nanaša na tožnika.

V ostalem se sodišče strinja z razlogi, ki jih za svojo odločitev navaja tožena stranka. Sodišče se zato, da ne bi prišlo do ponavljanja, nanje sklicuje v smislu drugega odstavka 71. člena ZUS-1. Ker je izpodbijani sklep pravilen in zakonit, sodišče pa v postopku pred njegovo izdajo tudi ni našlo nepravilnosti na katero je dolžno paziti po uradni dolžnosti, je na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo kot neutemeljeno zavrnilo.

Izrek o stroških upravnega spora temelji na četrtem odstavku 25. člena ZUS-1.