Jedro

Zaradi dokazanih pritiskov državnega organa oziroma predstavnika oblasti ni bilo svobodne volje denacionalizacijske upravičenke za prenos zemljišča v državno last, in to ne glede na dejstvo, ali naj bi se s kupnino poravnal davčni dolg.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v izreku pod točko I ugotovilo, da sta bili kupna pogodba z dne 19.11.1962 za parcelni št. 422 in 405 k.o. ... ter kupna pogodba z dne 7.5.1963 za parcelno št. 476 k.o. ... sklenjeni z grožnjo in silo predstavnika oblasti. V izreku pod točko II je denacionalizacijski upravičenki parcelno št. 405 k.o. ... vrnilo v last in posest ter za zavezanca določilo prvega nasprotnega udeleženca. V izreku pod točko III je drugi nasprotni udeleženki naložilo plačilo odškodnine za parcelno št. 442 k.o. ... in parcelno št. 1526 k.o. ..., in sicer v obliki obveznic v skupni vrednosti 35.582 DEM. V izreku pod točko IV je odločilo o stroških postopka.

Sodišče druge stopnje je pritožbi drugega nasprotnega udeleženca delno ugodilo, odločitev pod točko III in del odločitve o stroških razveljavilo ter v tem obsegu zadevo vrnilo prvemu sodišču v nov postopek. V ostalem delu je pritožbo zavrnilo in v še izpodbijanem, a nerazveljavljenem delu prvostopenjski sklep v izreku pod točko I glede parcelne št. 442 k.o. ... potrdilo.

Druga nasprotna udeleženka v pravočasni reviziji proti drugostopenjskemu sklepu uveljavlja revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava in predlaga revizijskemu sodišču, da "spremeni izpodbijano sodbo v skladu s 380. členu Zakona o pravdnem postopku" (ZPP). Revizija vztraja pri stališču, da pri pogodbi z dne 19.11.1962 glede sporne parcele št. 442 k.o. ... ni izkazana podlaga iz 5. člena Zakona o denacionalizaciji (ZDen). Ponovno povzema vsebino drugega člena sporne pogodbe o višini davčnih zaostankov in nižji vrednosti kupnine za obe parceli. Ta je zato pokrila le del davčnega dolga. Ne glede na drugačne navedbe in izpovedi prič revizija zatrjuje, da je iz predložene kopije kupne pogodbe razvidno, da je prodajalka pogodbo lastnoročno podpisala, pogodba pa je bila tudi prijavljena za odmero davka. Iz tega sledi, da kupna pogodba ni bila sklenjena zaradi sile, grožnje ali zvijače državnega organa oziroma predstavnika oblasti, ampak zaradi ekonomskega interesa prodajalke. Tudi priče so potrdile obstoj davčnega dolga. Revizija se sklicuje na podoben primer iz sodne prakse (II Ips 66/99). Kljub takratnim splošnim razmeram in nasilnemu razlaščanju zemlje je v tej zadevi izkazana le ekonomska stiska prodajalke, ne pa tudi okoliščine iz 5. člena ZDen.

Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila.

Revizija ni utemeljena.

Dejanska podlaga za odločitev prvostopenjskega sodišča, ki je prestala tudi pritožbeni preizkus, so bile naslednje ugotovitve: da iz izpovedi predlagateljice in vseh zaslišanih prič izhaja trdna volja denacionalizacijske upravičenke, da zemlje, ki je zanjo, za njena brata, sestri in nečakinjo predstavljala vir preživljanja, noče oddati. Iz njihove izpovedi izhaja tudi njena stiska zaradi pritiskov države (večkrat je bila klicana na Občino k L. S., ki je kasneje kot predsednica ObLO P., torej predstavnica oblasti, tudi podpisala pogodbo; s teh sestankov se je denacionalizacijska upravičenka vračala prestrašena, pričam je govorila o prisilah) in žalost ob odvzemu zemlje (dve priči sta prepričani, da je prav zato tudi zbolela). Zato sta sodišči presodili, da je dokazana prisila v času sklepanja pogodbe in tudi to, da jo je izvajal predstavnik oblasti oziroma državni organ.

Res je sodišče prve stopnje izrecno navedlo, da se ni ukvarjalo z okoliščino o davčnem dolgu, kar je utemeljilo z dokazano prisilo in dejstvom, da je bila podlaga za zemljiškoknjižni vpis nepodpisana pogodba, čeprav je imela država na voljo drug postopek za dosego plačila dolga. Revizijske trditve o podpisani pogodbi so torej v nasprotju z dejanskimi ugotovitvami prvostopenjskega sodišča. Razlogi prvostopenjskega sodišča v zvezi z ugotovljeno prisilo tudi po stališču revizijskega sodišča utemeljujejo presojo o obstoju podlage za denacionalizacijo. Ob že sprejetih dejanskih ugotovitvah tudi okoliščina o davčnem dolgu ne bi pripeljala do drugačne odločitve. Odločilna je namreč presoja, da prenos parcele v državno last ni bil izveden na podlagi svobodne volje denacionalizacijske upravičenke, pač pa zaradi pritiskov predstavnika oblasti oziroma državnega organa. O pomenu davčnega dolga v primerljivih zadevah je revizijsko sodišče že zavzelo stališče: da je tudi v izvršilnem postopku podpisana izjava davčnega zavezanca o izročitvi zemlje v državno last podvržena presoji o njegovi svobodni volji (II Ips 394/98). Toliko bolj to velja za izjavo ali pravni posel izven izvršilnega postopka: za poravnavo davščin z izročitvijo zemljišča v državno last izven izvršilnega postopka je bila potrebna svobodna volja davčnega zavezanca (II Ips 47/2000). Tudi za sedaj obravnavano zadevo je torej odločilna ugotovitev, da zaradi pritiskov predstavnika oblasti oziroma državnega organa ni bilo svobodne volje denacionalizacijske upravičenke za prenos zemljišča v državno last, in to ne glede na dejstvo, ali naj bi se s kupnino poravnaval davčni dolg. Kot je pravilno pojasnilo prvostopenjsko sodišče, je imela država za izterjavo na razpolago drugačne in pravno korektne možnosti. Sklicevanje revizije na zadevo II Ips 66/99 je zmotno, saj je iz razlogov te revizijske odločbe razvidno, da je bila ugotovljena drugačna pogodbena volja kot v tej zadevi.

Ker sta obe sodišči o podlagi denacionalizacije materialnopravno pravilno uporabili 5. člen ZDen, je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo neutemeljeno revizijo druge nasprotne udeleženke.